UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT DIPLOMSKO DELO ALEŠ BRUMEN

Transcription

1 UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT DIPLOMSKO DELO ALEŠ BRUMEN Ljubljana, 2016

2

3 UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT Kondicijsko treniranje OLIMPIJSKE IGRE IN»NAŠI«V LUČI SRBOHRVAŠKIH TISKANIH MEDIJEV DIPLOMSKO DELO MENTOR Doc. dr. Tomaž Pavlin RECENZENT Prof. dr. Janez Pustovrh KONZULTANT AVTOR DELA Aleš Brumen Prof. dr. Bojan Jošt Ljubljana, 2016

4 "V svoji karieri sem zgrešil več kot 9000 metov. Izgubil sem skoraj 300 iger. 26-krat so mi zaupali zmagovalni met, pa sem zgrešil. V življenju sem izgubljal in izgubljal in izgubljal. In zato uspem." - Michael Jordan

5 KLJUČNE BESEDE: Olimpijske igre, Jugoslavija, jugoslovanski športniki, slovenski športniki, tiskani mediji OLIMPIJSKE IGRE IN»NAŠI«V LUČI SRBOHRVAŠKIH TISKANIH MEDIJEV Aleš Brumen IZVLEČEK Olimpijske igre so najpomembnejši športni dogodek na svetu. Odvijajo se vsake štiri leta. Igre imajo svoje korenine v antični Grčiji, ki pa so po nalogu rimskega cesarja Teodozija, leta 393 pr. n. š. doživele svoj konec. Ponovno so igre zaživele proti koncu 19. stoletja, ko je igre ponovno oživil baron Pierre de Coubertain s sodelavci. Takrat se je začela doba modernih olimpijskih iger. Prve poletne olimpijske igre moderne dobe so bile organizirane leta 1896 v grških Atenah, medtem ko so bile prve zimske olimpijske igre moderne dobe organizirane leta 1924 v Chamonixu. Diplomska naloga opisuje olimpijske igre v obdobju po drugi svetovni vojni. Bolj podrobno bomo pregledali poročanje srbo-hrvaških tiskanih medijev, to je Vjesnika in Borbe, o udeležbi in dogajanju okrog slovenskih olimpijcev, ki so nastopali v reprezentanci skupne države Jugoslavije. Obravnavali bomo poročanje iz 12 iger, in sicer ZOI St. Moritz 1948, POI London 1948, ZOI Oslo 1952, POI Helsinki 1952, ZOI Cortina d'ampezzo 1956 ter POI Melbourne/Stockholm 1956.

6 KEYWORDS: Olympic Games, Yugoslavia, Yugoslavian sportsmen, Slovenian sportsmen, Written media OLIMPIJSKE IGRE IN»NAŠI«V LUČI SRBOHRVAŠKIH TISKANIH MEDIJEV Aleš Brumen ABSTRACT The Olympic Games are the most important sport event in the world. The Games are organised every 4 years. The Olympic Games have their origins in ancient Greece, where they were banned after the decision of Emperor Theodosius in 393 BC. The games were revived by Baron Pierre de Coubertain towards the end of 19th century and when the era of modern Olympic Games started. The first summer Olympic Games were held in Athens, Greece in 1896, and the first winter Olympic Games were in 1924 in Chamonix. In this work we will take a look at the Olympic Games straight after the Second World War. In fact we will take a closer look at Serbo-Croatian written media, focussing on the newspapers Vjesnik and Borba. We will look at articles about Slovene sportsmen who were part of the Yugoslavia national team at the Olympics. We will check what was written about Slovene sportsmen during the 6 Olympic Games held in St. Moritz 1948, London 1948, Oslo 1952, Helsinki 1952, Cortina d'ampezzo 1956 and Melbourne/Stockholm 1956.

7 KAZALO 1 UVOD METODE DELA RAZPRAVA OLIMPIJSKE IGRE MODERNE DOBE ZASTAVA IN ZNAK OI OLIMPIJSKI OGENJ OLIMPIJSKI SLOGAN OLIMPIJSKA HIMNA OLIMPIJSKA PRISEGA RAZVOJ OLIMPIJSKIH IGER IN UDELEŽBA SLOVENSKIH ŠPORTNIKOV DO LETA OLIMPIJSKE IGRE ZIMSKE OLIMPIJSKE IGRE UDELEŽBA JUGOSLOVANSKE REPREZENTANCE POROČANJA V VJESNIKU IN BORBI POLETNE OLIMPIJSKE IGRE OLIMPIJSKI ŠPORTI ORGANIZACIJA, TEKMOVANJE UDELEŽBA JUGOSLOVANSKE REPREZENTANCE POROČANJA V VJESNIKU IN BORBI ZIMSKE OLIMPIJSKE IGRE OLIMPIJSKI ŠPORTI ORGANIZACIJA, TEKMOVANJE UDELEŽBA JUGOSLOVANSKE REPREZENTANCE POROČANJA V VJESNIKU IN BORBI POLETNE OLIMPIJSKE IGRE OLIMPIJSKI ŠPORTI ORGANIZACIJA, TEKMOVANJE UDELEŽBA JUGOSLOVANSKE REPREZENTANCE POROČANJA V VJESTNIKU IN BORBI ZIMSKE OLIMPIJSKE IGRE OLIMPIJSKI ŠPORTI ORGANIZACIJA, TEKMOVANJE... 45

8 UDELEŽBA JUGOSLOVANSKE REPREZENTANCE POROČANJA V VJESNIKU IN BORBI POLETNE OLIMPIJSKE IGRE OLIMPIJSKI ŠPORTI ORGANIZACIJA, TEKMOVANJE UDELEŽBA JUGOSLOVANSKE REPREZENTANCE POROČANJA V VJESNIKU IN BORBI ZAKLJUČEK VIRI... 62

9 KAZALO SLIK Slika 1: Janez Mežik (»Uz sudjelovanje 29 reprezentacija svečano su otvorene Zimske olimpijske igre«, 1948) Slika 2: Tine Mulej omenjen v podnaslovu (»Jučer su u Sent Moricu održana takmičenja u spustu za muškarce«, 1948) Slika 3: Članek o Janezu Poldi (»Vrlo dobar uspjeh naših reprezentativaca u skijaškim skokovima«, 1948) Slika 4: Članek po zaključku ZOI 1948 (»Zvanični rezultati takmičenja u smučarskim skokovima«, 1948) Slika 5: Članek o rezultatih Cerera in ostalih (»Rezultati jučerašnjeg takmičenja«, 1948) Slika 6: Cerer v naslovu članka (»U finalnom takmičenju s najboljim svjetskim plivačima koji učestvuju na Olimpijadi Jugoslaven Cerer je stigao peti na 200 metara prsno«, 1948) Slika 7: Janko Štefe omenjen v naslovu članka (»Janko Štefe 13. na olimpijskom spustu«, 1952) Slika 8: Tine Mulej karikatura (»Eriksen i Austrijanci najbolji u veleslalomu«, 1952) Slika 9: Štefe omenjen v naslovu članka (»Janko Štefe 13. u spustu«, 1952) Slika 10: Janko Štefe karikatura (»Pet pobjeda osvojili dosad Norvežani«, 1952) Slika 11: Članek o dosežku Janeza Polde (»Janez Polda zauzeo šesnaesto mesto u specijalnim skokovima«, 1952) Slika 12: Slava Zupančič (»Jernberg (Švedska) pobjednik na 50 km«, 1956) Slika 13: Stanko Lorger (»Lorger peti«, 1956) Slika 14: Članek o nastopu Usenikove (»Možemo biti zadovoljni«, 1956) Slika 15: Članek o nastopu Kotluškove (»Možemo biti zadovoljni«, 1956) Slika 16: Članek o nastopu Lorgera (»Možemo biti zadovoljni«, 1956)... 60

10 1 UVOD Glede na številno majhnost našega naroda in na velikost oziroma majhnost države se lahko pohvalimo z zavidanja vrednimi rezultati tudi v primerjavi z večjimi državami in narodi. Pred osamosvojitvijo Slovenije, od nekdanje skupne države Jugoslavije, so slovenski športniki nastopali pod zastavo Jugoslavije in kot del skupne reprezentance dosegali zelo lepe uspehe. Olimpijske igre so največji športni dogodek na svetu, ki povezuje skoraj vse države sveta pod isti imenovalec šport. Vsak vrhunski športnik vidi kot vrhunec kariere nastop na olimpijskih igrah. Nastop na olimpijskih igrah pa ne pomeni samo izpolnitev športnih ciljev, pač pa tudi povečano pozornost medijev in s tem večjo prepoznavnost za sponzorje, saj športne prenose spremlja preko televizije ali interneta preko 3 milijarde ljudi. Zagotovo so Slovencem oziroma Jugoslovanom v spomin najbolj ostale olimpijske igre, ki so potekale v naši skupni državi, to je leta 1984 v Sarajevu. Na teh igrah se je v zgodovino zapisal»naš«jure Franko, ki je osvojil prvo odličje na zimskih olimpijskih igrah za Jugoslavijo, in sicer v alpskem smučanju v disciplini veleslalom. Pred tem prelomnim dogodkom Jugoslovani in tako tudi Slovenci znotraj Jugoslavije niso nikoli stopili na stopničke, čeprav so imeli nekaj dobrih uvrstitev. V diplomski nalogi bom dopolnil diplomsko delo kolega Deana Bona, ki je pisal o zgodbah»naših«na olimpijskih igrah v obdobju Raziskali bomo, kako so mediji tedanje skupne države spremljali dogajanje na olimpijskih igrah med leti 1948 in 1956 skozi dosežke naših športnikov. Pregledali bomo časopisno gradivo, ki ga imamo na voljo v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, ki bo predstavljalo temeljna izhodišča za diplomsko nalogo, ter si pogledali pričakovanja in komentarje dosežkov, ki so jih imeli mediji skupne države o naših športnikih. Pri izdelavi naloge smo uporabili metodo zbiranja virov, pri čemer smo vključili knjige in ostalo literaturo o olimpijskih igrah ter časopisje, ki je v tistem času izhajalo v srbohrvaškem jeziku in ga je bilo mogoče dobiti v arhivu Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. V diplomski nalogi bomo navedli in opisali nekaj splošnih dejstev o Olimpijskih igrah. Večji poudarek pa bomo dali analizi dogodkov na zimskih in poletnih Olimpijskih igrah v letih od 1948 do Pregledali bomo poročanje»tujih«jugoslovanskih medijev o slovenskih športnikih v tem obdobju. Pojasnili bomo, kdo so bili slovenski 10

11 udeleženci, ter kako so novinarji jugoslovanskih (ne slovenskih) medijev videli nastope slovenskih športnikov, kakšna so bila pričakovanja ter zaključki. 11

12 2 METODE DELA Pri pisanju diplomske naloge bomo uporabili naslednje metode: - zgodovinsko metodo z uporabo časopisja, - opisno oz. deskriptivno metodo s študijo različne domače in tuje literature, - metodo lastnih spoznanj. Vire, iz katerih smo črpali informacije za diplomsko delo, smo iskal v knjižnici Fakultete za Šport in Narodno Univerzitetni knjižnici v Ljubljani. V knjižnici FŠ ni bilo primernih virov, tako smo se osredotočili v NUK, kjer so nam priporočili naslednje časopise: Oslobođenje, Pobjeda, Vjesnik, Borba in Sport. Po pogovoru z vodjo časopisnega oddelka smo ugotovili, da lahko podrobno pregledamo le Vjesnik in Borbo, ki sta napisana v latinici, medtem ko so vsi ostali pisani v cirilici. V Vjesniku in Borbi je bilo kar veliko omemb slovenskih športnikov, ki so nastopali na olimpijskih igrah v tistem času za Jugoslavijo. Opazi se razlika v številu člankov med poletnimi in zimskimi igrami. V času zimskih OI je bilo veliko več napisanega o slovenskih športnikih v primerjavi s poletnimi OI, kar pa je seveda razumljivo glede na to, da smo bili v bivši državi znani kot smučarski narod. 12

13 3 RAZPRAVA 3.1 OLIMPIJSKE IGRE MODERNE DOBE Začetki olimpijskih iger moderne dobe in s tem tudi moderne ere športa segajo v 19. stoletje. Zasluge za obuditev olimpijske ideje gredo baronu Pierre de Coubertain, ki pa jih sam ne bi mogel obuditi. Baron de Coubertain je bil le člen v verigi, vendar ključni. Uspelo mu je preseči nacionalizme 19. stoletja in doseči olimpijski športni internacionalizem, ki je sovpadal z razvojem transportnih sredstev, tehnike in industrije v drugi polovici 19. stoletja (Pavlin, 2005). Coubertain je spomladi leta 1893 na francosko atletsko zvezo naslovil poziv za organiziranje kongresa junija Na kongresu, na katerega je povabil tudi športne delavce iz tujine, sta bili na dnevnem redu dve temeljni vprašanji: amaterizem in obnova olimpijskih iger (Pavlin, 2005). Leta 1894 mu je, kljub nasprotovanju zdravnikov, novinarjev, politikov, pedagogov in drugih, uspelo ustanoviti Mednarodni olimpijski komite, ki je bil podlaga za ustanavljanje nacionalnih olimpijskih komitejev. Coubertin se je zavzemal, da bi bile prve olimpijske igre moderne dobe organizirane v Parizu, vendar je prvi predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja, Grk Demetrius Vikelas, vplival na odločitev, da so jih organizirali v Atenah. Grkom je uspelo pridobiti dovolj finančnih sredstev, da so bile prve igre nared leta 1896 (Šugman, 2013). Po igrah v Atenah 1896 je Coubertain prevzel vodenje mladega olimpijskega gibanja. Leta 1897 je organiziral prvi olimpijski kongres po ustanovitvenem leta 1894 v Parizu. Kongres je gostil Le Havre. Courbentain je dobro vedel, da je doba štirih let, do naslednjih iger v Parizu, zelo dolga, olimpijstvo pa še ni bila športna panoga, v kateri bi tekmovali vsak dan. Glavna tema tega kongresa je bil moralni vpliv športa na mladino. Tako se je rodilo novo gibanje, katerega temelj je bil šport v smislu vzgojnega sredstva ter kovnici značaja. Ideja, ki je bila spoj poštene tekme, amaterskega športnega udejstvovanja in moralnih vrednot, se je začela širiti in se manifestirala z olimpijskimi tekmovanji (Pavlin, 2005). 13

14 Mednarodni olimpijski komite je najmočnejša športna organizacija na svetu in obenem ena najmočnejših organizacij civilne družbe sploh ZASTAVA IN ZNAK OI Olimpijsko zastavo in znak OI je skiciral baron Pierre de Coubertin. Ta prepoznavni znak olimpijskih iger plapola že od leta Bela podlaga zastave predstavlja mir, ko so se v času antičnih olimpijskih iger prenehale vse vojne. Na zastavi je znak MOK, ki je sestavljen iz petih krogov, ki se medsebojno prepletajo. Vsak krog predstavlja celino (modra Evropa, rumena Azija, črna Afrika, zelena Avstralija, rdeča Amerika). Prepletanje in povezanost krogov pomeni medsebojno sožitje, spoštovanje in prijateljstvo med narodi vseh celin sveta. Ob vsakem zaključku posameznih olimpijskih iger se zastavo preda naslednjemu mestu, ki bo organiziralo olimpijske igre čez štiri leta (Kruse, 1996; Bergant idr., 1996; Olimpijski simboli, 2016) OLIMPIJSKI OGENJ S prižigom olimpijskega ognja se vsake olimpijske igre uradno odprejo in predstavlja vrhunec otvoritvene slovesnosti. Prižiga se ga že od leta 1928, in sicer na pobudo barona Pierra de Coubertina v spomin na antične igre ter kot poziv športnikom k vzdrževanju plamena obnovljenega olimpijskega duha (Olimpijski simboli, 2016) OLIMPIJSKI SLOGAN»Citius, Altius, Fortius«, tj. hitreje, višje, močneje je uradno geslo modernih olimpijskih iger (Olimpijski simboli, 2016). To geslo naj bi pomenilo, da naj si športniki v življenju in v športu prizadevajo za napredek in boljše dosežke, kar naj bi pripomoglo k lepšemu in človeku dostojnemu življenju. Ni dokazano, vendar moto pripisujejo Pierru de Coubertinu (Bergant idr., 1996). Kot mogoče bolj razširjen moto olimpijskih iger se omenja tudi geslo:»pomembno je sodelovati, ne zmagati«(bergant idr., 1996). 14

15 3.1.4 OLIMPIJSKA HIMNA Olimpijsko himno, ki jo imenujemo Olimpijska oda, so prvič izvedli na prvih olimpijskih igrah moderne dobe v Atenah leta Besedilo je napisal Grk Kostis Palamas, glasbo pa Spyros Samaras. Olimpijsko himno predvajajo ob otvoritvi in zaključku olimpijskih iger ter ob slovesnih priložnostih, kot so začetki kongresov in slavnostne prireditve (Bergant idr., 1996) OLIMPIJSKA PRISEGA»V imenu vseh tekmovalcev obljubljam, da se bomo na olimpijskih igrah borili pošteno in upoštevajoč predpise, tekmovali viteško za slavo športa in v čast svojih ekip«. To je besedilo olimpijske prisege za športnike na olimpijskih igrah, ki ga je pripravil Pierre de Coubertin. Športniki so prvič prisegli leta 1920 v Antwerpnu. Od leta 1968 in zimskih olimpijskih iger v Grenoblu pa prisegajo tudi organizatorji in sodniki (Bergant idr., 1996). Na poletnih olimpijskih igrah leta 2000 je prisegi dodan tudi del, ki govori o uporabi nedovoljenih poživil RAZVOJ OLIMPIJSKIH IGER IN UDELEŽBA SLOVENSKIH ŠPORTNIKOV DO LETA 1948 Vse od začetka olimpijskih iger moderne dobe, leta 1896 v Atenah, pa do leta 1936 in poletnih olimpijskih iger v Berlinu, se število športnikov, z nekaj izjemami, povečuje. Medtem ko se je iger v Atenah udeležilo 241 športnikov iz 14 držav (Atene 1896, 2016), se je poletnih iger v Berlinu 1936 udeležilo 3963 športnikov iz 49 držav (Berlin 1936, 2016). Pri zimskih olimpijskih igrah je situacija podobna kot pri poletnih. Prvih zimskih olimpijskih iger leta 1924 v Chamonixu se je udeležilo 258 športnikov iz 16 držav (Chamonix 1924, 2016), zimskih iger leta 1936 pa 646 športnikov iz 28 držav (Garmisch-Partenkirchen 1936, 2016). Število udeležencev pade le v primeru, ko so igre organizirane zunaj Evrope. Izjema so igre leta 1928 v Amsterdamu, ko je bilo manj udeleženih športnikov kot leta 1924 v Parizu. Zaradi svetovnih vojn so odpadle igre leta 1916 ter v letih 1940 in

16 Prvi Slovenec, ki je nastopil na olimpijskih igrah je bil Rudolf Cvetko, ki je na olimpijskih igrah leta 1912 v Stockholmu nastopal za avstrijsko reprezentanco in osvojil srebrno medaljo v sabljanju ekipno. Od takrat naprej imamo Slovenci na vsakih igrah svojega predstavnika. Naš najuspešnejši udeleženec olimpijskih iger pred drugo svetovno vojno je Leon Štukelj, ki je nastopal v gimnastiki in osvojil tri zlate, eno srebrno in dve bronasti medalji (Račič in Levovnik, 2002). 3.2 OLIMPIJSKE IGRE ZIMSKE OLIMPIJSKE IGRE 1948 Prve olimpijske igre po drugi svetovni vojni, po dolgem 12 let trajajočem premoru zaradi omenjene vojne, so bile zimske olimpijske igre leta 1948 v švicarskem zimskošportnem središču St. Moritz. Medtem so zaradi vojne odpadle igre leta 1940 in 1944, ki bi se morale zgoditi v Sapporu in Cortini d'ampezzo. Za organizacijo olimpijskih iger leta 1948 se je potegoval tudi Lake Placid (Bergant in Tomić, 1983). Iger se je udeležilo 669 športnikov iz 28 držav (77 žensk, 592 moških). Igre so potekale od 30. januarja do 8. februarja 1948 (St. Moritz 1948, 2016). Na igrah je nastopilo tudi 17 slovenskih športnikov v okviru reprezentance Jugoslavije (Račič in Levovnik 2002). Tekmovanja so potekala v sedmih športnih panogah, skupaj 22 disciplinah (Perišić, 2003): - alpsko smučanje: slalom, smuk, alpska kombinacija, - nordijsko smučanje: tek na smučeh, smučarski skoki, nordijska kombinacija, - bob, - hokej na ledu, - skeleton, - umetnostno drsanje in - hitrostno drsanje. 16

17 Med drugo svetovno vojno je v vrhu Mednarodnega olimpijskega komiteja prišlo do velikih sprememb. Takratni predsednik MOK-a, Belgijec Henri de Baillet-latour, je leta 1942 umrl, nadomestil ga je takratni podpredsednik Šved Sigfrid Edstroem. Ko se je vojna končala, avgusta 1945, se je v Londonu sestal izvršni odbor MOK-a. Odbor je sprejel sklep, da bodo naslednje igre moderne dobe leta Člani odbora so lahko izbirali med dvema kandidatoma, in sicer severno ameriškim Lake Placidom in švicarskim St. Moritzom. Slednji je bil izbran s pisnim glasovanjem zaradi preteklih izkušenj z organizacijo OI (1928) ter zaradi švicarske nevtralnosti (Kruse, 1996) Igre v St. Moritzu so bile s svečano slovesnostjo odprte v petek, 30. januarja 1948, ob 10. uri dopoldan. Slovesnost je potekala na olimpijskem ledenem stadionu v St. Moritzu, ki je imel prostora za več kot gledalcev. Vse vstopnice so razprodali. Predsednik švicarskega zveznega sveta, Enrico Celio, je najprej pozdravil vse udeležence iger, potem pa je kapetan švicarske hokejske reprezentance, Riccardo»Bibi«Torriani, prebral olimpijsko prisego. Torriani je tekmoval že na igrah pred 20 leti, ko je St. Moritz prvič gostil olimpijske igre. Slovesnost se je zaključila po topovskih strelih in dvigu olimpijske zastave (»Začetek V. zimske olimpijade«, 1948;»Pričetek V. zimske olimpijade«, 1948;»St. Moritz 1948«, 2016). Nemci in Japonci so imeli prepoved nastopa na olimpijskih igrah zaradi dogodkov povezanih z drugo svetovno vojno. Tik pred začetkom iger sta sodelovanje odpovedali še Palestina in Portugalska. Iger se niso udeležili niti športniki iz Avstralije, saj si je njihov edini kandidat na treningu zlomil nogo. Za športnike iz Čila, Danske, Koreje, Libanona in Islandije je bil to sploh prvi nastop na olimpijskih igrah (Bergant in Tomić, 1983). Prvič sta se na sporedu olimpijskih iger pojavila smuk in slalom, tako za moške kot za ženske. S slalomom in smukom so postale alpske discipline enakovredne nordijskim (Kruse, 1996). Kot demonstracijo so prireditelji izvedli tudi tek vojaških patrol, kjer so slavili Švedi in Finci (Bergant in Tomić, 1983). Olimpijski ogenj je na olimpijskem stadionu gorel vseh 10 dni olimpijskih iger. Ogenj so ugasnili ob zaključni slovesnosti, ko je predsednik olimpijskega komiteja razglasil, da so igre zaključene. 17

18 Ker so bile igre prve po drugi svetovni vojni, so imele tudi pomemben vpliv na vse prihodnje olimpijske igre (Bergant in Tomić, 1983). Alpski smučar Henri Oreiller iz Val d'iseira je igre zaznamoval z osvojitvijo dveh zlatih in ene bronaste medalje. V smuku je premagal vso konkurenco z več kot 4 sekundnim naskokom, prav tako v kombinaciji. V slalomu je dosegel tretje mesto (Bergant in Tomić, 1983). Najuspešnejše države na teh olimpijskih igrah so bile Švica, Norveška in Švedska z deset osvojenimi medaljami. Na teh igrah se je zaradi več dejavnikov zbralo nekoliko manj gledalcev, kot so sprva pričakovali, predvsem zaradi vojne in z njo povezane obnove držav ter neugodne prometne lege in omejenih prenočitvenih zmogljivosti St. Moritza (Bergant in Tomić, 1983) UDELEŽBA JUGOSLOVANSKE REPREZENTANCE Vsi člani reprezentance Jugoslavije so bili Slovenci. Naši športniki so se srčno in marljivo pripravljali na igre. Kljub temu pa realno ni bilo pričakovati odmevnejših rezultatov naših športnikov. Športniki in javnost so se zavedali, da je konkurenca zelo močna, bolj izkušena ter da deluje v precej boljših razmerah. Na igre so bili tako pospremljeni s skromnimi upi. Tisto leto je bilo v naših krajih bolj malo snega, tako so naši komaj da lahko trenirali v Planici, na Črnem vrhu nad Jesenicami in na Pokljuki (Bergant in Tomić, 1983). Zaradi vojne se niso mogli optimalno pripraviti tako kot tekmovalci, ki jih vojne grozote niso v tolikšni meri prizadele kot so mladino Jugoslavije (»V soboto se prično«, 1948). Udeležba na igrah je imela tudi svoj pomen, saj je bila velika šola za naše olimpijce, ki so tekmovali proti najboljšim športnikom ter pri tem videli razlike v izvedbah in kje delajo napake. Vsaka uvrstitev med 20 najboljših je pomenila uspeh, kar je bilo za pričakovati od nekaterih naših športnikov (»V soboto se prično«, 1948). 18

19 POROČANJA V VJESNIKU IN BORBI Slovenski športniki, ki so se iger udeležili znotraj Jugoslovanske reprezentance, so bili: Tine Mulej, Slavko Lukanc, Matevž Lukanc, Ciril Praček, Jože Bertoncelj, Saša Molnar, Franci Čop so nastopali v alpskem smučanju, Karel Klančnik, Franc Pribošek, Janez Polda, Janko Mežik v smučarskih skokih, Tone Razinger, Matevž Kordež, Tone Pogačnik, Alojz Klančnik, Jože Knific, Franc Smolej v smučarskih tekih. Tone Razinger je nastopil tudi v klasični kombinaciji (St. Moritz 1948, 2016). V Borbi že nekaj dni pred uradnim začetkom olimpijskih iger omenjajo naše športnike, ki da se vneto pripravljajo na igre. Dodali so še, da je na prizorišče prispela druga skupina naših reprezentantov (»Naši smučarski reprezentativci treniraju na olimpijskim stazama u Sent Moricu«, 1948). Slika 1: Janez Mežik (»Uz sudjelovanje 29 reprezentacija svečano su otvorene Zimske olimpijske igre«, 1948) Vjesnik poroča o začetku iger v St. Moritzu, vendar ne omenja slovenskih športnikov (»Danas počinju u St. Moritzu Pete zimske olimpijske igre«, 1948), medtem ko Borba na ta dan ni izšla Na drugi dan je bil v Vjesniku naslov»uz sudjelovanje 29 reprezentacija svečano su otvorene Zimske olimpijske igre«in pod njim slika Slovenca Janeza Mežika, državnega prvaka v smučarskih skokih. V nadaljevanju pišejo o naših skakalcih ter njihovih rezultatih na popoldanskem treningu skokov (»Uz sudjelovanje 29 reprezentacija svečano su otvorene Zimske olimpijske igre«, 1948). V Borbi pa med drugim omenjajo naše smučarske tekače in njihove štartne številke za tekmovanje v 19

20 smučarskem teku na 18 km (»Jučer su u Sent Moricu počele Pete zimske olimpijske igre«, 1948) Vjesnik objavi velik naslov o pripravah kandidatov za poletne olimpijske igre v veslanju, ki bodo potekale poleti, medtem ko o trenutno trajajočih zimskih olimpijskih igrah objavi samo manjši povzetek s tekme v smučarskem teku na 18 km. V podnaslovu članka omenijo Tonija Razingerja kot našega najuspešnejšega tekmovalca. O Razingerju napišejo še, da bo nastopil tudi v norveški kombinaciji. Ostale Slovence omenijo le v okviru končnih uvrstitev (»Skandinavci premočni pobjednici u trci na 18km«, 1948). Borba, prav tako kot Vjesnik, omenja rezultat Razingerja in končne uvrstitve naših brez podrobnejših komentarjev (»Jučer su u Sent Moricu održana smučarska takmičenja u daljinskom trčanju na 18 kilometara«, 1948) Na ta dan niti Borba niti Vjesnik ne omenjata Slovencev V Borbi je v podnaslovu članka o igrah omenjen Tine Mulej, ki da je dosegel 11. mesto med 30 tekmovalci. V članku avtor piše o Muleju, Sašu Molnarju, Matevžu Lukancu in Jožetu Bertonclju. O vsakemu izmed njih napiše nekaj. O Muleju napiše, da je prvič tekmoval v tujini. Molnarjevo prvo polovico nastopa označi z odličnim, vendar je bil potem primoran odstopiti zaradi zlomljene smučke. Lukanc je dobro odpeljal vse težje odseke proge, ampak je nato padel nekaj 100 metrov pred ciljem in tako izgubil približno 30 sekund. Bertonclju se je zlomila smučka, vendar je kljub temu uspel priti v cilj (»Jučer su u Sent Moricu održana takmičenja u spustu za muškarce«, 1948). Vjesnik na ta dan ni izšel. 20

21 Slika 2: Tine Mulej omenjen v podnaslovu (»Jučer su u Sent Moricu održana takmičenja u spustu za muškarce«, 1948) Vjesnik na ta dan nameni članek o olimpijskih igrah štafeti v smučarskih tekih. Pod člankom je slika A. Knifica, kjer ga opiše kot našega najboljšega tekača na dolge proge (»U skijaškoj štafeti ekipa Jugoslavije je stigla deveta«, 1948). V Borbi malo bolj podrobno opišejo potek štafete 4 x 10 km za moške. Povzamejo, kaj se je dogajalo na posameznih predajah, ter na koncu zaključijo z»da su Kordež i Knific vozili bar kao Pogačnik u drugoj predaji, Jugoslavija bi se plasirala ispred Italije, Francuske i Čehoslovačke na šestom mjestu«(»jučer su u Sent Moricu održana takmičenja u štafeti 4 x 10 km«, 1948) Borba omenja slovenske športnike, ki so se udeležili tekmovanja v slalomu, in njihove rezultate, ter imena in štartne številke naših, ki bodo nastopili v smučarskem teku na 50 km (»Rezulati jučerašnjih takmičenja u kombiniranom slalomu«, 1948). Vjesnik ponovno omenja Razingerja, tokrat v enem podnaslovu in enem naslovu. Omenijo še Razingerjev čas na štafeti 4 x 10 km, ki da je dosegel 11. čas tekmovanja (»U štafetnoj utrci naš se Razinger plasirao na 14 mjesto«, 1948) Na ta dan niti Vjesnik niti Borba nista izšla Na ta dan je izšla le Borba, ki v članku o dogajanju na OI omenja slovenske smučarske tekače, ki so se udeležili teka na 50 km. Omenijo, da je Matevž Kordež začel kot prvi, ter povzamejo tudi vrstni red, v katerem so slovenski tekači prišli mimo posameznih kontrolnih točk na 6. (Kordež, Knific, Smolej) in 25. km (Knific, Kordež, 21

22 Smolej). Zaključijo z vrstnim redom in uvrstitvijo slovenskih športnikov (14. Knific, 15. Smolej in 16. Kordež), kjer poudarijo, da so le vsi naši zmogli vse do cilja, medtem ko so nekateri tekači ostalih reprezentanc odstopili zaradi velikega napora (»Takmičenje u smučarskom trčanju na 50 kilometara«, 1948) Vjestnik v podnaslovu članka omenja Janeza Poldo, ki da je dosegel najdaljši skok (71m) s padcem. Avtor opisuje, da je Polda padel zaradi mokrega snega. V članku je navedeno tudi, da je ta skok velik uspeh za našega športnika kljub padcu. Ravno tako pišejo o padcu Stanka Mežika pri 61 metrih. V nadaljevanju članka omenjajo še uvrstitve ostalih slovenskih športnikov. V Vjesniku je bil posebne časti deležen tudi Jože Knific, saj je bil omenjen v podnaslovu članka o smučarskem teku na 50 km (»U trci na 50 km od svih sudjelujućih država jedino su jugoslavenski natjecatelji stigli svi na cilj«, 1948). V članku avtor omenja naše športnike kot relativno izenačene in ponovno poudari, da so le naši prišli do cilja v enaki postavi, kot so začeli (»Vrlo dobar uspjeh naših reprezentativaca u skijaškim skokovima«, 1948). V Borbi je bil Polda deležen posebne časti, saj je bil omenjen že v naslovu članka»jugoslaven Janez Polda skočio 71 metar«. V članku avtor pohvali lep skakalni slog naših skakalcev (»Jugoslaven Janez Polda skočijo 71 metar«, 1948). Slika 3: Članek o Janezu Poldi (»Vrlo dobar uspjeh naših reprezentativaca u skijaškim skokovima«, 1948) Borba izpostavi Karla Klančnika v podnaslovu članka o koncu ZOI. Članek opisuje razplet tekmovanja v smučarskih skokih in analizira, zakaj je Polda pristal na komaj 41. mestu kljub zelo dolgemu skoku s padcem. Avtor zapiše:»poldin stil u letenju bio 22

23 je dosta dobar i, da nije kod drugog skoka pao, vjerovatno bi zauzeo jedno od prvih osam mjesta. Međutim, kod izračunavanja bodova svakom skakaču, prilikom pada, odbija se po 10 poena na stil i isto toliko na dužinu skoka, a u pad se računa i samo dodirivanje rukom snijega prilikom doskoka. Polda je kod doskoka zastao u snijegu i slomio smučke. To je, razumljivo, utjecalo na ocjenu skoka i dodjeljivanje bodova«. Članek omenja tudi ostale slovenske skakalce (»Zvanični rezultati takmičenja u smučarskim skokovima«, 1948). Slika 4: Članek po zaključku ZOI 1948 (»Zvanični rezultati takmičenja u smučarskim skokovima«, 1948) POLETNE OLIMPIJSKE IGRE 1948 Poletne igre leta 1948 so bile organizirane v Londonu, ki pa bi se morale zgoditi že leta 1944, vendar so bile igre zaradi druge svetovne vojne odpovedane, kakor tudi igre štiri leta prej, ki bi se morale zgoditi na Japonskem, a se zaradi kitajsko japonske vojne niso. Organizacijo iger so sicer dobili Helsinki, ampak so bile le-te prav tako zaradi druge svetovne vojne odpovedane. London je bil ponovno izbran za organizatorja XIV. olimpijskih iger leta Za organizacijo iger so se potegovali, 23

24 poleg Londona, še Baltimore, Minneapolis, Lozana, Helsinki, Los Angeles in Philadelphia (Kragujević, 1984). Druga svetovna vojna je za dolgih dvanajst let prekinila prirejanje olimpijskih iger. Po vseh teh letih so se pričele ponovno organizirati leta 1948, ko so bile po zimskih tudi poletne in drugič v zgodovini v Londonu. Igre so znane kot igre XIV. olimpijade (Kruse, 1996; Kragujević, 1984). Olimpijske igre v Londonu leta 1948 so potekale od 29. julija do 14. avgusta. Udeležilo se jih je 4104 športnikov iz 59 različnih držav. Na igrah je nastopilo 390 žensk (London 1948, 2016). Podatki se sicer v različni literaturi razlikujejo. V delu Naši olimpijci od Štokholma do Solt Lejk Sitija (Perišič, 2003) je navedeno drugačno število udeležencev iger, in sicer naj bi se tistega leta iger udeležilo 4092 športnikov. Našo takrat skupno državo Jugoslavijo je zastopalo 96 športnikov (84 moških in 12 žensk). Jugoslovanski športniki so nastopali v sedmih športih (Perišić, 2003) OLIMPIJSKI ŠPORTI Športniki so se na olimpijskih igrah leta 1948 pomerili v 19 športih in 136 disciplinah: - vodnih športih: skoki v vodo, plavanje, vaterpolo, - atletiki, - košarki, - boksu, - kajaku in kanuju, - kolesarstvu, - konjeništvu, - sabljanju, - hokeju na travi, - nogometu, - gimnastiki, - modernem peteroboju, - veslanju, - jadranju, - streljanju, 24

25 - dvigovanju uteži in - rokoborbi ORGANIZACIJA, TEKMOVANJE London in s tem ves britanski narod je prejel zelo težko nalogo, saj so morali igre organizirati v zelo težkih razmerah. Kljub pomanjkanju finančnih sredstev so se člani olimpijskega komiteja Velike Britanije zavzeto pripravljali na organizacijo iger. Pomanjkanje finančnih sredstev je bilo posledica tega, da je bil primarni cilj naroda obnovitev domov, porušenih v drugi svetovni vojni, ter preskrba s hrano. Angleži so imeli tudi malo sreče v vsej nesreči druge svetovne vojne, saj so bila telovadišča skoraj nepoškodovana, zato niso bila potrebna velika finančna vlaganja v infrastrukturo. Finančna sredstva so namenili v obnovo in preureditev stare infrastrukture. Glavni stadion Wembley so obnovili ter mu dodali začasno atletsko stezo, ki je bila pokrita z glino. Dvorano poleg so uporabili za tekmovanja v boksu in plavanju. V Kraljičini dvorani so potekale rokoborbe in gimnastika. Za tekmovanja v veslanju so uporabili enake proge kot na olimpijskih igrah leta 1908, in sicer na reki Temzi. V Londonu leta 1948 niso zgradili olimpijske vasi, s čimer so privarčevali veliko denarnih sredstev, zato so udeležence iger nastanili v vojašnicah in univerzah. Hrano je veliko število športnikov prineslo s seboj, saj je v Veliki Britaniji veljala omejitev pri preskrbi s hrano (Kruse, 1996; Kragujević, 1984; Takač, 1999). Na odprtju iger XIV. olimpijade moderne dobe, 29. julija 1948, ob 14 uri, se je zbralo okrog gledalcev. Slovesnost se je pričela z govorom predsednika olimpijskega komiteja Velike Britanije, Lorda Burghleya. Kralj Jurij VI. je igre uradno odprl, ko je na simbolu londonskih olimpijskih iger, Big Benu, ura odbila štiri popoldne. Olimpijsko zastavo so dvignili visoko v zrak, vojaki so izstrelili 21 strelov in zadnji nosilec olimpijske bakle, John Mark, je prišel na stadion, odtekel še poslednji krog ter prižgal olimpijski ogenj. Atlet, veteran, Donald Finlay, je izgovoril olimpijsko prisego (»XIV. Olimpijske igre so se pričele«, 1948; Kragujević, 1984; London 1948, 2016). 25

26 UDELEŽBA JUGOSLOVANSKE REPREZENTANCE V reprezentanci Jugoslavije je bilo 96 športnikov, od tega 84 moških in 12 žensk, ki so tekmovali v 7 različnih športih. Največ je bilo nogometnih reprezentantov (22), po številu so sledili veslači (21), 16 jih je nastopalo v atletiki in gimnastiki, 11 jih je bilo članov reprezentance v vaterpolu, 6 plavalcev in 4 v kolesarstvu (Perišić, 2003). Za Jugoslavijo je prvo olimpijsko medaljo v atletiki dosegel Hrvat Ivan Gubijan, in sicer v metu kladiva. To je bil izjemen uspeh za jugoslovansko ekipo in zanj. Po odličnem finalnem metu, ko je kladivo vrgel 54,27 m, je zasedel drugo mesto in srebrno olimpijsko medaljo. Prehitel je veliko favoritov in poskrbel za zelo veliko presenečenje, ki pa ga nihče ni napovedoval. Med drugim je prehitel tudi evropskega prvaka, Eriksona, prvaka ZDA in mnoge druge znane metalce. Uspeh Gubijana je pospremilo gledalcev na olimpijskem stadionu v Londonu (»Lep uspeh Gubijana, ki je osvojil srebrno medaljo«, 1948; Kragujevič, 1984). Gubijan bi kmalu ostal brez nastopa v finalu, saj so naši športniki zamudili zadnji avtobus, ki je peljal do olimpijskega stadiona. Problem so rešili s pomočjo dežurnega vodje transporta, ki je zagotovil dodaten avtobus samo za Gubijana in ekipo. Gubijanu je nastop v olimpijskem finalu omogočil Artur Takač, ki je stekel v olimpijsko areno do sodnika, ki je storil napako in postavil Gubijana na 7. mesto, kar bi pomenilo konec njegovih olimpijskih nastopov (Takač, 1999). Drugo medaljo, prav tako srebrno, so Jugoslaviji prinesli nogometni reprezentanti, ki so igrali v velikem finalu nogometnega turnirja. Naši reprezentanti so po vrsti premagali ekipe Luksemburga (6:1), Turčije v četrtfinalu (3:1), Anglije v polfinalu (3:1). Za tekmo polfinala med Jugoslavijo in Anglijo je vladalo izjemno zanimanje, tako da se je na stadionu zbralo približno gledalcev. O naših reprezentantih se je veliko pisalo tudi v angleških medijih, kjer so igro naših ocenili kot dominantno. Uvrstitev v finale je pomenila največji uspeh v dotedanji zgodovini jugoslovanskega nogometa. V finalu so se naši reprezentanti zoperstavili reprezentanci Švedske, ki pa je bila na koncu boljša z rezultatom 3:1. Finalno tekmo si je na osrednjem stadionu ogledalo okoli gledalcev. Zaradi dežja je bilo igrišča spolzko. Tekmo je v živo prenašal radio Beograd (»V nogometu smo si priborili srebrno kolajno«, 1948;»Jugoslovanski športniki dosegajo lepe rezultate na XII. olimpijadi«, 1948; 26

27 Kragujević, 1948). Angleški sodnik Ling naj bi Jugoslaviji namerno preprečil osvojitev naslova olimpijskega zmagovalca, in sicer na način, da je dovoljeval zelo grobo igro Švedov, ki pa kljub zgražanju gledalcev ni bila kaznovana (»Jugoslovanski nogometaši so osvojili na olimpijadi v Londonu srebrno medaljo«, 1948). Zavidljiv uspeh so dosegli plavalci, v velikem finalu so nastopili kar trije. V finalu so vsi končali na petem mestu. Marjan Stipetić na 1500 m prosto, Tone Cerer na 200 m prsno ter moška štafeta na 4x200 m prosto (Kragujević, 1984; Perišić, 2003). Jugoslovani so pred igrami veliko vadili za tekmovanje na orodjih v Ljubljani in južni Dalmaciji. Moška ekipa se je pomerila v običajnem olimpijskem dvanajsteroboju, ki je sodilo med najtežja tekmovanja (M. Jeločnik, 1948; Stepišnik, 1968). Tekmovanja v orodni telovadbi so sicer potekala na prostem, vendar so jih zaradi slabega vremena prestavili v dvorano Empire-halle (Kragujević, 1984; Perišić, 2003). Za reprezentanco Jugoslavije so bile igre, gledano v celoti, zelo uspešne. Končni izkupiček reprezentance je bil dve srebrni medalji ter veliko izkušenj (»V soboto so bile zaključene XIV. Olimpijske igre«, 1948; Kragujević, 1984) POROČANJA V VJESNIKU IN BORBI Slovenski športniki, ki so se iger udeležili znotraj jugoslovanske reprezentance, so bili: Alma Butia, Marko Račič, Danilo Žerjal so nastopali v atletiki, Tone Cerer in Ciril Pelhan sta nastopala v plavanju ter Neža Černe, Vida Gerbec, Konrad Grilec, Karol Janež, Miro Longyka, Jakob Šubelj in Ruža Vojsk, ki so nastopali v športni gimnastiki (London 1948, 2016). V Vjesniku že nekaj dni pred začetkom olimpijskega dogajanja omenjajo naše športnike, in sicer omenjajo plavalca Cererja, in sicer v članku, ki opisuje razpored in dogajanje na plavalnem delu olimpijskega programa (»Razpored olimpijskog plivačkog turnira«, 1948). 27

28 Ni nobenih zapisov o slovenskih športniki v Borbi ali Vjesniku Vjesnik na ta dan omenja slovenske športnike v okviru prihajajočih nastopov ter razporeda (»Pred gledalaca u Londonu svečano su otvorene XIV. Olimpijske igre«, 1948), medtem ko Borba na ta dan posebej ne omenja slovenskih športnikov Ni nobenih zapisov o slovenskih športnikih v Borbi ali Vjesniku Vjesnik na ta dan posebej ne omenja slovenskih športnikov. Dolg članek posvetijo uspehu Ivana Gubijana ter nastopu reprezentance v nogometu (»Jugoslaven Ivan Gubijan osvojijo u bacanju kladiva drugo mjesto na Olimpijadi«, 1948). V Borbi imajo sicer obsežen članek na temo dogajanja na olimpijskih igrah, vendar se v članku posvečajo vaterpolu ter dogajanju na atletskem tekmovanju. O Slovenki Almi Butja pišejo le v kratkem povzetku poteka teka na 100 m za ženske, ko omenijo, da je v svoji skupini zasedla četrto mesto in tako izpadla iz nadaljnjega tekmovanja (»Jugoslavenski bacač kladiva Gubijan osvojijo srebrnu olimpijsku medalju«, 1948) Vjesnik in Borba na ta dan nista izšla Borba v članku o olimpijskih igrah omenja Pelhana, kot del štafete v plavanju, kjer so se uvrstili na drugo mesto v drugi kvalifikacijski skupini takoj za Francijo (»Rezultati takmičenja na Olimpijadi«, 1948). Vjesnik na ta dan ni izšel. 28

29 Vjesnik v članku opisuje dogajanje v plavanju na 4 x 200 m v štafetah. V članku omenjajo Slovenca Pelhana, ki da je super odplaval kot drugi po vrsti in uspel za seboj zadržati Francoza in Šveda (»Jugoslavenska plivačka štafeta 4x200m u finalu«, 1948). Borba ponovno omenja našega Pelhana v sklopu štafete na 200 m Slika 5: Članek o rezultatih Cerera in ostalih (»Rezultati jučerašnjeg takmičenja«, 1948) (»Jugoslavenska plivačka štafeta 4 x 200 plasirala se u finale«, 1948) Od slovenskih športnikov je v Vjesniku omenjen le Pelhan, ki je nastopil v finalu plavanja 4 x 200 m v štafetah. Skupno je naša reprezentanca zasedla peto mesto (»U waterpolo susretu Madžarska Jugoslavija 3:1«, 1948). Borba na ta dan posebej ne omenja slovenskih športnikov Borba in Vjesnik na ta dan nista izšla Vjesnik zopet omenja Almo Butja in njen nastop v kvalifikacijah teka na 200 m, kjer je pritekla v cilj kot peta in se ni kvalificirala v nadaljnje tekmovanje (»Jugoslaven Stipetić kvalificirao se u plivanju na 1500 metara u finale«, 1948). Borba posveti podnaslov Almi Butja»Alma Butja je peta v svojoj grupi«. V članku omeni njen 29

30 dosežek (5. mesto) in da se ni uvrstila v nadaljnje tekmovanje. Borba piše tudi o dosežku Cererja, ki se je s četrtim mestom v svoji polfinalni skupini uvrstil na četrto mesto ter s tem v finale plavanja na 200 m prsno (»Rezultati jučerašnjeg takmičenja«, 1948). Slika 6: Cerer v naslovu članka (»U finalnom takmičenju s najboljim svjetskim plivačima koji učestvuju na Olimpijadi Jugoslaven Cerer je stigao peti na 200 metara prsno«, 1948) Vjesnik na ta dan ni izšel. Borba v glavnem naslovu članka o olimpijskih igrah izpostavi dosežek Cererja na 200 m prsno. V članku Cererju pišejo slavospeve v smislu»cerer je stigao peti, pobjeđen od tri Amerikanaca između kojima je bio i svjetski rekorder na ovoj stazi Doe Belden i jednog Australijanca. Na taj način Cerer se pokazao kao najbolji evropski plivač na stazi od 200 metara prsno«. V članku omenja tudi Račiča, ki je dosegel drugi čas svoje kvalifikacijske skupine, vendar je v četrtfinalu dosegel le šesti čas in se tako ni uvrstil v polfinale. Borba povzema rezultate reprezentantov Jugoslavije in v tem sklopu omenja tudi nekaj Slovencev. Med drugim omeni tudi Leona Štuklja, ki da je edini dosegel viden rezultat na igrah leta 1936, torej pred drugo svetovno vojno. Ponovno dobršen del namenijo Cererju in njegovem dosežku na 200 m prsno. V članku kronološko opišejo potek finalnega nastopa (»U finalnom takmičenju s najboljim svjetskim plivačima koji učestvuju na Olimpijadi Jugoslaven Cerer je stigao peti na 200 metara prsno«, 1948) Vjesnik in Borba nista izšla Vjesnik in Borba nista izšla. 30

31 Vjesnik na ta dan posebej ne omenja slovenskih športnikov, vendar, med drugim, piše o vrnitvi plavalne reprezentance (Cerer, Pelhan) iz olimpijskih iger (»Danas se u Londonu sastaju nogometne reprezentacije Jugoslavije i Velike Britanije«, 1948). Borba na ta dan ni izšla Vjesnik na ta dan ne omenja slovenski športnikov. Borba na ta dan ni izšla Vjesnik in Borba na ta dan nista izšla Vjesnik na ta dan ne omenja slovenskih športnikov. Borba na ta dan ni izšla Borba dan po zaključku iger omenja le Cererja, in sicer v sklopu povzetka rezultatov na olimpijskih igrah (»Jučer je završena Olimpijada«, 1948) ZIMSKE OLIMPIJSKE IGRE 1952 Leta 1952 so Zimske olimpijske igre prvič organizirali v eni izmed skandinavskih dežel. Igre je gostilo glavno mesto kraljevine Norveške, Oslo. Izbrano je bilo v konkurenci italijanskega mesta Cortina d'ampezzo in ameriškega mesta Lake Placid. Igre v Oslu so bile tudi prve, ki so se odvijale ob morju (Oslo 1952, 2016). Igre so bile organizirane med 14. in 25. februarjem Število športnikov se v različnih virih razlikuje. Iger se je udeležilo 694 športnikov (585 moških in 109 žensk) iz 30 držav (Oslo 1952, 2016). Iger se je udeležilo tudi šest športnikov, ki so zastopali barve jugoslovanske reprezentance. Športniki so tekmovali v 25 disciplinah v 6 športnih panogah (»Danes so se pričele VI. Zimske olimpijske igre«, 1952). 31

32 OLIMPIJSKI ŠPORTI Športniki so se merili v šestih športnih panogah oziroma 25 disciplinah, in sicer v: - alpskem smučanju (smuk, slalom in veleslalom), - nordijskem smučanju (tek na smučeh, smučarski skoki in nordijska kombinacija), - bobu, - hitrostnem drsanju, - umetnostnem drsanju in - hokeju ORGANIZACIJA, TEKMOVANJE Ko je bilo Oslo izbrano za organizacijo VI. Olimpijskih iger, so bili mnogi navdušeni, saj so bili prepričani, da bodo to ene najboljših zimskih olimpijskih iger doslej. Norveška namreč velja za zibelko smučanja (Bergant in Tomič, 1983). Oslo je imelo nekaj pomanjkljivosti, saj enostavno ni bilo dovolj športnih objektov v mestu in okolici. Navkljub pomislekom so z obnovljenimi in na novo zgrajenimi objekti te pomanjkljivosti odpravili. Odločitev Norvežanov je bila, da olimpijski ogenj na stadion v Oslu prinesejo smučarji tekači v štafeti. Nosilci ognja so svoj tek začeli na jugu Norveške, v mestecu Morgedal, rojstnem kraju najbolj poznanega norveškega smučarskega tekača sredine prejšnjega stoletja, Sondrea Norheima. Morgedal leži v provinci Telemark. Norheim je leta 1868 izumil prve smučarske vezi in je znan kot začetnik modernega smučanja. Prvo baklo so prižgali 13. februarja, ki jo je nato 94 smučarjev tekačev nosilo 2 dni in pol na 220 km dolgi poti do stadiona v Oslu. Zadnjo baklo je na stadion Bislett prinesel Egil, vnuk Fridtjofa Nansena, pionirja teka na smučeh in polarnega raziskovalca. Egila je tako doletela velika čast prižgati olimpijski ogenj (Bergant in Tomić, 1983). Otvoritev VI. zimskih olimpijskih iger je potekala pred gledalci na stadionu Bislet, in sicer 15. februarja To so bile prve igre na skandinavskem polotoku. 32

33 Igre je prvič v zgodovini odprla ženska, princesa Ragnhild. Otvoritveno slovesnost je sicer pričel predsednik MOK-a, Sigfrid Edstroem (»Norveška triumfira«, 1952). V imenu športnikov je olimpijsko prisego izrekel smučarski skakalec Torbjorn Falknger. Športni program se je pričel že dan pred uradno otvoritvijo (Kruse, 1996). Na OI v Oslu so tekmovali športniki iz 30 različnih držav. Prvič po drugi svetovni vojni so se iger udeležili japonski in nemški športniki. Novinci na igrah so bili športniki Nove Zelandije in Portugalske. Program iger je bil zelo podoben tistemu v St. Moritzu iz leta Dodani sta bili le dve novi disciplini, in sicer veleslalom za moške in ženske ter smučarski tek na 10 km za ženske (Bergant in Tomič, 1983). Za prijetno vzdušje na igrah je poskrbelo veliko število gledalcev, saj se jih je, predvsem ob skakalnici na Holmenkollnu, zbralo zelo veliko (okoli ). Ob tekaških progah so gledalci tekmovalce spremljali kar na smučeh (Bergant in Tomić, 1983). Najuspešnejši športnik zimskih olimpijskih iger v Oslu je bil s tremi zlatimi medaljami, Hjalmar Andersen, ki je tekmoval v hitrostnem drsanju. Medalje je osvojil na 1500 m, 5000 m in m. Kot najuspešnejša država se je okronala Norveška s 16 osvojenimi olimpijskimi medaljami (7 x zlato, 3 x srebro, 6 x bron) UDELEŽBA JUGOSLOVANSKE REPREZENTANCE Pozimi leta 1952 je reprezentanca Jugoslavije štela šest članov. Iger so se udeležili: tekačici Nada Birko in Angela Kordež, alpska smučarja Tine Mulej in Janko Štefe ter skakalca Janez Polda in Karel Klančnik (Bergant in Tomič, 1983). Z odločitvijo jugoslovanskega olimpijskega komiteja, da se na igre pošlje le šest športnikov, se veliko ljudi ni strinjalo. Najbolj glasni so bili pri Smučarski zvezi Slovenije, kjer so zahtevali spremembo sklepa JOK, a žal brez uspeha (Bergant in Tomić, 1983). Jugoslovanski reprezentanti so na tekmovanja potovali ločeno dva po dva, kar ni poželo simpatij v javnosti. Tudi zaradi tega pričakovanja niso bila velika. Naši tekmovalci so na svoje nastope prišli tako rekoč iz poti. Priprave na igre tudi niso bile 33

34 najbolj optimalne zaradi pomanjkanja snega na domačih tleh (Bergant in Tomić, 1983). Kot zadnja med smučarji sta v Oslo prispela Mulej in Štefe, katerih prihod ni bil najavljen, tako da sta ostala brez sobe v hotelu in sta morala najprej prespati na zasilnih ležiščih, kasneje pa z delavci v majhni koči (Kragujević, 1984). Višja pričakovanja sta Štefe in Mulej gojila za slalom in smuk, tako da sta bila rezultata na veleslalomu odraz realnega stanja (27. in 31. mesto) (Bergant in Tomić, 1983). Tekmovanja v smuku se je udeležilo 81 tekmovalcev iz 27 držav (Perišić, 2003). S 13. mestom je Janko Štefe dosegel največji uspeh Jugoslovanov v alpskem smučanju na zimskih olimpijskih igrah. V tako izenačeni konkurenci je bila uvrstitev med 20 najboljših super cenjen uspeh, vendar v Jugoslaviji tak pogled na uvrstitve še ni bil udomačen (»Štefe dosegel s 13. mestom v smuku«, 1948;»Vsak nekaj: Amerika, Italija, Norveška in Avstrija po eno zlato medaljo iz Norrefjella«, 1952; Bergant in Tomić, 1983). V slalomu so se tekmovalci pomerili na zelo težki progi ob spodbujanju gledalcev. Pritisk na favorite je bil izjemen, saj so padali eden za drugim. Naša slalomista nista dosegla rezultatov, saj je Mulej napravil napako v prvi, Štefe pa v drugi vožnji (»Slalom padcev«, 1952, Bergant in Tomić, 1983). Na tekaški preizkušnji na 10 km se je pomerilo 21 žensk, med drugimi tudi predstavnici naše reprezentance Nada Birko in Angela Kordež, ki sta preizkušnjo dobro prestali in se uvrstili v zadnjo tretjino nastopajočih (Birko 14. Mesto, Krodež 16. Mesto) (»Dva dneva Skandinavcev«, 1952). Igre so dosegle vrhunec s tekmovanjem v smučarskih skokih na Holmenkollnu. Pod skakalnico se je zbralo gledalcev. Našo reprezentanco sta zastopala Polda in Klančnik, ki pa nista bila v formi, da bi posegla po mestih čisto pri vrhu, ampak sta zasedla končno 16. oziroma 30. mesto. Sicer so bila pričakovanja malo višja (»Dva 34

35 dneva Skandinavcev«, 1952;»Polda na 16. mestu boljši od Bradla«, 1952; Bergant in Tomić, 1983) POROČANJA V VJESNIKU IN BORBI Slovenski športniki, ki so se iger udeležili znotraj Jugoslovanske reprezentance, so bili: Tine Mulej in Janko Štefe v alpskem smučanju, Karel Klančnik in Janez Polda v smučarskih skokih ter Angela Kordež v teku na smučeh (Oslo 1952, 2016). Borba že pred začetkom iger piše o slovenskih športnikih in njihovih možnostih za uspeh na olimpijskih igrah. Najbolj izpostavljen je Tine Mulej, čigar slika krasi članek dne Isti dan omenjajo tudi druge slovenske športnike, nekateri so že prispeli na prizorišče iger, nekateri bodo pa iz domovine krenili nekaj dni kasneje (»Tri dana uoči otvaranja natjecanja«, 1952) Vjesnik članek nameni razvoju zimskih olimpijskih iger moderne dobe skozi zgodovino. V članku omeni tudi nekaj slovenskih športnikov, ki so sodelovali na preteklih igrah, med drugim tudi Joška Janšo, čigar slika tudi krasi članek (»Zimska olimpijada«, 1952). Borba omenja Muleja in Štefeta, kjer navaja razpored tekem v veleslalomu za moške (»Sutra se svečano otvaraju VI. zimske olimpijske igre«, 1952) Vjesnik namenja članek začetku olimpijskih iger ter tudi razporedu in dogajanju na športnih prizoriščih. Že v podnaslovu omenja Muleja in Štefeta. V članku avtor opisuje, kako sta se naša tekmovalca odrezala na treningu veleslaloma, ter katere štartne številke sta dobila na žrebu štartnih številk (»Počele su zimske Olimpijske igre«, 1952). Borba na ta dan ni izšla. 35

36 V Vjesniku opisujejo začetno slovesnost ob otvoritvi iger. Slovenske športnike omenijo le v rezultatih veleslaloma za moške (Mulej 27., Štefe 33. mesto) (»Svečano otvaranje«, 1952). Borba ravno tako omenja rezultata slovenskih športnikov, ter omeni tudi, da je Štefe tarnal, da ima bolečine v desni nogi (»U veleslalomu pobjedio Norvežanin Eriksen«, 1952) Vjesnik ponovno opisuje dogajanje na veleslalomu, kjer ponovno omeni uvrstitve naših. Poleg članka je tudi karikatura Muleja in pod njo napis»tine Mulej postigao je dosta u omjeru prema količini treninga«(»eriksen i Austrijanci najbolji u veleslalomu«, 1952) Vjesnik v svoji drugi izdaji dneva objavi ime slovenskega športnika v naslovu članka»janko Štefe 13. na olimpijskom spustu«. Skoraj ves članek je namenjen Janku Štefetu. V članku avtor opisuje, koga vse je Štefe premagal in kako je do rezultata prišel. Opisuje tudi, da je to največji uspeh kateregakoli jugoslovanskega športnika na zimskih OI (»Janko Štefe 13. na olimpijskom spustu«, 1952). Borba opisuje nastop Janka Štefeta. Za presenečenje avtor opiše tudi, kako je Štefe prišel do tako dobrega rezultata»čim je pošao sa starta Štefe je postigao punu brzinu i nije pokušavao da je uspori sve do cilja«. V članku je omenjen tudi Tine Mulej, ki zaradi padca ni prišel do cilja. V drugem članku sta omenjena Kordeževa in Polda, ki sta morala prehoditi 50 km na Slika 7: Janko Štefe omenjen v naslovu članka (»Janko Štefe 13. na olimpijskom spustu«, 1952) smučkah, da sta pravočasno prišla na vlak za OI, na Slika 8: Tine Mulej karikatura (»Eriksen i Austrijanci najbolji u veleslalomu«, 1952) katerem je bil tudi Karel Klančnik (»Naš takmičar Janko Štefe trinaesti u smuku«, 1952). 36

37 Borba v članku opisuje nastope slovenskih športnikov na olimpijskem veleslalomu. V članku avtor ugotavlja, da je rezultat realen in pričakovan, čeprav bi lahko od Štefeta več pričakovali, če ne bi bil poškodovan(»realan plasman u veleslalomu«, 1952). V drugi izdaji dneva je objavljen tudi velik naslov članka, ki opisuje dosežek Janka Štefeta v smuku ter njegova slika med smučanjem. V članku avtor opisuje dosežek Štefeta kot veliko presenečenje, omenja pa tudi Muleja, ki da je odstopil (»Janko Štefe 13. u spustu«, 1952). Vjesnik ni izšel na ta dan. Slika 9: Štefe omenjen v naslovu članka (»Janko Štefe 13. u spustu«, 1952) V Vjesniku ne omenjajo slovenskih športnikov, je pa v karikaturi objavljen Janko Štefe (»Pet pobjeda osvojili dosad Norvežani«, 1952). V Borbi je ob članku iz OI objavljena slika slovenskih športnikov (Muleja, Klančnika in Štefeta) v olimpijskem naselju Bulevol v Oslu (»Između trka na VI. Zimskim olimpijskim igrama«, 1952). Slika 10: Janko Štefe karikatura (»Pet pobjeda osvojili dosad Norvežani«, 1952) 37

38 Vjesnik ni izšel. V Borbi na ta dan slovenski športniki niso omenjeni Vjesnik ni izšel, Borba ravno tako ne Vjesnik ni izšel, Borba prav tako ne Vjesnik v podnaslovu omenja Angelo Kordež, ki da nastopa na današnji dan. V članku sicer omeni še enkrat ime Angele Kordež, vendar ne poda nobenih novih informacij o njej, le to, kdo je njena konkurenca (»Danas nastupaju Nada Birko i Angela Kordež«, 1952). Borba na ta dan ni izšla Borba opisuje nastop Kordeževe v teku na 10 km in njeno uvrstitev. Nadalje sta v članku omenjena tudi Polda in Klančnik, ki da bosta nastopila na zadnji dan OI (»Birkova 14 a Kordeževa 16 u trčanju na 10 kilometara«, 1952). Vjesnik ni izšel Vjesnik v podnaslovu članka navede Janeza Poldo in Karla Klančnika, ob katerih navede tudi uvrstitve na tekmi smučarskih skakalcev. V članku navaja potek tekme ter skoke naših skakalcev. V članku se bolj osredotočijo na Poldo, ki tudi poda izjavo:»bolest me je tokom prošle godine dosta iscrpila tako da sada više nemam dovoljnu sigurnost. Osim toga, još uvijek ne mogu da postignem onu jačinu odskoka, koja mi je ranije donosila dugačke skokove«. V članku se dotaknejo tudi skokov Klančnika, od katerega so več pričakovali, vendar naj bi bilo znano, da mu ta skakalnica ne ustreza (»Pobjeda Norvežana i u skokovima«, 1952). Borba omenja Janeza Poldo že v naslovu članka, prav tako pa prikaže tudi njegovo sliko. V članku avtor ugotavlja, da sta Polda in Klančnik imela priložnost pomeriti se z najboljšimi na svetu, ter da sta z nastopi zadovoljila apetite navijačev (»Janez Polda zauzeo šesnaesto mesto u specijalnim skokovima«, 1952). 38

39 Slika 11: Članek o dosežku Janeza Polde (»Janez Polda zauzeo šesnaesto mesto u specijalnim skokovima«, 1952) V Borbi povzemajo dogajanje na OI ter opisujejo najboljše nastope tujih reprezentanc. Natančno tudi povzamejo, kaj se je dogajalo s slovenskimi športniki ter njihove rezultate (»Vrlo dobar plasman naše ekipe na VI. olimpijskim igrama«, 1952). 39

40 3.2.4 POLETNE OLIMPIJSKE IGRE 1952 Igre XV. olimpijade so bile organizirane v glavnem mestu Finske leta Že leta 1940 so bili Helsinki izbrani za organizacijo iger, a so bile odpovedane zaradi druge svetovne vojne. Organizatorja XV. iger so z glasovanjem izbrali leta Helsinki so bili izbrani v konkurenci Amsterdama, Los Angelesa, Philadelphie, Chicaga, Detroita in Minneapolisa (Kragujević, 1984; Kruse 1996; Takač, 1999). Finska je organizacijo iger dobila navkljub temu, da so se za igre potegovali tudi večji narodi, predvsem zaradi tega, ker so finski športniki v preteklosti bili poznani kot veliki borci, ki so dosegali odlične rezultate (»XV. moderne olimpijske igre se pričenjajo«, 1952). Poletne igre v Helsinkih so potekale od 19. julija do 3. avgusta 1952 v prisrčnem in domačem razpoloženju. Iger se je udeležilo 4955 športnikov, od tega 519 žensk in 4436 moških, iz 69 držav (Helsinki 1952, 2016). Podatki o številu udeležencev se v različni literaturi razlikujejo. Zapisan je tudi podatek o 5867 udeležencih (Kragujevič, 1984). Na igrah je bilo prijavljenih 96 jugoslovanskih športnikov (Perišič, 2003). Na igrah se je tekmovalo v 19 različnih športih, na katerih so razdelili 149 kompletov medalj (Helsinki 1952, 2016) OLIMPIJSKI ŠPORTI Udeleženci so tekmovali v naslednjih športih: - vodni športi: skoki v vodo, plavanje, vaterpolo, - atletika, - košarka, - boks, - kajak in kanu, - kolesarstvo, - konjeništvo, - sabljanje, - hokej na travi, - nogomet, - gimnastika, 40

41 - moderni peteroboj, - veslanje, - jadranje, - streljanje, - dvigovanje uteži in - rokoborba ORGANIZACIJA, TEKMOVANJE Gostitelji iger v Helsinkih so s promocijo svojih iger začeli že na igrah v Londonu leta Tam so obiskovalcem delili promocijsko gradivo o igrah čez 4 leta v Helsinkih. Finski organizatorji so v organizacijo iger vložili veliko truda. Obiskovalci iger so bili toplo sprejeti, tako da so z veseljem prišli, saj so vedeli, da prihajajo v državo, kjer je šport del nacionalnega ponosa in kulture (Kragujević, 1984). Igre so bile zgodovinske tudi zaradi udeležbe športnikov iz ozemlja Sovjetske zveze, ki so se iger udeležili prvič po letu Takrat so nastopali pod okriljem carske Rusije. Športniki iz komunističnih držav so (vsi razen jugoslovanskih) v času iger živeli ločeno od ostalih športnikov, daleč od olimpijske vasi na svojo prošnjo. Ta poteza pa vsekakor ni bila v duhu enotnosti in solidarnosti, ki ju je predstavljajo olimpijsko gibanje. Svoj krstni nastop na olimpijskih igrah je doživela Južna Koreja. Na igre so se prvič po drugi svetovni vojni vrnili tudi zahodno-nemški športniki. Prvič so nastopili tudi reprezentantje Izraela (Kruse, 1996; Helsinki 1952, 2016; Kragujević, 1984; Takač, 1999). Otvoritvena slovesnost je potekala pred gledalci v močnem dežju. Jugoslovanska reprezentanca je štela 124 športnikov in funkcionarjev, kar je bilo doslej največ na katerih koli igrah. Zastavonoša naše ekipe je bil Rebula, sicer rekorder v deseteroboju. Igre so se uradno odprle z govorom finskega predsednika , ki je izrekel znane besede:»odpiram XV. Olimpijado moderne dobe«. Olimpijsko plamenico je na stadion prinesel Paavo Nurmi, ponos Finske in eden najuspešnejših olimpijcev vseh časov. Nurmi je v znanem slogu odtekel zadnji krog in plamenico predal Hannesu Kolehmainenu, ki je nato prižgal olimpijski ogenj. 41

42 Olimpijsko prisego je prebral 43-letni telovadec Heikki Savolainen, sicer udeleženec olimpijskih iger leta 1928 v Amsterdamu. Otvoritvena slovesnost se je zaključila s petjem finske himne (»Svečana otvoritev XV. olimpijskih iger«, 1952;»XV. Olimpijske igre so otvorjene«, 1952, Kragujević, 1984; Takač, 1999, Helsinki 1952, 2016). Za primat najboljše športne velesile so se borili Američani in športniki Sovjetske zveze. Na koncu so bili uspešnejši Američani, ki so osvojili 76 medalj, od tega 40 zlatih. Sovjetski športniki so osvojili skupaj 71 medalj, od tega 22 zlatih, kar jih je postavilo na drugo mesto po uspešnosti, takoj za ZDA (Kragujević, 1984; Helsinki 1952, 2016). Zaključna prireditev se je odvila pred polnim stadionom v Helsinkih. Na stadion so se še zadnjič zvrstili predstavniki sodelujočih držav od prve Grčije do zadnje Finske. Na zaključni prireditvi so zaigrali tudi avstralsko himno, ki je oznanila naslednjega organizatorja poletnih olimpijskih iger, Melbourne leta 1956 (»Končane so XV. olimpijske igre največja prireditev vseh časov«, 1952) UDELEŽBA JUGOSLOVANSKE REPREZENTANCE Jugoslavijo je na igrah zastopalo 96 športnikov. Moških predstavnikov je bilo 86, medtem ko je bilo žensk 10. Naši reprezentanti so nastopali v 11 športih, in sicer v atletiki, boksu, kajaku in kanuju, nogometu, gimnastiki, veslanju, streljanju, plavanju, vaterpolu, rokoborbi in jadranju (Perišić, 2003). Kot predstavnica tekmovalne komisije za žensko gimnastiko je bila izbrana naša strokovnjakinja Milica Šepa. Največji uspeh jugoslovanskih športnikov je uspel posadki v veslanju v postavi Dule Bonačić, Velimir Valenta, Mate Trojanović in Petar Šegović, ki so osvojili zlato medaljo v disciplini četverec brez krmarja. To je bila hkrati prva zlata olimpijska medalja po Leonu Štuklju leta 1928 in največji uspeh jugoslovanskega veslanja do tedaj. 42

43 Uspeh veslačev so dopolnili reprezentanti v vaterpolu, ki so v napetem boju na koncu osvojili srebrno medaljo. Vaterpolisti so sicer imeli enako število točk kot Madžari, vendar so le-ti imeli boljšo razliko v golih. Reprezentanca Jugoslavije v vaterpolu je nastopila v postavi Kovačič, Bakašun, Štakula, Kurtini, Vuksanović, Ježić in Radonjić (Kragujević, 1984). Nogometaši so na zelo napetem turnirju, tudi z močnim političnim nabojem, premagali vse tekmece z izjemo Madžarske, ki jih je v finalu premagala in s tem osvojila zlato medaljo. Za reprezentanco Jugoslavije je bila to druga srebrna olimpijska medalja, ki pa je za naše imela zlat sijaj (»Jugoslavija-Madžarska 0:2«, 1952; Kragujević, 1984). Atleti so ravno tako dosegli zelo dobre rezultate. Branko Dangubić je zasedel 5. mesto v metu kopja, Marija Radosavljević je bila v metu krogle 7., Gubijan v metu kladiva ni ponovil uspeha izpred štirih let, a je vseeno dosegel zelo dobro 7. mesto (»Lorgerju je manjkalo le malo do finala«, 1952; Kragujević, 1984). Pavlovič, Ilič in Ceraj se v močni konkurenci teka na 5000 m niso uvrstili v finale, čeprav naj bi bili sposobni doseči boljše rezultate (»Whitfield drugič prvak na 800m«, 1952). Lorger se je prebil skozi predtekmovanja v teku na 110 m z ovirami, kjer pa je obstal v polfinalu. Lorger je nastopil v zelo težki skupini polfinala, tako je njegov dosežek pomenil zelo velik uspeh (»Lorgerju je manjkalo le malo do finala«, 1952). V kvalifikacijah plavanja na 100 m hrbtno je Boris Škanta dosegel tretji čas. S tem časom je imel zelo velike možnosti za preboj v finale in, ob res odličnem nastopu, tudi za medaljo (»Velika izenačenost moštev v waterpolo turniju«, 1952). Škanta je izpolnil pričakovanja in se v finale uvrstil kot peti po času. V finalnem nastopu se mu je rahlo ponesrečil štart, tako da je na koncu zasedel 7. mesto, kar je še vedno odličen rezultat (Kragujević, 1984). Preostali jugoslovanski športniki niso dosegli vidnejših rezultatov (Kragujević, 1984). Reprezentanca Jugoslavije je na koncu zasedla skupno 22. mesto med 38 državami udeleženci iger z eno zlato in dvema srebrnima medaljama (Perišić, 2003). 43

44 POROČANJA V VJESTNIKU IN BORBI Slovenski športniki, ki so se iger udeležili znotraj Jugoslovanske reprezentance, so bili: Nada Kotlušek in Stanko Lorger v atletiki, Mario Fafangel v jadranju, Josip Lipokatić v kajaku in kanuju na mirnih vodah, Dušan Furlan, Karol Janež, Sonja Rozman, Milica Rožman in Ada Smolnikar v športni gimnastiki ter E. Delorenzo v strelstvu (Helsinki 1952, 2016) V Vjesniku ni omembe vrednih člankov o slovenskih športnikih na POI v Helsinkih Bolj ali manj se vse vrti okoli nogometa in vaterpola. Slovenski športniki so omenjeni le v rubriki rezultatov ali razporeda tekmovanj. Podobno kot v Vjesniku, je tudi v Borbi malo člankov o slovenskih športnikih, čeprav vseeno več kot v Vjesniku. Med drugim Borba v enem izmed naslovov navede:»veliki uspjeh Dagubića i Lorgera«. V članku nato navede še podnaslov»uspješan start Lorgera«, v katerem pove, da je Lorger nastopil v 3. skupini in to zelo prepričljivo, sicer je malo zaspal na štartu, ampak je v drugi polovici teka z izrednim finišem zasedel 2. mesto s časom 14,7 sekunde (»Velik uspjeh Dangubića i Lorgera«, 1952) ZIMSKE OLIMPIJSKE IGRE 1956 Leta 1956 je zimske olimpijske igre organizirala italijanska Cortina d'ampezzo, ki je bila izbrana po treh neuspešnih kandidaturah. Olimpijske igre bi se morale zgoditi že leta 1944, vendar se zaradi dogodkov druge svetovne vojne niso. Italijani so bili izbrani v konkurenci Colorado Springsa (ZDA), Lake Placida (ZDA) in Montreala (Kanada). Igre VII. olimpijade so potekale od 26. januarja do 5. februarja Na igrah je nastopilo do takrat rekordno število udeležencev, in sicer 820 (Perišič, 2003). V različnih virih se število udeležencev razlikuje, tako je zaslediti število 932 (Slovenski olimpizem, 1994) ter število 821, ki ga navaja spletna stran olimpijskih iger (Cortina d'ampezzo 1956, 2016), od tega 134 žensk in 687 moških iz 32 držav. 44

45 Jugoslovanska reprezentanca je štela 17 članov. Tekmovanja so potekala v šestih športnih panogah in skupno 24 disciplinah (Bergant in Tomić, 1983; Perišič, 2003) OLIMPIJSKI ŠPORTI Športniki so se na igrah v severni Italiji merili v šestih panogah ter skupno 24 disciplinah, in sicer: - alpsko smučanje (smuk, slalom in veleslalom), - nordijsko smučanje (tek na smučeh, smučarski skoki in nordijska kombinacija), - bob, - hitrostno drsanje, - umetnostno drsanje in - hokej ORGANIZACIJA, TEKMOVANJE Organizatorji so v pripravo prvih olimpijskih iger vložili veliko denarja. Pomoč pri financiranju novih, sodobnih športnih naprav in objektov so italijanskemu nacionalnemu komiteju nudila številna velika italijanska podjetja in industrijski koncerni. Organizatorji so se res dobro pripravili na igre, saj so imeli vse pripravljeno že veliko pred pričetkom iger. Nekaj preglavic jim je povzročala le mila zima, tako so bili primorani do otvoritve iger sneg dovažati iz višjih predelov. Na dan otvoritve pa je pričelo močno snežiti, tako so ga morali na koncu, ironično, celo odstranjevati (Bergant in Tomić, 1983; Kruse, 1996). Igre je z besedami:»odpiram VII. olimpijske igre v Cortini d'ampezzo v počastitev XVI. Olimpijade moderne dobe«, odprl italijanski predsednik Giovanni Gronchi. Igre so se slovesno odprle ob uri na olimpijskem stadionu v Cortini. Ob 12. uri je na stadion olimpijsko baklo prinesel hitrostni drsalec Guido Caroli, ki je kljub manjšemu zapletu prižgal olimpijski ogenj. Olimpijsko prisego je kot prva v zgodovini izrekla ženska, italijanska smučarka Giuliana Minuzzo (»Olimpijski ogenj je vzplamtel v Cortini«, 1956;»Plapola olimpijski ogenj«, 1956; Kraguljević, 1984). 45

46 Na igrah je prvič nastopila Združena vsenemška reprezentanca s skupno 75 športniki. Prvi nastop na zimskih olimpijskih igrah pa so vpisali tudi športniki Sovjetske zveze (Kruse, 1996). Bilo je tudi prvič, da se je dogajanje predvajalo v neposrednem prenosu, za kar je poskrbela televizija RAI. Prenos dogajanja je bilo mogoče spremljati v srednji Evropi (Kruse, 1996). Tekmovalci iz Sovjetske zveze niso varčevali z denarjem, saj so si rezervirali hotel ob jezeru Misurina, kjer so se odvijala tekmovanja v hitrostnem drsanju. Sovjeti so imeli tudi svoje kuharje ter sodobno tehnologijo, kar se jim je na koncu obrestovalo, saj so bili najuspešnejša reprezentanca VII. Zimskih olimpijskih iger z osvojenimi 16 medaljami. Med posamezniki je izstopal Avstrijec Anton»Toni«Sailer, ki je osvojil 3 zlate medalje, in sicer v vseh treh alpskih disciplinah, kar se je zgodilo prvič v zgodovini olimpijskih iger (Kruse, 1996; Kragujević, 1984) UDELEŽBA JUGOSLOVANSKE REPREZENTANCE Reprezentanca Jugoslavije je štela 17 športnikov, ki so nastopali v alpskih in nordijskih disciplinah. V alpskem smučanju so nas zastopali Franc Cvenkelj, Jože Ilija, Ludvig Dornig in Slava Zupančič. V smučarskih tekih so tekmovali Zdravko Hlebanja, Janez Pavčič, Cveto Pavčič, Štefan Robač, Matevž Kordež, Amalija Belaj, Mara Rekar, Nada Birko in Biserka Vodenlič. V smučarskih skokih pa so nastopali Albin Rogelj, Jože Zidar, Janez Polda ter Janez Gorišek (Bergant in Tomić 1983). Tovarna Elan je za reprezentante izdelala tekaške smuči znamke Pokljuka, ter prve lepljene alpske smuči znamke Triglav. Smuči domače proizvodnje so bile veliko cenejše in po kvaliteti primerljive s tujimi znamkami (Bergant in Tomić, 1983). Na izredno dolgem in zahtevnem veleslalomu z veliko višinsko razliko so nastopili trije predstavniki Jugoslavije, ki pa med 95 tekmovalci iz 29 držav niso dosegli vidnejših rezultatov, saj so zasedli 40., 47. in 51. mesto. Franc Cvenkelj, ki je veljal za našega najboljšega, je v izteku povedal, da je bila proga polna pasti ter da ga je 46

47 med nastopom v nekem trenutku tako dvignilo, da je letel po zraku 15 metrov (Bergant in Tomić, 1983). Slalom je bil primerno zahteven olimpijskemu. Proga je bila zelo dolga, sestavljena s približno 100 vrat, tako da je bila potrebna visoka stopnja koncentracije ter zelo dobra fizična kondicija za uspešen nastop. Naši reprezentanti so zopet dosegli mesta v zlati sredini (28. Dornig, 42. Cvenkelj in 43. Ilija) (Bergant in Tomić, 1983). Olimpijski smuk so zaznamovali padci in odstopi, saj jih je od skupno 72 tekmovalcev, le 10 prišlo do cilja brez padca, medtem ko jih je 21 zelo grdo padlo in so morali zaključiti tekmo. Veliko število padcev je pomenilo tudi zelo veliko dela za zdravniško ekipo, ki so med drugimi morali pomagati tudi našemu reprezentantu Iliji, ki si je ob padcu poškodoval koleno in so ga morali odpeljati v bolnišnico. Preostala naša reprezentanta sta v cilju zasedla 22. oziroma 29. mesto (Bergant in Tomić, 1983). Iger se je kot gledalec udeležil tudi tedaj najboljši slovenski smučar Tine Mulej, ki pa ni mogel nastopati, saj si je pred igrami zlomil nogo na smuku v Wengnu. Mulej je napeti olimpijski smuk spremljal z nogo v mavcu. Nastopa na igrah pa ravno tako ni dočakal Slovenec Janko Štefe, ki je bil tudi izvrsten smučar, ampak se je verjetno selektorjem zdel prestar za nastop na olimpijskih igrah. Štefe si je bil pripravljen tudi sam plačati vse stroške, če bi ga uvrstili v ekipo za nastop na igrah, vendar je ostal brez povabila (Bergant in Tomić, 1983). Edina ženska predstavnica v alpskih disciplinah, Kranjčanka Slavica Zupančič, se je izkazala z borbenostjo in nepopustljivostjo in na koncu zasedla 28. mesto v smuku ter 32. mesto v veleslalomu in slalomu (Bergant in Tomić, 1983). V ženskem teku na 10 km so nastopile Belajeva, Birkova, Rekarjeva ter Vodenličeva. Amalija Belaj ni imela sreče, saj se ji je v prvem kilometru teka nalomila smučka, tako da ni imela več realnih možnosti za dobro uvrstitev. Na koncu je dosegla 32. čas, takoj za njo pa še vse ostale naše tekmovalke. Tekači niso dosegli vidnejših rezultatov, še najboljši je bil Matevž Kordež, ki je v teku na 30 km zasedel 32. mesto (Bergant in Tomić, 1983). 47

48 Prvič na OI je bil na sporedu tudi tek štafet za ženske 3 x 5 km. V postavi naše reprezentance so nastopile Birkova, Belajeva in Vodenličeva, ki pa so na koncu zasedle zadnje mesto (»Tudi za Jernberga zlata kolajna«, 1956;»V smuku zmagala Berthod«, 1956). Moški predstavniki so se odrezali malo bolje. Glede na svoja leta je dobro uvrstitev dosegel Matevž Kordež, prav tako tudi Štefan Robač, ki je sploh prvič nastopil na tekmovanju v tujini. Po mnenju trenerja bi se lahko bolje odrezal Zdravko Hlebanja, ki pa je imel rahle težave z zdravjem (»Naši tekači so izpolnili pričakovanja«, 1956). Na predzadnji dan iger je bilo največ zanimanja za tek moških štafet 4 x 10 km. Reprezentanco Jugoslavije so predstavljali Hlebanja, Kordež, C. Pavčič ter J. Pavčič, ki pa so razočarali s slabim in neborbenim tekom ter na koncu zasedli predzadnje mesto pred neizkušenimi Angleži (»Končno zlata kolajna tudi za ruske tekače«, 1956). Skakalna reprezentanca Jugoslavije je imela za priprave na voljo zelo malo denarnih sredstev, ki pa jih tako ali tako niso mogli izkoristiti, ker za trening ni bilo prave možnosti. V naših krajih tistega leta dolgo ni bilo snega, zato so skakalci vadili le nekaj dni v Planici. V pripravah so vsega skupaj opravili okrog 40 skokov, medtem ko so njihovi tekmeci opravili sto in več skokov za trening. To je bil tudi razlog, da so prišli naši reprezentanti na igre bolj slabo pripravljeni, na roko pa jim ni šla niti skakalnica Italija, glede katere so se pritoževali tudi ostali, da ima prestrmo zaletišče. Pred tekmovanjem so skakalci opravili trening, na katerem se je najbolj izkazal Zidar s tremi dolgimi skoki. Na tekmi so se naši uvrstili na mesta od 22. do 24. (Zidar, Rogelj, Polda ter 50. Gorišek). Do takrat smo imeli med najboljšimi le Poldo, tako da so se naši kot celota odlično izkazali. Sicer so bile daljave prekratke, so se pa naši slogovno zelo izkazali (»Finci so mojstri v skokih«, 1956). Nekoliko večja pričakovanja so v našem taboru polagali na Poldo, ki pa mu skakalnica ni niti najmanj ustrezala in je razočaran zapuščal igre, saj je imel tudi sam večja pričakovanja (»Hyyvarinen rešil tradicijo«, 1956;»V smuku zmagala Berthod«, 1956; Bergant in Tomić, 1983). 48

49 POROČANJA V VJESNIKU IN BORBI Slovenski športniki, ki so se iger udeležili znotraj Jugoslovanske reprezentance, so bili: Franc Cvenkelj, Ludvik Dornig, Jože Ilija in Slava Zupančič v alpskem smučanju, Janez Gorišek, Janez Polda, Albin Rogelj in Jože Zidar v smučarskih skokih ter Amalija Belaj, Zdravko Hlebanja, Janez Pavčič, Mara Rekar, Matevž Kordež, Cveto Pavčič in Štefan Robač v smučarskem teku (Cortina d'ampezzo 1956, 2016). Vjesnik je pred igrami že poročal o udeležbi slovenskih športnikov. V članku objavljenem 5. januarja 1956 naštejejo slovenske športnike, ki se bodo udeležili prihajajočih iger (»''Pomilovanje'' u Austriji, 1956). V Borbi pred igrami sicer pišejo članke o pripravah reprezentanc na prihajajoče tekmovanje, slovenskih športnikov posebej vendar ne omenjajo Vjesnik v članku omenja skupino jugoslovanskih športnikov, ki so prispeli na prizorišče iger. Med drugimi omenja tudi slovenske športnike Poldo, Roglja, Zidarja in Goriška, ki da se bodo udeležili tekmovanja v smučarskih skokih 5. februarja. Vjesnik v drugi izdaji dneva v članku o olimpijskih igrah omenja slovenske športnike Kordeža, Robača, Hlebanjo ter Pavčiča in njihove štartne številke na prihajajočih tekmah (»Danas počinju Igre«, 1956). Borba na prvi dan iger posveti dobršen del članka slovenskim športnikom. V članku nekateri Slovenci odgovarjajo na vprašanja glede pričakovanj na prihajajočih igrah. Polda na vprašanje s kakšnimi pričakovanji vstopa v tekmovanje, odgovarja:»nismo bez optimizma. Ali treba istovremeno uzeti u obzir, da imamo jedva po 25 skokova na večim skakaonicama, dok su Finci, Rusi, Norvežani i drugi več izveli po preko 300. To je znatan hendikep«(»danas se otvaraju Sedme zimske olimpijske igre«, 1956) Vjesnik piše o tem, da so se jugoslovanski reprezentanti privadili na razmere v Cortini in da jih je zapustilo začetno nerazpoloženje, ki so ga občutili ob prihodu na igre, le Slovenec Polda, kot navaja avtor, ostaja velik pesimist (»Predsednik Italije Gronchi otvorio igre«, 1956). Borba na ta dan ni izšla. 49

50 Vjesnik omenja slovenske športnike in njihove rezultate v veleslalomu. Avtor opisuje tek Janeza Pavčiča, ki da je odstopil že v prvi tretjini proge, po njegovih besedah sicer zaradi napačne maže. Kordež pa je komentiral:»uz brijeg je išlo dobro, niz brijeg nikako«(»veikko Hakulinen i Ossi Reichert prvi pobjednici olimpijade 1956«, 1956). Borba v podnaslovu članka omeni nastop Kordeža na 30 km v teku na smučeh ter nastop Župančičeve v veleslalomu, ki sta oba dosegla 32. mesto (»Hakulinen osvojio prvu zlatnu medalju«, 1956) Vjesnik v članku omenja nastop naših smučark in v njem tudi graja jugoslovanske reprezentantke in s tem Slovenko Amalijo Belaj. Avtor sicer napiše, da je Belajeva edina, ki trenira tekom leta, kar se tudi pozna na rezultatih (»Uspjeh natjecatelja iz SSSR-a«, 1956). Borba v članku kritizira tekačice na smučeh, ki da se niso odrezale po pričakovanjih v teku na 10 km, omenijo tudi to, da bosta v veleslalomu nastopila Dornig in Cvenkelj (»Uspjeh sovjetskih takmičara«, 1956) Članek v Vjesniku opisuje dogajanje na olimpijskem veleslalomu za moške. V članku so našteti slovenski športniki, ki so nastopali na tekmi. Avtor nastope Slovencev oceni z zadovoljivo oceno, poleg pa doda še izjavo Cvenklja:»Vozio sam oprezno. I to mi se isplatilo. Mogao sam koju sekundu biti bolji ali i mnogo lošiji. U jednom sam času proletio oko 15 m, ali sam se ipak održao. Poslije sam otišao, da na to mjesto upozorim Dornika i Iliju, što im je dobro došlo«(»trostruka pobjeda Austrijanaca«, 1956). Borba opisuje dogajanje na moškem veleslalomu in dosežke Cvenklja, Dorniga in Ilije označi kot dobre, čeprav pišejo tudi o tem, da bi lahko Cvenkelj bolj tvegal in si tako prismučal boljše mesto (»Trijumf Austrijanaca u veleslalomu«, 1956) Vjesnik poroča o uvrstitvi Slovencev v smučarskih tekih. Uvrstitve označi kot zelo slabe, saj so vsi prišli v cilj skoraj da skupaj. Še najboljši je bil Hlebanja na 43. mestu, za njim je bil Janez Pavčič na 45. mestu, 47. mesto je zasedel Cveto Pavčič in 49. mesto Matevž Kordež. V članku avtor omenja tudi Slavo Zupančič, katere nastop 50

51 označi kot ne preveč dober (»Brenden (Norveška) pobjednik na 15 km«, 1956). Borba opisuje dogajanje v teku na 15 km za moške ter na slalomu za ženske. Nastop tekačev označi kot nezadovoljiv glede na nastope ostalih srednjeevropskih tekačev (»Brenden najbolji na 15 km«, 1956) Borba v članku omeni le nastop naših slalomistov v prvem teku (Dornik 37. mesto, Cvenkelj 46. mesto, Ilija 59. mesto), saj ko se je novinar javil preko telefona, drugi tek še ni bil zaključen (»Zajler dvostruki pobjednik«, 1956). Vjesnik ni izšel Vjesnik piše o dosežkih reprezentantov, med drugim v podnaslovu članka omenijo 28. mesto Dorniga ter 28. mesto Župančičeve v smuku. V članku omenijo, da je Dornig dosegel največji uspeh izmed vseh naših smučarjev, čeprav je štartal kot predzadnji, to je 94. V članku omenijo še dosežek Cvenklja, ki se je uvrstil na 42. mesto ter dosežek štafete v teku 3 x 5 km za ženske, v katerem sta nastopili dve Slovenki (Vodenič in Belaj) (»Seiler dvostruki olimpijski pobjednik«, 1956). Borba piše o slovenskih športnicah v povezavi z nastopom na tekmi štafet 3 x 5 km. Nastop označi kot slab (»Neočekivana pobjeda finske štafete«, 1956) Vjesnik ob članku objavi sliko Slave Zupančič in pod njo opiše njen dosežek v smuku in še enkrat poudari nastop Dorniga. Avtor opiše tek na 50 km, kjer je nastopil le Robač (Kordež se je hranil za štafeto), ki je tekel do 37. kilometra, nakar mu je postalo slabo in je odstopil (»Jernberg (Švedska) pobjednik na 50 km«, 1956). Borba na ta dan ni izšla. Slika 12: Slava Zupančič (»Jernberg (Švedska) pobjednik na 50 km«, 1956) Vjesnik v članku opisuje dogajanje na smuku za moške. Omenja Slovenca Cvenklja, ki se je proge lotil z veliko mero previdnosti zaradi res težke postavitve, ter Ilijo, ki pa da je padel v prvem delu proge in odstopil (»Pobjeda Seilera i u spustu«, 1956). 51

52 Borba v podnaslovu članka o OI omenja 28. mesto Dorniga v smuku. V članku avtor opisuje dogajanje na smuku, ki je bil po besedah avtorja zelo težak. Nastop Dorniga označi kot zadovoljiv ter napiše, da je vozil pogumno, ampak da je še preslab, da bi se lahko nadejal boljšega mesta. Nastop Cvenklja označi za nastop z manj tveganja. Napiše še, da je Ilija odstopil v prvi polovici proge (»Zajler osvojio i treču zlatnu medalju«, 1956) Vjesnik v članku opisuje dogajanje v moških štafetah teka 4 x 10 km, kjer se Slovenci niso dobro obnesli. Hlebanja je bil dober le do 6. kilometra, Cveto Pavčič je tekel slabo, tako da tudi Kordež ni mogel pomagati s svojim tekom (»4x10km: SSSR pobjednik«, 1956). Borba omenja nastop in 32. mesto Cvenklja v smuku, kar da predstavlja največji uspeh reprezentantov na igrah v Cortini. V Borbi omenjajo neuradne rezultate v alpski kombinaciji 13. in 14. mesto Cvenklja in Dorniga. Omenjeni so tudi slovenski smučarski skakalci, ki da bodo nastopili na zadnjem dejanju iger, smučarskih skokih (»Sovjetska štafeta prva«, 1956) V članku Vjesnik bolj ali manj opisuje dogajanje na tekmi smučarskih skakalcev. V podnaslovu avtor napiše:»zidar najbolji Jugosloven«. Nastope slovenskih skakalcev avtor opiše kot dobre, le Gorišek je bil dvakrat malo krajši v svojem skoku, medtem ko je bil Rogelj veliko boljši. Zidar je skočil najbolje od naših, Polda pa je bil v drugem skoku malo nesiguren v zraku. V članku je še prispevek o dogajanju na alpski kombinaciji, v kateri sta Cvenkelj in Dornig dosegla 13. in 14. mesto. Avtor omenja, da je bil to nepričakovan uspeh naših reprezentantov (»Sjajan uspjeh Finaca«, 1956;»Igre su završene«, 1956). Borba opisuje nastop smučarskih skakalcev. Nastop Zidarja označi kot zelo dober, njegovo 22. mesto označijo kot še večji uspeh zaradi tega, ker je za seboj pustil nekaj skandinavskih skakalcev. Avtorju je malo žal le, da Zidar v drugem skoku ni ponovil sigurnosti kot v prvi seriji skokov. Rogljev skok označi avtor kot dober ampak ne dovolj dolg, medtem ko skok Polde označi kot nesiguren (»Triumf Finaca u skokovima«, 1956). 52

53 Vjesnik v članku po končanih OI opiše dosežke reprezentantov in tako tudi slovenskih športnikov znotraj reprezentance. Slovenske nastope označi kot zadovoljive, le nastop Polde malo graja, ki da bi lahko nastopil bolje (»Nije neuspjeh«, 1956). Borba ob zaključku iger povzame nastope reprezentance in znotraj te tudi slovenskih športnikov. Nastope označi kot nezadovoljive. Po mnenju avtorja so naši odigrali drugorazredno vlogo. Kot osnovni razlog za neuspeh avtor navaja pomanjkanje moči. Avtor navaja tudi poškodovana Štefeta in Muleja, ki da bi sigurno pripomogla k boljšemu skupnemu rezultatu (»Olimpijska bilanca«, 1956). 53

54 3.2.6 POLETNE OLIMPIJSKE IGRE 1956 Poletne igre leta 1956 so bile posebne, saj so bile prvič v zgodovini organizirane južno od ekvatorja oziroma nasploh prvič kje drugje kot v Evropi ali Severni Ameriki. Igre so potekale v avstralskem Melbournu. Konjeniški del iger se je zgodil že pet mesecev pred igrami v Avstraliji, in sicer v Stockholmu (Kruse, 1996). Melbourne so kot gostitelja poletnih iger 1956 izbrali aprila leta 1949 na zasedanju MOK-a v Rimu. Melbourne je dobil en glas več od argentinskega Buenos Airesa. Poleg že omenjenih dveh mest, so se za igre potegovali tudi Montreal (Kanada), Mexico City (Mehika) ter šest ameriških mest (Melbourne/Stockholm 1956, 2016; Takač, 1999). Konjeniški del iger se je odvijal od 10. do 16. junija Glavni del poletnih olimpijskih iger se je odvijal od 22. novembra do 8. decembra istega leta. Udeležba na teh igrah je bila bistveno manjša kot na preteklih igrah, predvsem zaradi visokih stroškov potovanja ter oddaljenosti. Veliko držav je na igre poslalo le najboljše športnike. Manjšo udeležbo lahko pripišemo tudi političnim napetostim v svetu v tistem času. Igre je zaznamoval tudi bojkot nekaterih držav. Kitajska se iger ni udeležila zaradi udeležbe tajvanskih športnikov, Nizozemska, Španija in Liechtenstein so z neudeležbo izrazili svoje nestrinjanje s Sovjetsko zvezo, ki je pred OI nasilno vdrla na Madžarsko, Egipčani in Libanonci pa so igre izpustili zaradi sueške krize (Kruse, 1996). Takač (1999) navaja, da je bilo na igrah 3184 športnikov iz 67 držav. Jugoslavijo je zastopalo 41 športnikov (Slovenski olimpizem, 1994; Kruse, 1996; Perišić, 2003; Takač, 1999), medtem ko uradna spletna stran MOK-a navaja številko 3314 udeležencev, od tega 376 žensk in 2938 moških (Melbourne/Stockholm 1956, 2016) OLIMPIJSKI ŠPORTI Športni program poletnih olimpijskih iger leta 1956 je sestavljalo 145 športnih dogodkov v naslednjih športih: - vodni športi: skoki v vodo, plavanje, vaterpolo, - atletika, - košarka, 54

55 - boks, - kajak in kanu, - kolesarstvo, - konjeništvo, - sabljanje, - hokej na travi, - nogomet, - gimnastika, - moderni peteroboj, - veslanje, - jadranje, - streljanje, - dvigovanje uteži in - rokoborba ORGANIZACIJA, TEKMOVANJE V času priprav na izvedbo XVI. poletnih olimpijskih iger je bilo kar nekaj težav. Po govoricah sodeč so imeli več pripravljeno Italijani v Rimu, ki so gostili igre štiri leta kasneje. Največji problem je predstavljalo pomanjkanje denarja, ki je oviralo priprave. Po denarni pomoči s strani vlade so organizatorji zagotovili predsedniku MOK-a Averyju Brundageu, da bo do iger vse pripravljeno (Kragujević, 1984). Organizatorjem je bil v napoto bil tudi zakon avstralske vlade, ki je nalagal karanteno (6 mesecev) za vse konje, ki prispejo v Avstralijo. S tem razlogom so se tekmovanja v jahanju zgodila že prej v Stockholmu, drugem mestu, državi, kontinentu ter v drugem letnem času (Kragujević, 1984; Kruse, 1996; Melbourne/Stockholm 1956, 2016; Takač, 1999). Organizatorji so posebno pozornost namenili hrani. Naredili so si velike zaloge hrane z vsega sveta, tako da so lahko zadovoljili apetite vsem narodom in veram. Samo iz Evrope je prišlo okoli 100 kuharjev, ki so skrbeli za prehrano v hotelih, kjer so bili nastanjeni evropski športniki. Udeleženci olimpijskih iger so bivali v lepo zgrajeni 55

56 olimpijski vasi, ki je imela 841 hišic, 23 kuhinj z jedilnicami, bolnico, pošto, knjižnice, dvorano za zabavo ter savne (»Melbourne v pripravah za letne olimpijske igre«, 1956; Kragujević, 1984). Olimpijska plamenica, ki je iz Grčije potovala po kopnem, zraku in morju, je zanesljivo prispela v Avstralijo. V deželo tam spodaj so počasi prihajale reprezentance držav udeleženk iger. Številčno največji sta bili reprezentanci Sovjetske zveze in ZDA. Prva je štela 460 članov, druga pa je v Avstralijo prispela s sedmimi potniškimi letali. Reprezentanti Jugoslavije so na igre prispeli v štirih skupinah (Kragujević, 1984). Otvoritvena slovesnost se je zgodila na stadionu za kriket, znanem tudi kot Melbourne Cricket Ground. Na otvoritvi se je zbralo ogromno število obiskovalcev, okoli Otvoritev je potekala po protokolu. Igre je uradno odprl vojvoda edinburški, mož angleške kraljice Elizabete II. Olimpijski ogenj je prižgal komaj 17 letni atlet Ron Clark. Olimpijsko prisego je izgovoril avstralski atlet John Landy. V času otvoritve je bilo zelo vroče, tako je kot posledica sončarice 200 ljudi izgubilo zavest, med njimi so bili tudi trije športniki (»Olimpijske igre so se pričele«, 1956; Kragujević, 1984; Takač, 1999). Reprezentanca Sovjetske zveze je bila po številu medalj najuspešnejša reprezentanca olimpijskih iger. Športniki sovjetske zveze so osvojili 98 medalj, od tega je bilo 37 zlatih. Sovjeti so dominirali predvsem v gimnastiki, streljanju in dvigovanju uteži. Na drugem mestu po uspešnosti so se zvrstili reprezentantje ZDA z osvojenimi 74 medaljami, od tega 32 zlatimi. Sledile so reprezentance Avstralije, Madžarske, Italije itd. (Melbourne/Stockholm 1956, 2016; Kragujević, 1984) UDELEŽBA JUGOSLOVANSKE REPREZENTANCE Zaradi oddaljenosti Avstralije je bilo na olimpijskih igrah leta 1956 le 41 športnikov, ki so zastopali barve Jugoslavije, veliko manj kot bi jih bilo v primeru, da bi se igre dogajale v Evropi. Visoki stroški potovanja so prisilili odgovorne, da na igre pošljejo res le najboljše športnike, ki so imeli možnosti za osvojitev visokih mest. Na pot proti 56

57 Avstraliji se je podalo 14 funkcionarjev ter 41 športnikov. Športniki so nastopili v osmih športih. Reprezentanco Jugoslavije je zastopalo 38 moških in 3 ženske predstavnice. Moški so tekmovali v atletiki, kolesarstvu, nogometu, veslanju, strelstvu, plavanju, vaterpolu in rokoborbi, medtem ko so ženske nastopale v atletiki in plavanju (Perišić, 2003). Z osvojitvijo srebrne medalje v maratonu je navdušil veteran Mihalić. Tekel je v vodilni skupini za kasnejšim olimpijskih zmagovalcem, Francozom Mimounom. Z osvojitvijo srebrne olimpijske medalje je Mihalić tudi zaključil svojo dolgo kariero (Kragujević, 1984; Takač, 1999). Nogometna reprezentanca Jugoslavije se je že iz tretjih zaporednih iger vrnila s srebrno olimpijsko medaljo. V boju za zlato medaljo je bila boljše reprezentanca ZSSR, ki je na stadionu Cricket Ground slavila minimalno zmago 1:0 (»ZSSR- Jugoslavija 1:0 (0:0)«, 1956). Jugoslovanski nogometaši so se sicer izkazali s požrtvovalnim bojem ter izjemno tehniko, niso pa mogli zdržati ostrega tempa nasprotne ekipe (»Rusi so bili boljši«, 1956). Za vaterpoliste so bili zopet usodni Madžari, tako da so se reprezentanti Jugoslavije ponovno veselili srebrne medalje. V finalni tekmi za naslov olimpijskih prvakov je bila Madžarska taktika dobra obramba s protinapadi, ki se je izkazala za uspešno, saj so Madžari hitro povedli z 2:0, na kar so Jugoslovani odgovorili z golom in nevarnimi napadi, ki pa do konca niso obrodili sadov (Kragujević, 1984). Stanko Lorger je bil v atletski disciplini 110 m z ovirami blizu odra za zmagovalce. Na koncu je osvojil 5. mesto. Glede na rezultate v kvalifikacijah tega nihče ni pričakoval, saj je imel med polfinalisti najslabši rezultat. V njegovi polfinalni skupini je bil le en ameriški atlet, kar je bila sreča za Lorgera, ki je v počasnem polfinalnem teku ponovil dosežek kvalifikacij in se uvrstil v finale. V finalu je Lorger tekel odlično in osvojil končno 5. mesto. Ta dosežek sodi med največje jugoslovanske uspehe v atletiki. Lorger je z osvojitvijo petega mesta upravičil zaupanje in izpolnil želje ljudi, ki so ga poslali na igre kljub neizpolnitvi olimpijske norme (»Lorger peti v finalu«, 1956). Krešo Račić je z uvrstitvijo v finale dosegel velik uspeh v metu kladiva. V finalu je Račić dosegel 6. mesto in s tem dokazal vsem, da sodi med najboljše metalce 57

58 kladiva na svetu. Za sabo je pustil veliko znanih metalcev in za svojimi najboljšimi dosežki zaostal le dva metra (»Račić na 6. mestu«, 1956). Tri osvojene medalje srebrnega sijaja, ki so jih osvojili Mihalić, nogometaši in vaterpolisti so vsekakor velik uspeh za reprezentanco. Poleg tega so tudi nekateri ostali športniki s svojimi dosežki blizu najboljših dokazali, da so povsem blizu svetovnega vrha (»Ugodna bilanca naših tekmovalcev: 3 srebrne kolajne«, 1956; Kragujević, 1984). Na deljenih igrah v Stockholmu in Melbournu se je z odličji lahko pohvalilo skupno 38 držav. Reprezentanca Jugoslavije je med vsemi državami udeleženkami iger osvojila 26. mesto (Perišić, 2003) POROČANJA V VJESNIKU IN BORBI Slovenski športniki, ki so se iger udeležili znotraj Jugoslovanske reprezentance, so bili: Nada Kotlušek, Stanko Lorger in Milena Usenik. Vsi so nastopali v atletiki (Melbourne/Stockholm 1956, 2016). Vjesnik in Borba sta kar obsežno poročala iz olimpijskih iger, vendar slovenski športniki niso pogosto omenjeni. V celotnem času olimpijskih iger so bili slovenski športniki omenjeni le v naslednjih izdajah V Borbi je v sklopu članka o olimpijskih igrah podnaslov:»neočekivan uspjeh Kotlušekove«. V članku avtor hvali Kotluškovo in njen nepričakovan uspeh v metu diska, ko se je uvrstila v finale in tam zasedla končno 10. mesto in to v disciplini, v kateri ni niti računala na uspeh (»Dima, Kuc i Fikretova prvi pobjednici«, 1956) Borba v članku omeni nastop Lorgera v polfinalu teka na 110 m čez ovire. Nastop označi kot dober, s čimer je Lorger tudi opravičil zaupanje in se uvrstil na drugo mesto v svoji kvalifikacijski skupini (»U sjeni prvaka«, 1956). V Vjesniku je tudi članek z naslovom:»lorger u polufinalu«, v katerem so navedeni samo rezultati kvalifikacijskih skupin (»Lorger u polufinalu«, 1956). 58

59 - 29., , Borba v obsežnejši izdaji objavi naslov:»lorger peti«. Avtor v članku hvali Lorgera in podrobno opiše udeležence in potek finalne preizkušnje v teku na 110 m čez ovire. Članek zaključi z:»peto mjesto to je veliki uspjeh za jugoslavnskog predstavnika. On je dosad naš najbolje plasirani atletičar na igrama u Melburnu. Bravo Lorger!«(»Lorger peti«, 1956). Vjesnik objavi članek z naslovom:»stanko Lorger peti!«, v katerem opiše nastop Lorgera v polfinalu in finalu (»Stanko Lorger peti«, 1956). Slika 13: Stanko Lorger (»Lorger peti«, 1956) 59

60 Dan po zaključku iger Vjesnik povzame nastope jugoslovanskih športnikov. O vsakem Slovencu napišejo kratek članek z opisom nastopa in pričakovanji pred igrami (»Možemo biti zadovoljni«, 1956). Slika 16: Članek o nastopu Lorgera (»Možemo biti zadovoljni«, 1956) Slika 15: Članek o nastopu Kotluškove (»Možemo biti zadovoljni«, 1956) Slika 14: Članek o nastopu Usenikove (»Možemo biti zadovoljni«, 1956) 60