FUNKCIONALNOST DRUŽINE, DEPRESIVNOST IN ZLORABA SUBSTANC PRI MLADOSTNIKIH

Transcription

1 UNIVERZA V LJUBLJANI TEOLOŠKA FAKULTETA Romana ČOLIĆ FUNKCIONALNOST DRUŽINE, DEPRESIVNOST IN ZLORABA SUBSTANC PRI MLADOSTNIKIH MAGISTRSKO DELO Ljubljana, 2013

2 UNIVERZA V LJUBLJANI TEOLOŠKA FAKULTETA DRUGOSTOPENJSKI MAGISTRSKI PROGRAM ZAKONSKE IN DRUŽINSKE ŠTUDIJE Romana ČOLIĆ FUNKCIONALNOST DRUŽINE, DEPRESIVNOST IN ZLORABA SUBSTANC PRI MLADOSTNIKIH MAGISTRSKO DELO Mentorica: doc. dr. Barbara Simonič Ljubljana, 2013

3 ZAHVALA Zahvaljujem se mentorici doc. dr. Barbari Simonič, ki je sprejela in podprla moje raziskovanje na področju družinske funkcionalnosti, depresije in zlorabe substanc pri mladostnikih. Iskreno se zahvaljujem tudi as. Tanji Pate za vso pomoč in potrpežljivost pri empiričnem delu raziskovanja. Hvala tudi ravnatelju dijaškega doma Maribor in ravnateljici dijaškega doma Prometna šola Maribor za dovoljenje, za izvedbo anketnega vprašalnika v dijaškem domu. Zahvala tudi vsem vzgojiteljem, ki so mlade spodbudili k reševanju vprašalnika. Iskreno se zahvaljujem mojim domačim, ki so me spodbujali in mi kakorkoli pomagali skozi ves čas študija. Zahvalila bi se tudi vsem, ki so si vzeli čas in sodelovali v raziskavi. II

4 SEZNAM KRATIC AŽS Avtonomni živčni sistem CŽS Centralni živčni sistem DASES Lestvica lastne učinkovitosti izogibanja drogi EU Evropska unija DASS Lestvica depresija, anksioznost in stres EMCDDA Evropski center za spremljanje drog in odvisnosti z drogami ESPAD Evropske raziskave o alkoholu in preostalih drogah EU Evropska unija FOS Lestvica družinske funkcionalnosti HHA Hipotalamična-hipofizna nadledvična os NA Nukleus akumbus PŽS Periferni živčni sistem RS Republika Slovenije SA Simpato-adrenomedularni sistem SŽS Somatski živčni sistem TEOF Teološka fakulteta VTA Ventralna tegmentalna area III

5 KAZALO SEZNAM KRATIC... III KAZALO... IV KAZALO TABEL... VI KAZALO SLIK... VII UVOD MLADOSTNIŠTVO OPREDELITEV OBDOBJA MLADOSTNIŠTVA RAZVOJNE ZNAČILNOSTI OBDOBJA MLADOSTNIŠTVA RAZVOJNE NALOGE OBDOBJA MLADOSTNIŠTVA MLADOSTNIK IN IZZIVI SODOBNE DRUŽBE DRUŽINA MLADOSTNIK IN DRUŽINA ZASVOJENOST IN DRUŽINA MOŽGANI ZGRADBA IN DELOVANJE MOŽGANOV ŽIVČNI SISTEM NEVROTRANSMITORJI DROGE DELITEV DROG OPIS IN UČINKI DROG Depresorji CŽS Stimulansi CŽS Halucinogene droge Kanabis IV

6 4.3 DROGE IN MLADOSTNIK DROGE IN MOŽGANI ZASVOJENOST ZASVOJENSOT KOT NAČIN SOOČANJA S PSIHIČNO BOLEČINO ZASVOJENOST Z ALKOHOLOM DEPRESIJA VZROKI DEPRESIJE DEPRESIJA IN MOŽGANI DEPRESIVNOST PRI MLADOSTNIKIH ANKSIOZNOST ANKSIOZNOST PRI MLADOSTNIKIH PREDSTAVITEV PROBLEMA IN HIPOTEZE METODA UDELEŽENCI INSTRUMENTI POSTOPKI REZULTATI RAZPRAVA SKLEP POVZETEK ABSTRACT REFERENCE PRILOGE... i V

7 KAZALO TABEL Tabela 1: Primerjava stopenj razvoja pri Freudu in Eriksonu... 4 Tabela 2: Klasifikacija potreb v obdobju mladostništva... 5 Tabela 3: Kako THC vpliva na posamezna možganska področja Tabela 4: Duševni in telesni simptomi depresije Tabela 5: Povprečne vrednosti ocen na lestvici zloraba substanc, DASS (depresija, anksioznost, stres, skupaj) ter FOS avtonomija (JIČ jasno izražanje čustev, O - odgovornost, MS medsebojno spoštovanje, OMČD odprtost med člani družine, SzIiL soočanje z izgubo in ločitvijo) in FOS intimnost (SIČ spodbujanje izražanja čustev, UPDV ustvarjanje pozitivnega čustvenega vzdušja, SsKČMS spoprijemanje s konflikti s čim manj stresa, SMČD sočutje med člani družine, ZiRZ - zaupanje in razvijanje zaupanja) Tabela 6: Mann-Whitneyev U-Test razlik med moškimi in ženskami v učinkovitem izogibanju uporabi droge Tabela 7: Korelacije med poddimenzijami ilegalna, legalna droga, konoplja (zloraba substanc), depresija, anksioznost, stres (DASS), učinkovitim izogibanjem drogi (DASES), ter poddimenzijami avtonomija in intimnost na lestvici FOS Tabela 8: Mann-Whitneyev U-Test razlik med moškimi in ženskami v doživljanju depresije Tabela 9: Mann-Whitneyev U-Test razlik med skupinama uživa tobak, alkohol, konopljo in ne uživa v funkcionalnosti v družini Tabela 10: Razlike glede na starost (do 18 let in nad 18 let) v avtonomiji in intimnosti (FOS) Tabela 11: Mann-Whitneyev U-Test razlik med starostjo (do 18 let in nad 18 let) v doživljanju depresije, anksioznosti in stresa (DASS), ter zlorabi droge (legalne, ilegalne in konoplje) VI

8 KAZALO SLIK Slika 1: Začaran krog zasvojenosti (Jerebic 2012/2013) Slika 2: Glavne strukture možganov (Stahl 2011) Slika 3: Struktura živčne celice (Kalat 2009, 31) Slika 4: Leva in desna hemisfera in korpus kalozum (Kaneshiro 2010) Slika 5: Število in glavne skupine novih psihoaktivnih snovi v sistemu EU, (EMCDDA 2013, 26) Slika 6: Sistem nagrajevanja v možganih od VTA limbičnega sistema in NA do prefrontalnega korteksa (Tassin 2009) Slika 7: Sproščanje dopamina pri hrani in kokainu (Volkow 2007) Slika 8: Prikaz poškodbe možganov pri uživanju marihuane v primerjavi z normalnimi možgani (Serenity 2012) Slika 9: Predeli osrednjega živčevja, kjer so tehnike slikanja možganov najpogosteje pokazale spremembe v strukturi pri depresivnih ljudeh (Grubič 2012, 9) Slika 10: Shematski prikaz vpliva depresije na dinamično povezavo med strukturo, ki sodeluje pri uravnavanju razpoloženja in odzivu na stres (Markota, Vranič, Bresjanac 2010, 439) Slika 11: Dosežena stopnja izobrazbe glede na spol Slika 12: Povprečne vrednosti ocen na lestvici zloraba substanc, DASES (depresija, anksioznost, stres, skupaj) ter FOS avtonomija (JIČ jasno izražanje čustev, O - odgovornost, MS medsebojno spoštovanje, OMČD odprtost med člani družine, SzIiL soočanje z izgubo in ločitvijo) in FOS intimnost (SIČ spodbujanje izražanja čustev, UPDV ustvarjanje pozitivnega čustvenega vzdušja, SsKČMS spoprijemanje s konflikti s čim manj stresa, SMČD sočutje med člani družine, ZiRZ - zaupanje in razvijanje zaupanja) Slika 13: Prikaz kategorij depresivnosti glede na spol Slika 14: Prikaz zlorabe substanc v povprečju Slika 15: Prikaz števila udeležencev, ki (ne)uživajo tobak, alkohol in konopljo VII

9 UVOD Obdobje mladostništva je zelo dobro raziskano in s strani različnih avtorjev dobro opredeljeno (Zupančič 2009a, 518). Čeprav se pojavijo razhajanja, lahko zasledimo, da večina avtorjev mladostništvo opredeljuje kot obdobje velikih sprememb (Jackson in Goossens 2006, 52; Zupančič 2009a, 518). Tudi pri starostni opredelitvi lahko na splošno rečemo, da se mladostništvo začne s puberteto, ki pri fantih in puncah nastopi različno in traja vse do 25. leta, po nekaterih opredelitvah tudi do 29. leta (Žnidaršič 2006; Zupančič 2009a, 512; Cvetek 2011/2012). Podobno kot pri opredelitvi mladostništva, tudi opredelitev družine ponudi številne definicije, ki so si v določeni meri podobne. V magistrskem delu bomo sledili definicijam, ki družino opredeljujejo kot sistem in prostor, kjer se otrok uči osnovnih oblik vedenja in kjer se oblikuje tudi pogled na sebe, druge in svet okoli njega (Gostečnik 1999, 7; 2004, 15; Poljšak Škraban 1997, 27). O zlorabi drog med mladostniki je bilo napisanega že veliko. Poleg rezultatov raziskav na slovenskem ozemlju lahko sledimo tudi rezultatom raziskav Evropskega centra za spremljanje drog in odvisnosti z drogami (EMCDDA), ki deluje vse od leta 1993 naprej ter Evropskim raziskavam o alkoholu in preostalih drogah (ESPAD). Tematika duševnega zdravja, predvsem depresivnosti med mladimi, je na Slovenskem manj raziskana, vendar kljub temu lahko najdemo raziskave, ki so to področje že obravnavale. Naš cilj magistrske naloge je raziskati funkcionalnost družine, depresivnost in zlorabo substanc pri mladostnikih ter prikazati morebitne razlike med spoloma in starostjo. Želimo si, da bi lahko nakazali na problematiko, ki je na tem področju prisotna in zato vredna proučevanja. Mladostniki so namreč skupina posameznikov, ki so postavljeni pred mnoge odločitve in so na nek način izpostavljeni ter zato toliko bolj ranljivi. Zaradi številnih zdravju škodljivih posledic, ki jih zloraba substanc pušča, je pomembno, da poskušamo ugotoviti, kaj so vzroki za takšno vedenje mladostnikov in predvsem, kakšna je družina, iz katere mladostniki prihajajo. 1

10 V teoretičnem delu magistrskega dela bomo pozornost namenili razvojnim značilnostim in nalogam obdobja mladostništva, opredelitvi družine in družinski funkcionalnosti, problemom v sodobni družbi, ki se povezujejo z mladostništvom in zlorabo substanc. Pri tem nas bo zanimala opredelitev drog ter njihovi učinki na delovanje možganov. Podrobneje bomo opredelili droge in se seznanili z njihovimi učinki. S proučevanjem literature se bomo seznanili tudi z dejavniki, ki mladostnika vodijo v zlorabo substanc ali v depresivnost. Drugi del magistrskega dela bo empirični del, kjer bomo predstavili dobljene rezultate. Namen magistrskega dela je prikazati problematiko zlorabe drog in doživljanja depresivnosti pri mladostnikih, predvsem pa predstaviti pomen družine in zdravih, funkcionalnih odnosov v njej ter poudariti, da so zdravi družinski odnosi bistveno preventivno sredstvo, ki ščiti mladostnike pred zlorabo substanc in depresivnostjo. 2

11 1. MLADOSTNIŠTVO Stanley Hill je leta 1904 prvi opredelil razvojno obdobje mladostništva kot specifično obdobje, ki se loči od otroštva in odraslosti. To obdobje je opisoval pod vplivom Darwinove teorije in Rousseaujevega pojmovanja rekapitulacije. Obdobje je označil kot»vihravo in nevihtno«. Za mladostnike je bil značilen upor proti avtoritetam, nenadzorovano izražanje čustev, nestabilnost v vedenju, razpoloženju in stališčih. Po Hillu je mladostništvo stresno in nevihtno obdobje, ki predstavlja zadnje obdobje pred razvojem civiliziranega človeka, kajti posameznik naj bi se razvil po vzorcu razvoja človeške vrste (Zupančič 2009a, 514). Na splošno so za mladostnike po teoriji»viharništva in stresa«značilni: motnja razpoloženja, konflikti s starši, visoka stopnja tveganega vedenja (Jackson in Goossens 2006, 52). Mladostništvo kot problematično obdobje opisujejo tudi psihoanalitične razlage, ki so usmerjene predvsem biološko. Psihoanalitični teoretiki s temi stališči soglašajo, opisujejo celo večjo čustvenost pri mladostnikih kot navadno stanje (Jackson in Goossens 2006, 51-52). Tako naj bi mladostniško problematično vedenje spodbudili ravno biološki dejavniki, dozorevanje oziroma telesne spremembe. Freud je obdobje mladostništva imenoval genitalna faza, za katero je značilno prebujanje spolnih impulzov, preobrazba ojdipove navezanosti, kar pomeni želja po neodvisnosti od staršev ter vzpostavitev vrstniške navezanosti (Zupančič 2009a, 518). Erikson se je strinjal s Freudom, da je rast nagonske energije za mladostnika lahko moteča. Dodaja, da so lahko moteče tudi nove socialne zahteve, ki posameznika vodijo v konflikt z drugimi in samim seboj. Mladostnik zaradi pospešenega telesnega razvoja sebe težje prepoznava kot kontinuirano celoto. Tako se obremenjuje s seboj in družbenimi pričakovanji in tudi s številnimi možnostmi, za katere se mora odločiti. Mladostnik je negotov glede sebe, kdo je, kaj naj postane, zato pogosto teži k poistovetenju z drugimi. Značilno je, da se hitro opredeli za določen način življenja, določene vrednote in ideje, ki pa jih tudi, če mu ne ustrezajo, hitro opusti. Značilno je iskanje nečesa, s čimer se bo poistovetil in čemur bo v življenju sledil. Posebno pozornost je Erikson namenil razvoju identitete, kateri nasprotje je identitetna zmeda. 3

12 Pozitivna razrešitev krize mladostniku omogoča pridobitev novih načinov ega (Marjanovič Umek 2009, 34). Tabela : Primerjava stopenj razvoja pri Freudu in Eriksonu Stopnje v Freudovi Stopnje v Eriksonovi Razvojno Starost teoriji psihoseksualnega teoriji psihosocialnega obdobje (leta) razvoja razvoja dojenček 0-1 oralna zaupanje/nezaupanje malček 1-3 analna avtonomnost/sram, dvom zgodnje otroštvo 3-6 falična iniciativnost/krivda srednje in pozno otroštvo 6-12 latentna marljivost/manjvrednost mladostništvo genitalna identiteta/identitetna zmeda zgodnja odraslost intimnost/izolacija srednja odraslost generativnost/stagnacija pozna odraslost 64-smrt integracija/obup Vir: (Marjanovič Umek 2009, 32; Dewey 2007) Mladostništvo je torej obdobje, ko se posameznik sreča z nepoznanim in je tako postavljen pred mnoge pomembne odločitve. Poleg tega je tudi obdobje, ko se pojavijo nekatere nove potrebe, ki jih v obdobju otroštva ni bilo. Naklonjenost staršev, občutek vrednosti in želenosti so potrebe, ki jih mladostnik začne iskati v širši družbi, predvsem med vrstniki. Za mladostnika je pomembna varnost, občutek želenosti, hotenosti, naklonjenosti in spoštovanje. Predvsem je zanj pomembna možnost, da postane samostojen (Pavlović 1990, 21). 4

13 Tabela : Klasifikacija potreb v obdobju mladostništva POTREBA PO SPREJETJU POTREBA PO LJUBEZNI POTREBA PO USPEHU POTREBA PO ODVISNOSTI POTREBA PO SAMOSTOJNOSTI POTREBA PO IZPOSTAVLJANJU IN DOMINIRANJU POTREBA PO RAZUMEVANJU POTREBA PO SAMOREALIZACIJI VIR: (Maksimović 1991, 8) Mladostnik si želi, da bi bil sprejet, spoštovan, hoten in želen. Potreba mladostnika po tem, da je ljubljen s strani staršev in vrstnikov. Mladostnik si želi doseči uspeh, cilj, sploh na področju, ki je njemu zanimivo. Mladostnik potrebuje tudi oporo staršev, potrebuje varnost. Mladostnik stremi k temu, da bi postal samostojen in odgovoren. Potreba po izkazovanju moči, da obvladuje probleme. Mladostnik želi pokazati, da je sposoben obvladovati tudi zahtevnejšo stisko. Mladostnik si želi biti razumljen, zato je njegova potreba, da deli svoje misli in težave brez strahu s starši. Potreba, da uresničuje svoje možnosti. 1.1 OPREDELITEV OBDOBJA MLADOSTNIŠTVA Opredelitev mladostništva zahteva upoštevanje socialno-zgodovinskega in starostnega vidika. V večini kultur danes govorimo o začetku mladostništva pri 10. do 13. letih in koncu pri 18. do 25. letih (Santrock 1998, 17). Začetek tega obdobja je zaznamovan s predpuberteto in puberteto; s tem izrazom ne pojmujemo zgolj bioloških sprememb, temveč tudi psihološke spremembe posameznika. 5

14 Psihosocialna teorija opredeli mladostništvo med 12. in 19. letom (Dewey 2007). Urad RS za mladino kot mlade osebe opredeli vse tiste, ki so stari med 15 in 29 let (Žnidaršič 2006). Svetovna zdravstvena organizacija pa mladostništvo opredeli s starostjo med 10 in 24 let, to opredelitev pa razdeli še na tri podobdobja: - zgodnje mladostništvo: od 10. do 14. leta; - srednje mladostništvo: od 15. do 19. leta; - pozno mladostništvo: od 20. do 24. leta. Podobno opredelitev mladostništva lahko opazimo pri Stanleyu Greenspanu, ki obdobje mladostništva opredeli med starostjo 11 in 25 let in ga razdeli na tri podobdobja: - puberteto, ki traja med 11. in 14. letom, (za njo so značilne telesne spremembe); - srednje mladostništvo, ki traja med 15. in 19. letom; - pozno mladostništvo, ki traja do 25. leta starosti (Cvetek 2011/2012). Pri opredelitvi obdobja mladostništva lahko torej opazimo, da prihaja do manjših razlik med različnimi avtorji. Te razlike so zaradi vedno večjih in pogostejših individualnih razlik med posamezniki vse bolj normalne, saj postaja tudi meja med mladostništvom in zgodnjo odraslostjo vse bolj spremenljiva in ohlapna (Zupančič 2009b, ). 1.2 RAZVOJNE ZNAČILNOSTI OBDOBJA MLADOSTNIŠTVA V začetku adolescence (puberteta) je pomemben telesni razvoj, ki je zaznamovan s spolnim dozorevanjem. Ko mladostnik spolno dozori, se ponovno pospeši telesna rast. Hitri razvoj lahko povzroči okornost in težave s koordiniranjem lastnega telesa. Zato je zelo pomemben senzomotorični razvoj (Cvetek 2011/2012). Mladostnikov razvoj poteka tudi na socialnem in čustvenem področju. Mladostnik, ki je vpet v družbo z vrstniki in različnimi odraslimi, se srečuje s široko paleto čustev (veselje, sreča, žalost, jeza, strah, tesnoba ipd.). Mladostniku so nekatera čustva manj 6

15 poznana in zato ob sebi potrebuje odraslega, da mu pomaga čustva prepoznati, ubesediti in dati v zavest. Starši so zato v tem obdobju, kljub osamosvajanju mladostnika, zelo pomembni. Dejstvo pa je, da morajo do mladostnika pristopiti na spoštljiv in primeren način ter z zavedanjem, da je v tem obdobju odnos starš mladostnik reorganiziran. Tu gre za postopno reorganizacijo, in sicer se podoba staršev kot idealnih, nezmotljivih spreminja v bolj stvarno podobo, mladostnik pa postaja vedno bolj samostojen pri odločanju (Puklek Levpušček 2011, 71). Mladostnik se veliko bolj nagiba k stiku z vrstniki in prijatelji. S starši ohranja odnos, vendar je v mladostništvu značilen porast konfliktnih odnosov med mladostnikom in staršem. Če je konflikt zmeren, lahko ima v posameznikovem osamosvajanju pozitivno funkcijo. Pomembno je zavedanje, da mladostnik svojih staršev ne zavrača, od njih si želi pomoči, nasvetov, zaščite, hkrati pa z mnogimi nasprotovanji preverja njihovo stabilnost (Zupančič in Svetina 2009, 589). Konflikten odnos je zelo značilen v zgodnjem mladostništvu, predstavlja pa pomemben proces osamosvajanja, kajti kasneje si posameznik želi dobrih odnosov s starši (Puklek Levpušček 2011, 71-72). Konfliktni odnos se pogosto razvije zaradi staršev, ki želijo mladostnika zaščititi in ustrezno zavarovati, in zaradi konfliktnosti v mladostniku samem, ki je razpet med samostojnostjo, ki jo tudi zahteva in samokontrolo, ki je v polnosti še ni zmožen (Cvetek 2013, 107). Kot že rečeno, je odnos s starši v poznem mladostništvu ponovno uravnotežen, z nizko stopnjo konfliktnosti, večjo bližino in uravnoteženostjo med osebno avtonomijo in povezanostjo (Puklek Levpušček 2011, 72). V tem obdobju je značilna tudi sprememba navezanosti na starše, in sicer se močna čustvena povezanost kaže na bolj subtilne in prikrite načine, bolj odkrita oblika se pokaže z željo po skupnih dejavnostih s starši (npr. šport) ali zaupnosti. Starši namreč še vedno ostajajo pomembne osebe, ki jim mladostnik zaupa, predvsem se obračajo na mamo (Puklek Levpušček 2011, 72-73). V tem obdobju je torej zelo pomemben odnos s starši, poudariti pa je potrebno, da gre v tem odnosu za vzajemno učinkovitost obeh strani. To pomeni, da lahko starši s svojim vedenjem mladostnika usmerjajo k odgovornejšemu vedenju in ravnanju, hkrati pa lahko tudi mladostnik z vedno večjo zrelostjo vpliva na to, da mu starši dopustijo več samostojnosti. Konfliktnost v družinskih odnosih je torej pozitivna in ne vpliva negativno na družinske odnose. Problem je le, kadar je konfliktnost prisotna že iz otroških let in kadar konflikta člani 7

16 družine ne rešujejo na konstruktiven način (s poslušanjem, asertivnostjo, empatijo, odzivnostjo, sprejemanjem druge strani, željo po rešitvi in iskanju kompromisov) (Puklek Levpušček 2011, 74). Konfliktnost odnosa, ki je značilna za to obdobje, je mogoče pojasniti tudi z značilnim razvojem možganov. Možgani, predvsem limbični sistem, ki je odgovoren za čustva, dozori prej kot področja v možganih, ki so ključna za organizacijo, presojo in načrtovanje. Nedozorel frontalni reženj možganov tako povzroči nepričakovane čustvene izbruhe in neprimerna vedenja mladostnika. Ko mladostnik uspe osvojiti to, je pred njim nova naloga, in sicer stabiliziranje ločenega občutja samega sebe. To pomeni, da mora mladostnik razviti trdno, neodvisno občutje samega sebe, ponotranjiti neodvisne notranje standarde in integrirati to na vsa področja svojega življenja. Zelo pomembno je, da je posameznik zmožen ločiti se od staršev, si zna postaviti notranje meje, je zmožen presoje in čustveno neodvisno skrbi zase (Cvetek 2013, ). Kognitivni razvoj, mladostnikovo mišljenje, postane še bolj izpopolnjen. Predvsem zmore mladostnik opisovati čustva tudi na ostalih področjih, kot so romantični, bolj telesni in intimni vrstniški odnosi. V tem obdobju mladostnik odkrije poleg zavedne ravni tudi svojo nezavedno raven in dojame, da se»jaz«lahko pretvarja in ni nikoli dokončno spoznan. V tem obdobju so posamezniki zelo pozorni na različna stanja svoje zavesti in zato jih tudi privlačijo stvari, ki to stanje spremenijo (tobak, alkohol, droge in tudi druge dejavnosti, npr. adrenalinski športi), to pa je za mladostnikovo zdravje lahko resno tveganje (Cvetek 2013, ). Govorni razvoj je v večini že pridobljen v prejšnji fazi razvoja, za mladostnika je značilen le razvoj besednega zaklada ter razumevanje in uporaba tujega jezika in znanstvene terminologije. Zelo značilna je tudi uporaba»sleng«jezika (Cvetek 2011/2012). Razvoj samopodobe je pogosto odvisen od vseh ostalih področij razvoja, družinske funkcionalnosti in predvsem telesnega dozorevanja. Babšek (2009, 131) pravi, da je samopodoba del osebnosti, katero sestavljajo vse naše misli, predstave in občutki, ki jih imamo o sebi. Razdeli jo na pet področij: telesna, akademska, socialna, čustvena in religiozna samopodoba. 8

17 Razvoj avtonomije v adolescenci je pomembno preoblikovanje odnosov v družini. Mladostnik želi postati odgovoren (Kastelic in Mikulan 2004, 30). Kompan Erzarjeva (2003, 148) pa dodaja, da gre za spremembo v sposobnosti odločanja, prevzemanja odgovornosti in oblikovanju lastnega mnenja. Poleg tega mladostnik dozori in preoblikuje tudi svoje razmišljanje, čustvovanje, kjer gre predvsem za sposobnost zavedanja svojih lastnih čutenj. 1.3 RAZVOJNE NALOGE OBDOBJA MLADOSTNIŠTVA V obdobju adolescence je mladostnik postavljen pred mnoge naloge, ki jih mora izpolniti in življenjsko pomembne odločitve, ki jih mora sprejeti. Temeljne razvojne naloge je leta 1978 opisal že Havighurst: - Sprejetje in prilagoditev na spremembe, ki jih prinese puberteta sprejemanje in razumevanje telesnih sprememb, lastnega zunanjega videza brez večjih frustracij, razvoj samostojnosti v smislu skrbi za telo, zdravje in učinkovito telesno delovanje. - Čustveno osamosvajanje razvoj čustvene neodvisnosti od staršev ter drugih odraslih oseb in oblikovanje vzajemnih odnosov z njimi. - Vzpostavljanje in oblikovanje odnosa z vrstniki in nasprotnim spolom razvoj socialnih spretnosti, sodelovanje in razvoj stabilnih, avtonomnih medvrstniških odnosov. - Oblikovanje spolne vloge. - Oblikovanje odgovornosti prevzemanje družbenih vrednot in oblikovanje leteh, prevzemanje odgovornosti. - Priprava na samostojnost in poklicno delo opredelitev in izbira poklica, izobraževanje za poklic. - Priprava na partnerske odnose in ustvarjanje družine spoznavanje in razumevanje partnerstva in interakcij med partnerjema ter razvoj socialnih spretnosti z nasprotnim spolom. 9

18 - Oblikovanje vrednotne usmeritve izbira in izoblikovanje hierarhije vrednot in oblikovanje življenja v skladu z njimi (Zupančič 2009b, 522; Cvetek 2011/2012). Večina avtorjev razvojne naloge navaja podobno kot Havighurst, se pa pojavljajo tudi nekatere specifične, vendar kljub razlikam ostajajo skupne poteze v vseh družbah. V trenutkih, ko mladostnik razvojnim nalogam in drugim pomembnim dogodkom ni kos, se pojavijo občutki, kot so: nemoč, odtujenost, žalost, jeza in lahko tudi depresija. To lahko poveča tveganje za razvoj depresije ali zlorabo alkohola in drugih drog (Petek 2008, 15). Ko posameznik razvojne naloge osvoji, se sooči z njimi, postopoma s tem razvija svojo identiteto, niz prepričanj in vrednot (Zupančič 2009b, 523). 1.4 MLADOSTNIK IN IZZIVI SODOBNE DRUŽBE Mladi, ki so polni energije, zagona ter so inovativni, kreativni in imajo velik učni potencial, se v današnjem»modernem svetu«vse prepogosto znajdejo v»svetu osame«. Vsak je postal svet zase. Vrstniške skupine v razvoju mladostnika niso več najpomembnejše, saj jih vse pogosteje nadomeščajo druge socialne povezave, ki so najpogosteje neobčutljive na starost in generacijske razlike (Ule 2002, 225). Informacijska tehnologija in vpliv individualizacije sta obrnila pogled vase, mladi so tako porinjeni iz javnosti v zasebnost. Ta pojav je povečal nekemične odvisnosti, npr. od tehnologije, računalniških iger, interneta, socialnih omrežij ipd. Hkrati se je povečala tudi zloraba kemičnih snovi, npr. alkohola, tobačnih izdelkov in drugih drog. Beg posameznika v navidezni svet, ki ga ustvari raba substanc in posledično odvisnost, postane za posameznika privlačen, saj mu omogoča odmik od vsakodnevnih skrbi in naporov. Odmik mladostnikov s seboj prinaša tudi motnje v duševnem razvoju, predvsem razpoloženjske motnje, kot je depresija (Cimerman 2012, 5). Današnja družba in mladostniki so pred veliko preizkušnjo, kako ubežati navidezno varnemu svetu omame in kako spremeniti celotni sistem, da bo bolj naklonjen mladim in bo pozitivno naravnan. Morda bi bilo potrebno spremeniti pogled in zagotoviti 10

19 drugačen, bolj optimističen jutri. Vendar kako to narediti, ko v državi vladata negotovost in obup? Potrebno bi bilo odpreti oči in spoznati dejansko stanje, slišati potrebe družbe in predvsem prevzeti odgovornost. Ko bi prepoznali svoje zablode, bi lahko uvideli tudi novo, prav pot. Pot odrešitve (Kramli 2007, 70). 11

20 2. DRUŽINA Definicij in teorij za družino imamo veliko, le-te pa se med seboj razlikujejo glede na čas, prostor in področje obravnave. Kljub mnogim enakostim, ki se med definicijami pojavljajo, pa je dejstvo, da nobena družina ni enaka drugi, saj je vsaka edinstvena in enkratna. In na to moramo biti pri proučevanju posamezne družine in njihovih članov pozorni. Družina je osnovna celica družbe in prostor, v katerem otrok živi in se razvija. Poljšak Škraban in Dekleva (1997, 27) pravita, da je družina prostor, kjer se otrok uči osnovnih oblik obnašanja in kjer je starš pomemben drugi, ki otroku določa svet, ki ga mora internalizirati. Pri tem prvem učenju pa smo, kot pravi Gostečnik (1999, 7), zaznamovani z najsilovitejšimi doživetji, ki pustijo svoj pečat za vselej v nas in tudi v ostalih družinskih članih, zato družino vedno, ne glede na to, kje smo, nosimo v sebi in preigravamo temeljne afekte (Gostečnik 2004, 15). Družina je sistem, ki se prav tako kot posameznik razvija skozi zaporedna obdobja, katera imajo svoje značilnosti, razvojne zahteve in naloge. Prehod v naslednje obdobje je možen, ko so naloge prejšnjega obdobja izpolnjene. Z razvojem družina raste, se spreminja in vzpostavlja nove povezave z zunanjim svetom (Doblehar 2009, 48). Spremembe ne smejo biti prevelike in razvoj ne prehiter, kajti omogočati mora, da sistem v luči sprememb hkrati ostaja isti. Spremembe se morajo zgoditi postopoma, saj to ohranja družinski sistem varen in stabilen (Gostečnik 2004, 92-93). To je mogoče, če ima družina postavljene dobre razmejitve med podsistemi, če je komunikacija pozitivna in nemotena in če se ohranja ravnovesje. Ko družina postane trden steber, kjer je»doma«spoštovanje, priznavanje, empatija in razumevanje, takrat lahko rečemo, da gre za zdravo, funkcionalno družino. 12

21 2.1 MLADOSTNIK IN DRUŽINA Mladostnik v družino prinese nove naloge in s tem preizkušnje za vso družino. Ker je mladostnik čustveno zelo ranljiv in njegova razsodnost v polnosti še ni oblikovana, potrebuje za svoj nadaljnji razvoj ob sebi ljubeče, potrpežljive starše, ki mu bodo pri izpopolnitvi njegove identitete pomagali. Vloga staršev je v mladostništvu tako izredno pomembna in nenadomestljiva, kar pomeni, da če je mladostnik v tem obdobju brez podpore staršev, lahko hitro pride do anomalij, kot so čustvena in kognitivna zavrtost, prekinitev dozorevanja in lahko tudi do tega, da mladostnik začne iskati uteho v omami (Doblehar 2009, 48-49). Z vidika sistemske teorije mladostnik v takšnem primeru hitro postane»identificirani pacient«, kar pa pomeni, da je njegovo vedenje simptom, ki se razvije zaradi nerazrešenih odnosov pri starših ali celo preteklih generacij. Za mladostnika je zelo pomembno, da starša prideta v stik s čustvenimi blokadami iz svoje adolescence, saj le tako odpreta vrata do izgradnje identitete in vrata v svet svojemu mladostniku. Mladostnik ob sebi potrebuje starša, ki je v stiku sam s seboj, ki pozna svoje želje in je sposoben slišati in razumeti mladostnikove stiske in vsa njegova preverjanja (Doblehar 2009, 49-50). V družinskem sistemu imata bistveno vlogo starša oz. zakonca, saj z odnosom drug do drugega in do sebe ustvarjata prevladujočo dinamiko v družini. Če je starševski odnos stabilen in funkcionalen, je otroku omogočen stabilen razvoj, v nasprotnem primeru pa otroci prevzamejo vloge, ki niso njihove in na ta način vzdržujejo družino v ravnovesju, kajti nezavedno se bojijo njenega propada. Otrok ima vso pravico biti otrok in starša morata poskrbeti, da je to možno. To pa dosežeta z jasnimi razmejitvami med starševskim in partnerskim podsistemom. S tem namreč dosežeta, da partnerske teme ostajajo le med njima in da sta kot starša, ne glede na stisko ali partnersko krizo, vedno tam za otroka, ga razumeta, slišita in čutita (Gostečnik 1998, 105). Starši so za mladostnika izredno pomembni, saj ga spodbujajo, mu pomagajo pri premagovanju njegovih razvojnih nalog in mu predstavljajo varno zavetje, kamor se lahko vedno vrne (Doblehar 2009, 62). 13

22 2.2 ZASVOJENOST IN DRUŽINA V okviru sistemske teorije je družina sistem, ki ga je potrebno obravnavati celostno in je vedno več kot le seštevek njihovih članov. Družina kot sistem je sestavljena iz različnih podsistemov. Različni podsistemi so med seboj vedno v odnosu in stremijo k ohranjanju svoje celovitosti, ki jo dosegajo preko ohranjanja ravnovesja. Tako so vse dinamike v sistemu naravnane k ohranitvi ravnovesja in načina družinskega funkcioniranja. V nasprotnem primeru družini grozi sprememba, ki bi lahko spremenila njeno strukturo in obstoj (Gostečnik 2004, ). Zaradi vpliva družinskih odnosov in vzgoje na posameznikovo vedenje je ob vstopu posameznika v obdobje mladostništva na preizkušnji vsa družina (Kompan Erzar 2003, 141). Mladostnikovo vedenje je tako odraz zgodnjih primarnih odnosov, predvsem odnosa mati otrok. Ti vzorci odnosov se kasneje ponavljajo v posameznikovem doživljanju, čustvovanju in delovanju, predvsem pa so to temeljni afekti, ki se ohranjajo v somatskem spominu. Kadar je v družini že prisotna zloraba drog, alkohola ali druge vrste zlorabe, je dejavnik tveganja za mladostnikovo zlorabo drog še toliko večji. Večje tveganje predstavljajo tudi slabi medosebni odnosi, čustvena hladnost, nejasna pravila in meje ter deviantnost. Starši zlorabo drog mladostnika vzdržujejo s svojim pozitivnim odnosom do droge, neustreznim nadzorovanjem ob prepovedih in tudi s postopkom triangulacije, kar pomeni, da gredo starševski spori»preko otroka«. V takšnih primerih se pogosto splete med enim staršem in otrokom zavezništvo in obrat proti drugemu staršu (Carr 2000, 391). Iz tega lahko vidimo, kot pravita tudi Rahne in Perše (2007, 106), da zasvojenost ni motnja le enega člana družine, ampak je to težava celotnega sistema. In vsak član sistema s svojim vedenjem in odzivanjem pripomore k odvisnosti enega ali več članov. In ker je družina sistem, ki stremi k ohranjanju ravnovesja, bo sistem poskrbel, da se bo nezavedno nekdo odzval na prvotno stisko, npr. zasvojenega mladostnika, in preusmeril pozornost od prvotne stiske in bolečine k novemu simptomu, ki ga je lažje obvladati (Rahne in Perše 2007, 106). In, kot pravi Gostečnik (2004, ), v družini tako dobimo identificiranega pacienta, ki je najpogosteje simptom oz. zunanji izraz stiske, ki je nekje drugje v družini. 14

23 Razvoj zlorabe substanc pri mladostnikih ima več faz, in sicer od zgodnje uporabe cigaret in alkohola, problematičnega pitja, mehkih drog do uporabe več različnih drog. Napredovanje v problematično pitje je bolj verjetno, kadar mladostnik razvije pozitivna prepričanja do pitja alkohola in kadar v skladu s tem razvije tudi svoje vrednote. Na nadaljnje napredovanje in predvsem na fazo uporabe več različnih drog pa vplivajo sovrstniki, družina in družinski odnosi, šolski uspeh in tudi osebni dejavniki mladostnika. Več kot je prisotnih teh dejavnikov, večje je tveganje za zlorabo. Pomembno je omeniti, da je na vsaki od stopenj prisotna želja po zadovoljitvi radovednosti, po nadzorovanju negativnega stanja, želja po prikritju negativnega in s tem želja po lepšem. Ta navidezna razrešitev boleče še globlje prodre v sam problem (Carr 2000, 390). Kot vidimo, zloraba droge pri mladostniku sporoča, kaj se v družini mladostnika dogaja. Zloraba droge pri mladostniku nosi ogromno sporočil, čeprav je vzrok težko najti, je gotovo, da mladostnik blaži neko svojo stisko (Lorber 2009, 18). Osebni dejavniki, ki pripomorejo k zlorabi droge mladostnika, so: nagnjenost k sprejemanju tveganja, pozitiven odnos do droge, osebne stiske posameznika in čustveni zapleti, nizko samospoštovanje, neuspehi, nestabilnost in hitro menjavanje čustvenega stanja. Ko je mladostnik vpleten v zlorabo drog, navidezno rešuje svoje težave. Ker se težave vedno znova pokažejo, ko omama mine, želja po ureditvi osebnih stisk pa ostaja, ga to vodi do vedno nove zlorabe in tako se znajde v začaranem krogu zasvojenosti (Carr 2000, 391). OSEBNA, DRUŽINSKA STISKA Razočaranje, ker ni spremembe. Občutek krivde Naraščanje napetosti Zloraba drog (olajšanje, sprostitev napetosti) Čustveni zlom in potreba po akciji Slika : Začaran krog zasvojenosti (Jerebic 2012/2013) 15

24 S terapevtskega vidika je zasvojenost v družini pokazatelj nerazrešenih konfliktov in neizgovorjenih travm, ki se generacijsko prenašajo. Na podlagi tega se med člani družine ustvari določena napetost in stiska, katero pa droge blažijo, saj omogočajo odmik in preusmeritev pozornosti od resnične bolečine k simptomu. V tem smislu je mladostnikova zloraba drog rešitev za starše, saj se jim ni potrebno soočati z resnično stisko, ki je njegova in pogosto prežeta z bolečino, praznino in ostalimi težkimi čutenji. Zasvojenost tako predstavlja najbolj funkcionalno rešitev, saj starše oziroma zakonca odvrne od resničnega problema, ki po navadi leži v zakonskem konfliktu (Rahne in Perše 2007, ). V samem jedru gre namreč za ukoreninjene afektivne odnose, ki sestavljajo psihično strukturo posameznika, zato posameznik vedno znova išče in na novo ustvarja podobne čustvene odnose z namenom razrešitve (Gostečnik 2010, 22-25). Težave mladostnika z zasvojenostjo pri starših prebudijo stisko in bolj kot se težave poglabljajo, z večjo bolečino, strahom in nemočjo se morata soočiti starša. Poleg tega so prisotni tudi močni občutki krivde. Starša pogosto iščeta krivca za nastalo situacijo drug pri drugem in tako postane družinsko ozračje še bolj napeto in prežeto z grozo, umikom ali pasivnostjo. Starševska nemoč pripelje do napačnega reševanja težave z ultimati in grožnjami, kar pa pogosto pripelje do verbalnih in lahko tudi fizičnih obračunavanj. V tej dinamiki obtoževanja in iskanja krivca starša izgubljata spoštovanje in doživljata, da sta slaba, nevredna, nemočna. To pa so ravno tista čutenja, ki jih otrok želi z drogo razrešiti. Ker pa imajo ta čutenja izvor pri starših, saj so to njihova neprepoznana občutja, morata starša oz. zakonca v njunem odnosu ta občutja prepoznati in jih razrešiti. S tem bo postopoma tudi zasvojenost pri otroku izginila (Rahne in Perše 2007, 107). Poleg tega, da se starša soočita, prepoznata in predelata ta čutenja, je za spremembo potrebna tudi reorganizacija v družini in s tem sprememba interakcijskih vzorcev okoli zlorabe drog. Starša morata znati postaviti jasne meje in pravila ter znati obdržati starševsko vlogo. Za pozitivno spremembo je potrebna tudi medsebojna podpora, pozitivno naravnana komunikacija, skupno reševanje problemov in postavitev realnih ciljev. Potrebno je ozaveščanje in sprememba družinskega funkcioniranja (Carr 2000, ). 16

25 3. MOŽGANI Možgani so najbolj kompleksen in ob rojstvu najbolj nedefiniran človeški organ. Z razvojem nastajajo in se razvijajo nevronske poti in sinapse, kar omogoča, da posamezni možganski deli postanejo diferencirani in odgovorni za funkcije, kot so zaznavanje, procesiranje, shranjevanje (Cvetek 2009, 61; Gostečnik 2008b, 14). Pri odraslemu v povprečju tehtajo 1,4 kg, kar je 2 odstotka celotne teže telesa, za svoje delovanje pa porabijo 20 odstotkov vsega kisika. Ta je za živčne celice in nevrone nujen, saj do trajnih poškodb lahko pride že ob prekinitvi dotoka kisika za deset minut (Repič 2007, 153). Človeški možgani so deloma oblikovani gensko, večinoma pa z izkušnjami, saj se v možganih shranjujejo vse pomembne podobe o drugih, predvsem pomembnih drugih za nas v zgodnjem obdobju odraščanja. Zato so zgodnji odnosi in vzpostavitev telesnega stika izjemnega pomena. Zgodnje interakcije in spremljajoči afekti so psihično gradivo in temelj notranje-psihične strukture posameznika (Gostečnik 2012, 115). Za razvoj možganov so najpomembnejša prva leta otrokovega življenja, obdobje pubertete in mladostništva, kjer je čas»popravnega izpita«za starše (Philips 2006). 3.1 ZGRADBA IN DELOVANJE MOŽGANOV Možgane sestavljajo tri glavne strukture: a) VELIKI MOŽGANI (ANGL. CEREBRUM) so razdeljeni na levo in desno možgansko hemisfero in so odgovorni za inteligenco, intelektualne in ustvarjalne sposobnosti ter spomin. b) MALI MOŽGANI (ANGL. CEREBELLUM) so med velikimi možgani in možganskim deblom in so odgovorni za usklajeno delovanje naših gibov; sporočila, ki prihajajo po čutilnih živcih in naših mišicah, se v malih možganih najprej uredijo in uskladijo, nato potujejo do velikih možganov. 17

26 c) MOŽGANSKO DEBLO (ANGL. BRAINSTEM) ima pomembno vlogo pri uravnavanju življenjskih procesov, npr.: dihanje, bitje srca, spanje, krvni obtok in hranjenje (Gostečnik 2008b, 9). Slika : Glavne strukture možganov (Stahl 2011) Nevroni so glavna delovna enota v možganih. Vsak nevron se povezuje z več tisoč ali več deset tisoč drugimi, s pomočjo sinaps. Kompleksnost povezav med vsemi celicami je neverjetna. Vse te povezave v naših možganih tvorijo vzorce našega delovanja, vedenja in mišljenja, hkrati pa omogočajo tudi niz specifičnih funkcij (npr. vid) (Philips 2006; Repič 2008, 210). Živčne celice ali nevroni so sestavljeni iz telesa celice z jedrom, katerega obdajajo krajši številni izrastki, imenovani dendriti, ki sprejemajo informacije, katere se potem prenašajo naprej do celičnega jedra. Daljši izrastek, imenovan akson ali nevrit, prevaja živčne impulze od celičnega jedra do živčnih končičev. Mesto, kjer se akson stika s telesom živčne celice, imenujemo aksonski stožec, ki je običajno sprožilno območje, 18

27 kjer pride do integracije električnih signalov. Nekateri aksoni živčnih celic so obdani tudi z mielinsko ovojnico, ta ima pomembno vlogo pri prenosu električnih impulzov. Na koncu se akson razveja v manjše živčne končiče, ki se povezujejo z živčnimi končiči drugega nevrona in ta stik imenujemo sinapsa (Kalat 2009, 29-31). Slika : Struktura živčne celice (Kalat 2009, 31) Možgansko deblo leži ob spodnjem delu možganov med globokimi strukturami možganskih hemisfer in vratno hrbtenjačo. Ta del možganov ima pomembno vlogo pri temeljnih življenjskih funkcijah, kot so bitje srca, dihanje, delovanje krvnega obtoka, presnavljanje telesnih organov ipd. Osrednji del možganskega debla imenujemo retikularna formacija, ki je pomemben, saj sprejema informacije od drugih telesnih senzornih sistemov in možganskih delov. Poleg sprejema informacij nadzoruje tudi motorične nevrone hrbtenjače in tako vpliva na funkcije, kot so kardiovaskularna kontrola in kontrola dihanja (Kalat 2009, 90-91). Drugi pomemben del možganskega debla je podaljšana hrbtenjača, ki je središče avtonomnega živčnega sistema in nadzira dihanje, refleksno širjenje in oženje žil, srčni utrip, kašljanje, hranjenje ipd. Ta del je ob rojstvu otroka že razvit, se pa v tem delu še ne odvijajo miselni in učni procesi. Miselni in učni procesi so del kasnejšega razvoja in imajo svoje mesto v orbitofrontalnih možganskih režnjih (Gostečnik 2008b, 10). Pomemben del podaljšane hrbtenjače je limbični sistem, ki je v samem jedru sestavljen iz amigdale in hipokampusa. Amigdala ima mandljevo obliko in pomembno vlogo pri 19

28 kontroli avtonomnega, čustvenega in spolnega vedenja. Amigdala je razvita že ob rojstvu, v njej pa se shranjujejo emocije in emocionalne reakcije, imenujemo jo tudi»organ za čutenje«. Hipokampus, ki se razvije med drugim in tretjim letom starosti, ima pomembno vlogo pri spominu. Glavna naloga je, da procesira emocionalne podatke amigdale in jih postavlja v prostor in čas posameznikove osebne zgodovine. Poleg amigdale in hipokampusa limbični sistem sestavlja tudi hipotalamus, ki je odgovoren za predelavo čustvenih stanj v fizična občutja, odgovoren je tudi za telesno temperaturo, regulacijo hranjenja, počitek in ravnotežje (Gostečnik 2008b, 10-11). Naloge, ki jih opravljajo mali možgani, so usklajevanje gibov telesa, uravnavanje mišičnega delovanja, vzdrževanje ravnotežja. Veliki možgani ležijo nad malimi možgani in možganskim deblom, sestavljeni pa so iz sredice, v kateri je talamus, in možganske skorje. Odgovorni so za inteligenco, ustvarjalne sposobnosti, spomin, pomagajo nam razumeti svet (Gostečnik 2008b, 11). Možganska skorja je naguban zunanji sloj velikih možganov. Vloga možganske skorje je, da obdeluje vse vrste sprejetih podatkov, jih prebira in poskuša izločiti smiselne in pomembne podatke, ki se stekajo vanjo iz vsega telesa (Repič 2008, 212). Veliki možgani se delijo na levo in desno možgansko poloblo oz. hemisfero. Hemisferi sta anatomsko in funkcionalno različni in ločeni, med seboj sta povezani s tkivom, imenovanim Corpus callosum - kurpus kalozum. Vsaka možganska polobla je sestavljena iz štirih režnjev: Čelni ali frontalni reženj (angl. Frontal labe), temenski ali parientalni reženj (angl. Parietal labe), zatilni ali okcipitalni reženj (angl. Occipital labe), senčnični ali temporalni reženj (angl. Temporal labe). Poleg tega pa imata obe polobli specifične funkcije. Leva polobla uravnava in skrbi za delovanje desne polovice telesa, je v večini razumska (logične misli, računanje, pisanje, jezik in razumevanje besed, red, ipd). Desna polobla uravnava in skrbi za levo polovico telesa, je v večini čustvena (občutki, vizualizacija, kreativnost, abstraktno mišljenje ipd.) (Repič 2008, 212). 20

29 Slika : Leva in desna hemisfera in korpus kalozum (Kaneshiro 2010) Zunanji del velikih možganov se imenuje možganska skorja oz. korteks, obsega večji del možganske mase in se nahaja nad in okoli večine možganskih struktur. Možganska skorja je najbolj razvit del človeških možganov, odgovorna pa je za različne funkcije: razmišljanje, zaznavanje, razumevanje jezika, abstraktno mišljenje in vse višje kognitivne funkcije. Možganska skorja je razdeljena na več območij, tako imamo območje za vid, sluh, dotik, vonj ipd. (Bailey 2013). 3.2 ŽIVČNI SISTEM Za prenos informacij je pomemben živčni sistem, ki sprejema informacije iz okolja, jih predeluje in se nanje odzove. V osnovi se živčni sistem človeka deli na centralni živčni sistem (v nadaljevanju CŽS) in periferni živčni sistem (v nadaljevanju PŽS). CŽS koordinira aktivnosti vseh delov telesa in se deli na hrbtenjačo in možgane. PŽS je sestavljen iz živčnih vlaken, ki prenašajo informacije med CŽS in drugimi deli telesa. Deli se na aferentni del, ki informacije prinaša v CŽS in eferentni del, ki informacije 21

30 pošilja iz CŽS v ostale dele telesa (Simonič 2012). Eferentni del se glede na delovanje nadalje loči na somatski in avtonomni živčni sistem. Somatski živčni sistem (v nadaljevanju SŽS) oživčuje skeletne celice, kontrolira gibanje in služi za sporazumevanje z okoljem. Avtonomni živčni sistem (v nadaljevanju AŽS) ima celice v možganih, hrbtenjači in tudi ob možganskem deblu. AŽS zagotavlja delovanje organov in je neprestano v delovanju, deluje pa neodvisno od naše volje (Kalat 2009, 84-87; Simonič 2012). AŽS sestoji še iz simpatičnega in parasimpatičnega živčnega sistema. Parasimpatični živčni sistem ima nalogo, da umirja delovanje notranjih organov, zato prevladuje v času počitka. Naloga simpatičnega živčnega sistema je, da notranje delovanje pospeši in pripravi telo za napor (Repič 2008, 214). Informacije se med celicami prenašajo na električen ali kemičen način. Na električen način poteka prenos po aksonskih vlaknih; pravimo, da gre za prenos akcijskega potenciala. Kemičen prenos poteka, kadar gre za prenos med celicami, zato ga imenujemo tudi nevrotransmitorski prenos sinaptičnega signala. Pri tem so zelo pomembne kemične snovi, ki živčni impulz prenesejo preko sinapse in jih imenujemo nevrotransmitorji. Teh nevrotransmitorjev je več, najbolj poznani pa so: dopamin, serotonin, adrenalin, noradrenalin, GABA (Simonič 2012; Musek in Pečjak 2001, 48). 3.3 NEVROTRANSMITORJI Nevrotransmitorji so naravni kemični prenašalci v možganih, ki omogočajo komunikacijo in prenos informacije med živčnimi celicami po vsem telesu. Odgovorni so za telesne odzive, aktivacijo ali deaktivacijo določenih delov možganov. Glede na to, kateri nevrotransmitor se aktivira, temu primerno je tudi naše mišljenje, vedenje in čustvovanje (Sukel 2013). Dopamin je zelo razširjen v možganih in tudi v ostalem živčnem sistemu. Pomembno vlogo ima pri nadzoru gibanja, vpliva na srce, presnovo, krvni obtok in uravnava energijske vire v telesu. Dopamin je odgovoren tudi za naš pogon in nas motivira ter nam daje občutek užitka. Povišana mera dopamina v možganih, ki nastane med drugim 22

31 tudi zaradi vnosa prepovedanih drog, povzroči evforijo in daje občutek ugodja (Mandal 2013). Serotonin je eden najpomembnejših nevrotransmitorjev. Uravnava razpoloženje, apetit, spanje in vpliva na učenje in spomin. Imenujemo ga tudi»hormon sreče«, saj povzroča dobro razpoloženje in občutje sreče. Če je raven serotonina v možganih znižana, to povzroči razdražljivost, motnjo spanja, anksioznost in depresijo (Nemec 2012). GABA je inhibitorni nevrotransmitor, katerega naloga je nevtralizirati posledice presežka noradrenalina in adrenalina. Za razliko od dopamina in serotonina, ki modulirata informacije (jih krepijo ali slabijo), GABA sodeluje v komunikaciji (EMCDDA 2013, 1). 23

32 4. DROGE Droge v splošnem lahko opredelimo kot snovi, ki so v trdem, tekočem ali plinastem stanju, povzročijo spremenjeno delovanje telesa oz. duševnosti. Kastelic in Mikulanova (2004, 15) pravita, da so droge snovi, ki»vplivajo na spremembo našega počutja, mišljenja in vedenja«in dajejo občutek ugodja. Ravno ta občutek ugodja je nevaren in ima velik zasvojitveni potencial. Glavna značilnost vseh drog je njihova»psihoaktivnost«, to pomeni, da pridejo v možgane in spremenijo njihovo delovanje, dolgotrajna uporaba pa spremeni tudi možgansko strukturo (Rupret 2008, 44). 4.1 DELITEV DROG V splošnem lahko droge delimo na: - DOVOLJENE DROGE. Alkohol, kava, čaj, tobačni izdelki, analgetiki in ostala zdravila ipd. so dovoljene droge, ki pa so lahko kljub vsemu zelo nevarne. - NEDOVOLJENE DROGE. Nedovoljene droge pa so mamila in psihotropne snovi, katerih proizvodnja, promet in posest so z zakonom prepovedani, razen v strogo nadzorovanih primerih v medicinske namene. Nedovoljene droge so: opij, morfij, heroin, kokain, crack, LSD, marihuana, hašiš ipd. (Mladinski svet 2011, 8). Pogosta je tudi delitev na»mehke«in»trde«droge, ki se zaradi zavajajočih učinkov in netočnosti opušča. (Tomažević 2007, 114). Glede na izvor in način izdelave jih lahko delimo na: - NARAVNE (opij, konoplja, halucinogene droge), - POLSINTETIČNE (kokain, morfin, heroin) in 24

33 - SINTETIČNE DROGE (amfetamin, LSD, ekstazi, zdravila) (Tomažević 2007, 114). Svetovna zdravstvena organizacija (World Health Organization WHO) je leta 1961 izdala in leta 1971 dopolnila delitev prepovedanih drog na štiri osnovne skupine: - DEPRESORJI CENTRALNEGA ŽIVČNEGA SISTEMA, - STIMULANSI CENTRALNEGA ŽIVČNEGA SISTEMA, - HALUCINOGENE DROGE in - KANABIS. (Dvoršek 2003, 343; Ministrstvo za notranje zadeve 2013; Pance 2009, 6-7; Tomažević 2007, ). Genjato (2009, 95) dodaja še peto skupino: - LEPILO IN DRUGA HLAPLJIVA SREDSTVA. Zgoraj naštete droge so droge, ki so na tržišču najpogostejše, kljub temu, da danes obstaja veliko število različnih in novih drog (Gnjato 2009, 95). V Evropi je analiza trga drog pokazala na zapleten pojav novih drog (novih psihoaktivnih snovi), ki niso nadzorovane v skladu z mednarodno zakonodajo. V letu 2012 so tako države članice presegle 73 novih psihoaktivnih snovi v sistemu EU (EMCDDA 2013, 26). Slika : Število in glavne skupine novih psihoaktivnih snovi v sistemu EU, (EMCDDA 2013, 26) 25

34 4.2 OPIS IN UČINKI DROG Depresorji CŽS Depresorji CŽS so najštevilčnejša skupina drog, ki delujejo na osrednje živčevje in upočasnjujejo običajno delovanje možganov in prenos živčnih impulzov. Dajejo občutek sproščenosti, človeka umirijo, ublažijo bolečino, zmanjšajo funkcionalno moč (Dvoršek 2003, 343). Pogosto se uporabljajo v medicini, saj odpravljajo ali omilijo bolečino (analgetiki). Heroin je sintetični derivat morfina, naravne snovi, pridobljene iz semen in smole makovih rastlin. Ima močno zasvojitvene zmožnosti in je zelo nevaren, saj lahko že nekoliko povečan odmerek povzroči smrt. Običajno se pojavi kot bel ali rjav prah ali pa kot črna lepljiva snov, imenovana»črni heroin«. Najpogosteje se vbrizgava v žilo, zato je poleg zasvojenosti možna tudi okužba z aidsom in drugimi okužbami. Poleg vbrizgavanja ga je možno tudi kaditi (Bon 2007, 10). Kratkoročni učinki ob zaužitju so: občutek ugodja, pomirjenosti in zadovoljstva, vendar se kmalu pojavi občutek zaspanosti. Oseba postane pasivna, nerazločno govori in ima suhe oči ter zožene zenice (Drug 2013). Dolgoročno uživanje in večkratna uporaba lahko razvijeta propad žil, okvaro srca in bolezen jeter. Poškoduje pa tudi druge človeške organe (Gnjato 2009, 96) Stimulansi CŽS Stimulansi so vabljiva skupina drog, ki poviša razpoloženje, energijo, samozavest, povečajo občutek dobrega počutja, povzročijo budnost in dajo občutek moči (Kalat 2009, 74). Pri človeku izzovejo evforijo; ko učinki popustijo, sledi faza velike pasivnosti. Kokain je rastlinskega izvora. Nemški kemik Alfred Niemann je l prvič opisal proces ekstrakcije kokaina iz listov koke in tako omogočil industrijsko proizvodnjo. 26

35 Kokain je tako postal zelo priljubljen, vendar so se kmalu pojavili negativni dejavniki, npr.: nespodobno vedenje, povečan kriminal, prostitucija, ki so nekatere države prisilili, da so začele regulirati rabo kokaina (Hren 2012, 19-20). Kokain ob zaužitju daje močan občutek ugodja, saj povzroči, da se v možganih sprosti velika količina dopamina in serotonina. Daje občutek evforije in povečane energije, hkrati poveča tudi srčni utrip, telesno temperaturo in krvni tlak. Je zelo nevarna droga, ki ima močan zasvojitveni potencial in je za uporabnika velik strošek, zato ga vodi v kriminal (Bon 2007, 10). Dolgotrajna uporaba povzroči sistemske komplikacije in prizadetost notranjih organov, npr. srca, pljuč, ožilja in prebavil (DrogArt 2008). Kokain se pogosto uporablja v kombinaciji z drugimi prepovedanimi drogami in alkoholom. Najbolj pa je razširjen med mladimi odraslimi, starimi med 15 in 34 let. Študije uporabnikov kokaina, ki niso vključeni v zdravljenje, kažejo, da je kokain droga izobraženih posameznikov, ki so vključeni v družbo. Študije posameznikov, ki so vključeni v zdravljenje, nam omogočajo razvrstitev v tri skupine problematičnih uživalcev (Zobel in Roland 2007, 3): - skupina 1: Sestavljajo jo večinoma moški, ki so relativno dobro vključeni v družbo, imajo redno zaposlitev in stabilne življenjske razmere. Ta skupina uporablja kokain v prahu ali v povezavi s kanabisom in/ali alkoholom. - skupina 2: Ta skupina je zelo razširjena, pogosto jo sestavljajo nekdanji uporabniki heroina, ki pa imajo sedaj težave z uporabo kokaina in tudi opiatov. - skupina 3: To skupino sestavljajo marginalizirani posamezniki, pripadniki etičnih manjših, posamezniki brez zaposlitve in doma. Droga, ki jo uporabljajo je crack kokain, ki ga pogosto kombinirajo z opiati. Crack je oblika kokaina, ki ga je možno kaditi. Učinki kajenja nastopijo zelo hitro, zadetost pa traja do 10 minut, vendar lahko blažji učinki ostajajo tudi do ene ure. Ko učinki popolnoma izginejo, sledi hud padec, ki povzroči vzkipljivost, vzburjenost, nejevoljnost in zaskrbljenost. Zaradi hitrega nastopa učinkov obstaja velik potencial za nastop odvisnosti, izključeno pa ni niti predoziranje (DrogArt 2008). 27

36 4.2.3 Halucinogene droge Halucinogene droge povzročijo spremembo obnašanja in dajejo popačen občutek. Zmotijo normalno delovanje možganov, zaradi česar je težko razmišljati, komunicirati in se osredotočati na realnost. Zaradi tega pogosto pride do napadov panike in psihoz. Najpogostejše halucinogene droge so: LSD,»gobice«, meskalin (kaktus), ki ga v naravi najdemo v nekaterih vrstah kaktusa (Abovetheinfluence 2013) Kanabis Kanabis (konoplja) je pogosto uporabljena droga v več državah sveta. Na posameznika učinkuje različno, v splošnem velja, da sprošča in izostri čute (vid, sluh, okus, vonj) (Naik 2002, 114). Na evropskem trgu je proizvode konoplje najpogosteje mogoče najti v dveh oblikah: marihuana in hašiš (EMCDDA 2013, 16). Marihuana je najpogosteje zlorabljena substanca med mladimi v Evropi. Turčija pa je država, kjer zasežejo največje količine marihuane (EMCDDA 2013, 18). Marihuana se najpogosteje meša s tobakom in se nato kadi. Možno jo je mešati tudi v hrani. Med mladimi so vzorci uporabe konoplje zelo različni, saj segajo od eksperimentalne in občasne uporabe do redne uporabe (EMCDDA 2013, 30). Ob kajenju marihuane sestavina THC, ki jo marihuana vsebuje, hitro prehaja iz pljuč v krvni obtok, možgane in ostale organe telesa. THC deluje na kanabinoidne receptorje, ki zablokirajo normalno delovanje v možganih, predvsem je motena koordinacija, prisotne so težave pri razmišljanju in reševanju problemov, motnje spomina in učenja. Če se uporaba začne v adolescenci in gre za redno uporabo, raziskave iz različnih področij poročajo o dejstvu, da povzroča dolgoročne posledice, saj lahko negativno vpliva na strukturo in delovanje možganov. Nekatere raziskave poročajo tudi o povečanem tveganju za srčni napad v prvi uri po kajenju, saj se srčni utrip kmalu po kajenju marihuane povzpne za 20 do 100 odstotkov. Težave, ki se pri kajenju marihuane 28

37 pojavijo, so tudi kašelj, bolezni dihal, akutne bolezni v prsnem košu ter povečano tveganje okužb pljuč (NIH 2012). Tabela : Kako THC vpliva na posamezna možganska področja Možganska struktura Normalno stanje Vpliv THC-ja AMIGDALA Čustva, strah, tesnoba Panika BAZALNJI GANGLJI Načrtovanje gibanja Upočasni reakcijski čas. MOŽGANSKO DEBLO Pretok informacij Proti slabostni efekt MALI MOŽGANI Koordinacija, ravnotežje Oslabi ravnotežje, koordinacijo. HIPOKAMPUS Učenje, spomin Oslabi spomin. HIPOTALAMUS Prehranjevanje, spolnost Motnja prehranjevanja, spolnosti NA (NUKLEUS Motivacija Evforija (dobro počutje) AKUMBUS) Vir: (NIDA 2011) Številne študije kažejo na povezanost med kronično uporabo konoplje in duševnimi boleznimi. Večji odmerki konoplje lahko povzročijo tudi začasne psihiatrične reakcije (npr. halucinacije). So pa tudi raziskave, ki kažejo na povezavo med uživanjem konoplje in kasnejšim razvojem psihoz. Ugotovljene so tudi povezave med marihuano in anksioznostjo, motnjami osebnosti ter samomorilnimi mislimi pri mladih, pogosteje pa tudi povezanost med zlorabo marihuane in razvojem depresije (Bovasso 2001, ). 4.3 DROGE IN MLADOSTNIK Mladostništvo je obdobje, ko mladi veliko raziskujejo in eksperimentirajo, saj se razvijajo in oblikujejo svojo identiteto. Eksperimentiranje je značilno tudi na področju droge. Na tem področju so mladostniki nekoliko oropani z znanjem in ravno zato jih to področje tako privlači. Droga je pogosto tudi»simbol za pogum in drznost«(täschner 2002, 63). Mladostnik pogosto z eksperimentiranjem začne zaradi družbe, ne zaveda pa 29

38 se, da je tudi to lahko nevarno in škodljivo. Eksperimentiranje z drogami je namreč zahrbten in nevaren proces, ki lahko vodi vse do zasvojenosti (Kastelic in Mikulan 2004, 102). Jemanje droge pri mladostniku se začne s fazo eksperimentiranja, kjer je vzrok uživanja droge predvsem radovednost in pritisk družbe. Mladostnik v tej fazi želi biti sprejet med novimi prijatelji, ki so večinoma starejši od njega. Faza socialne rabe je faza, ko si mladostnik drogo že kupuje, zaužije jo predvsem ob koncu tedna. V tej fazi se zgledujejo po svojih vrstnikih v skupini; težav, kljub povišani toleranci, še ne občutijo. Faza instrumentalne rabe mladostnik uživa drogo zaradi iskanja ugodja in dobrega počutja. Spremembe, ki jih uživanje droge povzroči predvsem na čustveni in vedenjski ravni, so opazne tudi okolici. Habitualna faza mladostnikove težave se poglobijo, pojavi se težava v koncentraciji, možna je tudi rahla depresija, motnje spanja, hranjenja in nemir. Toleranca narašča, pojavi se lahko že abstinenčna kriza. Kompulzivna faza želja po zaužitju droge je pri mladostniku vedno bolj močna. Droga ni več zabava, ampak je postala resen problem. Odvisnost mladostnik za vsako ceno želi priti do droge, saj jo potrebuje za normalno funkcioniranje. V tej fazi je mladostnik agresiven in depresiven ter ima pogoste težave s policijo (Kastelic in Mikulan 2004, ). Med mladimi so najpogosteje zlorabljene droge alkohol, nikotin in konoplja. Zaradi škodljivih posledic jemanja droge, je za mladostnika pomembna okolica (starši, učitelji in drugi pomembni odrasli), da ga ozaveščajo in usmerjajo. Na področju uporabe drog je prisotnih mnogo stereotipov; čeprav je veliko mladostnikov, ki ne uživajo mamil, je manjšina, ki po drogah posega, pomembna. Razlogi za uporabo, kot kažejo pretekle raziskave, so različni: radovednost, želja po pozornosti, pritisk vrstnikov, sredstvo bega od težav, želja po biti sprejet itd. (Pušnik 2002, 81). 4.4 DROGE IN MOŽGANI Droge so kemikalije, ki na možgane delujejo različno, npr. marihuana in heroin imata podobno kemijsko strukturo in na receptorje vplivata na način, da jih zablokirata. 30

39 Nasprotno, npr. amfetamin in kokain povzročita sprostitev nenormalno velike količine dopamina v možganih, kjer se nahajajo celice dopaminskih receptorjev. Teh je največ v limbičnem sistemu, ki nadzoruje čustva in jih povezuje s spominom. Kokain se lokalizira na nucleus acumbens (NA), ki je odgovoren za osredotočenost na dejavnosti, ki so za preživetje nujne. Povečana količina dopamina onemogoči normalno delovanje in prekine komunikacijo, kar pušča velike posledice, npr. izguba spomina in ravnotežja, oslabitev, slaba presoja ipd. Kokain povzroči v NA poplavo dopamina, podobno kot pri orgazmu, celo v večjih količinah, kar pomeni, da prevzame možganske regije za ugodje in zaslepi ostale (Volkow 2007, 17). Slika : Sistem nagrajevanja v možganih od VTA limbičnega sistema in NA do prefrontalnega korteksa (Tassin 2009) Zgornja slika prikazuje sistem nagrajevanja v možganih, kjer se sproščanje dopamina ob zlorabi droge v NA, ventralna tegmentalna area (VTA) in substantia nigra povečata. Ti dopamin energični nevroni predstavljajo mezokortikolimbično pot. Pri tem pa stimulirajo različne možganske strukture kot so: prefrontalni korteks, amigdala, hipokampus (Tassin 2009, 2). Droge imajo v možganih svoja področja, na katera učinkujejo (npr. vzpodbudijo motoriko, pozornost ipd). Vse droge, ki imajo zasvojevalni potencial, aktivirajo možganski sistem nagrajevanja na način, da spodbudijo sproščanje dopamina v 31

40 akumbuse. Sproščanje dopamina v akumbus izzove občutek ugodja, okrepi se tudi želja po ponovni rabi droge oz. nadaljevanju uživanja droge (Šprah 2006, 5-6). Hrana Kokain Slika : Sproščanje dopamina pri hrani in kokainu (Volkow 2007) Zgornja slika prikazuje sproščanje dopamina pri zaužitju hrane in pri zaužitju kokaina. Pri zaužitju kokaina se v nagrajevalnem sistemu sprosti tudi do 10-krat več količine dopamina. Gre za zelo močan učinek, ki posameznika še toliko bolj motivira, da ponovno vzame kokain (Volkow 2007, 18). Možgani se prilagodijo jemanju droge in dopaminskim ter drugim nevrotransmitorskim šokom, ki enkrat povzročijo neprebavljivo količino dopamina, spet drugič pa naravne transmitorje zablokirajo. To vpliva na sposobnost občutij in zaznavanja, kar povzroči, da mora posameznik, ki zlorablja drogo čez čas za isti učinek vzeti večjo količino. Dolgotrajne posledice jemanja povzročijo spremembo možganske strukture in poškodbe nekaterih področij v možganih ter ogrozijo tudi zdravje drugih telesnih organov. Tako so pogoste slabše kognitivne in zaznavne funkcije, poleg tega so oslabljeni tudi socialni odnosi, kajti posameznikov svet se vrti okrog droge in vprašanja kako priti do droge (Volkow 2007, 19-20). 32

41 Marihuana Normalno Slika : Prikaz poškodbe možganov pri uživanju marihuane v primerjavi z normalnimi možgani (Serenity 2012) 33

42 5. ZASVOJENOST Zasvojenost je bolezensko stanje človeka, ki lahko preide tudi v patologijo. Nastanek zasvojenosti ni enkraten dogodek, saj do nje privedejo mnogi koraki in ponavljajoči vzorci vedenja oz. delovanja, ki dajejo posamezniku ugodje, blažijo njegovo stisko, ga opogumljajo in krepijo moč samozavesti. Rozmanova (2010, 62) pravi, da gre pri zasvojenosti za komulativen efekt dolgoletnega napačnega odločanja, ko se človek enostavno ni več sposoben odločiti za tisto, kar je zanj dobro, ampak izgubi to sposobnost. Pri tem poudari, da vsak človek absolutno pozna pravo smer, saj ima vsak izmed nas»notranji kompas«, ki nas vodi. Jelen (2007, 83) pravi, da je zasvojenost izguba kontrole nad zaužito količino kljub soočanju z negativnimi fizičnimi, osebnimi in socialnimi posledicami. Zasvojenost je proces, ki se razvije skozi več faz in nikoli ni enodimenzionalni problem, kajti navadno se pojavlja v širšem okolju in tako povzroča težave na več različnih področjih življenja (Rahne in Perše 2007, 106). Zasvojenost je torej problem širšega okolja, družbe in ne le posameznika. V mladostniških letih možganska nagrajevalna pot še ni povsem razvita, zato so možgani mladostnika toliko bolj ranljivi za zasvojenost kot možgani odrasle osebe (Califano 2011, 13-15). Temeljne značilnosti zasvojenosti so: - škodljivo vedenje, omamljanje; - ponavljanje vedenja; - toleranca (ko oseba za isti učinek potrebuje vedno večji odmerek); - nihanje razpoloženja; - kompulzivnost kljub zavedanju škodljivosti, škodljivega vedenja posameznik ne more opustiti; - abstinenčna reakcija (Rozman 2010). 34

43 5.1 ZASVOJENSOT KOT NAČIN SOOČANJA S PSIHIČNO BOLEČINO Zasvojenost z drogo in druge zasvojenosti so nadomestek za neuresničen odnos. V svojem jedru zasvojenost nikoli ne nastane zaradi navezave na določeno osebo, aktivnost ali objekt, ampak je odraz globokega hrepenenja po razrešitvi, krik po novem odnosu, ki bi uspel razrešiti boleče občutke in travme.»zasvojenost je torej zadnja bilka, na katero se oseba opre, da bi razrešila neznosno notranje psihično stanje, ki ga ne obvlada več«(gostečnik 2008a, 516). Gre torej za hrepenenje in ponovno iskanje primarnega odnosa, četudi je bil ta razdiralen in boleč, to pa zato, ker je vsaka zasvojenost tudi psihični odraz bolečine, praznine, strahu, negotovosti ipd. Paradoksalno gre torej za obrambo pred odnosom, pred bolečim izkustvom in za hrepenenje in željo po odnosu, bližini in intimi. Zasvojenost spremljajo določeni vzorci vedenja, čutenja in mišljenja ter psihične in nevrobiološke posledice, zaradi katerih postane kompleksna. Vse to vodi do pretiravanj, destruktivnosti, kompulzivnosti in ne nazadnje do odvisnosti. Kljub temu, da je zasvojeni nesposoben vzpostaviti in ohranjati odnos, po njem hrepeni kot vsi ostali ljudje. Zaradi nezmožnosti oz. strahu pred ponovno ranljivostjo zasvojeni najde nadomestke, ki so zanj na svojski način varni. Zasvojenost je torej iskanje»nadomestkov«za neuresničene odnose, ki jih zasvojena oseba zaradi svoje ranljivosti ni zmožna vzpostaviti (Gostečnik 2008a, ). 5.2 ZASVOJENOST Z ALKOHOLOM Zasvojenost z alkoholom je ena najpogostejših zasvojenosti. Tako v Evropi kot tudi v Sloveniji se problematika pitja alkohola vse pogosteje pojavlja med mladimi, in še več, alkohol med mladimi je resen problem. Iz raziskav je razvidno, da mladostniki po alkoholu posegajo zaradi različnih dejavnikov (Schäfer 2011, 2-10): - vpliv vrstnikov; - večja samozavest; - občutek sprejetosti; 35

44 - način zabave; - osebne težave. Kljub številnim spodbujevalnim dejavnikom za začetek pitja nimamo enoznačnega odgovora, zakaj nekdo prične piti. Izvor je lahko biološke, socio-kulturne ali psihološke narave, kjer gre predvsem za sposobnost sprejemanja sebe in soočanja s stresom (Simonič 2010, 12). Z gotovostjo pa lahko trdimo, da posameznik, ki poseže po alkoholu, ni sposoben vzpostaviti zdravih odnosov in na takšen način išče razrešitev svojih globokih ran. Alkohol je tako nadomestek za odnos z drugimi in obramba pred dejstvom, da se mora posameznik soočiti s svojimi težkimi čutenji, npr. sramom, krivdo, jezo, žalostjo (Gostečnik 2008a, 522). Omama omogoča umik od realnega sveta in nerazrešenih stisk, daje občutek lažne pomiritve in blažitve bolečine, žalosti, nesposobnosti ipd. Na ta način lahko oseba, kateri alkohol predstavlja sprostitev, zabavo, kasneje doživi še večjo stisko in zapade v začaran krog alkoholne omame, ki vodi do odvisnosti, ki pa je dvojna: psihična in organsko-kemična (Gostečnik 2008a, 522; Simonič 2010, 12). PSIHIČNA ODVISNOST: posameznik poseže po alkoholu, da bi ublažil svojo stisko in boleča občutja, kot so žalost, strah, groza, zavrženost, brezizhodnost ipd.. Poleg teh občutkov jih zaznamujejo tudi občutki osamljenosti, nesposobnosti, strahu pred bližino, nevrednosti in izredno nizka samopodoba in samozavest. Če ta občutja vedno znova lajša z alkoholom, postane alkohol»zdravilo«za lajšanje bolečine, kar pa pripelje do psihične odvisnosti, kajti če v teh čustvenih stanjih ne dobijo alkohola, nastopi»abstinenčna kriza«. Posameznik s psihično odvisnostjo lahko zdrži brez alkohola vse dokler ne pride do čustvene groze oz. napetosti (Gostečnik 2008a, ). ORGANSKO-KEMIČNA ODVISNOST se pojavi takrat, ko organizem človeka za normalno delovanje potrebuje alkohol (Gostečnik 2008a, 523). TOLERANCA pomeni, da človekov organizem za enak učinek potrebuje vedno več. Torej pri večji zaužiti količini alkohola je učinek enak, to se z leti lahko zmanjša, predvsem zaradi organskih okvar. IZGUBA NADZORA NAD POPITO KOLIČINO ALKOHOLA: v tej fazi posameznik izgubi nadzor nad popito količino, hkrati pa je gnan, da do alkohola pride, saj je v njem 36

45 nepremagljiva želja po alkoholu. To pripelje tako daleč, da bo posameznik naredil vse; laže, manipulira, krade, samo da pride do alkohola. NESPOSOBNOST ABSTINIRANJA: posameznik mora piti vsak dan, če ne pije, se pojavi abstinenčna kriza, katere znaki so: tresenje rok, potrtost, tesnoba, lahko tudi agresivnost. Pri vsem tem početju se aktivirajo tudi OBRAMBNI MEHANIZMI, ko posameznik zanika svoje težave z zasvojenostjo in svoj sram, krivdo in gnus preko projekcije prenese na druge. Drugi so krivi za njegovo pitje. Na ta način ne prevzame odgovornosti in nadaljuje s pitjem, saj ga tudi pasivna okolica nevede»podpira«(gostečnik 2008a, ). Posledice uživanja alkohola so najbolj vidne na poškodbah telesnih organov in možganskih področij kot so: cerebralna skorja, ki je v veliki meri odgovorna za najvišje možganske funkcije, vključno z reševanjem problemov in odločanjem; hipokampus, ki je odgovoren za učenje in spomin; mali možgani, ki so pomembni za koordinacijo gibanja (Volkow 2007, 23). Podobno kot pri alkoholu je tudi pri ostalih drogah. Droga je, prav tako kot alkohol, vedno nadomestek za neuresničene odnose in obramba pred dejstvom, da se mora posameznik soočiti z nerazrešenimi čutenji. V ozadju je tako stiska, osamljenost, krivda in nemoč, ki pa se z jemanjem različnih substanc ne zmanjša, saj te dajejo lažen občutek ugodja. 37

46 6. DEPRESIJA Depresija je po klasifikaciji DSM-IV-TR uvrščena pod motnje razpoloženja. V ospredju motenj razpoloženja so čustva in razpoloženje samo (Erzar 2007, 123). McKenzie (2005) pravi, da je depresija resna in vedno bolj pogosta motnja, ki prizadene telo in duha, saj poruši čustveno ravnovesje. Glede na potek je kronična, napredujoča in ponavljajoča motnja, ki ima duševne simptome in pogosto spremljajoče telesne simptome (Grubič 2012, 5). Tabela : Duševni in telesni simptomi depresije DUŠEVNI SIMPTOMI - žalost, potrtost, brezvoljnost, jokavost - razdražljivost, zaskrbljenost, tesnobnost - občutek krivde - izguba interesa, anhedonija - spremembe v psihomotoričnih aktivnostih: retardacija, agitiranost; pretirana zaskrbljenost za telesno zdravje - premlevanje negativnih simptomov - samomorilne težnje VIR: (Grubič 2012, 5) TELESNI IN PRIDRUŽENI SIMPTOMI - bolečina: nepojasnjene bolečine v križu, vratu, sklepih, prsih, trebuhu, glavoboli, - motnja spanja - motnja hranjenja - utrujenost, pomanjkanje energije - težave s koncentracijo Depresija je več kot samo občutek žalosti in nesreče. Predvsem gre za dalj časa trajajoče občutke žalosti in pobitosti, ki padejo vse do brezupnosti. Depresivna oseba poleg tega svoje življenje občuti kot nesmiselno in nevredno (Meyendorf 1998, 15). Simptomi depresije se med posamezniki razlikujejo, vendar pa obstaja nekaj skupnih znakov in simptomov po katerih jo prepoznamo. Pomembno je, da ne pripišemo depresije ob prvem znaku, saj so nekateri simptomi del življenjskih preizkušenj. 38

47 V grobem simptome in znake depresije razdelimo v tri skupine: - biološki znaki: motnja spanja, apetita, spolnosti, izguba volje, motivacije in energije, utrujenost; - psihološki znaki: potrtost, tesnoba, občutek praznine, krivde, manjvrednosti, obup, znižana toleranca, agresivnost, motnja koncentracije in spomina; - družbeni znaki: izoliranost, izguba zanimanja za druge ljudi, zmanjšana učinkovitost pri delu (IVZ RS 2005, 3). Depresija v splošnem velja za najpogostejšo duševno motnjo na svetu. Po podatkih iz preteklih raziskav se tudi v Sloveniji pojavlja vse pogosteje, celo v kombinaciji s prepovedanimi drogami (Klanšček Jeriček idr. 2009, 20-22). 6.1 VZROKI DEPRESIJE Vzroki za nastanek depresije so različni, pogosto sovpada več dejavnikov tveganja za nastanek: - dedni dejavnik, kateremu pripisujejo do trikrat večje tveganje za nastanek, kadar je bila ugotovljena družinska anamneza depresije. Genske teorije temeljijo predvsem na podatkih, ki so se pokazali v praksi, in sicer v nekaterih družinah se je depresija prenašala iz generacije v generacijo (Grubič 2012, 5). - Okoljska teorija oz. okoljski dejavniki se ukvarjajo z dejavniki, ki so zunaj nas in niso neposredno povezani z delovanjem možganov, podedovanimi lastnosti ali boleznijo. Okoljski dejavniki so npr. dolgotrajna izpostavljenost stresu doma ali v službi, spopadanje z izgubo ljubljene osebe ali drugi travmatični dogodki. Torej neugodne življenjske razmere, naše odzivanje (mišljenje, čustvovanje in vedenje) na okoljske dogodke lahko vplivajo na razvoj depresije (Depression.com 2013). 39

48 6.2 DEPRESIJA IN MOŽGANI Depresija povzroča spremembe v možganih bolnikov, in sicer na strukturni in funkcionalni ravni. Strukturne spremembe so vidne predvsem v: predelih prefrontalne skorje, srednje cingularne vijuge, amigdale in hipokampusa (Grubič 2012, 8). Prefrontalna skorja je sestavljena iz funkcionalno različnih predelov, pomembni so kognitivni, emocionalni in senzorični predel. Neuravnovešenost v teh predelih je po sklepanjih strokovnjakov vzrok za depresijo v tem predelu. Prefrontalna skorja je pomembna za opredelitev in ohranjanje ciljev. Pomembno vlogo prefrontalna skorja odigrava predvsem takrat, ko je na voljo več odločitev, saj takrat pošilja v druge možganske predele signale, ki podprejo izbrani cilj. Pri depresivnih ljudeh je to področje»oškodovano«in se kaže v nezmožnosti anticipiranja privlačnih stanj, ugodja in koristi, ki bi omogočile vztrajanje pri zastavljenem cilju. Orbitalni del prefrontalne skorje, ki prejema senzorične signale, npr. vohalne, okušalne, vidne signale, ki so povezani s hranjenjem, so pri depresivnih ljudeh okvarjeni, zato je motnja hranjenja in razpoloženja razumljiva. Raziskave so pokazale, da imajo depresivni ljudje zmanjšano debelino skorje, v določenih predelih prefrontalne skorje nesorazmerje med levo in desno hemisfero. To naj bi bila posledica atrofije nevronov (Grubič 2012, 10). Sprednja cingularna vijuga je povezana s prefrontalno skorjo, v njej pa poteka spremljanje in ugotavljanje nasprotujočih aktivnosti med možganskimi področji. Funkcionalno in strukturno ni enotna. Aktivnost sprednje cingularne vijuge se normalno poveča v konfliktnih situacijah, ko je potrebna kontrola čustvenih reakcij in kadar ustaljen vedenjski odziv ni v skladu s situacijo. Pri depresivnih ljudeh so ugotovili zmanjšano aktivnost sprednje cingularne vijuge. Ker niso zmožni zaznati konflikta med njihovimi stanji in zahtevami vsakdanjega življenja, trpijo za nezmožnostjo na ravni»volje do sprememb«(grubič 2012, 11). Hipokampus je pomemben pri prevajanju čustvenih vsebin in shranjevanju informacij v spomin. Pomembno sodeluje pri HHA-osi. Hiperaktivnost HHA osi je pri depresivnih pogosta. Kroničen stres na hipokampus in hipokampalne nevrone deluje škodljivo. Ugotovljeno je, da je hipokampus pri depresivnih ljudeh zmanjšan, kar vpliva na 40

49 manjšo sposobnost spopadanja s težavami, čustvovanje in spomin (Grubič 2012, 11-12, 16-18; Bon in Žmitek 2012). Amigdala je v povezavi s hipokampusom pomembna pri ustvarjanju čustvenega spomina. Pri depresivnih ljudeh se kaže povečan volumen amigdale in povečana aktivnost. Hiperaktiven je tudi NA. Spremembe so povezane z ahedonijo in znižano motivacijo pri depresivnih. Spremembe strukture so odvisne od časa trajanja nezdravljenja depresije (Bon in Žmitek 2012, 555). Slika : Predeli osrednjega živčevja, kjer so tehnike slikanja možganov najpogosteje pokazale spremembe v strukturi pri depresivnih ljudeh (Grubič 2012, 9). Vsi deli prefrontalne skorje so med seboj dobro povezani, hkrati pa tvorijo povezavo tudi z drugimi možganskimi predeli. Za normalno delovanje je torej pomembna nemotena komunikacija in vzpostavitev ravnotežja oz. sklenjen t.i. pozitivni povratni krog (Bon in Žmitek 2012, ). 41

50 Pri depresivnih ljudeh in povečanem stresu je pogosto ta povezava in zdrava komunikacija prekinjena, kar poruši ravnovesje. Amigdala tako ob povečanem stresu postane bolj aktivna in spodbudi sproščanje večjih količin dopamina, noradrenalina in kortizola, kar povzroči blokado hipokampusa. Vsa čutenja gredo tako direktno v amigdalo, torej zaradi tega kasneje ostajajo samo senzacije in čutenja, celotne slike pa ne moremo dobiti. Prekinjena komunikacija z izvršilnimi in integrativnimi možganskimi skorjami onemogoči priklic celotne slike in povzroči upad aktivnosti kognitivnih sposobnosti (Bon in Žmitek 2012, 556; Markota, Vranič in Bresjanac 2010, 439; Repič 2008, 226). Slika : Shematski prikaz vpliva depresije na dinamično povezavo med strukturo, ki sodeluje pri uravnavanju razpoloženja in odzivu na stres (Markota, Vranič, Bresjanac 2010, 439) Kot vidimo, stres velja za najpomembnejši sprožilni dejavnik depresije, kar je ugotovil že Kraepelin leta V letu 2000 so to potrdili še Kendler in sodelavci, ki dodajajo, da je sprožitev depresije najbolj odvisna od stresa v prvih epizodah, kasnejše epizode so vedno manj odvisne od stresnega dražljaja. Vse bolj so avtomatske, kar pomeni, da se v možganih vzpostavi neka raven, ko senzibilizacija ni več možna (Grubič 2012, 15). 42