JUGOVZHODNA EVROPA V KONCEPTU IN METODAH INTERNACIONALIZACIJE GORENJA

Similar documents
CFO zajtrk. Srebrni salon, Grand hotel Union Ljubljana, 10. februar Deloitte Slovenija

SEJEM NATOUR ALPE ADRIA VIZIJA RAZVOJA GORSKEGA KOLESARSTVA V OKVIRU KZS Ljubljana, MILENA Černilogar Radež

Državni izpitni center. Osnovna raven ANGLEŠČINA. Izpitna pola 3

UPORABA JAVNO-ZASEBNEGA PARTNERSTVA V EVROPSKI UNIJI

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

UNIVERZA V LJUBLJANI EKONOMSKA FAKULTETA DIPLOMSKO DELO RAVNANJE S KLJUČNIMI KUPCI V GORENJU

Predstavitev ključnih kadrov: VODENJE, UPRAVLJANJE,

Turizem v številkah Tourism in Numbers

MESEČNI PREGLED GIBANJ NA TRGU FINANČNIH INSTRUMENTOV. April 2018

36. mednarodni. plavalni miting Ilirija. 7. maj

Predstavitev ključnih kadrov: VODENJE, UPRAVLJANJE,

VPLIV INOVACIJ NA USPEŠNO DELOVANJE PODJETJA V FARMACEVTSKI INDUSTRIJI

THE DISTANCE COVERED BY WINNING AND LOSING PLAYERS IN ELITE SQUASH MATCHES. Goran Vučković* 1 Nic James 2

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE. Tina Turkl Razvoj osebnih tržnih znamk v športu: študija primerov Diplomsko delo

MANAGEMENT NEKURANTNIH ZALOG V GORENJU D.D. PROGRAM HLADILNO ZAMRZOVALNIH APARATOV

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA DIPLOMSKO DELO

Hose manipulation with jet forces

Manpower raziskava napovedi zaposlovanja Slovenija

Državni izpitni center ANGLEŠČINA PREIZKUS ZNANJA

MARKETINŠKO KOMUNICIRANJE V PODJETJU GORENJE NOVA GENERACIJA APARATOV NGC 600

Poškodbe na omrežju državnih cest in vzdrževalna potreba

UNIVERZA V LJUBLJANI EKONOMSKA FAKULTETA MAGISTRSKO DELO

Potenciali za razvoj turizma v Goriški regiji

OLIMPIJSKI KOMITE SLOVENIJE KOT NEVLADNA ŠPORTNA ORGANIZACIJA

57 IS BASIC CAPABILITY IMPORTANT ENOUGH TO DISTINGUISH BETWEEN GROUPS OF DIFFERENT COMPETITIVE PERFORMANCE LEVELS IN WILD-WATER SLALOM?

IZBIRA METODE AMORTIZIRANJA OSNOVNIH SREDSTEV NA PRIMERU IZBRANEGA PODJETJA

A C. Slovar izrazov. Evropska Regija

SITUATION AND DISTRIBUTION OF THE LYNX (LYNX LYNX L.) IN SLOVENIA FROM * ZGS, OE Kocevje, Rozna ul. 39, 1330, Slovenia

TRŽENJE STORITEV V PODJETJU RCM D. O. O. Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija

ANALIZA PROCESOV JAVNEGA NAROČANJA Z VIDIKA EKONOMSKE UPRAVIČENOSTI IN EKONOMSKE MODERNIZACIJE JAVNEGA SEKTORJA

DIPLOMSKO DELO INOVACIJE IN NJIHOV POMEN ZA PODJETJE INNOVATIONS AND THEIR IMPORTANCE FOR THE COMPANY

Tokovi okroglega industrijskega lesa v Sloveniji

Jan Gerič. Načrtovanje uspešne Kickstarter kampanje izdelka s ciljem nad dolarjev

UNIVERZA V LJUBLJANI EKONOMSKA FAKULTETA MAGISTRSKO DELO UROŠ VODOPIVEC

Vzorčna ponudba za veleprodajni dostop za gostovanje na mobilnem omrežju družbe Telemach Mobil d.o.o.

UNIVERZA V LJUBLJANI PRAVNA FAKULTETA DIPLOMSKA NALOGA ENOTNO OBMOČJE PLAČIL V EVRIH (SEPA) IN SLOVENIJA. Mentor:

SEGMENTACIJA TRGA UPORABNIKOV MOBILNIH TELEFONOV ZNAMKE MOTOROLA SEGMENTATION OF THE MOTOROLA USERS ON THE MARKET

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE. Jure Štraus. Globalizacija nogometa. Bosmanov proces in posledice na nogometnem trgu.

MORFOLOŠKE ZNAČILNOSTI KOŠARKARIC, STARIH 14 IN 15 LET, KI NASTOPAJO V SKUPINAH A IN B EVROPSKEGA PRVENSTVA

KOLEDAR STROKOVNIH SIMPOZIJEV V OBDOBJU APRIL JUNIJ 2010

Ali je znanost izboljšala šport?

ELGO. Poslovno glasilo skupine Elektro Gorenjska, št. 1, 29. marec 2013, letnik XI

DOBA FAKULTETA ZA UPORABNE POSLOVNE IN DRUŽBENE ŠTUDIJE MARIBOR

SYSTEM DYNAMIC MODEL OF MEASURES FOR REDUCING THE NUMBER OF ROAD ACCIDENTS DUE TO WRONG-WAY MOVEMENT ON MOTORWAYS

enotno območ je plačil V EURIH

Projekt MIZŠ: Inovativne fermentacije za razvoj novih funkcionalnih živil

USPEŠNO ZAKLJUČEN EVROPSKI RAZISKOVALNI PROJEKT INTREPID

DIPLOMSKO DELO POMEN OLIMPIJSKE BLAGOVNE ZNAMKE NA SLOVENSKEM TRGU Z ZORNEGA KOTA TRŽENJA

Barvne pretvorbe v CIECAM02 in CIELAB Colour Transforms in CIECAM02 and CIELAB

Primerjava morfoloških značilnosti najboljših evropskih in slovenskih mladih košarkaric

Studying Basketball Officiating. Brane Dežman and Simon Ličen Editors

TRAINING ANALYSE OF METER RUNNER

Diplomska naloga v podjetju Infineon Technologies AG:» Next generation automotive wireless transceiver «SEMINARSKA NALOGA pri predmetu SEMINAR

Z A P I S N I K. 15. seje upravnega odbora Združenja športnih centrov Slovenije

Ocena genetskih trendov v preizkusu merjascev

ELGO. Poslovno glasilo skupine Elektro Gorenjska, št. 2, 24. junij 2016, letnik XIV

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE

ČUSTVENO PROCESIRANJE, DRUŽINSKI ODNOSI IN DELINKVENTNOST PRI MLADOSTNIKIH

ELGO. Poslovno glasilo skupine Elektro Gorenjska, št. 1, 28. marec 2014, letnik XII

Dodatek k prospektu za prodajo delnic Nove Ljubljanske banke d.d., Ljubljana javnosti

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU. o izvajanju in rezultatih programa Pericles za zaščito eura pred ponarejanjem v obdobju

UPORABA DROG IN ALKOHOLA V VZGOJNIH ZAVODIH

Državni izpitni center ANGLEŠČINA PREIZKUS ZNANJA. Ponedeljek, 9. maj 2011 / 60 minut. NACIONALNO PREVERJANJE ZNANJA ob koncu 2.

ROMANJE IN IDENTITETNI PROCESI

RAZSODIŠČE ZA ALTERNATIVNO REŠEVANJE SPOROV ZA VRHNJO DOMENO.SI ODLOČITEV RAZSODIŠČA V PRIMERU ARDS 2010/37 hasbro.si, playdoh.si, mylittlepony.

DEVELOPMENT HARMONISATION OF MOUNTAIN RESORTS ROPEWAY AND TOURIST INFRASTRUCTURES IN THE REPUBLIC OF SLOVENIA

UNIVERZALNA STORITEV ANALIZA ZAGOTAVLJANJA JAVNIH TELEFONSKIH GOVORILNIC DOKUMENT ZA JAVNO RAZPRAVO

LETNO POROČILO SKUPINE GORENJE 2017

MODEL OF OPTIMAL COLLISION AVOIDANCE MANOEUVRE ON THE BASIS OF ELECTRONIC DATA COLLECTION

Spremembe v vedenjih, povezanih z zdravjem mladostnikov v Sloveniji v obdobju

DRAŽETIĆ Monika DIPLOMSKO DELO 2012 DIPLOMSKO DELO. Monika Dražetić

Mornarske veščine Doc. dr. Peter Vidmar

ŠOLSKO TEKMOVANJE IZ ANGLEŠINE ZA UENCE 9. RAZREDOV OSNOVNE ŠOLE. Ime in priimek uenca:

Raziskovalna naloga:

Frane Erčulj* Mojca Doupona Topič ANALYSIS OF THE ORGANISATIONAL CHARACTERISTICS OF SLOVENIAN BASKETBALL CLUBS

Predlog organiziranosti poklicne gasilske enote v podjetju Gorenje, d.d.

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT DIPLOMSKO DELO VESNA STAVREV

TESTIRANJE VELJAVNOSTI FED MODELA NA AMERIŠKEM TRGU

KAZALO 4. ZNAMČENJE V ALPINIZMU OVEROVITEV VZPONA ALPINIST KOT JUNAK KONSTITUCIJA HIMALAJSKEGA JUNAKA Z INTERNETOM...

PRILOGA K AKREDITACIJSKI LISTINI Annex to the accreditation certificate K-003

DIMENSIONING OF SIGNALIZED INTERSECTIONS IN REALISTIC URBAN ENVIRONMENT

Državni izpitni center ANGLEŠČINA PREIZKUS ZNANJA. Torek, 11. maj 2010 / 60 minut. NACIONALNO PREVERJANJE ZNANJA ob koncu 2. obdobja NAVODILA UČENCU

Emancipacija najstnic in mobilni telefon

Nekateri vidiki organizacijske klime in zadovoljstva zaposlenih na Zavodu RS za šolstvo v letu 2012

Robert Lisac, diplomsko delo UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT DIPLOMSKA NALOGA ROBERT LISAC

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA Poučevanje Poučevanje na razredni stopnji. Anja Lahne

Košarkarsko sojenje: zbornik raziskav. Urednika Brane Dežman in Simon Ličen

Izdelava videa s pomočjo paketa programske opreme Adobe

ANALIZA IGRE V NAPADU IN OBRAMBI NOGOMETNIH KLUBOV CHELSEA IN PARIS SAINT-GERMAIN V OSMINI FINALA LIGE PRVAKOV

Inovativno učenje in poučevanje pri pouku geografije. Creative Learning and Teaching at the Geography Lessons

Hevristična analiza uporabnosti spletnih mest družboslovnih fakultet Univerze v Ljubljani

LETNI PROGRAM DELA ZA LETO 2018

Urban Vehovar. Socioekonomski in kognitivni vplivi na dosežke slovenskih dijakinj in dijakov v raziskavi TIMSS 2008

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT DIPLOMSKO DELO MOJCA ŠLENC

Brezžično polnjenje baterije

BREZ PAMETNEGA TELEFONA BI

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE. Miha Antončič. Osebnostne lastnosti slovenskih košarkarskih sodnikov

Pomen IKT in e-gradiv pri pouku v sodobni šoli

UNIVERZA V LJUBLJANI EKONOMSKA FAKULTETA

CAMINO. In Camino je še nekaj, česar ni moč opisati, temveč lahko le doţiviš.

Transcription:

UNIVERZA V LJUBLJANI EKONOMSKA FAKULTETA DIPLOMSKO DELO JUGOVZHODNA EVROPA V KONCEPTU IN METODAH INTERNACIONALIZACIJE GORENJA Ljubljana, julij 2007 JURE KARAS

IZJAVA Študent JURE KARAS izjavljam, da sem avtor tega diplomskega dela, ki sem ga napisal pod mentorstvom dr. MARKA JAKLIČA in dovolim objavo diplomskega dela na fakultetnih spletnih straneh. V Ljubljani, dne 27. 7. 2007 Podpis:

KAZALO 1. UVOD...1 2. INTERNACIONALIZACIJA POSLOVANJA...2 2.1. POJEM, POMEN IN MOTIVI ZA INTERNACIONALIZACIJO...2 2.2. MODELI INTERNACIONALIZACIJE...4 2.2.1. Dunningova eklektična teorija...4 2.2.2. Model procesa internacionalizacije...6 2.2.3. Mrežni pristop...6 2.2.4. Trifazni ali 3P model internacionalizacije...7 2.3. NEPOSREDNE TUJE INVESTICIJE...9 2.3.1. Opredelitev in splošne značilnosti neposrednih tujih investicij...9 2.3.2. Motivacijski dejavniki neposrednih tujih investicij...10 3. TRGI JUGOVZHODNE EVROPE...11 3.1. SPLOŠNE ZNAČILNOSTI DRŽAV JUGOVZHODNE EVROPE...12 3.1.1. Trendi neposrednih tujih investicij v države Jugovzhodne Evrope...13 3.2. INVESTICIJSKA KLIMA V DRŽAVAH JUGOVZHODNE EVROPE...14 3.2.1. Ovire za pritok neposrednih tujih investicij na področje Jugovzhodne Evrope...15 3.3. SLOVENSKE NEPOSREDNE TUJE INVESTICIJE V DRŽAVAH JUGOVZHODNE EVROPE...19 3.3.1. Gospodarsko sodelovanje Slovenije z državami Jugovzhodne Evrope...20 3.3.2. Motivi in ovire za slovenske neposredne tuje investicije na področje držav Jugovzhodne Evrope...21 4. PRIMER PODJETJA GORENJE D.D....23 4.1. ZGODOVINA PODJETJA GORENJE...24 4.2. PROFIL PODJETJA GORENJE...25 4.3. INDUSTRIJA BELE TEHNIKE V EVROPI...27 4.3.1. Opis panoge gospodinjskih aparatov...27 4.3.2. Podjetja v panogi in mesto Gorenja med njimi...29 4.3.3. Razmere in trendi na trgu gospodinjskih aparatov...30

4.4. INTERNACIONALIZACIJA DEJAVNOSTI PODJETJA GORENJE... 31 4.5. MESTO JUGOVZHODNE EVROPE V STRATEGIJI INTERNACIONALIZACIJE GORENJA... 34 4.5.1. Izhodna internacionalizacija Gorenja na področje Jugovzhodne Evrope... 34 4.5.2. Motivi za delovanje Gorenja na trgih Jugovzhodne Evrope... 36 4.5.3. Ovire za delovanje Gorenja na trgih Jugovzhodne Evrope... 36 4.5.4. Konkurenčne prednosti Gorenja na trgih Jugovzhodne Evrope... 37 4.5.5. Primera neposrednih tujih investicij Gorenja v državah Jugovzhodne Evrope... 38 5. SKLEP... 39 LITERATURA... 41 VIRI... 43

KAZALO TABEL: Tabela 1: Vrednost izbranih indikatorjev NTI in mednarodne proizvodnje med leti 1982 in 2005 (v mia USD)...4 Tabela 2: Osnovni makroekonomski kazalci v letu 2005...12 Tabela 3: Skupna količina NTI na področje JVE med leti 1993 in 2002 (v mio USD)...13 Tabela 4: Pritok NTI v regijo JVE med leti 1993 in 2003 (v mio USD)...14 Tabela 5: Tranzicijski indikatorji - 1. faza tranzicije...15 Tabela 6: Delež privatnega sektorja v BDP v letih 1995 in 2004 (v %)...17 Tabela 7: Tranzicijski indikatorji - 2. faza tranzicije...18 Tabela 8: Skupna količina slovenskih NTI v regijo JVE (v mio EUR)...20 Tabela 9: Realizacija prodaje Gorenja v regiji JVE med leti 1993 in 2003 (v mio EUR)...35 KAZALO SLIK: Slika 1: Struktura prodaje Skupine Gorenje po divizijah leta 2005 (v %)...26 Slika 2: Tržni deleži skupin gospodinjskih aparatov na evropskem trgu leta 2003 (v %)...27 Slika 3: Tržni deleži proizvajalcev bele tehnike v Evropi leta 2004 (v %)...29

SLOVAR KRATIC BDP bruto domači proizvod BIH CEFTA EBRD EU EUR IMF JVE Bosna in Hercegovina Srednjeevropski sporazum o prosti trgovini Central European Free Trade Agreement Evropska banka za obnovo in razvoj European Bank for Reconstruction and Development Evropska unija European Union evro Euro Svetovni denarni sklad International Monetary Fund Jugovzhodna Evropa MNP multinacionalno podjetje MZG Ministrstvo za gospodarstvo NTI OECD SČG neposredne tuje investicije Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj Organisation for Economic Co-operation and Development Srbija in Črna gora SFRJ Socialistična federativna republika Jugoslavija SVE USD ZRJ Srednja in Vzhodna Evropa ameriški dolar United States Dollar Zvezna republika Jugoslavija

1. UVOD Trend internacionalizacije poslovanja je eden od megatrendov sedanjosti, kar je posledica sprememb v strukturi trgov, tehnološkega napredka, hitrih sprememb poslovnega okolja, rastočega pomena multilateralnega reguliranja mednarodnih ekonomskih odnosov itd. Za majhna gospodarstva, kot je slovensko, je internacionalizacija poslovanja tudi nujen pogoj za izkoriščanje ekonomij obsega, ki so eden dejavnikov povečevanja konkurenčnosti. Torej, če hočejo slovenska podjetja v pogojih globalizacije preživeti in se razvijati znotraj Evropske unije (EU) in širše, so prisiljena svoje poslovanje razširiti preko meja matične države. Procesi globalizacije in članstvo Slovenije v EU utemeljujejo nujnost internacionalizacije poslovanja slovenskih podjetij. Neposredne tuje investicije (NTI), kot ena izmed najkompleksnejših oblik internacionalizacije v zadnjih 15-20 letih, kažejo izrazit trend rasti. Uspešna izvedba NTI zahteva od podjetij investitorjev veliko znanja, informacij in finančnih sredstev, učinki pa so vidni predvsem na dolgi rok. Takšna oblika mednarodnega poslovanja je značilna predvsem za podjetja, ki imajo dobro strategijo poslovanja, NTI pa jim v povprečju prinašajo boljše rezultate, kot podjetjem, ki NTI nimajo. Tudi slovenska podjetja vse več investirajo v tujini. Do sedaj je bilo največ slovenskih NTI usmerjenih na bližnje trge Jugovzhodne Evrope (JVE) oz. bivše Jugoslavije, ki jih podjetja dobro poznajo. Cilj diplomskega dela je na primeru podjetja Gorenje, kot enega prvih in največjih slovenskih multinacionalnih podjetij, prikazati strategijo povečanja tržnega deleža na področju JVE preko procesa internacionalizacije poslovanja. Študija primera se osredotoča predvsem na najzahtevnejšo obliko internacionalizacije, t.j. izhodne NTI na področje JVE. V diplomskem delu bom testiral naslednji dve hipotezi: 1. Gorenje se je odločilo za izhodne NTI na področje JVE predvsem z namenom pridobiti status lokalnega proizvajalca in s tem ponovno osvojiti trge JVE ter preko njih prodreti na trge Vzhodne Evrope, kot so ruski in ukrajinski trg. Ob tem države JVE omogočajo tudi stroškovno učinkovito proizvodnjo. 2. Gorenje se je odločilo za internacionalizacijo preko NTI na področje JVE tudi zato, ker ima zaradi zgodovinskih vezi in dobrega poznavanja te regije, tam konkurenčne prednosti. Gornji hipotezi bom testiral z analizo relevantnih teoretičnih in empiričnih raziskav, s podrobno analizo javno dostopnih in internih dokumentov in podatkov o internacionalizaciji Gorenja ter z razgovori z zaposlenimi v Gorenju. Pri tem mi je bila še posebej v pomoč direktorica sektorja za JVE v Gorenju, gospa Marina Borkovič. 1

Diplomsko delo je razdeljeno na tri vsebinske sklope, ki se med seboj povezujejo. Po kratkem uvodu sledi prvi, teoretični del, ki obravnava vsa bistvena teoretična izhodišča, ki so relevantna za pričujoče diplomsko delo. Na začetku je predstavljen pojem internacionalizacije, kakšen je njen pomen in kaj so motivi za mednarodno poslovanje podjetij. Nato so podrobneje predstavljeni teoretični modeli internacionalizacije. Poglavje zaključuje opredelitev in ključne značilnosti NTI ter motivi zaradi katerih se podjetja sploh odločajo za takšno obliko mednarodnega udejstvovanja. Sledi drugi del, kjer so predstavljene značilnosti in okoliščine poslovanja na področju JVE. Poglavje se prične z opisom splošnih značilnosti držav v regiji JVE ter trendov NTI na to področje. Nato sledi opis investicijske klime na tem področju, t.j. prednosti in slabosti poslovanja na teh trgih. Drugi del se zaključi z opisom percepcije okolja s strani slovenskih investitorjev na to področje. Tretji in hkrati zadnji del diplomskega dela je praktična študija primera podjetja Gorenje, njegove internacionalizacije in predvsem njegovega delovanja na trgih JVE. Poglavje se začne s predstavitvijo podjetja Gorenje. Sledi opis panoge bele tehnike v Evropi ter mesto Gorenja v njej. Nato je podrobneje predstavljena internacionalizacija dejavnosti Gorenja s posebnim poudarkom na trgih JVE. Poglavje se zaključi s predstavitvijo dveh NTI Gorenja v regijo JVE. Diplomsko delo zaključuje sklep, kjer so ovrednotene izhodiščne hipoteze in podani zaključki. 2. INTERNACIONALIZACIJA POSLOVANJA V prvem delu svoje diplomske naloge bom podrobneje s teoretičnega vidika predstavil pojem internacionalizacije. Najprej bom razložil kaj sploh internacionalizacija je, kakšen je njem pomen in kakšne motive imajo podjetja za poslovanje v tujini. Nato bom predstavil nekatere najpogostejše modele internacionalizacije, ki jih obravnavajo različni avtorji. Tu bom še poseben poudarek namenil Jakličevem trifaznem modelu internacionalizacije. Ugotovitve iz omenjenega modela bom navezal na zaključno poglavje, kjer bom posebej obravnaval neposredne tuje investicije, kot eno izmed najkompleksnejših oblik mednarodnega delovanja. 2.1. POJEM, POMEN IN MOTIVI ZA INTERNACIONALIZACIJO Internacionalizacija se v najširšem smislu nanaša na vse oblike mednarodnega ekonomskega sodelovanja. Gre za širjenje ekonomske dejavnosti med več držav oziroma vključevanje v mednarodno menjavo in mednarodno proizvodnjo tako z vidika menjave blaga in storitev (v trgovinski bilanci) oziroma tekočega in kapitalskega dela plačilne bilance ter določenih oblik mednarodnega ekonomskega sodelovanja, ki v slednjih sploh niso zajete. Plačilna bilanca se namreč omejuje na zapis vseh ekonomskih transakcij (tokov) neke države s tujino v določenem obdobju. Mednarodna proizvodnja doda tudi prej izpuščene dejavnosti podjetij v tujini in je 2

opredeljena kot proizvodnja, ki jo izvaja ali nadzoruje eno podjetje v več državah. Vključuje torej tudi prodaje enot multinacionalnih podjetij (Svetličič, 1996, str. 52). V ožjem smislu je internacionalizacija pogosto opredeljena kot delovanje oziroma rast podjetja na tujih trgih s pomočjo neposrednih naložb v tujini, ki so običajno najprej usmerjene v ustanovitev prodajnih podružnic, z naraščanjem obsega prodaje na določenem trgu pa se pojavljajo tudi v obliki proizvodnih podružnic. Internacionalizacija naj bi se po tej opredelitvi pričela šele z neposrednimi naložbami v tujini (Trtnik, 1999, str. 7). Proces internacionalizacije ni enosmeren, temveč poteka vsaj v dveh smereh. Internacionalizacija je lahko tako vhodna kot izhodna. V prvem primeru je mednarodno poslovanje v določeni državi posledica vpliva tujih oz. globalnih konkurentov na njenem trgu, ki sili v domači trg usmerjena podjetja k sodelovanju s tujimi ekonomskimi subjekti. Domače gospodarstvo se lahko vhodno internacionalizira zaradi širjenja ali rasti tujih podjetij, na primer z uvozom, s prejemanjem licenc, s skupnimi vlaganji s tujci v domači državi ali s poslovnimi enotami v popolnoma tuji lasti. Z drugega vidika pa se gospodarstvo lahko internacionalizira tako, da domača podjetja razširjajo svojo dejavnost preko nacionalnih meja, kar v strokovni literaturi imenujejo izhodna internacionalizacija (Trtnik, 1999, str. 7). Poleg omenjenega obstaja tudi internacionalizacija kooperativnega tipa (na primer strateške zveze, kooperacijski sporazumi), ki je z naraščanjem kapitalskih povezav vse bolj prisotna. Navadno gospodarstva (podjetja) začnejo z vhodno internacionalizacijo, sledi izhodna internacionalizacija, ki je na koncu okrepljena še s kooperativno (Trtnik, 1999, str. 7). Internacionalizacija je večrazsežnostni proces in je sestavljen iz več posameznih komponent. Najpomembnejši deli strategije internacionalizacije so strategija izbire trgov, strategija vstopa in strategija proizvodov, pomembne pa so tudi druge dimenzije, kot so finance, kadri in organizacijska struktura. Zavedati se je potrebno, da ne obstaja idealna strategija vstopa. Različne strategije vstopa lahko izberejo različna podjetja za iste trge oziroma eno podjetje lahko izbere eno strategijo za različne trge. Vsaka izmed naštetih strategij se v procesu internacionalizacije postopno razvija. Proces internacionalizacije se v času spreminja, zato lahko določimo stopnjo internacionalizacije določenega podjetja glede na ostale. Na žalost pa zaenkrat ni splošno sprejetega enotnega kriterija. Eden od enostavnejših možnih kriterijev je delež prihodkov od izvoza glede na celotni prihodek podjetja. Drugi zanimiv kazalec je stopnja internacionalizacije, ki kot relativni kazalec v izbranem času primerja spremembe v določenih spremenljivkah (npr. pri zaposlenih, prodaji, investicijah) doma in v tujini. Stopnja internacionalizacije večja od ena ponazarja hitrejšo rast aktivnosti v tujini kot doma in obratno (Bellak, Luostarinen, 1994, str. 60). Pomen internacionalizacije se je v zadnjih 25 letih naglo povečeval. Če primerjamo izbrane indikatorje mednarodne proizvodnje med leti 1982, 1990 in 2005, vidimo v kolikšni meri je naraščal pomen internacionalizacije skozi leta. Delež prodaje tujih podružnic in izvoza v 3

celotnem BDP vseh svetovnih gospodarstev, znaša za leto 1982 44,7 odstotka, za leto 1990 47 odstotkov in za leto 2005 že 77,9 odstotka. Iz tega gre sklepati, da se je pomen internacionalizacije v zadnjih 15 letih močno povečal in je danes poslovanje v tujini za podjetja pravzaprav nujno, če hočejo ohraniti konkurenčnost (World Investment Report, 2006, str. 9). Tabela 1: Vrednost izbranih indikatorjev NTI in mednarodne proizvodnje med leti 1982 in 2005 (v mia USD) 1982 1990 2005 Prodaja tujih podružnic 2.620 6.045 22.171 Izvoz blaga in nefaktorskih storitev 2.247 4.261 12.641 Skupaj 4.867 10.306 34.812 BDP (v sedanjih cenah) 10.899 21.898 44.674 Vir: World Investment Report, 2006, str. 9. Motivi za internacionalizacijo so za podjetja definirani različno. Za majhna gospodarstva, kot je slovensko, je lokalni trg pogosto premajhen, da bi lokalna podjetja lahko dosegla ekonomije obsega, zato so skoraj primorana v internacionalizacijo. Bolj splošni motivi za internacionalizacijo pa so zagotavljanje večjih donosov (zaradi višjih stopenj rasti, boljših dolgoročnih možnosti, boljše infrastrukture v tujini) ter nižje tveganje donosov (zaradi razpršitve naložb), kar omogoča podjetju hitrejšo rast (Trtnik, 1999, str. 23-24). 2.2. MODELI INTERNACIONALIZACIJE Obstaja veliko različnih modelov internacionalizacije opisanih s strani različnih avtorjev. Zaradi tega razloga se bom v svojem diplomskem delu omejil le na nekatere najpogosteje uporabljene modele in tiste modele, ki so relevantni za obravnavo v mojem diplomskem delu. Najprej bom predstavil model Dunningove eklektične teorije, ker povezuje različne skupne značilnosti vseh dotedanjih tradicionalnih razlag, nato bom na kratko opisal model procesa internacionalizacije (Uppsalski model) in mrežni pristop, pod zadnjo točko tega poglavja pa bom podrobno predstavil še Jakličev trifazni (3P) model internacionalizacije, ki je posebej primeren za obravnavo slovenskih podjetij. 2.2.1. Dunningova eklektična teorija Dunningova eklektična teorija je osnovana na internalizacijski teoriji in poskuša razložiti različne oblike mednarodne proizvodnje in tudi izbire države za neposredne tuje investicije. Pristop je nastal kot posledica nezadovoljstva nad obstoječimi razlagami internalizacije in pomanjkanjem formalnega modela. Kot pove že samo ime, je teorija posledica združevanja več različnih ekonomskih pogledov in poudarja bistvene in skupne značilnosti večine tradicionalnih razlag in tako povezuje obstoječe teorije o mednarodnem udejstvovanju podjetij v različnih oblikah v celoto (Rojec, 1993, str. 59). 4

V nadaljevanju bom na kratko opisal tri koncepte, ki jih eklektična paradigma obravnava. To so lastniško specifične prednosti, koncept internalizacije ter lokacijsko specifične prednosti. Lastniško (podjetniško) specifične prednosti so tiste, ki so značilne za posamezna podjetja in izhajajo iz notranjih značilnosti posameznih podjetij. Po teh prednostih se določeno podjetje razlikuje od ostalih v isti dejavnosti ali državi, ki ne posedujejo teh prednosti. Na podjetniško specifične prednosti močno vplivajo ekonomsko in institucionalno okolje podjetja ter skupne značilnosti posameznih dejavnosti. Tako lahko različna razpoložljivost posameznih proizvodnih dejavnikov in velikost trga v posameznih državah daje vsem podjetjem iz te države določene prednosti ali pomanjkljivosti pred podjetji iz drugih držav (Rojec, Dunning, 1994, str. 40-43). Do koncepta internalizacijskih prednosti je prišlo zaradi dejstva, da je trg za določene transakcije drag in neučinkovit, kar povzroča visoke transakcijske stroške. Če je mogoče, naj podjetje te transakcije izvede z nižjimi stroški v okviru samega podjetja torej z internalizacijo transakcij. S tem se podjetja izognejo nepopolnostim trga, ko so šibkejši partner, in izkoristijo te nepopolnosti, ko so močnejši partner. Seveda pa internalizacija prinaša tudi stroške. Zaradi tega se bo trg internaliziral takrat, ko bodo prednosti internalizacije večje od stroškov, ki jih povzroča. Če navežemo te ugotovitve še na internacionalizacijo - stroški internacionalizacije bodo tem manjši, čim manj se bo tuj trg razlikoval od domačega (Rojec, Dunning, 1994, str. 44-48). Lokacijsko specifične prednosti so tretji sestavni del sodobne teorije neposrednih tujih investicij. Podjetje se mora odločiti, ali bo proizvajalo doma in izvažalo ali pa bo proizvajalo v tujini. Na njihovo odločitev vplivajo proizvodni stroški proizvajala bodo tam, kjer bodo cene proizvodnih sredstev najnižje; marketinški dejavniki velikost in rast lokalnega trga, od česar je odvisna možnost izkoriščanja ekonomij obsega; ter različne vladne politike-carinske in druge ovire, ki omejujejo izvoz, ter splošna politična in ekonomska stabilnost, kakovost infrastrukture, politika do tujih investicij in druge (Rojec, Dunning, 1994, str. 49-50). Poudaril bi še bistveno razliko med eklektično teorijo in ostalimi teorijami internacionalizacije. Namreč eklektična teorija trdi, da ni posedovanje podjetniško specifičnih prednosti samo po sebi tisto, kar daje podjetju prednost pred njegovimi konkurenti v mednarodnem udejstvovanju. Bistvene so prednosti, ki jih ima podjetje od same internalizacije v primerjavi s portfolio transferom virov tujim proizvajalcem, ki te vire potem sami izkoriščajo. Brez teh prednosti bi se neposredne tuje investicije umaknile licenčnim sporazumom ali neposredni prodaji znanja na pogodbeni osnovi (Dunning, 1981, str. 34). Da se podjetje sploh odloči za mednarodno dejavnost in katero izmed poti mednarodnega udejstvovanja bo izbralo, morajo biti izpolnjeni določeni pogoji. Eklektična teorija daje odgovor na to vprašanje v več korakih. Osnova za kakršnokoli mednarodno udejstvovanje je, da mora imeti podjetje v primerjavi z ostalimi podjetji na določenem trgu lastniško specifične prednosti, ki se kažejo v obliki neoprijemljivega premoženja podjetja in skupnega upravljanja čezmejnih dejavnosti. Te prednosti podjetje lahko izkorišča samo ali pa jih za ustrezno nadomestilo odstopi drugim. V primeru obstoja internalizacijskih prednosti je za podjetje bolje, da samo izkoristi 5

lastniško specifične prednosti na tujih trgih, kot pa da jih proda. Na ta način lahko izkoristi internalizacijske prednosti. Te kažejo na večjo organizacijsko učinkovitost ali na sposobnost izvrševanja monopolne moči nad premoženjem, ki ga upravlja. Če se podjetje odloči izkoristiti internalizacijske prednosti jih lahko izkoristi s proizvodnjo doma in izvozom ali pa s proizvodnjo v tujini. To pa je odvisno od lokacijsko specifičnih prednosti. Namreč podjetje izbere tisto državo, ki ima za njegovo dejavnost najprimernejšo lokacijo (Dunning, 1981, str. 32). Namen obravnavane teorije je ponuditi široko in robustno ogrodje ne samo za analiziranje dejavnikov mednarodne proizvodnje in njihovo spreminjanje med podjetji, panogami, državami in skozi čas, temveč za razumevanje tudi ostalih obširnejših tem, povezanih z mednarodnimi podjetji (Dunning, 1981, str. 38). 2.2.2. Model procesa internacionalizacije Model procesa internacionalizacije oz. Uppsalski model internacionalizacije temelji na hipotezi, da več kot si podjetje pridobi mednarodnih izkušenj, intenzivnejša je internacionalizacija. Teorija se osredotoči na majhna in srednje velika podjetja in temelji na predpostavki, da podjetje postopno povečuje svojo prisotnost na mednarodnih trgih, vse to pa temelji na pridobivanju znanja, učenju ter akumulaciji izkušenj. Model so pričeli razvijati skandinavski raziskovalci, ki so na podlagi raziskave med švedskimi podjetji ugotovili, da podjetja pričnejo svoj vstop na tuje trge na bližnjih trgih (ki so geografsko in kulturno bolj podobni) in se postopoma širijo na bolj oddaljene trge. Raziskava je pokazala, da podjetja v začetni fazi na tuje trge vstopajo z izvoznimi oblikami vstopa na trg in le redko z lastno prodajno ali proizvodno enoto. Investicijske oblike se pojavijo šele po določenem obdobju spoznavanja trga (Blomstermo, Sharma, 2003, str. 3-4) 2.2.3. Mrežni pristop Model mrežnega pristopa razlaga industrijske trge kot mreže povezav med podjetji. Mreže tako sestavljajo podjetja različnih velikosti, ki med seboj sodelujejo in povezave med temi podjetji. Osredotoča se na odnose med podjetji, ki so med seboj povezana s proizvodnjo, distribucijo in uporabo proizvodov in storitev znotraj določenega industrijskega sistema. V tem pogledu se podjetja internacionalizirajo z vzpostavljanjem in ohranjanjem povezav in odnosov s partnerji v tujih mrežah. To je možno doseči na več načinov: z mednarodnim širjenjem, kjer podjetje vzpostavi nove odnose s partnerji iz lokalnih mrež tujih držav, s prodorom v obliki razvijanja odnosov in povečevanja privrženosti virom v tujih mrežah, v katerih podjetje že sodeluje, z mednarodnim združevanjem tako, da podjetje povečuje usklajenost povezav znotraj različnih tujih mrež. Stopnja internacionalizacije podjetja je tako odvisna od pozicioniranosti podjetja v različnih mednarodnih mrežah. Odvisna je od celovitosti in pomembnosti položaja, ki ga ima naše podjetje do drugih podjetij v različnih mednarodnih mrežah podjetij. Podjetja lahko s svojimi 6

dobavitelji, kooperanti, konkurenti in drugimi podjetji sodelujejo pogodbeno ali nepogodbeno. Pomembni postajajo odnosi med posameznimi podjetji ter kakovost in delovanje teh odnosov. V mrežah tako ni več pomembna velikost podjetja, temveč kakovost poslovnih odnosov, ki ta podjetja združujejo. Najznačilnejša lastnost mrež je, da si podjetja konkurirajo in hkrati medsebojno sodelujejo (Česen, Jaklič, 1996, str. 115). 2.2.4. Trifazni ali 3P model internacionalizacije Predhodno opisani modeli vsak po svoje opisujejo procese internacionalizacije v podjetjih. Njihova pomanjkljivost je, da so večinoma uporabni le za specifične razmere na trgih. V nadaljevanju bom opisal Jakličev trifazni model internacionalizacije, ki je bil oblikovan na podlagi povezave med internacionalizacijo in konceptom mreženja (Česen, Jaklič, 1996, str. 112-113). Značilnost modela je, da združuje glavne teorije internacionalizacije in jih obravnava bolj celostno. Model je še posebej primeren za slovenska podjetja, zato ga bom v nadaljevanju podrobneje predstavil. Večina predhodno opisanih modelov internacionalizacije je v Jakličevem modelu prisotnih v vseh treh fazah. Koncept internalizacije se pojavlja v drugi fazi kot internacionalizacija preko združevanja aktivnosti znotraj enega samega podjetja. Model procesa internacionalizacije je predstavljen kot naraščajoča privrženost internacionalizaciji in kot proces postopnega učenja, ki se pojavlja ob napredovanju skozi vse tri faze. Tudi mrežni pristop se pojavlja v vseh treh fazah, kar je posledica opažanj, da so mreže pravzaprav prisotne v vseh fazah internacionalizacije. Jakličev model sestoji iz treh faz - odvisne ali pasivne internacionalizacije, neodvisne internacionalizacije in soodvisne internacionalizacije (Jaklič, 1998, str. 366-371). Prva faza 3P modela se imenuje odvisna internacionalizacija. Zanjo je značilna predvsem velika strateška in poslovna odvisnost od drugih podjetij, predvsem tujih partnerjev in domačih posrednikov. Ta faza predstavlja naslednje tri korake: (a) uvoz storitev in izdelkov, (b) pogodbe na ključ, nakup licence, podizvajalstvo oz. pogodbena proizvodnja, odvisno partnerstvo v skupnih vlaganjih in prevzemanje franšiz ter (c) posredni izvoz preko izvoznih podjetij. V prvem koraku prve faze, podjetje postopno pridobiva določena znanja s področja mednarodnega poslovanja in se prvič sooči z mednarodnimi standardi poslovanja. To podjetju olajša naslednje korake internacionalizacije. V drugem koraku lahko podjetje preko franšiz pridobi pomembna nova znanja, vendar pa jim takšna oblika poslovanja ponuja malo priložnosti za samostojno poslovanje v prihodnosti. V nasprotju s franšizami, pa pogodbe na ključ omogočajo večje priložnosti za samostojno poslovanje, vendar pa je pridobljeno znanje ponavadi zastarelo. Posledično je za podjetje zelo velikega pomena razvoj učinkovite strategije učenja, če želi biti v prihodnosti konkurenčno. V tretjem koraku pa podjetje že prične z izvozom svojih izdelkov, vendar le preko drugih podjetij, ki zanj vršijo izvoz. Torej značilnost prve faze je, da podjetje ostaja odvisno od drugih in v podrejenem položaju pri internacionalizaciji svojih poslovnih dejavnosti. 7

Neodvisna internacionalizacija je že višja vpletenost podjetja v mednarodno poslovanje. V tej fazi je podjetje čedalje bolj samostojno prisotno na mednarodnih trgih in postopno prehaja od izvoza k bolj kompleksnim oblikam internacionalizacije. Za prvi korak te druge faze je značilno, da podjetje začne aktivno izvažati, vendar s pomočjo tujih agentov in distributerjev. V drugem koraku podjetje prične z ustanavljanjem svojih lastnih prodajnih podjetij v tujini. Tretji korak se začne, ko podjetje v pogodbenih odnosih z drugimi podjetji nastopa kot nadrejeni partner. V zadnjem, četrtem koraku pa podjetje neposredno vlaga v proizvodne podružnice v tujini. Značilnost soodvisne internacionalizacije je, da so podjetja med seboj pravi oziroma enakovredni partnerji, kjer ima vsak svojo odgovornost. Sprejemanje odločitev in opravljanje pomembnejših poslovnih funkcij, kot so raziskave in razvoj ter trženje, v soodvisni internacionalizaciji nista koncentrirani le na sedežu prevladujočega podjetja, temveč se opravljata tam, kjer so razmere za to najugodnejše. Pri soodvisni internacionalizaciji vsi partnerji ohranijo nadzor oziroma zmožnost ukvarjanja z določeno strateško funkcijo, čeprav je v določenem obdobju sami ne izvajajo. Na vprašanje zakaj se podjetja odločajo za višje stopnje internacionalizacije, obstajajo trije odgovori (Bartlett, Ghoshal, 1999, str. 5-9): Protekcionizem; še vedno je prisotna praksa, da ima podjetje večje možnosti za poslovanje v določenih državah, če postane»domače«podjetje.»doseganje ravni produktivnosti«, ki podpira strategijo»lokalna proizvodnja za lokalni trg«. Globalna konkurenca; podpira strategijo ustanavljanja proizvodne ali poslovne dejavnosti na eni ali nekaj najprimernejših lokacijah na svetu, glede na cenovne, kakovostne in distribucijske prednosti. Tista podjetja, ki so pri tem uspešnejša, imajo vsekakor konkurenčne prednosti pred tistimi, ki niso sprejela globalne strategije. Ob prehodu iz prve v tretjo fazo postopno narašča internacionalna miselnost, kot to opisujeta zgoraj omenjena avtorja. Ta miselnost se kaže v različnih oblikah (Jaklič, 2002, str. 184): Internacionalno podjetje matično podjetje ustanavlja svoje enote v tujini predvsem z namenom podpore pri zunanjetrgovinskem poslovanju. Multinacionalno podjetje matično podjetje ustanavlja enote v tujini, ki so bolj samostojne in tudi same opravljajo proizvodno funkcijo. Značilna je hierarhična organiziranost in poročanje centru. Globalno podjetje vodenje je združeno na enem mestu s ciljem zadovoljevati potrebe globalnega tržišča z organizacijo proizvodnje na nekaj najučinkovitejših lokacijah po svetu. 8

Transnacionalno podjetje prilagodi se lokalnim potrebam ob hkratnem vzdrževanju globalne učinkovitosti. Ključne dejavnosti niso niti popolnoma centralizirane v matičnem podjetju niti nekontrolirano decentralizirane. V podjetju lahko obstaja več central. Po njunem mnenju je glavna značilnost podjetja, ki deluje na višjih stopnjah internacionalizacije, prav želja po nadzoru razvojnih ter prodajnih aktivnosti in znanju, kar ni tako močno izpostavljeno pri nobenih drugih organizacijskih oblikah podjetja. Zato morajo podjetja, ki se odločajo za takšno širitev, temu vidiku posvečati še posebej veliko pozornost. 2.3. NEPOSREDNE TUJE INVESTICIJE V zadnji točki sem se odločil podrobneje predstaviti pojem NTI, kot oblike vlaganj, ki je značilna za podjetja na višjih stopnjah internacionalizacije. NTI predstavljajo prevladujočo obliko poslovnega vlaganja v tujino, ki se od drugih oblik mednarodnih tokov kapitala razlikuje predvsem po tem, da gre za strateško obliko vlaganja, katere značilnosti sta dolgoročnost in aktivna vloga tujega investitorja. Pomemben mehanizem mednarodne dejavnosti podjetij so postale, ko so se spremenili tržni pogoji in je začela prevladovati oligopolna konkurenca. V takšnih tržnih pogojih se je nadzor izkazal kot tisti način, ki omogoča maksimirati donos na specifično znanje, tehnologijo, izdelek ali upravljavske sposobnosti, s katerim razpolaga podjetje (Svetličič, 1996, str. 276). 2.3.1. Opredelitev in splošne značilnosti neposrednih tujih investicij Investicije kapitala v tujino delimo na investicije s fiksnim donosom (krediti) in na investicije s spremenljivim donosom. Investicije s spremenljivim donosom delimo naprej na neposredne tuje investicije in na portfolio investicije (Rojec, 1993, str. 23). NTI so opredeljene kot investicija, ki jo opravi tuji neposredni investitor s ciljem, vzpostaviti trajno lastniško udeležbo v podjetju v tujini. Trajna lastniška udeležba pomeni obstoj dolgoročne povezave med neposrednim investitorjem in podjetjem, v katerega le-ta vlaga in hkrati pomembno vpliva na upravljanje oz. vodenje tega podjetja. To je tudi bistvena značilnost NTI, ki jih ločuje od ostalih mednarodnih tokov kapitala. Neposredna investicija vključuje tako začetno transakcijo med dvema poslovnima enotama kot vse posledične kapitalske transakcije med njima, kakor tudi med njunimi inkorporiranimi in neinkorporiranimi podružnicami (IMF/OECD Glossary, 2006, str. 3). Neposredne naložbe po priporočilih IMF in OECD tako vsebujejo lastniški kapital in reinvestirane dobičke, terjatve do povezanih oseb v tujini in obveznosti do povezanih oseb v tujini (Rojec, 1993, str. 23). Podjetje z neposredno investicijo je inkorporirano podjetje, v katerem ima tuji investitor v lasti 10 % ali več navadnih delnic ali glasovalne pravice, ali neinkorporirano podjetje, v katerem ima tuji investitor enakovredno lastništvo. Lastništvo nad 10 % navadnih delnic ali glasovalne pravice je le vodilo za določitev obstoja razmerja, ki izvira iz neposredne investicije. Običajno se lastniški delež, ki naj bi pomenil nadzor, giblje med 10 % in 51 %, ti odstotki pa se še naprej 9

razlikujejo glede na koncentracijo oziroma razpršenost tujega lastništva (Rojec, 1993, str. 24). Poleg tega dejavnika nadzora imajo tuji investitorji še vrsto drugih možnosti za nadzor in vplivanje na upravljanje, vendar je lastnina najenostavnejši način. Ko se določeno podjetje odloči za neposredno investicijo v tujini, je njegov naslednji korak izbira najprimernejšega načina. Izbira oblike vstopa na tuji trg je v veliki meri odvisna od vlagateljevih razlogov. Med njimi so zelo pomembni: ali je podjetje - vlagatelj že vpeto v mednarodno okolje, kakšna je oddaljenost nove lokacije od matice, od političnega tveganja, kapitalne intenzivnosti, vrste dejavnosti, administrativnih ovir, tehnološke zahtevnosti, potrebnih specialističnih znanj ipd. Načeloma za tujega vlagatelja noben način vlaganja ni boljši ali slabši od drugega, vse je odvisno od konkretnih namenov in okoliščin (Rojec, 1993, str. 155). NTI lahko glede na obliko investiranja pokrivajo vse - od podružnic z večinskim lastništvom do podjetij z manjšinskim lastništvom, kjer pa imajo kontrolni delež. Lahko so v obliki novoustanovljenih podjetij (»greenfield«) ali gre za priključitev obstoječe tuje enote. Lahko so v obliki skupnih naložb (»joint-venture«) z lokalnimi podjetji ali kot neodvisne enote tujega investitorja. Glede načina vstopa tujih investitorjev tako ločimo: novoustanovljena podjetja, kjer investitor v tujini ustanovi novo podjetje, priključitve, kjer tuje podjetje investira v že obstoječe podjetje in tako nerezident ni ustanovitelj podjetja, ter druge NTI, kjer gre za naložbe v zavode, podružnice in fundacije (Moosa, 2002, str. 60). Ob tem naj še omenim pojav multinacionalnih podjetij (MNP), kot glavnih nosilcev NTI. NTI so izrazita značilnost MNP in predstavljajo bistveni element njihovega nastanka in razvoja. MNP je namreč definirano kot podjetje, ki se ukvarja s NTI in ima v lasti ali nadzoruje aktivnosti, pri katerih se ustvarja dodana vrednost v več kot eni državi (Dunning, 1993, str. 3). Glavni dve značilnosti MNP, ki jo ločita od drugih institucij, ki poslujejo na mednarodni ravni, sta, da organizira in usklajuje številne aktivnosti, ki ustvarjajo dodano vrednost, prek državnih meja ter internalizira meddržavne trge vmesnih proizvodov, ki izhajajo iz teh mednarodnih aktivnosti. Nobena druga institucija se namreč hkrati ne ukvarja z mednarodno proizvodnjo in transakcijami (Dunning, 1993, str. 4). NTI so torej najtesneje povezane s procesi internacionalizacije proizvodnje in z razmahom MNP kot akterjev teh procesov. Le-te namreč vsebinsko zajemajo in omogočajo uresničevanje vseh osnovnih značilnosti MNP (Rojec, 1993, str. 30). 2.3.2. Motivacijski dejavniki neposrednih tujih investicij Multinacionalna podjetja se danes v prevladujoči obliki odločajo za mednarodno udejstvovanje preko NTI, vendar pa njihovi motivi niso enaki. Motive za NTI po Dunningu delimo v štiri skupine, ki jih bom v nadaljevanju na kratko opisal. To so iskanje trgov»market-seeking«, iskanje virov»resource-seeking«, povečanje učinkovitosti»efficiency-seeking«in strateški»strategic assett-seeking«motivi. 10

Pri motivih povezanih z iskanjem trgov gre za to, da podjetje investira v določeno državo ali regijo z namenom zalaganja lokalnega ali sosednjih trgov z dobrinami ali storitvami. Do takšnih investicij ponavadi pride, ko podjetje želi ustrezneje oskrbovati, obdržati ali zaščititi obstoječi trg ali pa pridobiti nove trge. Ker podjetja obravnavajo svoje podružnice kot samostojne proizvodne enote, je tudi prilagajanje lokalnim potrebam in zahtevam lažje, posledično pa tudi večino svoje proizvodnje prodajo na lokalnem trgu. Posledica tovrstnih investicij je vpeljevanje novih proizvodov na lokalni trg, krepitev lokalnih sposobnosti in pozitivni učinki na zaposlenost (Dunning, 1993, str. 58). Iskanje virov je drugi motiv, ki žene podjetja k NTI. Podjetja želijo z neposrednimi investicijami v tujini pridobiti specifične vire po nižjih cenah in z nižjimi stroški kot doma, kar jim bo omogočilo večjo konkurenčnost. Te viri so lahko naravni viri, kot so rudnine, surovine in kmetijski proizvodi, poceni in dobro motivirana polkvalificirana ali kvalificirana delovna sila ter tehnološka, vodstvena in druga organizacijska znanja. Razlog za tovrstne investicije je večja dobičkonosnost in konkurenčnost podjetja na trgih kjer posluje. Zato je zanje značilno, da se večina proizvodov podružnice izvozi v industrijsko razvite države, pri čemer se ustvarjajo izvozni dohodki in krepi zaposlenost (Dunning, 1993, str. 57). Naslednji motiv je povečanje učinkovitosti poslovanja. Namen tovrstnih investicij je izkoristiti prednosti ugodnejših davčnih stopenj, različnih okusov potrošnikov, ekonomskih sistemov in politik, tržnih struktur, institucionalnih pogojev, različnega obilja proizvodnih dejavnikov ter kulturnih razlik. Podjetja, ki se podajajo v tovrstne investicije so ponavadi izkušena in velika MNP, ki proizvajajo standardizirane proizvode in izkoriščajo prednosti procesa mednarodne proizvodnje. Ta vrsta investicij je razvojno najkoristnejša, saj MNP vključijo lokalna podjetja v globalno učinkovite mreže, kar lahko domačim dobaviteljem, ki so dovolj konkurenčni in sposobni, prinese velike koristi (Dunning, 1993, str. 60). Strateški motivi so četrti in zadnji omenjen motiv. Motiv strateških investicij ni toliko izkoriščanje specifičnih stroškovnih ali tržnih prednosti nasproti tekmecev, ampak bolj povečanje premoženja ter diverzifikacija dejavnosti, ki krepita konkurenčni položaj ter zmanjšujeta negotovost poslovanja. Zaradi tega tovrstne NTI pomembno pripomorejo k krepitvi konkurence narodnega gospodarstva (Dunning, 1993, str. 61). 3. TRGI JUGOVZHODNE EVROPE Drugi del mojega diplomskega dela obravnava trge na področju JVE. Najprej bom opisal države, ki jih uvrščamo v regijo JVE in njihove splošne značilnosti. V naslednji točki bom opisal investicijsko klimo v teh državah, ki je odvisna predvsem od napredka pri tranziciji in reform, o čemer bo v tem delu tudi največ govora. Poglavje bo zaključeno s točko, kjer bom opisal delovanje slovenskih podjetij v regiji JVE ter analiziral motive in ovire za njihove NTI na to področje. 11

3.1. SPLOŠNE ZNAČILNOSTI DRŽAV JUGOVZHODNE EVROPE Regija JVE zajema širšo regionalno integracijo devetih bivših socialističnih držav. Mednje uvrščamo Bosno in Hercegovino, Hrvaško, Srbijo 1, Črno goro, Makedonijo, Albanijo ter Bolgarijo in Romunijo, ki sta s 1.1.2007 postali članici Evropske unije (EU). Celotna regija ima relativno visoko število prebivalstva, stopnja razvitosti pa je razmeroma nizka. Število prebivalcev v regiji znaša 50,9 milijona, celotni BDP regije pa je manjši od 100 milijard USD (Western Balkans in Transition, 2006, str. 9). Med posameznimi državami JVE obstajajo velike razlike v velikosti, številu prebivalstva in stopnji gospodarskega razvoja. Romunije je z 21,7 mio prebivalci največja država v regiji, medtem ko imajo ostale države bistveno manj prebivalstva in se jih lahko uvrsti med majhne države. Povprečni BDP na prebivalca v regiji znaša okoli 2800 USD in variira med 6600 USD v najrazvitejši državi Hrvaški do 1750 USD v najmanj razviti Albaniji (Western Balkans in Transition, 2006, str. 9). Tabela 2: Osnovni makroekonomski kazalci v letu 2005 Prebivalstvo BDP na preb. BDP na preb. Real. rast BDP (v mio) (v USD) (v USD) (v %) 2005 1990 2003 2005 Albanija 3,1 638 1.765 5,5 BiH 3,8 2.396 1.857 5,5 Bolgarija 7,8 1.343 2.505 5,5 Hrvaška 4,4 5.106 6.609 4,3 Makedonija 2,0 2.512 2.314 3,8 Romunija 21,7 2.510 2.510 4,1 SČG 8,1 3.647 2.507 5,9 Skupaj JVE 50,9 2.593 2.867 4,9 Vir: Transition Report 2003, 2003, str. 22.; Western Balkans in Transition 2006, 2006, str. 9. Države JVE se uradno ne uvršča med države v razvoju, saj stopnje njihovega BDP presegajo BDP držav v razvoju. Ne glede na to, pa je glede na njihovo geografsko lego (relativna bližina EU) razviden zaostanek pri razvoju v primerjavi s sosednjimi državami. Vse države, z izjemo Hrvaške, imajo BDP na prebivalca znatno nižji od povprečja držav Srednje in Vzhodne Evrope (SVE). V zadnjem desetletju so države JVE še povečale svoj zaostanek za državami SVE, še bolj pa so ga povečale v primerjavi s povprečjem držav EU. Vrh tega, so tudi vse države JVE izrazile prizadevanja za priključitev k EU. Zato je lahko privabljanje NTI v regijo bližnjica k povečanju akumulacije kapitala in stopenj rasti, kar bi lahko posledično pospešilo proces približevanja teh držav k EU (Botrić, Škuflić, 2005, str. 10). 1 V večini virov so objavljeni podatki še za skupnost Srbije in Črne gore, zato bom v nadaljevanju navajal podatke o tih dveh državah v takšni obliki. 12

Države JVE kot skupina, so beležile tudi dosti počasnejšo gospodarsko rast in napredek pri tranziciji v primerjavi z državami SVE, kjer je proces gospodarskih reform in tranzicije stekel hitreje. Razlogi za počasnejši napredek ne temeljijo le na nekonsistentni makroekonomski stabilizacijski politiki, ponavljajočih se gospodarskih krizah in nenaklonjenih izhodiščnih razmerah, ampak so tudi posledica vojne in dolgoletnih medetičnih in političnih sporov, ki so doživeli svoj vrh v začetku 1990ih let. Posledica vsega tega je zaostanek regije JVE za državami SVE, kjer je bil proces tranzicije, zahvaljujoč stabilnim političnim razmeram in jasni usmerjenosti k hitri in učinkoviti implementaciji reform, mnogo uspešnejši. Vendar pa so stopnje rasti v državah JVE višje, kot v državah SVE, kar je dober obet za prihodnost (Rojec, Penev, Svetličič, 2006, str. 210). 3.1.1. Trendi neposrednih tujih investicij v države Jugovzhodne Evrope Proces gospodarskega oživljanja JVE je potekal počasi in nevzdržno. Nizka stopnja investicijske aktivnosti v zadnjih trinajstih letih, še posebej pomanjkanje privatnih investicij, je predstavljala pomembno oviro k hitrejši izvedbi gospodarskih reform in hitrejšemu gospodarskemu okrevanju regije. V tem kontekstu lahko NTI, kot eden izmed pomembnejših elementov pri procesu gospodarskih sprememb in razvoja, dosti pripomorejo k izboljšanju razmer. Vendar pa je pomembnost NTI bolj potencialna kot aktualna, saj je trenutno obstoječa stopnja NTI nizka, trend pritokov novih NTI v prihodnosti pa negotov (Rojec, Penev, Svetličič, 2006, str. 210). Tabela 3: Skupna količina NTI na področje JVE med leti 1993 in 2002 (v mio USD) 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 Albanija 78 131 201 291 339 384 425 568 775 910 BiH n.p. n.p. n.p. n.p. n.p. 67 243 389 515 798 Bolgarija 141 247 337 446 951 1.488 2.307 3.309 4.122 4.600 Hrvaška 120 238 359 874 1.443 1.903 2.578 3.560 4.706 6.399 Makedonija 0 24 34 45 61 178 210 386 829 907 Romunija 211 552 971 1.234 2.449 4.480 5.469 6.480 7.613 8.700 SČG n.p. n.p. n.p. n.p. 740 853 965 1.015 1.180 1.655 Skupaj JVE 564 1.220 1.994 3.007 6.175 9.607 12.513 16.153 20.340 24.686 Vir: Hunya, Stankovsky, 2003. Regija JVE je deležna skromnega in spremenljivega deleža mednarodnih investicijskih tokov. Zaradi nenaklonjenega investicijskega okolja v preteklosti, tuji strateški investitorji niso imeli pravih interesov investirati v regijo. Med obdobjem tranzicijske recesije v začetku 1990ih let so stopnje investiranja v regijo močno upadle. Pritok NTI v države JVE je bil še posebej nizek vse do leta 1997. Ob koncu leta 1996 je znašal seštevek vseh NTI v celotni regiji komaj 3 mia USD. Počasen napredek pri reformah v povezavi z visoko stopnjo politične nestabilnosti v tem obdobju, sta naredila regijo povsem nezanimivo za tuje investitorje. Posledica spremembe metod privatizacije leta 1997 v smeri neposredne prodaje preko mednarodnih razpisov, je bil povečan pritok novih NTI na to področje. Struktura teh NTI je temeljila predvsem na tujih, s privatizacijo povezanih NTI. Še poseben vpliv na povečanje pritoka NTI v opazovanem obdobju, pa je imela 13

prodaja nacionalnih telekomunikacijskih podjetij tujim strateškim investitorjem (Penev, 2005, str.11). Aktivna vloga mednarodne skupnosti pri ustvarjanju pogojev za ekonomsko okrevanje ter učinkovite reforme so se odrazile na pospešitvi uradnih in privatnih kapitalskih tokov v regijo med leti 2001-2003. Pritok uradnega kapitala so priskrbele predvsem mednarodne finančne organizacije, z vizijo pospeševanja gospodarskih reform in ustvarjanja ugodnejših pogojev, kar bi naredilo regijo JVE privlačnejšo za tuj privatni kapital (Penev, 2005, str.11). Tabela 4: Pritok NTI v regijo JVE med leti 1993 in 2003 (v mio USD) 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 Albanija 45 65 89 97 42 45 51 141 220 135 343 BiH 0 0 0 0 0 100 90 150 130 230 490 Bolgarija 40 105 98 138 507 537 789 1.003 641 430 1.232 Hrvaška 102 110 109 486 347 835 1.445 1.086 1.197 383 898 Makedonija 0 24 12 12 18 175 27 175 445 101 150 Romunija 87 341 417 415 1.267 2.079 1.025 1.051 1.154 1.080 5.020 SČG 0 0 0 0 740 113 112 25 120 562 1.028 Skupaj JVE 274 645 725 1.148 2.921 3.884 3.593 3.631 3.907 2.921 9.161 Vir: Transition Report 2005, 2005, str. 55. Kot najbolj privlačne za pritok NTI so se izkazale tiste tranzicijske države, ki so hitro in učinkovito izpeljale reforme. To je pripeljalo v hitrem času do velikih razlik v količini prejetih NTI med posameznimi državami JVE. V letu 2000 so več kot 80 odstotkov vseh vhodnih NTI na to področje prejele Hrvaška, Bolgarija in Romunija kot najbolj razvite države v regiji. Hkrati pa so pritoki NTI v slabše razvite države bolj spremenljivi in počasnejši. Zato so najmanjši pritok NTI beležile SČG in BiH, kot najmanj razvite države v regiji. Skupni delež prejetih NTI v te države ne presega 20 odstotkov celotne količine NTI v regijo (Penev, 2005, str.12). Ugodno investicijsko okolje je nujno potreben predpogoj za pritok NTI. Kljub očitnem napredku pri tranziciji in makroekonomski stabilizaciji, pa investicijsko okolje v JVE še vedno trpi zaradi velikih ovir za pritok NTI. Številne izmed teh ovir so posledica počasne implementacije reform v drugi fazi tranzicije, kar vključuje razvoj institucionalne infrastrukture in privatizacije, kot tudi prestrukturiranja podjetij in finančnega sektorja. Kljub vsemu, pa je pozitiven trend v zadnjih nekaj letih in dobri obeti za njegovo nadaljevanje spodbudno znamenje za tuje in domače privatne investitorje (Penev, 2005, str.13). 3.2. INVESTICIJSKA KLIMA V DRŽAVAH JUGOVZHODNE EVROPE Investicijska klima v regiji JVE v primerjavi z drugimi regijami ne velja za privlačno. V veliki meri je to posledica doslej skromnega napredka pri izvedbi gospodarskih in družbenih reform. Čeprav sta regijo v zadnjem desetletju prizadeli dve večji recesiji, obdobja makroekonomske nestabilnosti in zamude pri izvajanju reform, pa je bilo vseeno doseženih kar nekaj ugodnih 14

rezultatov. Države JVE so po večini zaključile s prvo fazo tranzicije, kjer so naredile očiten napredek pri liberalizaciji in privatizaciji malih podjetij ter dosegle določeno stopnjo makroekonomske stabilnosti (Penev, Rojec, 2004, str. 79). V primerjavi z ostalimi področji reform, je JVE naredila največji napredek pri liberalizaciji cen, trgovine in menjalnega tečaja. V tem oziru države JVE skoraj dohitevajo države SVE. Leta 2001 je bil na področju Srbije in Črne gore narejen velik napredek v smeri liberalizacije, saj je bila še edina država v regiji, ki ji je tega v veliki meri primanjkovalo. Čeprav so nekatere države JVE obdržale določeno stopnjo nadzora cen, je mogoče reči, da je regija dosegla tolikšno stopnjo liberalizacije, da ne predstavlja več ovir za pritok NTI (Penev, Rojec, 2004, str. 79). Proces privatizacije malih podjetij je bil relativno uspešno izveden v vseh državah v regiji. Čeprav SČG in BiH nekoliko zaostajata, pa sta na dobri poti k nadaljnjemu napredku na tem področju izvajanja reform. Sektor malih in srednje velikih podjetij velja za najbolj zdrav del gospodarstev držav JVE. Kljub vidnemu napredku pri privatizaciji malih podjetij, pa regija JVE še vedno zaostaja za regijo SVE, ki je že uspešno zaključila to fazo reform (Penev, Rojec, 2004, str. 79). Tabela 5: Tranzicijski indikatorji 2-1. faza tranzicije Albanija BiH Bolgarija Hrvaška Makedonija Romunija SČG JVE SVE Liberalizacija cen 3,7 4,0 4,3 4,0 4,0 4,3 4,0 3,7 4,0 Liberalizacija mednarodne trgovine in tečaja 4,3 3,7 4,3 4,3 4,3 4,0 3,3 4,3 4,1 Privatizacija malih podjetij 4,0 3,0 3,7 4,3 4,0 3,7 3,0 3,3 3,7 1. faza tranzicije 4,0 3,6 4,1 4,2 4,1 4,0 3,4 3,8 3,9 Vir: Transition Report 2003, 2003, str. 5. Po dveh obdobjih makroekonomske nestabilnosti v začetku 1990ih let in med leti 1997-99, je regija JVE končno dosegla določeno stopnjo makroekonomske stabilnosti. V tem obziru je prihodnost obetajoča, če je le ne bodo ogrozili politični konflikti na Kosovu. Obeti rasti regije so ugodni, medtem ko stopnje inflacije beležijo upadanje. Izvozni sektor držav JVE je še vedno krhek, saj izvoz še vedno močno prehiteva uvoz (Penev, Rojec, 2004, str. 80). 3.2.1. Ovire za pritok neposrednih tujih investicij na področje Jugovzhodne Evrope Čeprav je viden očiten napredek regije na področju makroekonomske stabilizacije, kot tudi na področju liberalizacije in privatizacije malih podjetij, pa obstajajo še vedno ovire, ki delujejo negativno na kakovost investicijskega okolja in posledično na pritoke NTI v regijo. Veliko teh 2 EBRD tranzicijski indikatorji merijo napredek v tranziciji bivših socialističnih držav. Razpon vrednosti je med 1 in 4+. Analitiki pogosto beležijo vrednosti tako, da dodajo vrednosti večji za 1/3 znak +, vrednosti manjši za 1/3 pa znak -. Vrednost 1 pomeni malo ali nič sprememb od strogo centralno planskega gospodarstva, 4+ pa predstavlja standard industrializiranih tržnih gospodarstev. 15

ovir je posledica počasne izvedbe reform v drugi fazi tranzicije, kar vključuje razvoj institucionalne infrastrukture in privatizacije, kot tudi prestrukturiranja podjetij in finančnega sektorja. Glavne ovire za pritok NTI na področje regije JVE so (Penev, Rojec, 2004, str. 80): visoka investicijska tveganja (zaradi okoliščin v določenih delih regij in bolj splošno, zgodovinskih percepcij), pomanjkanje ustrezne in moderne fizične infrastrukture, zamude pri prestrukturiranju in sanaciji bank, premalo razviti finančni trgi, zamude pri privatizaciji velikih podjetij in pri podjetniških reformah, nezadostna stopnja institucionalne infrastrukture, administrativne ovire za NTI, nenaklonjeno pravno okolje, nezadostna institucionalna strategija in promocijske zmogljivosti pritegniti, zadržati in, maksimirati pritoke NTI. V zadnjem desetletju so predstavljala eno večjih ovir za pritoke NTI visoka politična tveganja v regiji, vendar pa se je stopnja tveganja razlikovala med državami. Ker je tuj privatni kapital še posebej občutljiv na vsa investicijska tveganja, so bile države z nestabilnim političnim in ekonomskim okoljem praktično popolnoma nezanimive za privatne NTI. Kljub dobrim obetom za visoko dobičkonosne investicije, pa bo težko pritegniti to vrsto NTI v regijo, vse dokler bodo prisotna visoka politična tveganja. Zaradi vojn ter etničnih in političnih nasprotij, ki so izbruhnili na tem področju po razpadu bivše Jugoslavije, je bila v zadnjem desetletju regija JVE še posebej podvržena zelo visokim investicijskim tveganjem (Penev, Rojec, 2004, str. 80-81). Prekinitev sovražnosti in relativna sprostitev političnih napetosti sta bila najpomembnejša elementa za zmanjšanje političnih tveganj v regiji, ni pa bilo to dovolj za njihovo popolno odpravo oz. dolgoročno nezaznavnost. Na Kosovu je še vedno čutiti visoko stopnjo politične nestabilnosti in napetosti (Penev, Rojec, 2004, str. 81). Privatizacija in prestrukturiranje velikih podjetij z izgubami v državni lasti je bilo veliko manj uspešno v primerjavi s privatizacijo malih in srednje velikih podjetij. Množična privatizacija na podlagi lastninskih certifikatov, izvedena v večini izmed držav v regiji v prvi polovici 1990ih let, ni prinesla ugodnih rezultatov na področju prestrukturiranja in gospodarskega oživljanja velikih podjetij. Privatiziranim podjetjem je ostala razpršena lastniška struktura, pomanjkljiva menedžerska struktura ter skromna količina razpoložljivih sredstev za dodatne investicije (Penev, Rojec, 2004, str. 81). Neugodne izkušnje z množično certifikatsko privatizacijo so privedle do sprememb metod privatizacije. Privatizacija je bila preusmerjena k učinkovitejšim oblikam, kot je privatizacija na podlagi zbiranja dohodkov, kar je vključevalo prodajo podjetij strateškim investitorjem preko 16