PREGLED DOPINŠKIH PRIMEROV V REPUBLIKI SLOVENIJI V PRIMERJAVI S PRIMERI DOPINGA V SVETU

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT Kineziologija PREGLED DOPINŠKIH PRIMEROV V REPUBLIKI SLOVENIJI V PRIMERJAVI S PRIMERI DOPINGA V SVETU DIPLOMSKO DELO MENTOR : doc. dr. Boro Štrumbelj RECENZENTKA prof. dr. Mojca Doupona Topič Avtorica dela BRIGITA MARDJONOVIĆ Ljubljana, 2016

Zahvala Želela bi se zahvaliti mentorju doc. dr. Boru Štrumblju za vso izkazano podporo, strokovno pomoč ter dragocen čas, ki ga je prispeval ob nastajanju tega diplomskega dela. Hvala recenzentki prof. dr. Mojci Douponi Topič za strokovne pripombe. Hvala vsem, ki ste kakorkoli pripomogli pri nastanku tega diplomskega dela in hvala prijateljem brez katerih bi vse bilo težje. Hvala družini, ker me podpirate in stojite ob strani.

Ključne besede: doping, dopinški primeri, prepovedane snovi, športne panoge, Slovenija, svet PREGLED DOPINŠKIH PRIMEROV V REPUBLIKI SLOVENIJI V PRIMERJAVI S PRIMERI DOPINGA V SVETU Brigita Mardjonović IZVLEČEK Namen diplomskega dela je bil pregled dopinških primerov v republiki Sloveniji. Te smo kolikor je bilo mogoče primerjali s svetom s pomočjo podatkov WADA-e. Za Slovenijo smo naredili številčni pregled dopinških primerov in športov v katerih so bili le ti zabeleženi. Zanimalo nas je katere vrste prepovedanih snovi so bile prisotne v dopinških primerih. Osredotočili smo se na eritropoetin (EPO) in anabolične agense (steroide). Menili smo, da so dopinški primeri v Sloveniji najbolj pogosti v športih kjer prevladuje vzdržljivost ter, da uporaba anaboličnih steroidov prevladuje nad uporabo substanc za izboljšanje vzdržljivosti (EPO). S pomočjo podatkov SLOADO (Slovenska antidopinška organizacija) in WADA (World anti-doping agency) smo analizirali število primerov, pojavnost primerov v športih in vrste prepovedanih snovi po skupinah katere določa Lista prepovedanih snovi in postopkov. Ugotovili smo, da so bili v Sloveniji najbolj pogosti dopinški primeri v kolesarstvu, najbolj uporabljena prepovedana snov pa so bili anabolični agensi. Skupina prepovedanih snovi kateri pripada EPO je po pogostosti bila na tretjem mestu. V svetu je bilo leta 2014 skupaj v vseh športih ugotovljeni 1.36% tako nasprotno analitičnih kot atipičnih analitičnih ugotovitev. Analizirali smo pregled prepovedanih snovi po skupinah nasprotno analitičnih ugotovitev. Na prvem mestu so v svetu, prav tako kot v Sloveniji, bili anabolični agensi (48%). Skupina z EPO je zasedla sedmo mesto (3%). Samo EPO je v svoji skupini predstavljaj 63% delež nasprotno analitičnih ugotovitev, kar pomeni 1.85% skupno ugotovljenih nasprotno analitičnih ugotovitev. Zaradi postavljene hipoteze o uporabi anaboličnih steroidov nad EPO, smo naredi pregled ugotovljenih kršitev v šestih športih. Izbrali smo tri športe moči in tri športe kjer prevladuje vzdržljivost. Ugotovili smo, da so na prvih treh mesti, v veliko razliko od ostali treh, športi moči. Dane ugotovitve smo povezali z predvideno večjo uporabo prehranskih dopolnil v športih moči ter njihovo kontaminacijo. Ta pa bi lahko bila, poleg dostopnosti, eden izmed vzrokov prevlade anaboličnih steroidov nad ostalimi prepovedanimi snovmi.

Key words: doping, doping case, prohibited substances, sporting disciplines, Slovenia, world OVERVIEW OF DOPING CASES IN THE REPUBLIC OF SLOVENIA COMPARED TO DOPING CASES AROUND THE WORLD Brigita Mardjonović ABSTRACT The thesis provides an overview of doping cases in the Republic of Slovenia. Based on the information obtained from WADA, these cases were compared to the doping cases around the world. For Slovenia, there was provided a numerical overview of doping cases and sports in which those were detected. We wanted to know what kinds of prohibited substances were present in doping cases. We focused on erythropoietin (EPO) and anabolic agents (steroids). We believed that doping cases in Slovenia were most frequent in endurance sports, and that the use of anabolic steroids prevailed over the use of substances that improve endurance (EPO). Based on the information obtained from SLOADO (Slovenian Antidoping Organisation) and WADA (World Anti-doping Agency), we were able to analyse amount of cases, occurrence of doping cases in sports, and kinds of prohibited substances placed into categories determined by the List of Prohibited Substance and Methods. The results showed that doping cases in Slovenia were most frequent in cycling, whereas the commonly used prohibited substance was the anabolic agents. According to frequency, the category of prohibited substances including EPO was placed third. In 2014, there were 1.36% of the adverse analytical and atypical findings altogether in all sports around the world. Furthermore, we analysed the prohibited substances placed into categories of adverse analytical findings. Anabolic agents (48%) were first-placed in the world as well as in Slovenia. The category including EPO was placed seventh (3%). In its category, EPO alone contributed 63% of adverse analytical findings, representing 1.85% of all adverse analytical findings. Regarding the set hypothesis of the prevailing use of anabolic steroids over the use of EPO, we made an overview of established violations in six sports. We chose three strength and power sports and three endurance sports. The results showed that all strength and power sports took the first three places with a great difference to the remaining three (endurance sports). These results were connected with an estimated greater use of food supplements and their contamination which could, in addition to accessibility, be one of the reasons for the prevalence of anabolic steroids over other prohibited substances.

KAZALO 1 UVOD... 1 1.1 ZGODOVINSKI PREGLED... 1 1.1.1 ZGODOVINA BOJA PROTI DOPINGU V SVETU... 2 1.1.2 ZGODOVINA BOJA PROTI DOPINGU V SLOVENIJI... 4 2 PREDMET IN PROBLEM... 6 2.1 KAJ JE DOPING IN KAKO JE DEFINIRAN... 6 2.1.1 LISTA PREPOVEDANIH SNOVI IN POSTOPKOV... 8 2.1.2 TERAPEVTSKA IZJEMA... 9 2.1.3 NACIONALNA SKUPINA ZA TESTIRANJA (NRTP)... 10 2.1.3.1 PROGRAM POSREDOVANJA LOKACIJ (WHEREABOUTS)... 10 2.2 DOKAZOVANJE DOPINGA IN UPRAVLJANJE Z REZULTATI... 10 2.2.1 KONTROLA DOPINGA... 11 2.2.2 KAKO JE ŠPORTNIK IZBRAN ZA TESTIRANJE... 14 2.2.3 UPRAVLJANJE Z REZULTATI... 15 2.2.3.1 NENAMERNI DOPING... 15 2.3 ZDRAVSTVENE POSLEDICE DOPINGA... 16 2.3.1 ANABOLIČNI AGENSI (VKLJUČNO S TESTOSTERONOM)... 16 2.3.2 PEPTIDNI HORMONI, RASTNI DEJAVNIKI IN SORODNE SNOVI... 17 2.3.3 RASTNI HORMON (hgh)... 18 2.3.4 BETA-2 AGONISTI... 18 2.3.5 DIURETIKI IN DRUGI MASKIRNI AGENSI... 18 2.3.6 POŽIVILA... 18 2.3.7 NARKOTIKI... 18 2.3.8 KANABINOIDI (MARIHUANA)... 19 2.3.9 GLUKOKORTIKOSTEROIDI... 19 2.3.10 BETA BLOKATORJI... 19 2.3.11 MANIPULACIJA KRVI IN KRVNIH KOMPONENT... 20 3 CILJI IN ODPRTA VPRAŠANJA... 21 4 REZULTATI IN DISKUSIJA... 22 4.1 PREGLED DOPINŠKIH PRIMEROV V SLOVENIJI... 22 4.1.1 PREGLED TESTIRANJ V SLOVENIJI... 22

4.1.2 POZITIVNI DOPINŠKI PRIMERI V SLOVENIJI... 22 4.1.3 ANALIZA KRŠITEV DOPINŠKIH PRAVIL PO ŠPORTIH... 24 4.1.4 ANALIZA VRST PREPOVEDANIH SNOVI V SLOVENIJI... 25 4.2 PREGLED DOPINŠKIH PRIMEROV V SVETU... 26 4.2.1 PREGLED TESTIRANJ V SVETU... 26 4.2.2 ANALIZA PREPOVEDANIH SNOVI V SVETU... 27 5 SKLEP... 29 6 VIRI... 31 KAZALO TABEL Tabela 1: Analiza kršitev dopinških pravil v Sloveniji po športih ("Sankcije", 2016).... 24 Tabela 2: Analiza skupin prepovedanih snovi v Sloveniji ("Sankcije", 2016).... 25 Tabela 3: Analizirani vzorci v vseh športih ("2014 Anti-Doping Testing Figures Report", 2015)... 26 Tabela 4: Pregled snovi indetificiranih kot nasprotne analitične ugotovitve po snovnih skupinah v vseh športih ("2014 Anti-Doping Testing Figures Report", 2015).... 27 Tabela 5: Primerjava odvzetih vzorcev z nasprotno analitičnimi ugotovitvami v posameznih športih ("2014 Anti-Doping Testing Figures Report", 2015).... 28 KAZALO SLIK Slika 1: Lista prepovedanih snovi in postopkov (Prohibited list, 2016).... 9 Slika 2: Postopek kontrole dopinga pri odvzemu urinskega in krvnega vzorca.... 14 Slika 3: Pregled testiranj v Sloveniji od leta 2011 do leta 2015 (Letna poročila SLOADO, 2016)... 22 Slika 4: Pozitivni dopinški primeri v Sloveniji od 1996 do 2016 ("Sankcije", 2016).... 23

1 UVOD Doping je vsaka kršitev protidopinških pravil, ki so v skladu s Kodeksom Svetovne protidopinške agencije (WADA). Najpogostejša kršitev je prisotnost prepovedanih snovi v športnikovem vzorcu. Ljudje so namreč že od nekdaj uporabljali različne snovi za izboljšanje sposobnosti. Ob pojavu tekmovalnega športa pa so se te snovi začele uporabljati tudi za povečanje sposobnosti športnikov. Prvi zabeležen primer dopinga je bil leta 1865. Do prve smrti zaradi dopinga pa je prišlo leta 1896, ko je umrl angleški kolesar Arthur Linton. Prva mednarodna zveza za prepoved uporabe poživil je bila Mednarodna amaterska atletska zveza (IAAF). Čeprav je bil to prvi pomemben korak v boju proti povečanju snovi za izboljšavo sposobnosti, pa ni vključeval testiranja za same substance. Po smrti danskega kolesarja Knud Enemark Jensen-a, v času tekmovanja na olimpijskih igrah v Rimu leta 1960 sta UCI (kolesarjenje) in FIFA (nogomet) postali prvi mednarodni federaciji, za uvedbo testiranja na substance na svojih svetovnih prvenstvih, leta 1966. Naslednje leto (1967) je Mednarodni olimpijski komite (MOK) ustanovil zdravstveno komisijo, ki je izdala svoj prvi seznam prepovedanih snovi. Testiranje je bilo tako prvič uvedeno na zimskih olimpijskih igrah v Grenoblu in na olimpijskih igrah v Mehiki leta 1968 ("Sport Physician's Tool Kit", 2014). Prvi razvpit primer dopinga je povezan z atletom Benom Johnsonom, ki je na olimpijskih igrah v Seulu leta 1988 postavil nov svetovni rekord na 100 metrov in osvojil zlato medaljo. Dan pozneje so mu medaljo in rekord odvzeli, ker je bil na dopinški kontroli pozitiven. Proti koncu osemdesetih let se je pojavil eritropoetin (EPO), ki je bil na seznamu prepovedanih snovi že leta 1990, vendar pa so prve uspešne metode za njegovo odkrivanje uvedli šele na olimpijskih igrah v Sydneyju leta 2000. Leta 1998 je na kolesarski dirki po Franciji prišlo do novega škandala v zvezi z dopingom. Posledica škandala je bila svetovna konferenca o dopingu v športu ter ustanovitev Svetovne protidopinške agencija WADA leta 1999 ("Sport Physician's Tool Kit", 2014). V Jugoslaviji so dopinške kontrole začeli izvajati leta 1975. Slovenska nacionalna antidopinška komisija (SLOADO) pa je bila ustanovljena leta 1996 ("Zgodovina boja proti dopingu v Sloveniji", 2015). Slovenija se prav tako, že vse od njenega nastanka, spopada s problemom dopinga. Ta je čedalje bolj prisoten tudi med rekreativno populacijo. Leta 2014 je na Ljubljanskem maratonu SLOADO prvič izvedla testiranje tudi za rekreativne tekače, katero je bilo del protidopinškega ozaveščanja. Kot mladi protidopinški ambasadorki pri SLOADO, se mi je tako ob vsem tem porodilo vprašanje, kakšno je pravzaprav stanje dopinških primerov v Sloveniji. Nekaj osamljenih primerov je sicer zajelo širšo javnost, vendar je potrebno pogledati zgodbo kot celoto. Namen diplomske naloge je zatorej pregledati dopinške primere v Republiki Sloveniji ter ozavestiti širšo populacijo o problematiki dopinga tudi na slovenskih tleh. 1

1.1 ZGODOVINSKI PREGLED 1.1.1 ZGODOVINA BOJA PROTI DOPINGU V SVETU Ljudje so že od nekdaj uporabljali različne snovi za izboljšanje sposobnosti oziroma za doseganje višjih stanj zavesti. Sprva so se te snovi uporabljale predvsem v obredne namene, pozneje pa tudi v vojaške namene ali za premagovanje večjih telesnih naporov. Tako so že južnoameriški Indijanci žvečili liste koke, da so povečali vzdržljivost. Uporabljali so rastlino paullina sorbilis, ki je imela poživljajoče učinke, in mate kot sredstvo za preprečevanje utrujenosti. Že leta 2737 pr. n. št. je kitajski cesar Shen-Nung napisal knjigo, v kateri je opisal učinke rastline machuang. Tudi Arabci so že pred uporabo kave izkoriščali korenine rastline kata edulis, iz katere so delali čaj za preprečevanje utrujenosti in proti nespečnosti. Ob pojavi tekmovalnega športa so se te snovi začele uporabljati tudi za povečanje sposobnosti športnikov. Grški olimpijci so že 400-300 let pr. n. št. uporabljali posebne diete ter poživljajoče napoje iz izvlečkov gob in rastlinskih zrn. V starem Rimu so za zabavo ljudi skrbeli gladiatorji, ki so pili različne zeliščne napoje, da bi njihovi boji trajali čim dlje in da bi bili čim bolj krvavi. Vozniki so na dirkah z vozovi svojim konjem dajali hidromel (mešanico medu, orehov in vode), enako snov so dajali tudi vojakom pred bitkami v času barbarskih vdorov. Pozneje je šport v glavnem zamrl in z njim tudi doping, vendar so medtem v srednjem veku vitezi za svojo pripravo uporabljali poživila (Osredkar, 2003). Doping se je znova pojavil šele v 19. stol., ko se je ponovno začel razvijati šport, prišlo pa je tudi do napredka v medicini. Sprva sta se veliko uporabljala heroin na konjskih dirkah in morfij v boksu. V kolesarstvu in ostalih vzdržljivostnih športih je bila pogosta raba strihnina, kofeina, kokaina in alkohola. Pozneje sta bila kokain in heroin na voljo le še z receptom, tako da se je njuna uporaba precej zmanjšala. Prvi zabeležen primer dopinga je tako iz leta 1865, ko so nizozemski plavalci jemali kofein. Do prve smrti zaradi dopinga pa je prišlo leta 1896, ko je po kolesarski dirki Bordeux Pariz umrl angleški kolesar Arthur Linton zaradi prevelikega odmerka trimetila, ki mu jo je dal njegov menedžer (Osredkar, 2003). Na začetku 20. stol. je bilo najpriljubljenejše dopinško sredstvo koktajl iz alkohola in strihnina, pojavil pa se je tudi efedrin, ki je predhodnik amfetaminov. Na splošno se je uporaba dopinga v tem času močno povečala. Prva dopinška kontrola je bila izvedena v Avstriji na konjskih dirkah leta 1910. Zaradi nepričakovanih zmag so vodilni možje avstrijskega džokejskega kluba na Dunaj poklicali ruskega kemika, da bi odkril prisotnost alkaloidov v konjski slini. V Angliji in ZDA so pogosto določali rezultate tekmovanj zaradi velikih dobitkov na stavah, tako da je bilo približno 50 odstotkov vseh konj pod vplivom dopinga. Do leta 1920 jim je postalo očitno, da bo treba sprejeti omejitve glede dopinga v športu. Tako je leta 1928 Mednarodna amaterska atletska zveza (IAAF) kot prva mednarodna športna zveza prepovedala uporabo poživil. Mnoge zveze so ji sledile, vendar so zaradi neprisotnosti kontrol bile omejitve neučinkovite. Po letu 1930 so se pojavili amfetamini, ki so se na veliko uporabljali na olimpijskih igrah v Berlinu leta 1936. V petdesetih so se pojavili še anabolični steroidi, ki so jih prvi začeli uporabljati bodybuilderji, dvigovalci uteži in težkoatleti. Uporaba teh substanc se precej razširila na ostale športne panoge predvsem po letu 1960. Leta 1959 je bila v Franciji ustanovljena prva znana protidopinška komisija (Osredkar, 2003). 2

Leta 1960 je na olimpijskih igrah v Rimu umrl danski kolesar Knud Enemark Jensen zaradi prevelikega odmerka amfetaminov, ki mu jih je dal njegov trener. Šele ta smrt je spodbudila uvedbo dopinških kontrol. Istega leta je Svet Evrope izdal resolucijo proti uporabi dopinških snovi v športu. Leta 1963 je Svet Evrope ustanovil komisijo strokovnjakov za boj proti dopingu v športu. Tega leta je bil v Mexico Cityju boksar Edmundo Esperao, ki je bil dopingiran, obsojen na tri mesece zapora, kar je bil prvi primer zaporne kazni zaradi dopinga. Maja leta 1965 je Belgija sprejela protidopinško zakonodajo, že junija pa ji je sledila tudi Francija. Ženevski nogometni klub je bil kaznovan s premestitvijo v nižji rang tekmovanja zaradi uporabe dopinga pri nekaterih nogometaših (Osredkar, 2003). Prve dopinške kontrole so bile opravljene leta 1966 na kolesarskem in nogometnem svetovnem prvenstvu, vendar brez večjih uspehov. Leta 1967 je na kolesarski dirki po Franciji umrl angleški kolesar Tommy Simpson zaradi prevelikega odmerka amfetaminov. Ta dogodek je še istega leta spodbudil ustanovitev medicinske komisije pri MOK (Mednarodni olimpijski komite), ki je izdal svoj prvi seznam prepovedanih snovi, sprejel definicijo dopinga in leta 1968 uvedel prvi formalni dopinški preskus na zimskih olimpijskih igrah v Grenoblu in poletnih v Mexico Cityju. Do leta 1970 je večina mednarodnih športnih zvez že uvedla dopinške preskuse. Kljub temu se je še vedno širila uporaba anaboličnih steroidov, ker zanje še ni bilo ustreznega načina odkrivanja. V sedemdesetih letih so v Nemški demokratični republiki izvajali sistematičen dopinški program, katere žrtev je bil tudi Andreas Krieger, prej Heide Krieger ("Die Andreas Krieger story", 2016). Leta 1970 je IAAF vzpostavila akreditacijski sistem za laboratorije. Šele leta 1974 so na svetovnem prvenstvu v nogometu odkrili prvi primer dopinga, ko so pri igralcu Haitija našli fenmetrazin. Tega leta so uvedli prvo zanesljivo metodo odkrivanja anaboličnih steroidov, zaradi česar se je povečalo število pozitivnih primerov, predvsem pri dvigovalcih uteži in težkoatletih. Zatem skoraj ni bilo večjega tekmovanja, kjer ne bi bilo tudi pozitivnega primera zaradi jemanja dopinga. Leta 1975 so dopinške kontrole začeli izvajati tudi v Jugoslaviji (Osredkar, 2003). Leta 1983 je MOK prevzel akreditacijo laboratorijev za kontrolo dopinga. Uvedli so plinsko kromatografijo in masno spektrometrijo ter s tem povečali natančnost in zanesljivost rezultatov. To je povzročilo nov škandal na panameriških igrah v Caracasu, ko so bili mnogi športniki pozitivni, veliko pa jih je tekmovanje preprosto zapustilo, ker niso želeli biti odkriti. Najbolj razvpit primer dopinga je povezan z atletom Benom Johnsonom, ki je na olimpijskih igrah v Seulu leta 1988 postavil nov svetovni rekord v teku na 100 metrov in osvojil zlato medaljo. Dan pozneje so mu medaljo in rekord odvzeli, ker je bil na dopinški kontroli pozitiven zaradi jemanja anabolika stanozolola (Osredkar, 2003). Proti koncu osemdesetih let se je pojavil eritropoetin (EPO), ki je bil na seznamu prepovedanih snovi že leta 1990, vendar pa so prve uspešne metode za njegovo odkrivanje uvedli šele na olimpijskih igrah v Sydneyju leta 2000 s kombinirano analizo urinskega in krvnega vzorca. Leta 1989 je Svet Evrope sprejel protidopinško konvencijo. Leta 1990 so uvedli nenapovedano preskušanje, leta 1996 pa je bila ustanovljena slovenska nacionalna antidopinška komisija. Leta 1998 je na kolesarski dirki po Franciji prišlo do novega škandala v zvezi z dopingom. Na podlagi teh dogodkov je od 2. do 4. februarja 1999 v Luzani potekala svetovna konferenca o dopingu v športu. Sprejeta je bila Luzanska deklaracija o dopingu v športu, na podlagi katere je bila 10. novembra 1999 ustanovljena Svetovna protidopinška agencija WADA (Osredkar, 2003). 3

1.1.2 ZGODOVINA BOJA PROTI DOPINGU V SLOVENIJI Čeprav je Slovenija še dokaj mlada država, se že vse od njenega nastanka spopada tudi s problemom dopinga. Sprva je ta boj potekal le v okviru posameznih mednarodnih športnih zvez, katerih protidopinške predpise so morale spoštovati novonastale nacionalne športne zveze. Že 15. oktobra leta 1991 je bil ustanovljen Olimpijski komite Slovenije (OKS), ki ga je 17. januarja 1992 začasno priznal MOK, s čimer je bila slovenskim športnikom dana možnost, da nastopijo na olimpijskih igrah. S tem so bili podvrženi protidopinškim predpisom MOK. 2. julija 1992 je Slovenija ratificirala protidopinško konvencijo Sveta Evrope, ki je v veljavo stopila 1. septembra 1992. Z ratifikacijo te konvencije se je Slovenija zavezala, da bo izpolnjevala njena določila. Do leta 1996 so pripravljali zakonske osnove za razvoj protidopinških dejavnosti ter leta 1995 sprejeli nov zakon o športu. Zakonu je bil dodan člen, ki predpisuje, da morajo športniki, organizatorji ali prireditelji tekmovanj, izvajalci letnega programa in pristojni zdravstveni delavci spoštovati določila evropske konvencije proti dopingu in določila MOK. V letih 1994 in 1995 je bila v okviru Olimpijskega komiteja Slovenije Združenje športnih zvez (OKS-ZŠZ) določena posebna skupina strokovnjakov za zbiranje vzorcev za kontrolo dopinga. Na podlagi vseh teh priprav sta leta 1996 OKS-ZŠZ in Ministrstvo za šolstvo in šport ustanovila Nacionalno antidopinško komisijo (NAK). To je neodvisna komisija, ki ima devet članov, njena sestava pa je naslednja: predsednik, namestnik predsednika, sekretar, podkomisija za odvzem vzorcev, podkomisija za izvajanje sankcij, odgovorni za marketinško dejavnost in tisk ter odgovorni za izvajanje izobraževalnih programov v šolah. Komisija skrbi za izobraževanje in obveščanje mladih, vrhunskih športnikov, trenerjev, športnih zdravnikov in tudi širše javnosti o tem, kaj je doping, katere snovi in metode so prepovedane, kako poteka kontrola dopinga, predstavlja pozitivne primere in njegove posledice ter ponuja alternative dopingu. Skrbi tudi za izobraževanje in usposabljanje pooblaščenih delegatov za odvzem urinskih vzorcev. V sodelovanju z Olimpijskim komitejem Slovenije izdela program testiranj za posamezno obdobje ("Zgodovina boja proti dopingu v Sloveniji", 2016). 23. aprila 1996 je Nacionalna antidopinška komisija sprejela pravilnik o dopinški kontroli in kontroli spola, s katerim so natančneje določeni namen, organizacija in postopek kontrole dopinga in spola v Sloveniji. Pravilnik velja za vse kategorije športnikov in rekreativne športnike, ki nastopajo na organiziranih tekmovanjih, ter za trenerje, športne funkcionarje, zdravnike in ostalo medicinsko osebje ter je obvezujoč za vse nacionalne športne zveze. Prepovedano je dajanje in jemanje prepovedanih snovi ter uporaba prepovedanih metod, prepovedano je svetovanje uporabe, dajanje dovoljenja za uporabo ali opravičevanje uporabe dopinga. Vsak tekmovalec se je dolžan seznaniti s seznamom prepovedanih snovi in metod. O uporabi dovoljenih snovi je dolžan seznaniti zdravnika in drugo medicinsko osebje, ki ga zdravi, ti pa so dolžni preprečiti morebitno zlorabo. Kontrolo dopinga organizira NAK, ki imenuje delegate za odvzem urinskih vzorcev, objavi pa tudi seznam pooblaščenih laboratorijev, kjer se lahko opravijo analize zbranih vzorcev. Komisija vsako leto objavi pisno navodilo o načinu in postopku kontrole dopinga, ki je v skladu z navodili nadzornega odbora evropske protidopinške konvencije in medicinske komisije pri MOK. Vsaka kršitev pravilnika in protidopinškega kodeksa se kaznuje. Na domačih tekmovanjih kazni izrekajo nacionalne, na mednarodnih pa mednarodne športne zveze. Sredstva za delovanje NAK in delegatov za odvzem urinskih vzorcev, za organizacijo in izvedbo analiz, pa tudi za izobraževanje in informiranje zagotovita OKS-ZŠZ in Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport. Če se kontrola 4

dopinga izvaja izven programa NAK, pa sredstva zagotovi organizator ("Zgodovina boja proti dopingu v Sloveniji", 2016). Zgodovina boja proti dopingu v Sloveniji sega še v čas pred ustanovitvijo Nacionalne protidopinške komisije, a je njena ustanovitev v praksi pomenila sistematičen pristop v boju proti dopingu v športu. Aktivnosti NAK so na začetku potekale na volonterski način, leta 2007 pa jim je postalo jasno, da tako delo ne bo več možno. Zahteve, ki so s 1. januarjem 2009 postale stvarnost, so presegale možnosti neprofesionalne organizacije. OKS je tako ob NAK ustanovil nov oddelek (Oddelek za boj proti dopingu), čigar namen je bil priprava pogojev za uresničevanje mednarodnega protidopinškega programa v slovenskem športu ("Zgodovina boja proti dopingu v Sloveniji", 2016). 5

2 PREDMET IN PROBLEM 2.1 KAJ JE DOPING IN KAKO JE DEFINIRAN Temeljna in univerzalna listina, na kateri sloni Svetovni protidopinški program se imenuje Kodeks. V Kodeksu je doping opredeljen kot, pojav ene ali več kršitev protidopinških pravil, ki jih opredeljuje sama listina (Svetovni protidopinški kodeks: januar 2015, 2014). Kršitve protidopinških pravil so: 1) PRISOTNOST prepovedane snovi ali njenih presnovkov (metabolitov) ali označevalcev (markerjev) v športnikovem vzorcu Osebna dolžnost vsakega športnika je, da prepreči vnos prepovedanih snovi v svoje telo. Športniki odgovarjajo za vsakršno prisotnost prepovedane snovi, njenih presnovkov ali označevalcev, najdenih v njihovih vzorcih. Za zadosten dokaz kršitve protidopinških pravil se šteje karkoli izmed naštetega: prisotnost prepovedane snovi ali njenih presnovkov ali označevalcev v športnikovem vzorcu A, če se športnik odpove analizi vzorca B in se zato vzorec B ne analizira; ali če je opravljena analiza vzorca B in analiza potrdi prisotnost prepovedane snovi, njenih presnovkov ali označevalcev v športnikovem vzorcu A; ali če je vzorec B razdeljen v dve steklenički in analiza druge stekleničke potrdi prisotnost prepovedane snovi, njenih presnovkov ali označevalcev, najdenih v prvi steklenički (Svetovni protidopinški kodeks: januar 2015, 2014). Z izjemo tistih snovi, za katere je na Listi prepovedanih snovi in postopkov določen količinski prag, se šteje za kršitev protidopinških pravil prisotnost katerekoli količine prepovedane snovi ali njenih presnovkov ali označevalcev v športnikovem vzorcu (Svetovni protidopinški kodeks: januar 2015, 2014). Kot izjema od splošnega pravila so lahko na Listi prepovedanih snovi in postopkov ali v mednarodnih standardih določeni posebni kriteriji za ocenjevanje prepovedanih snovi, ki jih lahko telo proizvaja samo (Svetovni protidopinški kodeks: januar 2015, 2014). 2) UPORABA ali POSKUS uporabe prepovedane snovi ali prepovedanega postopka s strani športnika Osebna dolžnost vsakega športnika je, da prepreči vnos prepovedanih snovi v svoje telo in da ne uporablja prepovedanih postopkov. V skladu s tem za ugotovitev kršitve protidopinških pravil z uporabo prepovedanih snovi ali prepovedanih postopkov ni potrebno, da je športniku dokazan njegov naklep, krivda, malomarnost ali zavestna uporaba (Svetovni protidopinški kodeks: januar 2015, 2014). Uspešnost ali neuspešnost uporabe ali poskusa uporabe prepovedane snovi ali prepovedanega postopka nista bistvena. Za kršitev protidopinških pravil zadostuje uporaba ali poskus uporabe prepovedane snovi ali prepovedanega postopka (Svetovni protidopinški kodeks: januar 2015, 2014). 3) IZOGIBANJE odvzemu vzorca, ZAVRAČANJE ali NEPRISTOP k odvzemu vzorca 6

Izogibanje odvzemu vzorca ali zavračanje ali nepristop k odvzemu vzorca brez tehtne obrazložitve po uradnem obvestilu, kot ga določajo veljavna protidopinška pravila (Svetovni protidopinški kodeks: januar 2015, 2014). 4) KRŠITVE V ZVEZI Z LOKACIJO Katera koli kombinacija treh neuspešnih testiranj in/ali neposredovanih prijav lokacije, kot jih določajo Mednarodni standardi za testiranja in preiskave, v obdobju dvanajstih mesecev s strani športnika v skupini za testiranje (Svetovni protidopinški kodeks: januar 2015, 2014). 5) NEDOVOLJENO POSEGANJE ali POSKUS nedovoljenega poseganja v kateri koli del postopka kontrole dopinga Nedovoljeno poseganje pomeni vsakršno naklepno oviranje ali poskus oviranja uradnika za kontrolo dopinga, posredovanje goljufivih podatkov protidopinški organizaciji ali ustrahovanje ali poskus ustrahovanja potencialne priče (Svetovni protidopinški kodeks: januar 2015, 2014). 6) POSEST prepovedane snovi ali prepovedanega postopka Športniku je na tekmovanju prepovedano posedovati katere koli prepovedane snovi ali prepovedane postopke, prav tako mu je prepovedane snovi in postopke, ki so prepovedani izven tekmovanja, prepovedano posedovati izven tekmovanja, razen, če dokaže, da je njegova posest v skladu s pravili o terapevtski izjemi (TI), ali predloži drug upravičen razlog (Svetovni protidopinški kodeks: januar 2015, 2014). Spremljevalnemu osebju je na tekmovanju prepovedano posedovati katere koli prepovedane snovi ali prepovedane postopke, prav tako mu je prepovedane snovi in postopke, ki so v povezavi s športnikom prepovedani izven tekmovanja, prepovedano posedovati izven tekmovanja, razen, če član spremljevalnega osebja dokaže, da je njegova posest v skladu s pravili o terapevtski izjemi, podeljeni športniku ali predloži drug upravičen razlog (Svetovni protidopinški kodeks: januar 2015, 2014). 7) TRGOVANJE ali POSKUS trgovanja s katero koli prepovedano snovjo ali prepovedanim postopkom 8) DAJANJE ali POSKUS dajanja prepovedane snovi ali omogočanje prepovedanega postopka kateremu koli športniku na tekmovanju, ali dajanje ali poskus dajanja prepovedane snovi ali omogočanje prepovedanega postopka, ki sta prepovedana tudi izven tekmovanja, kateremu koli športniku izven tekmovanja (Svetovni protidopinški kodeks: januar 2015, 2014). 9) UDELEŽBA Pomoč, spodbuda, podpora, dogovarjanje, prikrivanje ali katera koli druga oblika naklepnega kršenja protidopinških pravil s strani druge osebe (ne športnika) (Svetovni protidopinški kodeks: januar 2015, 2014). 10) PREPOVEDANO SODELOVANJE 7

Sodelovanje športnika s članom spremljevalnega osebja (trenerjem, zdravnikom, menagerjem, idr.), ki je kršil protidopinška pravila (Svetovni protidopinški kodeks: januar 2015, 2014). 2.1.1 LISTA PREPOVEDANIH SNOVI IN POSTOPKOV Lista prepovedanih snovi in postopkov je mednarodni standard, ki identificira snovi in postopke, ki so prepovedane v športu. Prvič jo je leta 1968 izdal Mednarodni Olimpijski komite. Od leta 2004 je za pripravo in izdajo Liste prepovedanih snovi in postopkov odgovorna Svetovna protidopinška agencija (WADA), ki seznam posodobi vsako leto 1. januarja. Najnovejša verzija je vedno na voljo na WADA-ini spletni strani ("Kaj je lista? ", 2016). Da je določena snov ali postopek prepovedan v športu, morata biti zagotovljena vsaj dva od treh kriterijev ("Kaj je lista? ", 2016): 1. dokaz, da imata snov ali postopek potencialni vpliv na izboljšanje, ali izboljšujeta sposobnosti, 2. dokaz, da snov ali postopek predstavlja dejansko ali potencialno tveganje za športnika, 3. določbo s strani WADA, da uporaba snovi ali postopka krši športni duh. Športniki morajo vedeti, da so na podlagi Kodeksa objektivno odgovorni za vse prepovedane snovi, ki so najdene v njihovih telesnih tekočinah. To pomeni, da do kršitve pride ne glede na to, ali je športnik namerno, zavedno ali nezavedno, uporabil prepovedano snov. Zelo je pomembno, da športniki razumejo ne samo kaj je prepovedano, ampak tudi, kaj lahko potencialno povzroči nenamerno kršitev pravil proti dopingu. Zato vsaka neodgovorna uporaba katerihkoli medicinskih, prehranskih ali drugih snovi ali postopkov lahko športnikom prepreči njihov najboljši rezultat. SLOADO opozarja, da je posebna pozornost priporočljiva pri uporabi prehranskih dopolnil. Tudi naravna dopolnila lahko namreč vsebujejo prepovedane snovi ("Kaj je lista? ", 2016). 8

SNOVI SNOVI IN METODE KI SO PREPOVEDANE VEDNO ( NA IN IZVEN TEKMOVANJA) SO nedovoljene snovi M1 METODE manipulacija s krvjo in krvnimi komponentami S1 anabolični agensi M2 fizična in kemična manipulacija S2 peptidni hormoni, rastni dejavniki, sorodne snovi in posnemovalci M3 genski doping S3 beta-2-agonisti S4 hormoni in metabolični modulatorji S5 diuretiki in maskirni agensi SNOVI IN METODE PREPOVEDANE NA TEKMOVANJU SNOVI S6 S7 S8 S9 poživila narkotiki kanabinoidi glukokortikoidi SNOVI KI SO PREPOVEDANE V DOLOČENIH ŠPORTIH SNOVI MEDANRODNE ŠPORTNE ZVEZE P1 P2 alkohol beta blokatorji FAI, WA, FIA, FIM, UIM WA, FIA, WBS, IGF, WDF, ISSF, IPC, FIS, CMAS Slika 1: Lista prepovedanih snovi in postopkov (Prohibited list, 2016). Na Sliki 1 so zapisane skupine snovi prepovedanih snovi in postopkov, razdeljene na podlagi njihovih učinkov in uporabe. 2.1.2 TERAPEVTSKA IZJEMA Športniki so lahko bolni ali imajo bolezensko stanje, ki zahteva določena zdravila. Če so ta zdravila na Listi prepovedanih snovi in postopkov lahko protidopinške organizacije športnikom, ob njihovi zaprositvi, podelijo terapevtsko izjemo (TI), kar jim dovoljuje, da jemljejo predpisana zdravila. TI športnikom zagotavlja primerno zdravljenje legitimnega zdravstvenega stanja, tudi če zdravljenje zahteva prepovedano snov ali postopek. Pozitiven test se tako ne šteje za kršitev protidopinških predpisov. Vsak športnik, ki je lahko testiran za 9

doping, mora zaprositi za TI, preden vzame predpisano zdravilo. Vse informacije v tem zahtevku so striktno zaupne. Za TI morajo športniki zaprositi vsaj 30 dni preden se nameravajo udeležiti tekmovanja. V izjemnih ali nujnih primerih se lahko TI odobri tudi za nazaj. Veljavnost terapevtske izjeme je od enega do treh let, odvisno od postavljene diagnoze, zato jo je potrebno pri dolgotrajnih zdravstvenih stanjih obnavljati. Področje TI urejajo Mednarodni standardi za TI. Njihov namen je zagotoviti skladnost postopka zaprosila in podeljevanja TI v vseh športih in državah ("Kaj je TI? ", 2016). 2.1.3 NACIONALNA SKUPINA ZA TESTIRANJA (NRTP) Olimpijski komite Slovenije in Vlada Republike Slovenije sta, kot podpisnika Svetovnega protidopinškega kodeksa, dolžna v sklopu svetovnega protidopinškega programa, zagotoviti izvajanje preventivnega programa testiranja izven tekmovanj na nacionalnem nivoju. Na mednarodnem nivoju je, za izvedbo komplementarnega programa, zadolžena protidopinška organizacija mednarodne športne zveze. Z ustanovitvijo Nacionalne skupine za testiranje (NRTP) je SLOADO postala aktiven izvajalec svetovnega protidopinškega programa v Sloveniji, s katerim slovenskim športnikom zagotavlja, pogoje za razvoj okolja za šport brez dopinga in hkrati uresničuje zahteve mednarodne skupnosti (WADA, MOK, POK in MŠZ) pri zagotavljanju pogojev za šport brez dopinga. Precejšen del odgovornosti pri uspešnosti izvajanja programa NRTP nosijo tudi nacionalne panožne športne zveze (NPŠZ), saj so med drugim dolžne poskrbeti, da so športniki in njihovo spremljevalno osebje (trenerji, zdravniki, idr.) o programu ustrezno obveščeni ("Kaj je NRTP? ", 2016). Temeljni cilj preventivnega programa NRTP, v katerega so vključeni najboljši športniki, je zagotavljanje poštenosti športnega tekmovanja. Samo testiranja pri katerih športniki niso v naprej o njih obveščeni, krepijo zaupanje športnikov in športne javnosti v šport brez dopinga ("Kaj je NRTP? ", 2016). Na Slovenskem seznamu NRTP je bilo 18.8.2016 vključenih 46 športnikov iz 14 nacionalnih zvez ("Seznam NRTP ", 2016). 2.1.3.1 PROGRAM POSREDOVANJA LOKACIJ (WHEREABOUTS) Program posredovanja lokacij je namenjen določenim vrhunskim športnikom, ki so izbrani v skupino za testiranje s strani Mednarodne športne zveze (IF RTP) ali Nacionalne protidopinške organizacije (NRTP) ("Kaj je NRTP? ", 2016). Športniki, ki so uvrščeni v skupino za testiranje so dolžni izvajati t.i. program "whereabouts" oziroma "program posredovanja lokacij". To pomeni, da za prihajajoče četrtletje zagotavljajo in po potrebi tudi obnavljajo podatke o tem, kje in kdaj se bodo nahajali v vsakem dnevu omenjenega četrtletja. Od športnikov, vključenih v NRTP, se pričakuje le podajanje osnovnih, rutinskih dnevnih aktivnosti (treningi, šola, služba, prenočišče, bivališče itd.) ter tekmovanj ("Kaj je NRTP? ", 2016). Če športnik ne posreduje podatkov o lokaciji ali je neuspešno testiran, ker ni bil na razpolago v podanem 60 minutnem časovnem intervalu, s tem ne izpolnjuje navedenih zahtev. V primeru, da športnik trikrat ne izpolni zahtev v 12 mesečnem obdobju se smatra dejanje kot kršitev protidopinških pravil (Svetovni protidopinški kodeks: januar 2015, 2014). 10

2.2 DOKAZOVANJE DOPINGA IN UPRAVLJANJE Z REZULTATI 2.2.1 KONTROLA DOPINGA Kontrola dopinga (testiranje ali odvzem vzorcev) je pomemben del spodbujanja in ohranjanja športa brez dopinga, saj ugotavlja športnikovo uporabo prepovedanih snovi in postopkov. Kontrola dopinga je proces, ki vključuje: načrtovanje testiranj, odvzem bioloških vzorcev, ki ga izvede protidopinška organizacija (npr. SLOADO), analize vzorca v laboratoriju, ki ga je akreditirala Svetovna protidopinška agencije (WADA), laboratorijsko upravljanje z rezultati in disciplinski postopek. Testiranje poteka na tekmovanju ali izven tekmovanj (kot npr. na treningu ali na domu športnika) in se izvaja brez predhodnega opozorila. Testiranje lahko vključuje odvzem vzorca urina, krvi ali obojega. Športnik mora privoliti v testiranje. Če ga zavrne, je lahko kaznovan. Kazen za zavrnitev testiranja je lahko enaka kot kazen za pozitiven vzorec. Program testiranj SLOADO je skladen s Svetovnim protidopinškim kodeksom in Mednarodnimi standardi za testiranja in preiskave ("Kaj je kontrola dopinga? ", 2016). 1) OBVEŠČANJE Uradnik ali nadzornik za kontrolo dopinga obvesti športnika, da je izbran za odvzem vzorca. Uradnik ali nadzornik za kontrolo dopinga mora zagotoviti, da je športnik obveščen o zahtevah postopka za odvzem vzorca in da podpiše obvestilo o kontroli dopinga. 2) PRIHOD NA POSTAJO ZA KONTROLO DOPINGA Na postaji za kontrolo dopinga se mora športnik zglasiti takoj oz. najkasneje v roku 60 minut (odvisno od pravil mednarodne zveze). Športnik ima pravico, da ga med postopkom odvzema vzorca spremlja njegov zastopnik ali spremljevalec. 11

3) IZBOR ZBIRALNIKA ZA URIN Športnik ima na izbiro več (najmanj tri) individualno zaprtih zbiralnikov za urin izmed katerih izbere enega in preveri, da je zbiralnik nedotaknjen. Športnik gre nato v spremstvu priče pri odvzemu (običajno je to UKD) na stranišče, kjer si temeljito umije roke samo z vodo ter odpre embalažo zbiralnika. IZBOR OPREME ZA ODVZEM VZORCA KRVI Športnik ima na izbiro več (najmanj tri) individualno zaprtih kompletov igel in vzorčnih epruvet izmed katerih izbere en komplet in preveri, da je nedotaknjen. 4) ODDAJA VZORCA Športnik mora oddati vzorec v vidnem polju priče pri odvzemu, ki je enakega spola kot športnik. Športnik se mora sleči od popka do kolen in od dlani do komolca ter tako zagotoviti neoviran pogled na prehod vzorca. Športnik mora zagotoviti najmanj 90 ml urina. Vzorec mora biti vedno v vidnem polju tako športnika kot priče pri odvzemu. PRIPRAVA NA ODVZEM KRVI Športnik mora pred odvzemom mirovati vsaj 10 minut. 12

5) IZBOR KOMPLETA ZA ZBIRANJE URINA Športnik ima na izbiro več (najmanj tri) individualno zaprtih kompletov za zbiranje urina izmed katerih izbere enega. Preveri, če je nedotaknjen in če se ujemajo številčne kode na embalaži in stekleničkah A in B. V primeru, da se številčne kode ne ujemajo ali je oprema poškodovana, lahko športnik izbere nov komplet. ODVZEM VZORCA KRVI Usposobljeni uradnik za odvzem krvi športniku odvzame kri iz leve ali desne roke. V primeru, da uradnik za odvzem krvi 3-krat neuspešno izvede odvzem, ima športnik pravico, da zavrne nadaljnji odvzem krvi. 6) RAZDELJEVANJE VZORCA Športnik prelije vzorec iz zbiralnika za urin (a) v stekleničko A in B (b). Naprej napolni B stekleničko do oznake (30ml), nato še A stekleničko (60ml), nekaj urina pa pusti v zbiralniku, da lahko UKD preveri, ali je vzorec primeren za analizo ( izmeri specifično gostoto urina). V primeru, da športnik ne zagotovi minimalne količine urina ali specifična gostota vzorca ni primerna, mora športnik oddati delni oz. dodatni vzorec. ZAPIRANJE VZORCA Športnik ima na izbiro več (najmanj tri) individualni zaprtih kompletov za transport vzorcev izmed katerih izbere enega. Preveri, če je nedotaknjen in če se ujemajo številčne kode na embalaži in stekleničkah A in B. V primeru, da se številčne kode ne ujemajo ali je oprema poškodovana, lahko športnik izbere nov komplet. Športnik da epruveti v A in B steklenički za transport. 13

7) ZAPIRANJE VZORCA Skladno z navodili športnik zapre A in B steklenički. Po navodilih UKD preveri, ali sta steklenički dobro zaprti in ju postavi nazaj v embalažo za transport. ZAKLJUČEK POSTOPKA V primeru, da ima športnik pripombe na postopek odvzema vzorca, UKD njegove pripombe zabeleži na obrazec. Preden športnik (kot zadnji) podpiše obrazec za kontrolo dopinga, natančno preveri, ali so vsi podatki pravilni. 8) ZAKLJUČEK POSTOPKA UKD na obrazec zabeleži vsa zdravila in prehranska dopolnila, ki jih je športnik zaužil v zadnjem tednu dni. V primeru, da ima športnik pripombe na postopek odvzema vzorca, UKD njegove pripombe zabeleži na obrazec. Preden športnik (kot zadnji) podpiše obrazec za kontrolo dopinga, natančno preveri, ali so vsi podatki pravilni. Slika 2: Postopek kontrole dopinga pri odvzemu urinskega in krvnega vzorca. Na sliki 2 je opisan postopek odvzema vzorca urina (svetlo zelena barva), ki ima osem korakov ter krvi (temno zelena barva), ki šteje sedem korakov v postopku. 2.2.2 KAKO JE ŠPORTNIK IZBRAN ZA TESTIRANJE Na tekmovanjih je športnik lahko izbran na podlagi naključnega izbora, končne uvrstitve ali ker je ciljno izbran zaradi določenega razloga (npr. suma, da uporablja prepovedane snovi). Izven tekmovanj pa je športnik lahko testiran kadarkoli, kjerkoli in brez predhodnega obvestila. V primeru, da je športnik mladoleten ali ima posebne potrebe, lahko zahteva manjše prilagoditve v postopku odvzemna vzorca. O teh prilagoditvah se lahko pogovori z uradnikom za kontrolo dopinga pred samim testiranjem. Področje kontrole 14

dopinga urejajo Mednarodni standardi za testiranja in preiskave. Namen teh je načrtovanje efektivnih testiranj in ohranjanje integritete ter identitete vzorcev od začetka do konca postopka kontrole dopinga ("Kaj je kontrola dopinga?", 2016). 2.2.3 UPRAVLJANJE Z REZULTATI Po odvzetem vzorcu se ta transportira v laboratorij, ki je akreditiran oz. priznan s strani WADA. Tam se analizira najprej vzorec A. Laboratorij pošlje rezultate WADA in pristojni protidopinški organizaciji (ADO), ki je odgovorna za opravljanje z rezultati. V primeru da je vzorec negativen se postopek zaključi. V primeru pozitivnega rezultata ADO preveri ali je bil proces kontrole dopinga izveden pravilno in preveri ali ima športni terapevtsko izjemo (TI) za najdeno snov. Športnika se o pozitivnem testu obvesti in se ga prosi za obrazložitev. Športnik ima pravico tudi zahtevati analizo vzorca B in pravico, da prisostvuje pri odpiranju B vzorca. Če je B vzorec negativen se primer opusti. V nasprotnem izidu ima športnik pravico zaslišanja in pravico do pritožbe. Vzorci se lahko shranijo in kadar koli nadaljnjo analizirajo v skladu z zahtevami Mednarodnih standardov za laboratorije ter Mednarodnih standardov za testiranja in preiskave (Mednarodni standardi za testiranja in preiskave: januar 2015, 2014). V primeru pozitivnega izida testa se športniku izreče začasni suspenz. Športniku se začasno prepove sodelovanje v vseh športnih aktivnosti (tekmovanjih in prireditvah) dokler ni izida zaslišanja pred pravosodnim odborom. Sankcioniranje je odvisno od vsebine in vrste protidopinške kršitve pravil. Na splošno velja, da se kazen za protidopinške kršitve pravil izreče za obdobje štirih let. Kazen se lahko skrajša ali podaljša glede na okoliščine posameznega primera (preplay Handbook for Ambassadors, 2015). 2.2.3.1 NENAMERNI DOPING Nenamerni doping je lahko posledica: nezavednega jemanja, zdravniške napake, kontaminiranih prehranskih dopolnil, neobstoječe terapevtske izjeme (Žiberna, 2014). Poznamo posamezne primere in primere organiziranega sistematičnega dopinga na nivoju klubske ekipe, nacionalne reprezentance ali celotne države npr. v Vzhodni Nemčiji. Vzhodna Nemčija in njen državni program od leta 1971 do leta 1989 je primer politično motiviranega sistematičnega dopinga. Vključeval je okoli 10.000 športnikov. Bolj sodobni primer namernega in nezavednega dodajanja prepovedanih snovi s strani tretje osebe je beloruska metalka krogle Nadzeya Ostapchuk, ki je na Olimpijski igrah v Londonu leta 2012 osvojila zlato medaljo. Kasneje so ji medaljo vzeli zaradi pozitivnega urinskega vzorca na anabolni androgeni steroid metenolon. Športnica je jemanje prepovedanih snovi zanikala, njen trener pa je kasneje priznal, da ji je brez njene vednosti dodajal to snov v kavo (Žiberna, 2014). Odmeven primer nenamernega dopinga zaradi zdravniške napake je bil zabeležen na Olimpijskih igrah v Sydneyju leta 2000, ko je romunska telovadka Andrea Raducan izgubila zlato olimpijko medaljo. Športnici je zaradi glavobola in zaprtega nosu pred tekmovanjem reprezentančni zdravnik predpisal zdravilo brez recepta, Nurofen. Zdravilo kot glavno aktivno 15

zdravilno učinkovino vsebuje nesteroidno protivnetno učinkovino ibuprofen. Hkrati kot dekongestiv, za zmanjšanje občutka zaprtega nosu, vsebuje psevdoefedrin. Le ta pa je na Listi prepovedanih snovi. Telovadka je zaužila tableto zdravila med ogrevanjem pred tekmovanjem. Njen urinski vzorec, vzet po tekmovanju je bil pozitiven zaradi prisotnosti psevdoefedrina. Odvzeto ji je bilo zlato odličje, zdravnika pa so suspendirali za obdobje dveh olimpijskih ciklusov (Arbitration CAS ad hoc Division (O.G. Sydney) 00/011 Andreea Raducan, 2000). Odmeven dopinški primer zaradi kontaminiranih prehranskih dopolnil je primer ameriškega plavalca Kickerja Vencilla. Leta 2003 je bil pozitiven zaradi prisotnosti 19-norandrosterona v urinu in bil suspendiran za obdobje štirih let. Uporabo prepovedanih snovi je sam zanikal, zato je poslal vsa svoja prehranska dopolnila na analizo v zasebni laboratorij. Ugotovili so, da je bil multivitaminski pripravek kontaminiran s sledovi anaboličnih androgenih steroidov. Pritožil se je na mednarodno arbitražno sodišče (angl. Court of Arbitration for Sport, CAS), kjer so mu kazen s 4 let znižali na 2 leti. Proti podjetju Ultimate Nutrition, ki je pripravilo prehransko dopolnilo, je leta 2005 dobil odškodninsko tožbo v višini več kot pol milijona dolarjev. Vendar je vseeno izgubil možnost verjetnega nastopa za ameriško plavalno reprezentanco na Olimpijskih igrah v Atenah leta 2004 ("Vencill was suspended two years, missed Olympics", 2005). Raziskave kažejo, da je okoli 15 25% vseh prehranskih dopolnil na trgu kontaminiranih s prepovedanimi snovmi (Maughan, 2005). Najpogostejši kontaminanti so anabolni androgeni steroidi in njihovi prekurzorji, stimulansi in adrenergični agonisti β2 (Geyer idr., 2004). Zaradi nevednosti uporabe prehranskih dopolnil so tako možnosti pozitivne doping kontrole precej večje. Športnik namreč vedno nosi vso odgovornost za snovi, odkrite v njegovih tekočinah, ne glede na njihov izvor. 2.3 ZDRAVSTVENE POSLEDICE DOPINGA Vsaka prepovedana snov ali postopek, ki je vključen na Listo prepovedanih snovi in postopkov predstavlja tveganje in/ ali ima stranske učinke. Nekatere prepovedane snovi so namenjene za terapevtske namene in se izdajajo le na recept. Snovi, ki jih jemljejo športniki so mnogokrat proizvedene in se prodajajo na črnem trgu, zato je verjetnost, da vsebujejo nečistoče, velika. Take snovi lahko povzročijo hude zdravstvene probleme. V primeru, da športnik jemlje celo več različnih vrst prepovedanih snovi, so stranski učinki te kombinacije še veliko hujši in resni ter lahko vodijo do usodnega konca. Sama zdravila oz. prepovedane snovi lahko vodijo do povzročitve tako psihološke kot fizične odvisnosti, kar je njihova velika slabost. Dolgotrajna uporaba velikih odmerkov prepovedanih snovi lahko tako vodi v trajne in ireverzibilne posledice ("Nevarnosti dopinga", 2016). 2.3.1 ANABOLIČNI AGENSI (VKLJUČNO S TESTOSTERONOM) Anabolični agensi (steroidi) so sintetično proizvedene snovi, ki posnemajo delovanje testosterona, hormona, ki ga naravno proizvaja telo. Anabolični agensi povečajo sintezo 16

proteinov in pospešijo mišično rast. Imajo tudi androgene učinke, vključno z razvojem moških karakteristik kot so globlji glas in večja poraščenost. Anabolični agensi so prepovedani na in izven tekmovanj ("Nevarnosti dopinga", 2016). Anabolični agensi se v medicini uporabljajo predvsem za zdravljenje hipogonadizma, menopavze pri ženskah, impotence in bolezni mišic. Delimo jih na anabolične androgene steroide in ostale anabolične agense ("Nevarnosti dopinga", 2016). Nekateri psihološki in fiziološki stranski učinki zlorabe anaboličnih agensov vplivajo na oba spola, medtem ko so nekateri specifični glede na spol. Povzeli smo zgolj nekaj stranskih učinkov ("Nevarnosti dopinga", 2016). Učinki na srčno-žilni sistem: steroidi lahko povzročijo nastanek oblog na stenah arterij, stanje imenovano ateroskleroza, kar je lahko posledica srčnega infarkta ali možganske kapi ("Nevarnosti dopinga", 2016). Fiziološke posledice: akne; plešavost pri moških; poškodbe jeter*; prezgodnje zapiranje rastnih centrov dolgih kosti (pri adolescentih), kar lahko zaustavi rast* ("Nevarnosti dopinga", 2016). Psihološke posledice: povečana agresivnost in spolna sla, ki lahko vodi do nenormalnega spolnega in kriminalnega obnašanja. Prenehanje jemanja anaboličnih steroidov lahko vodi v depresijo ("Nevarnosti dopinga", 2016). Specifično glede na spol moški: razvoj prsnega tkiva*, zmanjšanje testisov*, impotenca, zmanjšana produkcija sperme ("Nevarnosti dopinga", 2016). Specifično glede na spol ženske: globlji glas*, ustavitev rasti dojk, povečana poraščenost obraza, trebuha in spodnjega dela hrbta*, povečanje klitorisa*, nenormalen menstrualni ciklus ("Nevarnosti dopinga", 2016). *stranski učinki so lahko trajni in se razlikujejo med posamezniki 2.3.2 PEPTIDNI HORMONI, RASTNI DEJAVNIKI IN SORODNE SNOVI Osnovni medicinski namen teh snovi je različen. Uporabljajo se v terapevtske namene, največkrat za zdravljenje prezgodaj rojenih otrok in pri zdravljenju raka. V športu se največkrat zlorabljajo eritropoetin (EPO), inzulin, rastni dejavniki (npr. IGF-1) in rastni hormon (hgh). Peptidni hormoni, rastni dejavniki in sorodne snovi so prepovedani na in izven tekmovanja ("Nevarnosti dopinga", 2016). Fiziološke posledice: povišan krvni tlak - hipertenzija (EPO/hGH), krvni rak / levkemija (EPO/hGH), anemija (EPO), kap (EPO), srčni infarkt, pljučna embolija (EPO), problemi s ščitnico (hgh) ("Nevarnosti dopinga", 2016). 17

2.3.3 RASTNI HORMON (hgh) Fiziološke posledice: hudi glavoboli, izguba vida, akromegalija (izstopajoča ali povečana čeljust, lobanja, dlani in stopala), visok krvni pritisk, odpoved srca, diabetes in tumorji, artritis ("Nevarnosti dopinga", 2016). 2.3.4 BETA-2 AGONISTI Te spojine se v medicini uporabljajo za razširitev dihalnih poti pri zdravljenju astme in drugih dihalnih (pljučnih) obolenj. Nekatere raziskave so pokazale, da beta-2 agonisti lahko, kadar je njihova prisotnost v krvi močno povečana, vplivajo na izboljšanje telesnih sposobnosti. Beta- 2 agonisti so prepovedani na in izven tekmovanj ("Nevarnosti dopinga", 2016). Fiziološke posledice: glavobol, znojenje, nemir in vznemirjenost, mišični krči, živčnost ("Nevarnosti dopinga", 2016). 2.3.5 DIURETIKI IN DRUGI MASKIRNI AGENSI V medicini se te snovi uporabljajo pri zdravljenju odpovedi ledvic, hipertenzije in pri srčnem popuščanju. V primeru, da se diuretike jemlje brez zdravniškega nadzora, lahko pride do izčrpanja kalijevih zalog in celo smrti. Diuretiki in drugi maskirni agensi so prepovedani na in izven tekmovanj ("Nevarnosti dopinga", 2016). Fiziološke posledice: dehidracija, mišični krči, omotica in omedlevica, nizek krvni pritisk, izguba koordinacije in ravnotežja ("Nevarnosti dopinga", 2016). 2.3.6 POŽIVILA Poživila, na primer amfetamini in kokain, vplivajo na centralni živčni sistem. Poživila lahko povečajo budnost, zmanjšajo utrujenost ter pri športnikih povečajo tekmovalnost in napadalnost. Poživila so prepovedana na tekmovanjih. Osnovni medicinski namen teh snovi je zdravljenje bolezenskih stanj, kot so: pomanjkanje koncentracije, astma, debelost in narkolepsija ("Nevarnosti dopinga", 2016). Fiziološke posledice: nespečnost, anksioznost, izguba telesne teže, odvisnost, dehidracija, drhtenje, povišan srčni utrip in krvni pritisk, povečano tveganje za možgansko kap, srčni infarkt in motnje srčnega ritma ("Nevarnosti dopinga", 2016). 2.3.7 NARKOTIKI V manjših odmerkih se narkotiki v medicini uporabljajo za blaženje hudih bolečin. Vendar, pa lahko prekomerno zaužitje narkotikov vodi do motenj dihanja in celo smrti. Največkrat 18

povzročijo evforijo in psihološko stimulacijo, vendar pa predstavljajo veliko tveganje za zdravje. Narkotiki so prepovedani na tekmovanjih ("Nevarnosti dopinga", 2016). Fiziološke posledice: zmoten občutek nedotakljivosti, slabost in bruhanje, povečan prag za bolečino, upočasnjen srčni utrip, psihološka in fizična odvisnost ("Nevarnosti dopinga", 2016). 2.3.8 KANABINOIDI (MARIHUANA) Kanabinoidi so snovi, ki jih lahko najdemo v posušenih cvetovih, listih ali smoli rastline kanabis. Kanabis poznamo tudi pod imenom marihuana, trava, hašiš itd. Uporaba kanabisa povzroči, da je uporabnik evforičen in sproščen. Uporabo kanabisa se največkrat povezuje z t.i. rekreacijskim oz. družabnim okoljem. Če snov najdejo v športnikovem vzorcu na tekmovanju, to pomeni kršenje protidopinških pravil, ne glede na to v kakšnem okolju je športnik vzel kanabis. Kanabinoidi predstavljajo nevarnost, ker se določeni presnovki lahko kopičijo v maščobnih celicah in so tako prisotni v urinu še več tednov po uporabi, odvisno od uporabnikovega metabolizma in drugih življenjskih navad. Kanabinoidi so prepovedani na tekmovanju ("Nevarnosti dopinga", 2016). Fiziološke posledice: povečan srčni utrip, prizadet kratkoročni spomin, upočasnjena koordinacija in delovanje refleksov, nezmožnost koncentracije, izgubljen občutek za čas in prostor, dihalna obolenja ("Nevarnosti dopinga", 2016). Psihološke posledice: motnje razpoloženja, nezmožnost razmišljanja in branja ("Nevarnosti dopinga", 2016). 2.3.9 GLUKOKORTIKOSTEROIDI Osnovni medicinski namen teh spojin je zdravljenje alergij, astme, vnetij in kožnih bolezni. Glukokortikosteroide pogosto najdemo v kapljicah za oči in ušesa ter v nosnih razpršilih. Lahko so prisotni tudi v injekcijah, kremah, svečkah, oralnih tabletah in v inhalatorjih. Glukokortikosteroidi so prepovedani na tekmovanju ("Nevarnosti dopinga", 2016). Fiziološke posledice: izguba mišične mase, slabenje poškodovanih območij v mišicah, kosteh, kitah in ligamentih, upočasnitev ali zaustavitev rasti pri mladih ljudeh ("Nevarnosti dopinga", 2016). 2.3.10 BETA BLOKATORJI V medicini se beta blokatorji uporabljajo za nadzor hipertenzije, srčne aritmije, angine pektoris (hude bolečine v prsih), migren in živčnih ali anksioznih stanj. Beta blokatorji so prepovedani v določenih športnih panogah ("Nevarnosti dopinga", 2016). 19

Fiziološke posledice: nižji krvni pritisk, počasen srčni ritem, motnje spanja, krčenje dihalnih poti ("Nevarnosti dopinga", 2016). 2.3.11 MANIPULACIJA KRVI IN KRVNIH KOMPONENT Krvni doping obsega postopke, ki povečujejo sposobnost krvi za prenos kisika. Krvni doping se uporablja za povečanje rdečih krvnih celic v telesu s pomočjo transfuzije * (avtologne ali homologne). Rezultat je povečan hematokrit (odstotek rdečih krvnih celic v krvi), kar pomeni, da lahko telo prenese več kisika v aktivne celice. Krvni doping je prepovedan na in izven tekmovanj ("Nevarnosti dopinga", 2016). Fiziološke posledice: povečan pritisk na srce, krvni strdki, kap ("Nevarnosti dopinga", 2016). * Uporaba transfuzij pomeni povečano tveganje za infekcijske bolezni kot sta AIDS in hepatitis. 20

3 CILJI IN ODPRTA VPRAŠANJA V diplomskem delu bomo poskušali odgovoriti na naslednja vprašanja. Koliko dopinških primerov in v katerih športnih panogah je bilo zabeleženih v Sloveniji? Kakšne so bile vrste kršitev pravil proti dopingu, kot jih opredeljuje Kodeks? Zanima nas tudi katere vrste prepovedanih snovi so bile prisotne v dopinških primerih. Naredili bomo, kolikor je mogoče, tudi primerjavo s svetom s pomočjo podatkov WADA-e (iz leta 2014). Za lažje raziskovanje in opredelitev rezultatov smo si zastavili dve hipotezi: H1: Dopinški primeri v Sloveniji so najbolj pogosti v športih, kjer prevladuje vzdržljivost. H2: Najbolj pogosto uporabljene doping substance, so tako kot v svetu tudi v Sloveniji, anabolični steroidi, ki prevladujejo nad uporabo substanc za izboljšanje vzdržljivosti (EPO). 21

4 REZULTATI IN DISKUSIJA 4.1 PREGLED DOPINŠKIH PRIMEROV V SLOVENIJI V nadaljnjih analizah za Republiko Slovenijo, smo uporabili dostopne podatke s strani Slovenske antidoping organizacije (SLOADO) od leta 1996 do avgusta leta 2016. 4.1.1 PREGLED TESTIRANJ V SLOVENIJI Analizirali smo podatke opravljenih testiranj v Sloveniji med letoma 2011 in 2015. Kot smo opazili na Sliki 3 se je število opravljenih testiranj, kljub vmesnim padcem, z leti povečevalo. V letu 2013 je bilo izvedenih 404 (402 urin, 2 kri) testiranj, v letu 2014 skupaj 370 (352 urin, 18 kri) in v letu 2015 izvedenih 546 (453 urin, 93kri) testiranj. Odgovor zakaj padec v letu 2014 smo našli v Letnem poročili SLOADO za leto 2014. SLOADO je prenehal s testiranjem aprila 2014, ker jim je bila v okviru obstoječih sredstev prioriteta prevod Svetovnega protidopinškega kodeksa z mednarodnimi standardi in priprava novih nacionalnih pravil (Letno poročilo 2014, 2015). Slika 3: Pregled testiranj v Sloveniji od leta 2011 do leta 2015 (Letna poročila SLOADO, 2016) Na Sliki 3 je prikazan grafični pregled testiranj v Sloveniji v letih 2011 do 2015. Prikazuje število urinski in krvnih testiranj ter skupno število testiranj v posameznem letu. 22

4.1.2 POZITIVNI DOPINŠKI PRIMERI V SLOVENIJI Podatki za Slovenijo so dne 18.8.2016 šteli 34 zabeleženih kršitev protidopinških pravil. Zabeleženi sta bili dve vrsti kršitev: - prisotnost prepovedane snovi ali njenih presnovkov (metabolitov) ali označevalcev (markerjev), ki jih določa Lista prepovedanih snovi in postopkov, v športnikovem vzorcu in - kršitev v zvezi z lokacijo. Začasno suspendirani so bili trije športniki: Blaža Klemenčič, Jure Kocjan in Kristijan Fajt. Vsi prihajajo iz kolesarstva, njihovi vzorci pa so bili pozitivni na eritropoetin (EPO). Razlika v primerih je v časovnem obdobju analize vzorcev. Prva dva sta bila suspendirana po kasnejši analizi vzorca iz leta 2012, tretji je bil analiziran leta 2016. Trenutno izločena slovenska športnica je bila plavalka, katere vzorec je bil pozitiven na snov GW1516 (metabolični modulator). Tanji Šmid je bila dodeljena sankcija v dolžini štirih let ("Sankcije", 2016). Slika 4: Pozitivni dopinški primeri v Sloveniji od 1996 do 2016 ("Sankcije", 2016). Na Sliki 4 je prikazano število pozitivnih dopinških primerov v Sloveniji, od leta 1996 do avgusta 2016. V letu 2003 je bilo ugotovljeno največ kršitev. Pri letu 2016 je pri številu primerov zvezdica (*), ker sta bila dva vzorca pozitivna po ponovni analizi vzorcev iz leta 2012. 23