Predstavitev Gorskega kolesarstva in Idejni plan za gorsko kolesarski poligon v Vipavi

Predstavitev Gorskega kolesarstva in Idejni plan za gorsko kolesarski poligon v Vipavi 4 kros dirt downhill

PREDSTAVITEV KOLESARSKEGA KLUBA ČRN TRN Kolesarski klub Črn trn smo ustanovili leta 2006. Člani društva smo ekipa mladih ljubiteljev gorskega kolesarstva, ki se preko dela v društvu trudimo, da bi atraktivni disciplini 4 kros (4X) in Spust (DH) predstavili širši javnosti, in s tem tudi bodočim tekmovalcem, ter jo s tem popularizirali. Naše delo je bilo sprva koncentrirano na lokalni ravni, zdaj pa s širitvijo ekipe in delovanja že posegamo po celi Sloveniji. Naša vizija za prihodnost pa seveda presega tudi meje naše države. Kot društvo imamo v Ajdovščini v upravljanju veliko 4X progo in malo tlačilno progo. Na veliki progi prirejamo največja tekmovanja v 4 krosu, na tej progi smo gostili Evropsko prvenstvo 2009. Mala proga pa je ravninska, podobna BMX progam samo da je ožja. Narejena je za učenje osnov 4-krosa in BMX-a. Primerna je tako za začetnike kot za treninge že izkušenejših tekmovalcev. V največje veselje pa nam je veliko število otrok ki preživljajo prosti čas na naših poligonih. V svoji kratki zgodovini smo na svoji progi uspešno gostili naslednja 4X tekmovanja: Slovenski pokal 2006, Državno prvenstvo 2007, Slovenski pokal 2007, 2008, 2009, 2010, Evropsko prvenstvo 2009 Poleg tekmovanj v 4X-u pa vsako leto prirejamo tudi tekmovanja za mlajše gorske kolesarje in gorskokolesarske izobraževane programe. Kot Kolesarski klub pa se udeležujemo tekmovanj pod okriljem Kolesarske zveze Slovenije (KZS), Evropske kolesarske zveze (UEC) in Svetovne kolesarske zveze (UCI) Razpolagamo tudi s spletno stranjo www.crn trn.si Sedaj društvo šteje 65 članov.

SPLOŠNO O GORSKEM KOLESARSTVU Gorsko kolesarstvo je vožnja kolesa izven urejenih poti, po navadi po gozdnih poteh. Za tak način vožnje je poleg gorskega kolesa potrebna vztrajnost, samostojnost in tehnično obvladanje kolesa. V mnogih pogledih je gorsko kolesarstvo bolj podobno teku čez drn in strn, kot cestnemu kolesarjenju. Ker se gorsko kolesarjenje pogosto dogaja v divjini daleč od civilizacije, je med gorskimi kolesarji močno razvita etika samopreživetja, saj mora kolesar, da ne obtiči brez pomoči, obvladati popravilo kolesa, kar daje temu načinu športa pridih pustolovščine. Gorski kolesarji se pogosto združujejo v društvih, poleg tega so skupinske vožnje pogosta oblika druženja, predvsem na daljših poteh. Gorsko kolesarjenje se lahko izvaja povsod, po poteh za hišo ali na makadamskih cestah. Med najbolj priljubljene oblike spada vožnja po stezah (singlcah). To so ozke poti, ki se vijejo čez polja in gozdove in predstavljajo najvišjo obliko gorskega kolesarjenja. Zvrsti gorskega kolesarstva Gorsko kolesarstvo delimo na tekmovalno in netekmovalno. Za tekmovalne discipline skrbi Kolesarska zveza Slovenije. Discipline so cross-country, downhill (DHI spust) in 4 cross (4x štiri kros). Netekmovalne discipline so: turno kolesarstvo, freeride in dirt. Definicija turnega kolesarstva: "Turno kolesarstvo je netekmovalna oblika gorskega kolesarstva, ki za svojo dejavnost uporablja poti v naravnem okolju." Pod tem pojmom razumemo gorsko kolesarske zvrsti, kot so: cross-country, marathon, allmountain, enduro in lahki freeride. Od leta 2007 je turno kolesarstvo tudi ena od dejavnosti Planinske zveze Slovenije. Freeride in dirt sta najbolj ekstremni zvrsti, ki za svojo dejavnost uporabljata poligone - bajk parke. Freeride v naravnem okolju se dogaja na zelo zahtevnih terenih, kjer ni običajnih uporabnikov. Edina olimpijska disciplina je cross-country, leta 2008 pa je postala tudi BMX.

4 cross (4 kros, 4X) 4-kros (okrajšava: 4x; angleško: 4-cross (four-cross)) je ena izmed 4-ih disciplin v gorskem kolesarstvu (ostale so: Downhill, Cross-country, XC marathon), priznanih s strani UCI (mednarodne kolesarske zveze), pod katerimi potekajo dirke Svetovnega pokala in prvenstva. 4-kros je eliminacijska disciplina, kjer 4 tekmovalci istočasno dirkajo en ob drugem na isti umetno narejeni progi. Med dirko je dovoljen nenameren kontakt med tekmovalci, kar naredi samo dirko zelo zanimivo in dinamično. Tekmovalci najprej vozijo kvalifikacije, s katerim se določi štartni položaj na dirki. Prvih 32 (ali 64 ob velikem številu tekmovalcev) se uvrsti na dirko, kjer se tekmovalci razdelijo v skupine po 4. Prva 2 gresta v naslednjo rundo, druga 2 pa izpadesta. To se ponavlja do finala, kjer se srečajo 4 najhitrejši. Proga, naj bi bila postavljena na zmerni strmini z konstantni spustom. Vključevati mora različne objekte narejene iz zemlje, kot so: skoki, ovinki, grbine, nagnjeni ovinki. Skozi vso dolžino mora biti proga zadosti široka, da lahko 4 tekmovalci vozijo drug ob drugem in postavljena tako da dovoljuje prehitevanje. Predviden čas potreben za prevozit progo naj bi bil od 25 do 45 sekund. Proga je do prvega objekta ločena, tako da ima vsak svojo linijo. Pravila in omejitve za progo 4-kros (4X) Najprimerneje je, da je trasa postavljena na umetno zgrajenih pobočjih z ustrezno strmino. Vključevati mora tudi skoke, grbine, nagnjene ovinke, izbokline, jame, naravne platoje in druge variante. Vključeni so lahko tudi neograjeni ovinki. Vendar pa naj ne bi bilo nobenega vzpona, ki bi zahteval poganjanje. Proga mora biti dovolj široka, da omogoča štirim kolesarjem vožnjo vzporedno in da se lahko prehitevajo. Trajanje dirke naj bi bilo med 30 in 60 sekund, pri čemer je optimalni čas med 30 in 60 sekundami za zmagovalca kvalifikacijskega kroga. Prvih 10 metrov proge mora biti povsem brez ovir. Po tej razdalji morajo biti z belo zarisane črte (uporaba traku, biorazgradljivega premaza ali prahu). Če kolesar te bele črte prečka ali po njih vozi, je diskvalificiran. Startna ravnina mora biti dolga vsaj 30 metrov. Vratca na progi morajo biti zgrajena iz ne jeklenih količkov (slalomski količki), najprimerneje iz bambusa ali PVC, v višino 1.5 do 2 metra. Vratca so postavljena z nižjim delom navznoter in višjim delom navzven. Zadnja vratca na progi morajo biti od ciljne črte oddaljena vsaj 10 metrov. Organizator mora poskrbeti za dvignjen podij za sodnika na 4 kros, od koder bo imel nemoten pogled na celotno dolžino trase. Podij mora biti postavljen na mestu, kamor gledalci nimajo dostopa. Organizator mora zagotoviti prevoz, ki bo pripeljal kolesarje na start hitro.

Downhill (spust, DHI) Spust z gorskimi kolesi. Na samem začetku tekmovanj v tej disciplini so bila kolesa nevzmetena, kasneje so se uporabljala kolesa s sprednjim vzmetenjem, polnovzmetena kolesa pa so se začela pojavljati leta 1995. Poleg polnovzmetenega kolesa uporablja tekmovalec še integralno zaščitno čelado, zaščitne rokavice, zaščito za hrbtenico, komolce, ramena in kolena. Od običajnega gorskega kolesa, se kolo za spust razlikuje po gumah, ki so širše, profil na gumah je mehkejši, amortizerji imajo večje hode, sama izdelava okvirja je bolj robustna, zato je tudi teža precej večja, zavore so diskaste, itd. Proge za spust so povprečno dolge od 2 do 3 kilometre, za kar potrebujejo tekmovalci okrog 3 minute, odvisno od objektov in razmer na progi. Tekmovanja v Sloveniji potekajo po bolj ali manj nespremenjenih pravilih od leta 1992. Tekmovanje je sestavljeno iz prostih treningov, obveznih treningov, polfinala in finalne dirke. Tekmovalci štartajo v razmaku ene minute. Zmagovalec je tisti, ki najhitreje prevozi progo v finalu, polfinale pa služi kot razvrstitev tekmovalcev na štartu finala. Pravila in omejitve za progo spust (DHI) Trasa za spust poteka po hribu navzdol. Trasa naj obsega različne odseke terena: ozki in široki pas, gozdne ceste In površine, polja in skalovje. Naj se pomešajo hitri in tehnični odseki. Poudarek na trasi naj bo preizkus tehničnih in manj fizičnih sposobnosti kolesarja. Dolžina trase in trajanje prireditve sta določena kot sledi: Minimum Maksimum Dolžina trase 1500 m 3500 m Trajanje prireditve 2 min 5 min Dirka, na trasi, ki je krajša od zgoraj postavljenega minimalnega časa ali preseže maksimalnega, je izvedljiva samo v primeru izjeme, ki jo potrdi UCI MTB komisija. Startno področje mora biti vsaj 1 in ne več kot 2 metra široko, Področje starta mora biti pokrito. Področje cilja mora biti vsaj 6 metrov široko.

Zakonodaja Gorski kolesarji so zaradi uporabe poti v naravnem okolju v sporu z lastniki, skrbniki in ostalimi uporabniki od takrat, ko so presegli kritično število. V Sloveniji je od. aprila 1995 v veljavi Uredba od prepovedi vožnje (Uradni list št 16/95), ki v prvem členu prepoveduje vožnjo, ustavljanje, parkiranje in organiziranje vožnje v naravnem okolju za vozila na motorni pogon in kolesa. Za mnoge sporna uredba enači motorizirana vozila z kolesom na lastni pogon in predstavlja resno oviro za pravilen razvoj gozdov v smislu večnamenske uporabe s poudarjeno ekološko, socialno in gospodarsko vlogo, kot velevajo regionalni razvojni cilji Slovenije. Trenutno veljavna zakonodaja je zbrana na straneh Ministrstva za okolje in prostor Vpliv gorskega kolesarjenja na naravo Gorski kolesarji za svojo dejavnost uporabljajo eno- in večuporabniške poti. Eno uporabniške poti so kolesarski poligoni, imenovani tudi bajk parki. Večuporabniške poti so kolovozi, gozdne vlake, markirane in nemarkirane poti. Pravilno grajena pot predstavlja majhen vpliv na okolje. Po študijah, ki so jih opravile neodvisne ustanove in jih je na enem mestu zbrala IMBA (Mednarodna zveza za gorsko kolesarjenje), je dokazano, da je vpliv gorskega kolesarjenja na poti primerljiv ali celo manjši od drugih načinov uporabe poti, kot je npr. pohodništvo ali ježa na konju. Neodgovorna uporaba, npr. uporaba poti v premokrem vremenu, lahko povzroči, da je pot zaradi lukenj in korenin manj uporabna, tako peš, kot na kolesu ali na konju. Od študij je najbolj merodajna disertacija Dr. Thomasa Wöhrsteina in knjiga "Mountainbike und Umwelt", kjer avtor empirično dokaže, da je vpliv na podlago odvisen od površinskega pritiska, kvalitete podlage, naklona, vlage, števila prehodov itd. Površinski pritisk gorskega kolesarja je približno enak površinskemu pritisku pešca (ene noge), pri ostalih faktorjih, ki vplivajo na podlago pa delajo ponekod večjo škodo pešci, drugod kolesarji. Nekaj pa je gotovo primerjava gorskega kolesarjenja z motoriziranimi aktivnostmi (ATV, Trial in motokros motorji) je popolnoma nesmiselna, saj slednji povzročajo neprimerno večjo škodo in tudi onesnaženje okolja (hrup, izpuhi,..).

Zgodovina gorskega kolesarstva Kolesarjenje izven urejenih poti ni novodobna pogruntavščina, vendar za moderno gorsko kolesarstvo velja, da se je kot športno rekreativna dejavnost pričelo v poznih 60-ih iz zgodnjih 70-ih letih 20.stoletja v ZDA. Med začetnike tega športa uvrščajo več različnih skupin, glavno vlogo ima po mnenju mnogih kalifornijska skupina iz okrožja Marin, ki so jo med drugim sestavljali Joe Breeze, Otis Guy, Gary Fisher in Keith Bontrager. Začeli so z dirkanjem po požarnih poteh in odkrivanjem brezpotij na starih predelanih Schwinn»clunker«biciklih z boljšimi zavorami in širšimi gumami. Joe Breeze je kasneje leta 1977 sestavil prvo namensko gorsko kolo, medtem ko je Tom Ritchey izdelal prvi pravi gorsko kolesarski okvir, ki ga je prodajalo podjetje MountainBikes (kasneje se je preimenovalo v Gary Fisher Bicycle Company). Velikoserijska proizvodnja gorskih koles se je pričela leta 1981 s serijo Specialized Stumpjumper in Univega Alpina Pro leta 1982. Prvo državno prvenstvo v gorsko kolesarskem dirkanju na katerem zmaga Ned Overend, organizirajo leta 1985 v Ameriki. Tehnološki razvoj koles in opreme se je v 80-ih letih stopnjeval in leta 1987 je Paul Turner predstavil prvo polnovzmeteno kolo z prednjim in zadnjim amortizerjem. Danes ga uvrščamo med utemeljitelje raznovrstne uporabe gorskega kolesa, od krosa, spusta do celodnevnega avanturističnega raziskovanja (allmountain). Mike Sinyard leta 1988 predstavi prvo gorsko kolo z okvirjem iz karbonskih vlaken model Specialized Epic. Leta 1993 Horst Leitner razvije aktiven sistem neodvisnega vzmetenja, ki ga danes poznamo pod imenom FSR. Med pomembne mejnike spada še nekaj kosov opreme: japonski Shimano leta 1990 predstavi integrirane zavorno/prestavnih ročke, ki predstavljajo naslednjo stopnjo od SIS prestavnih ročic razvitih leta 1985 ; ameriški Sachs (SRAM) leta 1994 predstavi prve masovno proizvajane hidravlične disk zavore; nemški Rohloff razvije Speedhub, revolucionarni notranji prestavni sistem 14-ih zobnikov v zadnjem pestu, ki omogoča prestavno širino klasičnega 27-vrstnega menjalnika. Answer Manitou razvije SPV sistem vzmetenja, ki omogoči nadaljnji razvoj lahkih enduro koles z veliko hoda.

IDEJNI PLAN ZA GORSKO KOLESARSKI POLIGON V VIPAVI Razlogi za gradnjo poligona: Kot smo že omenili, je s slovensko Zakonodajo močno omejena gorsko kolesarska dejavnost v naravi. Dejstvo je da naša dolina razpolaga z naravnim okoljem, ki je idealno za ta šport. V te idealne pogoje štejemo mnoge naravne vzpetine in ugodne klimatske pogoje. Medtem, ko so drugod po Sloveniji gorsko kolesarski poligoni uporabni le od pozne pomladi, do zgodnje jeseni, so pri nas vozni tekom celega leta zaradi milih zim brez snega. Zanimanje za gorsko kolesarstvo v Sloveniji narašča iz leta v leto, dokaze za to imamo v številnih mladih in malo manj mladih gorskih kolesarjih, ki so že sedaj zelo aktivni. Veliko kolesarjev je iz naše lokalne okolice, opažamo pa tudi, da Vipavska dolina postaja vedno bolj pogosta destinacija za goste iz širšega območja Slovenije in tujine. Slednji ob obisku naše doline kolesarijo po že obstoječih poligonih v Ajdovščini, vendar se zaradi majhne ponudbe uradnih in zakonitih gorsko kolesarskih poti, poslužujejo tudi naravnih pohodniških poti na vipavskih vzpetinah. Ob tem kolesarji na žalost kršijo zakone in ogrožajo varnost pohodnikov. Slednje je eden od pomembnejših razlogov, zakaj je ponudba zakonitih kolesarskih poligonov nujno potrebna in dobrodošla turistična in športna pridobitev za naše kraje. Ciljna populacija uporabnikov: Obstaja več vrst gorsko kolesarskih poligonov. Poligoni, oziroma proge v urejenih športnih parkih so navadno razgibane narave in tako omogočajo vožnjo kolesarjev iz različnih kolesarskih disciplin in z različnimi kolesi. Zahtevnosti prog so lahko različne. Podobno kot smučišča, so lahko tudi gorsko kolesarske proge prirejene različnim težavnim stopnjam in tako primerne za ljubiteljsko vožnjo mlajših in tudi starejših kolesarjev, ter vožnjo aktivnejših in bolj tekmovalno usmerjenih kolesarjev. Načini uporabe poligonov: Urejeni poligoni so namenjeni različnim kolesarskim dejavnostim: - uporabljajo jih lahko ljubitelji gorskega kolesarjenja za sprostilno športno dejavnost, - športniki iz drugih športnih panog in disciplin za kondicijske treninge, - tekmovalci v gorskem kolesarstvu za priprave na tekmovalno sezono in posamezna tekmovanja, - na njih se lahko izvajajo gorsko kolesarska izobraževanja za mlade v obliki tedenskih treningov (gorsko kolesarskih krožkov v šolah, ali v obliki treningov določenih klubov) in strnjenih programov (tabori, športne šole), - lahko pa se na njih izvajajo tudi razna zabavna in resnejša (uradna) gorsko kolesarska tekmovanja.

Predlagane možnosti za izgradnjo gorsko kolesarskega poligona: Gorsko kolesarski poligon je lahko torej namenjen različnim, ali tudi eni sami disciplini. V nadaljevanju vam predstavljamo ciljne možnosti poligona. Downhill proga. Taka proga bi bila izjemna pridobitev za Vipavsko dolino, saj je sedaj še nimamo, povpraševanje za tako progo pa je izredno veliko. Na nas (KK Črn trn) je apelirala tudi Kolesarska zveza Slovenije, ki si želi take proge na našem območju. S pridobitvijo proge, bi se pri nas okrepila disciplina downhill, prirejali pa bi lahko tudi pomembne športne dogodke (Slovenski pokali, prvenstva idr.), ki se jih udeleži tudi po 200 tekmovalcev na tekmo in sicer z veliko udeležbo tujih tekmovalcev (večinoma iz Italije, Avstrije, Madžarske, Hrvaške itd.). Downhill proga je ena od manj zahtevnih za gradnjo, saj je njena narava taka, da je sestavljena iz (večinoma) naravne poti, ki se spušča iz vzpetine z zmernim naklonom. Proga mora biti dolga najmanj 2,5 km, mora pa imeti tudi urejen dostop za motorno vozilo (kombinirano vozilo) s cilja na start. Do sedaj še nimamo takšne proge, saj smo se v Ajdovščini spopadli s težavami lastništva zemlje. 4 kros proga. Tako progo imamo že v Ajdovščini. Namenjena je disciplini 4 kros. Proga je navadno narejena v celoti iz zemlje in naravnih materialov. Urejanje takšne proge zahteva delne izkope naravnega poligona, ureditev odvodnjavanja (zato, da je proga vozna tudi v bolj mokrih pogojih). Omenjeni posegi niso uničujoči za naravo. S premišljenim načrtovanjem se lahko uredi progo s čim manjšim posegom v naravne danosti lokacije. Tak poligon je namenjen bolj izkušenim gorskim kolesarjem, med katere spadajo tekmovalci v tej disciplini (od 12. leta naprej), pa tudi ljubitelji z že osvojenim primarnim gorsko kolesarskim znanjem. Dirt park.»dirt«je oznaka za kolesarsko dejavnost, pri kateri kolesarji izvajajo skoke in razne trike na kolesu. Tak»park«bi bilo področje, na katerem bi zgradili več odskočnih mest (kupov zemlje) s katerih bi se kolesarji poganjali v zrak in izvajali trike. Taki parki so v Sloveniji vedno bolj pogosti in priljubljeni. Na njih se poleg vsakodnevne ljubiteljske aktivnosti lahko izvaja tudi razna tekmovanja. Cross country krog: Cross country je disciplina, v kateri kolesarji vozijo po razgibanem naravnem terenu, ki se v nekaterih predelih spušča, v drugih pa dviga. Urejanje takšne proge je enostavno. Gre za čiščenje in prirejanje naravnega terena, ki se ga dodatno uredi z oznakami in zavarovanjem (trakovi, ali ograje) ter ureditvijo širšega startno-ciljnega prostora. Tudi na taki progi se lahko nato izvaja razne ljubiteljske dejavnosti in tudi tekmovanja pod okriljem Kolesarske zveze Slovenije.

Cross country proge navadno niso zahtevne in so zato primerne tudi za družinske kolesarske aktivnosti. Kombinacija 4 kros, cross country kroga in dirt parka. Z dobro organizacijo in načrtovanjem se da na manjšem terenskem območju urediti gorsko kolesarski center s širšo ponudbo. Center (ali park) bi ponujal več različnih poligonov omenjenih disciplin, kar pomeni, da bi tudi privabil več kolesarskih navdušencev. Namenjen bi bil tako družinam, kot bolj aktivnim adrenalinskim gorskim kolesarjem. Ponujal bi 4 kros progo, na kateri bi se lahko izvajali razni treningi, tekmovanja idr., dirt park, kjer bi se kolesarji urili v kolesarskih skokih ter cross country progo za družinska kolesarjenja, pa tudi resnejše kolesarske kondicijske in tekmovalne podvige. Ocena stroškov priprave. Stroški priprave poligona so pogojeni s tipom izbranega poligona. Največ stroškov za urejanje poligona je vezano na začetne priprave, ki vsebujejo: načrtovanje, izkopavanje s pomočjo strojev, nanos raznih materialov (peska, zemlje, kamnov) čiščenje področja idr. Ko so proge enkrat zastavljene, je njihovo vzdrževanje stroškovno zanemarljivo, saj zahteva le občasno košnjo in manjše popravke na posameznih delih poligona.