DRAŽETIĆ Monika DIPLOMSKO DELO 2012 DIPLOMSKO DELO. Monika Dražetić

DRAŽETIĆ Monika DIPLOMSKO DELO 2012 DIPLOMSKO DELO Monika Dražetić Celje, 2012

MEDNARODNA FAKULTETA ZA POSLOVNE IN DRUŽBENE ŠTUDIJE Univerzitetni študijski program 1. stopnje Ekonomija v sodobni družbi Diplomsko delo PODOBNOSTI IN RAZLIKE MED STEČAJEM IN PRISILNO PORAVNAVO Z VIDIKA OBVLADOVANJA KRIZE Monika Dražetić Celje, 2012 Mentor: izr. prof. dr. Drago Dubrovski

IZJAVA O AVTORSTVU Spodaj podpisani/-a študent/-ka Mednarodne fakultete za družbene in poslovne študije Monika Dražetić, z vpisno številko 101080902021, sem avtor/-ica diplomskega dela z naslovom: Podobnosti in razlike med stečajem in prisilno poravnavo z vidika obvladovanja krize. S to izjavo zagotavljam: - da sem avtor/-ica diplomskega dela, - je diplomsko delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela, - so vsa dela in mnenja drugih avtorjev oziroma avtoric, ki sem jih uporabljal/-a v svojem delu, ustrezno navedena oziroma citirana v skladu z vsemi fakultetnimi navodili ter navedena v seznamu lizerature, - je priloženo delo izvirno in še ni bilo preloženo za pridobitev drugih strokovnih in znanstvenih naslovov, - da je elektronska oblika diplomskega dela identična s tiskano obliko diplomskega dela in soglasam z objavo diplomskega dela na svetovnem spletu, - da sem za še ne objavljena gradiva, tabele, slike in ostali material, ki sem ga uporabil/- a v diplomskem delu, pridobil/-a soglasje avtorja, - da sem poskrbel/-a za tehnično, oblikovano, jezikovno in slovnično pravilnost diplomskega dela v skladu z vsemi fakultetnimi pravilniki in navodili v postopku diplomiranja na 1. stopnji. V, dne. Podpis avtorja/-ice:

POVZETEK V diplomskem delu opisujemo krizo ter njene vzroke, predstavimo kateri so najpogostejši ukrepi za obvladovanje krize ter uporabo insolvenčnih postopkov kot načini razreševanja krize. Osredotočili smo se predvsem na stečajni postopek in postopek prisilne poravnave. Oba postopka sta urejena v Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Zanimalo nas je, ali so razlike med obema insolventnima postopkoma tako majhne, da ju lahko združimo v enoten projekt, v primeru Vegrad d.d. nas je zanimal položaj delavcev, ki so ostali brez zaposlitve, zaradi stečaja podjetja. Namen diplomskega dela je opozoriti na razlike med stečajnim postopkom in postopkom prisilne poravnave, ki spadata med insolventne postopke, na tej osnovi pa podati managementu nekatera priporočila, za kateri insolventni postopek se je bolje odločiti. Kjučne besede: kriza, stečaj, prisilna poravnava, podjetje. ABSTRACT Our diploma thesis describes the crisis and its causes, which are the most common measures for coping with the crisis and the use of insolvency procedures and ways of solving the crisis. We focused primarily on bankruptcy and compulsory dissolution. Both procedures are regulated by the Financial operations, insolvency proceeding and compulsory dissolution act. We were interested whether the differences between the two insolvency proceedings are so small that they can be joined into a single project, in the case of Vegrad d.d. we were intrested in the position of employees who have lost their jobs due to bankruptcy. The purpose of diploma thesis was to point out the difference between bankruptcy proceedings and compulsory composition procedure, which both belong to the insolvency proceedings, and on this basis make certain recommendations for management, for which the insolvent proceedings is better choice. Keywords: crisis, bankruptcy, compulsory composition, company III

VSEBINA 1 UVOD... 1 1.2 Opredelitev obravnavanega problema in teoretičnih izhodišč... 1 1.3 Opredelitev namena in ciljev raziskave... 1 1.4 Raziskovalna vprašanja... 2 1.5 Predpostavke in omejitve raziskave... 2 1.6 Raziskovalne metode... 2 2 PODJETJE V KRIZI... 4 2.1 Neuspeh podjetij... 4 2.2 Nominalna in realna opredelitev krize... 5 2.3 Kriza in njene značilnosti... 5 2.4 Najpogostejši ukrepi za obvladovanje krize... 6 2.5 Razreševanje kriz v primerih insolvenčnih postopkov... 8 2.5.1 Insolvenčni postopki in insolvenčno pravo... 8 2.5.2 Stečaj kot oblika razreševanja kriz v podjetjih... 10 2.5.3 Zdravljenje kriz s prisilno poravnavo... 11 2.6 Vpliv krize na zaposlovanje tujih delavcev... 13 3 STEČAJ... 25 3.1 Opredelitev stečaja... 25 3.2 Razlogi za stečaj... 25 3.3 Organi stečajnega postopka... 25 3.4 Uvedba in začetek stečajnega postopka... 25 3.5 Pravne posledice stečajnega postopka... 25 3.6 Delavci in njihove pravice... 25 3.7 Upniki in terjatve... 25 3.8 Nepravilnosti v stečajih... 25 3.9 Prednosti in slabosti stečaja... 25 3.10 Prisilna poravnava v stečaju... 25 3.11 Končanje stečajnega postopka... 25 4 PRISILNA PORAVNAVA... 25 4.1 Opredelitev prisilne poravnave... 25 4.2 Organi v postopku prisilne poravnave... 25 4.3 Začetek postopka prisilne poravnave in pravne posledice začetka postopka... 25 4.4 Načrt finančnega prestrukturiranja... 25 4.5 Terjatve in obveznosti... 25 4.6 Delavci in njihove pravice... 25 4.7 Umik predloga za začetek postopka prisilne poravnave... 25 4.8 Prednosti in slabosti prisilne poravnave... 25 5 PODOBNOSTI IN RAZLIKE MED STEČAJEM IN PRISILNO PORAVNAVO... 32 5.1 Razlike med zakonoma ZPPSL in ZFPPIPP... 32 5.2 Primerjava stečaja in prisilne poravnave... 32 IV

5.3 Podobnosti med stečajem in prisilno poravnavo... 32 6 VEGRAD D. D. GRADBENO INDUSTRIJSKO PODJETJE... 35 6.1 O podjetju Vegrad d.d.... 35 6.2 Uspešna obdobja... 35 6.3 Vzroki neuspeha podjetja... 35 6.4 Neuspešen poskus prisilne poravnave... 35 6.5 Stečajni postopek... 35 7 ODGOVORI NA RAZISKOVALNA VPRAŠANJA... 40 8 ZAKLJUČEK... 43 9 LITERATURA IN VIRI... 44 V

PREGLEDNICE Preglednica 2.1: Pogosti ukrepi v obvladovanju krize po posameznih področjih... 7 Preglednica 2.2: Prednosti in slabosti stečajnega (insolvenčnega) upravitelja kot kriznega managerja... 10 VI

KRAJŠAVE ZFPPIPP Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju ZPPSL Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji ZGD Zakon o gospodarskih družbah ZDR Zakon o delovnih razmerjih ZJSRS Zakon o jamstvenem in preživninskem skladu Republike Slovenije D. D. Delniška družba SP Stečajni postopek PP Prisilna poravnava VII

1 UVOD 1.2 Opredelitev obravnavanega problema in teoretičnih izhodišč Nahajamo se v takšnem obdobju, kjer se skoraj vsa podjetja soočajo s finančno in gospodarsko krizo. Že sama beseda kriza ima negativen prizvok, ker lahko označuje slabo stanje v podjetju in nekakšno negativno posledico napačnega/negativnega poslovanja. Kriza lahko ogroža dele podjetja ali pa podjetje celo. Tudi v Sloveniji se že nekaj časa spopadamo z gospodarsko krizo. Preko medijev smo bili dnevno obveščeni o položaju podjetij na trgu. Nekatera podjetja se zapirajo, nekatera masovno odpuščajo, nekatera pa grejo v prisilno poravnavo, če ta ni uspešna pa v stečaj. Na primer delali smo v nekem podjetju, ki se nam zdi, da dobro in uspešno posluje, čez noč pa se znajde v krizi in podjetje gre v stečaj ali prisilno poravnavo. Nato smo se vprašali, zakaj in kako je prišlo do takšne situacije. Da pridemo do dobrega odgovora, moramo narediti dobro analizo poslovanja podjetja in potrebno je dobro poznavanje podjetja. Ugotovljeno je, da vsaka odločitev managerja prinaša finančne posledice, dobre ali slabe. Danes pa smo bili prevečkrat priča napačnim odločitvam managerjev, zato se podjetja velikokrat znajdejo v težavah. Obstaja več načinov, kako se lahko podjetje reši iz krize. Prisilna poravnava in likvidacija sta dva načina izhoda iz sedanje ali pretekle krize, nista pa najbolj poznana. Poznanih je še namreč več drugih, ki ne spadajo med insolventne postopke. V poslovni praksi pa managerji v mnogih primerih ne poznajo bistvenih razlik med obema postopkoma, zato ju včasih mečejo v isti koš. Prav te razlike bi morali managerji poznati za uspešno obvladovanje podjetja med krizo. Mnogi managerji se soočajo s spremembami v poslovanju podjetja, zato moramo poskrbeti, da so naše odločitve takšne, da so v prid podjetja. Če se naše podjetje znajde v krizi, je dobro poznati, kakšne so razlike med stečajem in prisilno poravnavo. Za lažje razumevanje obeh postopkov bomo predstavili podjetje Vegrad d. d. Gradbeno industrijsko podjetje in zakaj se je to podjetje znašlo pred odločitvijo, da gredo v stečaj. 1.3 Opredelitev namena in ciljev raziskave Namen diplomskega dela je s teoretično razpravo in uporabo spoznanj iz analize izbranega konkretnega primera opozoriti na razlike med stečajnim postopkom in postopkom prisilne poravnave, ki spadata med insolventne postopke, na tej osnovi pa podati managementu nekatera priporočila, za kateri insolventni postopek se je bolje odločiti. 1

S pomočjo strokovne literature in virov bomo predstavili pojma stečaj in prisilna poravnava. Osredotočili se bomo predvsem na podobnosti in razlike med njima. Prav tako želimo s pomočjo zbranih in analiziranih podatkov predložiti izboljšave pri obeh postopkih. Cilji diplomskega dela: - Opredeliti pojem kriza, ki lahko vodi do neuspeha podjetij. - Prikazati stečajni postopek in postopek prisilne poravnave z njunimi značilnostmi. - Na osnovi teoretične razprave in analize konkretnega primera podati predloge za izboljšanje položaja zaposlenih v insolventnih postopkih. - Pojasniti vlogo upraviteljev v stečajnem postopku in postopku prisilne poravnave. 1.4 Raziskovalna vprašanja Med pisanjem diplomskega dela in študijo literature smo se oprli na naslednja raziskovalna vprašanja. Raziskovalno vprašanje 1: Kako vpliva kriza na poslovanje podjetja? Raziskovalno vprašanje 2: Ali je stečaj tudi eden izmed postopkov za rešitev podjetja iz krize? Raziskovalno vprašanje 3: Ali so razlike med stečajem in prisilno poravnavo tako majhne, da lahko v primeru razreševanja krize oba postopka združimo v enoten projekt? Raziskovalno vprašanje 4: Stečaj podjetja Vegrad d. d. je pomenilo za njihove zaposlene prenehanje delovnega razmerja. Ali je dovolj poskrbljeno za odpuščene delavce (bivalni pogoji, izplačila)? 1.5 Predpostavke in omejitve raziskave V diplomskem delu smo si postavili nekatere predpostavke in omejitve. Predpostavljali smo, da so podatki in analize virov dovolj zanesljivi, zato jih ne bomo posebej preverjali ter da bomo iz analize primera lahko dobili dovolj zanesljive podatke. Nekateri vidiki (npr. tržni, lastniški) bodo zgolj omenjeni, ne bodo pa predmet podrobnih analiz. Obravnavali smo zgolj en primer, zato popolno posploševanje dobljenih rezultatov na vse primere ne bo mogoče. 1.6 Raziskovalne metode V diplomskem delu je uporabljen teoretični pristop, ki temelji na uporabi teoretičnih spoznanj ter spoznavanju posebnosti v povezavi z obravnavano temo. Pri izdelavi diplomskega dela smo uporabljali domačo strokovno literaturo, internetne vire ter članke z najnovejšimi ugotovitvami z vidika obravnavane teme. 2

V teoretičnem delu diplomskega dela smo uporabljali deskripcijsko metodo in komparativno metodo. Z njima smo opisali pojme, kot so stečaj, prisilna poravnava, upniki, dolžniki ter skušali ugotoviti, kakšne so podobnosti in razlike med stečajem in prisilno poravnavo. V empiričnem delu diplomskega dela smo predstavili podjetje Vegrad d. d. Gradbeno industrijsko podjetje, ki se je soočalo s stečajem in prisilno poravnavo. O tem podjetju smo pridobili podatke o razlogih za stečaj in prisilno poravnavo podjetja. 3

2 PODJETJE V KRIZI 2.1 Neuspeh podjetij V literaturi o stečajih podjetij najdemo pojem neuspeh podjetja, ki ga ne smemo enačiti s pojmom neuspešnega poslovanja podjetja. Neuspešno poslovanje podjetja imamo v razmerah, ko je stopnja donosa na vloženi kapital z upoštevanjem stopnje tveganja občutno in stalno pod stopnjami donosa za podobna tveganja. Taka ekonomska situacija še ne pomeni, da mora podjetje prenehati s poslovanjem, saj bo odločitev za prenehanje poslovanja običajno temeljila na pričakovanih donosih in zmožnosti podjetja, da pokriva variabilne stroške. Podjetje sicer lahko ekonomsko neuspešno posluje vrsto let, vendar ker sprotno pokriva svoje obveznosti, to še ni neuspeh podjetja. S pojmom neuspeh podjetja se v ekonomski literaturi označuje takšno stanje podjetja, ki vodi do obveznih reorganizacij pred stečajem pod nadzorom in s pristankom upnikov, do stečajev in likvidacij (Žnidaršič Kranjc, 1993, str. 22). Po drugi strani pa raziskave mednarodnih institucij (IMD) kažejo, da je konkurenčnost slovenskega gospodarstva iz leta v leto slabša (Gomezelj Omerzel, 2008, str. 115). Predragi smo v primerjavi z drugimi državami in izzivi, s katerimi se soočamo v krizi. Ne gre torej upati, da bo v kratkem času stanje na našem trgu spet takšno, kot je bilo pred krizo. Vprašanje je torej, kakšne spremembe vpeljati v vaše podjetje, da bodo vaši poslovni rezultati tako dobri, kot so bili pred krizo, čeprav bo stanje na trgu še naprej takšno, kakršno je zdaj (Brezigar, 2011, str. 40). Zlasti nizka je stopnja znanja zaposlenih in managementa. Kar 70 % podjetij ni sposobnih sodelovati z akademskim raziskovalnim krogom in samo vsako četrto podjetje je inovativno (Možina in Kovač, 2006, str. 157). Po Tavčarju (2008, str. 79) sedanja uspešnost organizacij temelji na učinkovitem sprotnem izrabljanju nekaj izbranih, obstoječih zmožnosti programov, smeri delovanja. Za uspešnost organizacije v prihodnosti mora management nenehno snovati in reševati mnoge nove možnosti. Organizacija naj sproti kar najbolj učinkovito izrablja konkurenčne prednosti, ki jih ima zaradi obstoječih ključnih zmožnosti, vzporedno pa snuje in ob pravem času udejanja v novih proizvodnih nove ključne zmožnosti. V poglavju smo izpostavili pojem neuspeh podjetja, ki je pogosto razlog za neuspešno poslovanje podjetja, kar pa je lahko razlog za nastanek insolventnosti, katere posledica je lahko prisilna poravnava in stečaj. Da se podjetje izogne neuspešnemu poslovanju, mora organizacija razvijati in uporabljati svoje konkurenčne prednosti ter ima tako ključno prednost pred ostalimi podjetji. V praktičnem primeru bomo poskušali najti vzroke za neuspešnost podjetja in kako se z njimi spopadajo. 4

2.2 Nominalna in realna opredelitev krize V vsakodnevnih sporočilih, različnih strokovnih študijah in podjetniških gradivih pogosto zasledimo navedbe o naravnih nesrečah, raznovrstnih konfliktih, večjih ali manjših težavah podjetij, posameznih industrijskih ali storitvenih panog ali celo držav, ki se na tak ali drugačen način povezujejo s pojmom kriza. Kriza je dokaj pogosto uporabljena oznaka za težavne, nevarne in za prihodnost odločilne položaje, saj se nanaša na izredno široko področje naravnih, družbenih, ekonomskih in duševnih procesov (Dubrovski, 2004, str. 13). Naša nominalna (terminološka) in realna (vsebinska) opredelitev krize najprej na eni strani upošteva navedbe proučevanih avtorjev, na drugi strani pa tudi lastna stališča do koncepta organizacijske krize, kot jo razumemo v tem delu. Krizo najprej obravnavamo kot stanje, ki ogroža nadaljnji obstoj in razvoj organizacije. Do takšnega stanja pa je lahko privedel bodisi posamezen neugoden dogodek ali več hkratnih dogodkov ali pa je to stanje nastalo kot proces, v katerem so se začetne obvladljive motnje pojavljale vse pogosteje in intenzivneje. Kriza torej ni niti dogodek niti proces, temveč nujna posledica (Dubrovski, 2011, str. 29). 2.3 Kriza in njene značilnosti Kriza je dokaj pogosto uporabljena oznaka za težavne, nevarne in za prihodnost odločilne položaje, saj se nanaša na izredno široko področje naravnih, družbenih, ekonomskih in duševnih procesov (npr. politična kriza, gospodarska kriza, kriza vrednot, moralna kriza, itd.). V vsakdanjem jeziku ima kriza največkrat prevladujočo negativno konotacijo, saj jo povezujemo z najrazličnejšimi neprijetnostmi in težavami. Kriza ima lahko zelo različne razsežnosti. Z gospodarskega vidika lahko tako govorimo o svetovni gospodarski krizi, krizi sorodnih gospodarstev ali regije, narodnogospodarski krizi, panožni krizi in podjetniški (organizacijski) krizi. Tako kot gospodarske družbe lahko kriza, ceteris paribus, prizadene tudi negospodarske ustanove in podjetja. Kriza je s sodobnimi podjetji neločljivo povezana. Z naraščanjem kompleksnosti podjetij, ki so z različnimi družbenimi sferami interaktivno povezana, se možnosti nastanka krize le še povečujejo, pri čemer se tudi povečuje paleta vzrokov, ki do krize lahko pripelje. Z vidika managementa podjetja oziroma nosilcev poslovnih odločitev prinaša kriza izredne razmere, ki zaradi kritičnosti trenutka zahtevajo zelo hitro sprejemanje poslovnih odločitev, te pa morajo biti po možnosti čim bolj pravilne, saj ponavadi popravki niso mogoči. Časovni in odločevalski pritisk je v kontrastu z vzroki in potekom nastajanja krize, kar je običajno dolgoročnejši proces (Dubrovski, 2004, str. 13 19). 5

Management v podjetju je potemtakem neposredno soočen z naslednjimi značilnostmi izrednih razmer, ki zahtevajo drugačen pristop v vodenju podjetja, kot je to primer v normalnih razmerah: - Močno omejen razpoložljiv čas za odločanje. - Odločanje v razmerah, ki so presenetile ali celo šokirale. - Celotno dogajanje je pospešeno. - Omejena materialna in nematerialna sredstva, na katere se je mogoče pri izbiri ukrepov nasloniti. - Nenehno in nepričakovano pojavljanje vedno novih znakov in značilnosti krize. Iz omenjenih značilnosti torej izhaja, da je delovanje in vedenje organizacije v stanju krize drugačno od tistega, ki velja za obdobje načrtnega razvoja, zato pa morajo biti drugačne tudi metode in tehnike, ki jih management uporablja. Prav iz opisanih značilnosti kriznih razmer, v katerih se znajde management, izhajajo posebnosti vodenja podjetja v težavah, ki se tako razlikuje od»klasičnega«strateškega managementa. Krizni management je vsekakor bolj kratkoročno naravnan. Ko je treba pred razvojnimi cilji zagotoviti obstoj podjetja, so bolj poudarjene taktično operativne naloge, čeprav morajo tudi te biti del neke celotne strategije podjetja. Krizni management je torej poseben del sodobnega strateškega managementa, značilen za podjetje v resnih težavah, ko je treba pri vodenju upoštevati prej navedene značilnosti posebnih razmer. Zaradi vedno večje turbolentnosti notranjega in zunanjega okolja pa dejansko»klasični«management pridobiva vedno več značilnosti kriznega managementa (Dubrovski, 2004, str. 13 19). Po Malešiču (2004, str. 11) ima vsaka kriza specifične značilnosti, vse krize pa imajo tudi veliko skupnega. V krizi odločevalci na različnih vladnih ravneh zaznajo ogrožanje temeljnih vrednot in norm ali pa ogrožanje njihovega položaja vodilnih javnih uslužbencev. Kriza ponuja omejen čas za oblikovanje politike in sprejemanje odločitev. In navsezadnje, kriza postavlja odločevalce pod velik stres in jih prisili, da sprejemajo odločitve v negotovih razmerah, v katerih dogodki prehitevajo drug drugega. Kriza na splošno ne prinaša nič dobrega. Kriza pomeni veliko sprememb in posledic tako za podjetje in zaposlene v njem. Pri obvladovanju krize v podjetju ima ključno vlogo strateški management, ki išče rešitve za izhod iz krize, prav tako mora manager imeti takšne lastnosti, da v času krize sprejme poslovno pravilno odločitev, saj spreminjanje te odločitve ni mogoče. 2.4 Najpogostejši ukrepi za obvladovanje krize Vedeti moramo, kje iskati potencialne krize in to je prvi korak pri obvladovanju krize. Naslednja naloga je sistematično iskanje notranjih vzrokov, ki bi lahko pripeljali do večjih težav v prihodnosti. Nekateri bodo predstavljali dražja tveganja kot drugi. Nekateri bodo imeli večjo verjetnost, da se pojavijo. Ne smemo biti zaskrbljeni o obsegu in verjetnosti različnih 6

tveganj. Trenutno naredimo seznam stvari, ki bi lahko privedle do velikih težav (Crisis Mananagement, 2004, str. 12). Glede na to, da je kriza takšno stanje, ki neposredno ogroža nadaljnji razvoj podjetja, tega stanja ne bo mogoče odpraviti zgolj z manjšimi modifikacijami v strukturah in procesih, saj bodo za zaustavitev negativnih trendov potrebni radikalni, pogosto tudi zelo boleči ukrepi. Pri pripravi in izvedbi ukrepov, ki so v akutni krizi najprej kratkoročni (takojšnji), je treba vendarle upoštevati tudi dolgoročni vidik, saj končni namen sanacije ni zgolj zaustavitev negativnih gibanj (akutne krize), temveč preživetje in nadaljnji razvoj organizacije (Dubrovski, 2011, str. 150). Dubrovski v knjigi Razsežnosti kriznega managementa navaja najbolj pogoste ukrepe po posameznih področjih. Ti ukrepi bodo prikazani v preglednici 1. Preglednica 2.1: Pogosti ukrepi v obvladovanju krize po posameznih področjih UKREPI NA PODROČJU MANAGEMENTA IN NAČINA DELOVANJA Zamenjava vodstva in nastavitev kriznega managementa Začasno centralizirano vodenje Spremenjena organiziranost podjetja Učinkovito krizno komuniciranje Vir: Dubrovski, 2011. UKREPI NA PODROČJU PRIHODKOV Zaustavitev padanja prodaje ali povečanje prodaje Selekcija ponudbenega programa Zvišanje ali zmanjšanje cen ter preoblikovanje drugih prodajnih pogoje UKREPI NA PODROČJU FINANCIRANJA Zagotavljanje kratkoročne likvidnosti in zadostne plačilne sposobnosti Preoblikovanje tujih virov financiranja Urejanje področja lastnega (notranjega) financiranja UKREPI NA PODROČJU ODHODKOV Obvladovanje stroškov Izboljšanje učinkovitosti operativnega delovanja UKREPI NA PODROČJU ZAPOSLENIH Zmanjšanje števila zaposlenih ali povečanje produktivnosti Zamenjave na srednjem in nižjem managementu Pridobitev novih sodelavcev 7

Najbolj pogost ukrep na področju zaposlenih je zmanjšanje števila le-teh. Zato se bomo nekoliko bolj osredotočili na to področje, ker se nam zdi, da se podjetja za ta ukrep odločijo, ker je to za njih enostaven način, ki naj bi vodil do boljših rezultatov v primeru krize. V procesu zdravljenja krize pa bodo zaposleni največkrat objekt njenega razreševanja, saj je zmanjšanje števila zaposlenih in obsega zaposlovanja (t. i. downsizing) eden najbolj pogostih ukrepov zdravljenja krize. Takšen pristop se največkrat opredeljuje kot»trd«, saj zaposlene obravnava le kot eno izmed vseh razpoložljivih materialnih in nematerialnih sredstev v podjetju. Downsizing je za zaposlene (in management) zelo neprijetna metoda, velikokrat povezana s padcem morale, produktivnosti, zaupanja, odhodom najboljših (t. i. negativna kadrovska selekcija), zmanjšanjem lojalnosti, izgubo nadzora, osebnimi krizami, izgubo skupnega znanja in skupne organizacijske klime (Dubrovski, 2011, str. 182 183). Delavci, ki so ostali v podjetju, imajo občutek krivde. Razmišljajo o odpuščenih kolegih ter na kakšen način so oni ostali v podjetju in zakaj so drugi odšli. Takšen občutek lahko vodi do manjše produktivnosti zaposlenega, nezaupanja in nenazadnje lahko ta zaposleni poda odpoved. Po Dubrovskem (2011, str. 183) je odpuščanje zaposlenih izjemno zahtevna naloga managementa, ki se je le-ta želi na vsak način ogniti, saj je povezana z velikimi neprijetnostmi, konflikti, osebnimi težavami itn., zato mora odpuščanje potekati sistematično in načrtno z veliko mero respektivnosti in dostojanstva do zaposlenih, ki so postali žrtev radikalne prenove ali nezmožnosti managementa za pridobivanje novih poslov. Odpuščenim je treba ponuditi vse razpoložljive informacije o možnostih uveljavljanja pravic za brezposelne osebe ali o novih zaposlitvah. V proučevanem primeru Vegrad bomo pokazali, da vodilni v podjetju na začetku niso poskrbeli za zaposlene oziroma jim niso pokazali spoštovanja. Ker so zaposleni večinoma državljani Bosne in Hercegovine jim niso ponudili vseh informacij, kako ukrepati v primeru brezposelnosti. Šele po nekaj mesecih so le dobili nekaj denarja iz Jamstvenega in preživninskega sklada Republike Slovenije. 2.5 Razreševanje kriz v primerih insolvenčnih postopkov 2.5.1 Insolvenčni postopki in insolvenčno pravo Če v podjetju stanja akutne krize, katere posledice se močno odražajo na finančnem področju, ni mogoče odpraviti z radikalnimi spremembami v poslovanju in izvensodnimi dogovori z upniki o odpisu, odlogu ali zmanjšanju, ima podjetje vendarle še možnost sodnega varstva oziroma uporabe določil sodnih insolvenčnih postopkov, med katere spadajo stečajni postopek, postopek prisilne poravnave in postopek sodne likvidacije. 8

Značilnost insolvenčnih postopkov, ki so velikokrat zadnji izhod iz akutne krize in v katerih sodelujejo pristojna nacionalna sodišča, je prisotnost posebnega insolvenčnega prava, ki ga morajo udeleženci dobro poznati in ustrezno upoštevati. Na področju pravnih disciplin, ki so povezane z insolvenčnimi sodnimi postopki, je mogoče razlikovati med stečajnim pravom in insolvenčnim pravom. Namen stečajnega prava je predvsem v oblikovanju pravno določenih postopkov in metod, s katerimi naj bi se v procesu unovčevanja in razdelitve stečajne mase oziroma premoženja stečajnega dolžnika zagotovilo čim večje poplačilo upnikov. Stečajno pravo zajema tudi postopek prisilne poravnave, ki pa sam po sebi še ne pomeni prenehanja poslovanja dolžnika. Insolvenčno pravo ne pomeni izigravanja upnikov ali slabšanja njihovega položaja, ampak ponovno oživitev podjetniških potencialov propadlega podjetja, kar ni v interesu samo dolžnika, ampak upnikov, ki na osnovi sanacije podjetja lahko zagotovijo boljše možnosti poplačila in še nadaljnjega sodelovanja (Dubrovski, 2011, str. 195 196). Pravni vidik insolvenčnih postopkov v Sloveniji je neposredno urejen v Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (od leta 2008), posredno pa v Zakonu o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) (od leta 1993 naprej) in Zakonu o delovnih razmerjih (od 2003 naprej). Postopkom zaradi insolventnosti so skupna tri temeljna načela: načelo enakega obravnavanja upnikov, načelo zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov in načelo hitrosti postopka (Dubrovski, 2011, str. 196 197). Za uspešno ozdravitev ima ključno vlogo management (stari ali novi) in upravitelj, ki v postopkih poravnave aktivno sodelujejo pri oblikovanju predloga insolvenčnega načrta in ki morajo v vsakem primeru delovati po načelih kriznega managementa, posledično pa to pomeni, da morajo imeti znanja, veščine in izkušnje (kompetence), primerne za reševanje najzahtevnejših poslovnih problemov z upoštevanjem obveznih zakonskih okvirov, na drugi strani pa so njihove nagrade temu primerne (Dubrovski, 2011, str. 199). 9

Preglednica 2.2: Prednosti in slabosti stečajnega (insolvenčnega) upravitelja kot kriznega managerja PREDNOSTI - Ni se treba ukvarjati s preteklostjo, saj to področje ureja stečajni zakon. - Očiščeno delovanje le z zdravim poslovnim jedrom in optimalnim številom zaposlenih. - Ker so druge možnosti še slabše, pričakovanja niso velika, pritiski pa manjši. - Namesto nadzornih in upravljalskih organov (nadzorni svet, skupščina) je treba upoštevati navodila stečajnega sodišča in priporočila upniškega odbora. - Lažje razreševanje spornih položajev. SLABOSTI - Poslovne pristojnosti so omejene, saj je o vseh pomembnih zadevah pomemben sklep ali soglasje stečajnega sodišča ali upniškega odbora. - Vodenje postopkov v smeri nadaljevanja dejavnosti ni stimulirano. - Velika osebna odgovornost proti relativno nizki nagradi. - Težave pri nadaljevanju dejavnosti, ker upniki preslabo poznajo insolvenčno pravo. - Stečajni upravitelj se nahaja v središču ekstremno konfliktnih interesov med udeleženci. Vir: Dubrovski, 2011. Kriza v podjetju se odraža predvsem na finančnem področju. Če podjetju ne uspe obvladati krizno situacijo z izvensodnimi dogovori, se lahko odloči za stečajni postopek, postopek prisilne poravnave in postopek sodne likvidacije. Insolvenčne postopke ureja insolvenčno pravo. Pravni vidiki insolvenčnih postopkov so zbrani v Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ki je v veljavi od leta 2008. Za uspešno obvladovanje krize so ključni managerji, ki s svojim znanjem, veščinami in izkušnjami sprejemajo takšne odločitve, ki so v prid podjetju. 2.5.2 Stečaj kot oblika razreševanja kriz v podjetjih Stečaj podjetja je v razvitih gospodarstvih že dolgo časa (v zadnjem obdobju tudi v Sloveniji) povsem naraven in razvojno gledano zakonit pojav, ki nastane takrat, ko podjetja z vsemi drugimi ukrepi ni bilo mogoče ubraniti pred učinki akutne krize. V Sloveniji pa je bilo v zadnjih letih v povprečju objavljenih okoli 300 začetih stečajev in likvidacij. Oceniti je mogoče, da v svetu dnevno zaide v stečaj 2.000 podjetij, vendar jih vsaj toliko tudi nastane menjava tržnih udeležencev. Ker je stečaj oblika izhoda podjetja iz krize in je torej s krizo neposredno povezan, so potem takem vzroki za stečaj tisti, ki so pripeljali podjetje v krizni položaj. K temu pa je treba dodati 10

še tiste, ki so učinkovali v zadnjem faznem procesu od nastopa krize do stečaja, kamor največkrat uvrščamo (Dubrovski, 2004, str. 144) : - Nerazrešljive konflikte med interesi udeležencev podjetja, - nepripravljenost upnikov, da finančno podprejo potrebe dolžnika, - nesposobnost upnika in dolžnika, da bi sama razrešila njuno razmerje, - nezmožnost izterjati plačila, - stavke in druge oblike prekinitve dela. Stečaj podjetij je že dolgo časa stalen proces podjetij, ki niso našli drugega izhoda iz krize. Je neposredno povezan s krizo, saj vzroki le-te pripeljejo podjetje v takšno situacijo, da ne vidijo več izhoda. Vzroki za stečaj so lahko konflikti med udeleženci, nezmožnost izterjati plačila ter stavke. 2.5.3 Zdravljenje kriz s prisilno poravnavo Po Dubrovskem (2004, str. 159) se postopek prisilne poravnave za razliko od stečajnega postopka vedno začne na predlog podjetja v težavah (dolžnika). Če so v predlogu vse predpisane sestavine, poravnalni svet pristojnega sodišča izda sklep, s katerim se postopek začne. Z začetkom postopka začnejo teči pravne posledice, ki praktično pomenijo to, da se na ta dan zamrznejo stare obveznosti, ki jih podjetju začasno ni treba plačati, medtem ko morajo biti obveznosti iz tekočega poslovanja tekoče poravnane. Z odložitvijo starih bremen lahko podjetje v težavah»zajame sapo«. Po Dubrovskem (2011, str. 215) se je v praksi pokazalo, da podjetja navkljub izpeljani in sodno potrjeni prisilni poravnavi zelo težko izidejo iz krize, če: - Nimajo realnih možnosti v relativno kratkem času pridobiti likvidna sredstva iz odprodaje poslovno nepotrebnega premoženja (dezinvestiranja), - med metodami finančnega prestrukturiranja ne pride do odpisa pretežnega dela obveznosti oziroma njihove konverzije v lastniške deleže (dokapitalizacija), - podjetje ne sklene dogovora o daljšem poplačilu ločitvenih upnikov, ki imajo zakonsko možnost, da takoj po potrditvi prisilne poravnave zahtevajo od dolžnika poplačilo njihovih terjatev v celoti, - postopek prisilne poravnave in odpravljanja krize ne vodi dovolj usposobljen management, - nimajo zdravega poslovnega jedra. Zakonska ureditev klasične prisilne poravnave ima v slovenskem poslovnem in pravnem okolju precej resnih pomanjkljivosti, ki se največkrat kažejo v tem, da (Dubrovski, 2011, str. 214): - V prevladujočem številu primerov pomeni zgolj kratkoročno reševanje likvidnostnega položaja podjetja, ne pa tudi celovite sanacije in obvladovanja krize, kar naj bi bil osnovni namen tega rehabilitacijskega postopka, na ta način pa največ izgubijo upniki. 11

- Niso redke zlorabe tega inštituta z namenom zgolj preprečitve stečajnega postopka, ki ga je za dolžnika predlagal upnik, saj ima postopek prisilne poravnave prednost pred stečajem, ne da bi bil v tem primeru v središču pozornosti verodostojen in realistični sanacijski program. - Prisilna poravnava je dokaj drag, zapleten in zelo zahteven postopek, ki ga v podrobnostih in v izvajanju ovirajo še ponekod nejasna zakonska določila, zato ni presenetljivo, da pri posameznih vprašanjih ne prihaja do povsem poenotene prakse, kar po nepotrebnem otežuje priprave in izvedbo tega sicer prvenstveno sanacijskega postopka. - Postopek prisilne poravnave in odpravljanja krize ne vodi dovolj usposobljen management, upravitelj pa ima zgolj nadzorstveno funkcijo in ne pripravlja oziroma predlaga načrta finančnega prestrukturiranja (to je v izključni pristojnosti dolžnika). Preden se podjetje odloči za stečaj, se lahko reši s prisilno poravnavo, v tem primeru podjetju začasno ni potrebno poravnati zapadlih terjatev, vendar tekoče obveznosti morajo biti poravnane. Kljub uspešno izvedeni prisilni poravnani podjetje težko uide iz krizne situacije, kar je lahko vzrok v managementu ali pa gre predvsem za kratkoročno rešeno situacijo. 2.5.4 Normativna ureditev in sodna praksa Odpravljanju kriz v okviru stečajnega postopka ali prisilne poravnave nista naklonjeni niti normativna ureditev niti sodna praksa, kar se kaže v tem, da se tovrstni postopki obravnavajo v zakonodaji le površno, da se predsanacijski preizkusi ne izvajajo in da sploh ni razvito insolvenčno pravo. Zaradi pretrganja utečenih poslovnih odnosov je lahko stečaj oblika dejansko najslabšega poplačila upnikov, saj le-ti dobijo poplačan le del svojih terjatev. Ker pa hkrati v gospodarskem sistemu s stečajem preneha obstajati pravna oseba podjetje, ima njegov propad še druge škodljive posledice za državo (delavci kot novo socialno breme, izpad proračunskih prihodkov, izpad uporabnikov tekočih sredstev različnih državnih institucij itn.), delavce (prekinitev delovnih razmerij, nekaterim za vedno) in poslovne partnerje (izpad prometa). Poseben problem v slovenski gospodarski praksi je tudi t. i. predstečajna izčrpanost podjetja, ko se stečajni postopki uvajajo relativno pozno. V velikem številu primerov podjetje že dalj časa ne posluje več, aktivno zaposlenih v podjetju ni več, osnovna sredstva so razprodana, obstajajo le še neizterjane terjatve, transakcijski račun je že nekaj časa neprekinjeno blokiran, posli se več ne odvijajo, poslovna dokumentacija je pomanjkljiva ali celo uničena, zato je takšno podjetje»klinično mrtvo«. Razlog za relativno pozno uvajanje stečajnega postopka je ob dolgotrajnem sodnem postopku tudi neobstoj odgovornosti in sankcioniranja managementa za ukrepanje v primerih insolventnosti in prezadolženosti. Namen zakonskih določil o nujnosti izvajanja določenih ukrepov ob nastanku insolventnosti je bil varstvo družbe kot tudi varstvo upnikov in lastnikov. Žal pa ta dolžnost managementa ni bila neposredno sankcionirana, zato se je tudi redko izvajala (posredno je lahko kaznivo dejanje šele, če se 12

izkaže, da je imelo omenjeno ravnanje za posledico neenakomerno poplačilo upnikov). (Dubrovski, 2011, str. 209 211). Problem pri stečajnem postopku in postopku prisilne poravnave je v tem, da sta v zakonu površno obravnavana in na tem področju so potrebne spremembe. Drug problem je predstečajna izčrpanost podjetja, ki se pokaže takrat, ko se uvede stečajni postopek, podjetje nima nobenih razpoložljivih sredstev, vendar vseeno posluje normalno, naprej. 2.6 Vpliv krize na zaposlovanje tujih delavcev Po Malečiču (2010, str. 6) so mednarodne migracije povezane zlasti z mednarodno mobilnostjo proizvodnega dejavnika dela. To pomeni, da jih moramo povezati z zaposlovanjem in delom tujcev na trgu dela, v konkretnem primeru pri nas. Slovenija si je po osamosvojitvi nabrala bogate izkušnje pri regulaciji dela in zaposlovanja tujih delavcev na svojem trgu dela. V zadnjih letih je doživela tudi zelo hitro rast in še do nedavnega nepredstavljivo število tujih delavcev, ki so večinoma začasno prišli v našo državo. V letu 2010 so bile v povprečju registrirane 100. 504 brezposelne osebe, kar je 14. 151 oseb (16, 4 %) več kot leta 2009. V povprečju se je število registriranih brezposelnih oseb povečalo na vseh izobraževalnih ravneh, v vseh starostnih razredih ter po obeh spolih (UMAR, 2011, str. 31). Na Zavodu RS za zaposlovanje (2011, str. 8) trdijo, da je gradbeništvo tretja največja dejavnost po številu zaposlenih. Vrhunec dejavnosti je bil v letu 2008, ko je bilo v gradbeništvu zaposlenih 88 tisoč oseb, to število pa se je v času gospodarske krize naglo zmanjševalo in je bilo v letu 2011 na podobni ravni kot v letu 2006. Vrednost opravljenih gradbenih del se zmanjšuje, čemur so delodajalci prilagodili tudi število zaposlenih. V začetku krize so to storili večinoma z nepodaljševanjem pogodb o zaposlitvi za določen čas ter odpuščanjem trajno presežnih delavcev, konec leta 2010 in v letu 2011 pa se je zgodilo nekaj odmevnejših stečajev velikih gradbincev ( npr. Vegrad in SCT). Zaposlovanje tujcev je naraščalo v letih gospodarskega razcveta. Nezadostno število oz. nezainteresiranost domačih iskalcev zaposlitve, predvsem za slabše plačana delovna mesta, ki so pogosto še fizično naporna, z neobičajnih urnikom dela, je delodajalce prisililo, da iščejo delavce tudi v drugih državah. Vrhunec zaposlovanja tujcev predstavlja leto 2008, ko je Zavod izdal več kot 82 tisoč delovnih dovoljenj, za delodajalce iz gradbeništva skoraj 46 tisoč oz. 46,3% od vseh. Po tem letu se je število izdanih dovoljenj zmanjševalo, v letu 2010 je bilo izdanih 38 tisoč dovoljenj, za gradbeništvo dobrih 12 tisoč oz. 27, 3 % (Zavod RS za zaposlovanje, 2011, str. 8). Slovenija je dolgo veljala kot država, kjer imajo tuji delavci boljše možnost za življenje. Delavci množično prihajajo v našo državo predvsem zaradi zaposlitve, ki bi jim omogočila 13

napredek in boljše življenje. Čeprav se razmere v gospodarstvu slabšajo, to ni vplivalo na delodajalce, ki zaposlujejo predvsem tujo delavno silo, medtem ko je brezposelnost v Sloveniji velika. 14

3 STEČAJ 3.1 Opredelitev stečaja Stečaj je eden od insolventnih postopkov, ki je obravnavan v Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju. Stečajni postopek je posebna oblika izvršilnega postopka, ki se opravi nad celotnim premoženjem dolžnika z namenom enakomernega in sočasnega poplačila vseh upnikov ter je tudi dokončno prenehanje dolžnikovih pravnih razmerij oziroma dolžnika samega (Sevšek, 2005, str. 17). Tega lahko predlagajo upniki ali sam dolžnik, kadar ugotovijo, da je zaradi časovno daljše plačilne nesposobnosti ali prezadolženosti nadaljevanje dolžnikovega poslovanja v nespremenjenem obsegu škodljivo, ker se z njim zmanjšuje dolžnikovo premoženje in s tem tudi možnost upnikov za poplačilo njihovih terjatev pa tudi poplačilo družbenikov iz ostanka stečajne mase. Namen uvedbe stečajnega postopka je torej predvsem poplačilo upnikov pa tudi dokončno prenehanje dolžnikovih pravnih razmerij oziroma dolžnika samega (Gale Robežnik in Kruhar Puc, 2005, str. 85). 3.2 Razlogi za stečaj Formalnopravno so lahko razlogi za začetek stečajnega postopka trije: - insolventnost (plačilna nesposobnost), - prezadolženost, - kapitalska neustreznost. Začetek stečajnega postopka je mogoče predlagati tako zaradi dalj časa trajajoče plačilne nesposobnosti kot tudi zaradi njegove prezadolženosti. Navedena stečajna razloga nista kumulativna, kar pomeni, da je stečajni postopek nad dolžnikom mogoče opraviti tudi, če je podan samo eden od njiju (Volk, 2004, str. 517). Plačilna nesposobnost je v slovenskem pravu tradicionalen stečajni razlog ter je kot taka splošni, temeljni ter redni stečajni razlog tudi v novem slovenskem pravu. Plačilna nesposobnost je splošni stečajni razlog zato, ker velja za vse kategorije stečajnih dolžnikov; temeljni zato, ker je na njem zgrajen sistem stečajnega postopka (na njem temelji), redni pa zato, ker se stečajni postopki praviloma začenjajo in vodijo prav zaradi tega razloga. 15

Insolventnost se opredeljuje ponavadi kot tako ekonomsko-finančno stanje dolžnika, v katerem ta trajneje ni sposoben poravnati svojih zapadlih obveznosti. Je torej finančni položaj dolžnika, v katerem ta dalj časa iz tekočih prilivov (denarnih in drugih likvidnih sredstev) ni sposoben poravnati svojih tekočih zapadlih obveznosti. Za oceno insolventnosti ni potrebno, da bi upnik resno zahteval poplačilo svojih terjatev (npr. z opominom ali tožbo) (Gale Robežnik in Kruhar Puc, 2005, str. 89 90). Plačilne nesposobnosti se tudi ne sme enačiti z namernim neizpolnjevanjem obveznosti, saj plačilna nesposobnost temelji na nesposobnosti dolžnika, da izpolni tisto, kar je dolžan, namerno neizpolnjevanje pa temelji na dolžnikovi volji, da obveznost ne poravna, čeprav bi to lahko storil. Kriterij presojanja plačilne nesposobnosti je torej objektivne narave, za presojanje namernega neizpolnjevanja pa je subjektivne (Gale Robežnik in Kruhar Puc, 2005, str. 89 90). ZPPSL (Ur. l. RS, št. 67/1993) glede obsega zapadlih obveznosti nič ne določa, iz česar lahko sklepamo, da za uvedbo stečajnega postopka zadostuje že nezmožnost izpolnitve zelo majhnega dela obveznosti (Gale Robežnik in Kruhar Puc, 2005, str. 89 90). Prezadolženost kot stečajni razlog pride v poštev le pri pravnih osebah. ZPPSL (Ur. l. RS, št. 67/1993) definicije prezadolženost ne daje, tako da se je na podlagi teorije oblikovalo stališče, da je prezadolženost podana, kadar premoženje (aktiva) dolžnika ne pokriva njegovih obveznosti, pri čemer ni bistveno, ali so obveznosti dospele ali ne. Prezadolženost je torej podana takrat, kadar so dolžnikove obveznosti večje od njegovega premoženja. Le-to se da ugotoviti iz podatkov iz bilance stanja (Gale Robežnik in Kruhar Puc, 2005, str. 89 90). Insolventnost in prezadolženost sta torej dva stečajna razloga, ki sta lahko podana istočasno, velja pa, da nista v razmerju vzroka in posledice, saj vse dokler dolžnik lahko najame kredit, insolventnost ni podana. Torej vse dotlej, dokler dolžnik najame kredit, je težko govoriti o njegovi insolventnosti, v praksi pa se insolventnost ocenjuje prav skozi oceno možnosti dolžnika, da lahko najame kredit ali ne. Insolventen je tako tisti dolžnik, ki ne uživa kreditne sposobnosti (ni sposoben najeti kredita) ter nima premoženja za sprotno kritje njegovih pasiv, čeprav je za insolventnost sicer nepomembno, ali dolžnikova pasiva presega njegovo aktivo (Gale Robežnik in Kruhar Puc, 2005, str. 89 90). Kapitalska neustreznost je finančni položaj, ko podjetje nima ustreznega kapitala glede na obseg in vrste poslov, ki jih opravlja, in glede na tveganja, katerim je pri tem izpostavljeno. Obseg dejanskega kapitala podjetja je torej manjši od obsega potrebnega kapitala. Domneva se, da je kapitalska neustreznost nastopila, če izguba tekočega leta skupaj z nepokritimi izgubami minulih let znaša polovico osnovnega kapitala družbe (Dubrovski, 2004, str. 145 146). 16

3.3 Organi stečajnega postopka Organi v stečajnem postopku so sodišče (sodnik ali sodnica posameznik), stečajni upravitelj in upniški odbor. Po ZFPPIPP (Ur. l. RS, št. 126/2007) ima sodnik ali sodnica (posameznik) naslednje naloge: - Odloča o preizkusu terjatev (69. člen). - Odloča o številu članov upniškega odbora (79. člen). - Sodnik ali sodnica, ki vodi postopek, daje upravitelju navodila za njegovo delo, ki so zanj obvezna (101. člen). - Imenovanje in razreševanje upravitelja (116. člen in119. člen). - Izda sklep o začetku stečajnega postopka zunaj naroka (239. člen). - Sodišče o začetku stečajnega postopka obvesti upnike z oklicem (243. člen). - Določi načrt poteka stečajnega postopka na predlog upravitelja (321. člen). - S sklepom o končanju stečajnega postopka sodišče odloči, da se stečajni postopek konča (376. člen). Upravitelj je organ postopka zaradi insolventnosti, ki v tem postopku opravlja svoje pristojnosti in naloge, določene v zakonu, zaradi varovanja in uresničitve interesov upnikov. V stečajnem postopku upravitelj vodi posle insolventnega dolžnika v skladu s potrebami postopka in ga zastopa pri procesnih in drugih pravnih dejanjih v zvezi s preizkusom terjatve ter ločitvenih in izločitvenih pravic, pri procesnih in drugih dejanjih v zvezi z izpodbijanjem pravnih dejanj insolventnega dolžnika, pri pravnih poslih in drugih dejanjih, potrebnih za unovčitev stečajne mase, pri uresničevanju odstopnih in drugih pravic, ki jih pridobi insolventni dolžnik kot pravne posledice začetka stečajnega postopka in pri drugih pravnih poslih, ki jih insolventni dolžnik lahko izvede v skladu s tem zakonom (ZFPPIPP, Ur. l. RS, št. 126/2007, 97. člen). Upravitelj mora pri opravljanju svojih nalog in pristojnosti ravnati vestno in pošteno (ZFPPIPP, Ur. l. RS, št. 126/2007, 98. člen). Upravitelj mora upnike, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, obravnavati enako in ne sme omogočiti in dopustiti, da posamezni upniki v postopku dosežejo prednostno plačilo ali druge koristi na škodo drugih upnikov (ZFPPIPP, Ur. l. RS, št. 126/2007, 98. člen). Funkcijo upravitelja lahko opravlja le oseba, ki ima veljavno dovoljenje ministra, pristojnega za pravosodje, za opravljane funkcije upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije. 17

Naloge stečajnega upravitelja po ZFPPIPP (Ur. l. RS, št. 126/2007): - Za vsako koledarsko trimesečje pripraviti poročilo o poteku postopka (99. člen). - Davčnemu organu mora sestaviti in predložiti davčni obračun na dan pred začetkom stečajnega postopka z vsebino (291. člen). - V štirih mesecih po začetku stečajnega postopka pripraviti otvoritveno bilanco po stanju na dan začetka stečajnega postopka (291. člen). - Mesečno mora poročati o poslovanju stečajnega dolžnika in poteku prodaje premoženja stečajnega dolžnika (318. člen). - Če vrednosti premoženja ni mogoče oceniti na podlagi primerljivih tržnih cen, mora upravitelj objaviti nezavezujoče zbiranje ponudb ali opraviti druga dejanja za pridobitev informacij (328. člen). - V 3 delovnih dneh sodišču predložiti končni seznam preizkušenih terjatev (70. člen). - V stečajnem postopku mora ob vsaki izdelavi načrta razdelitve posodobiti končni seznam preizkušenih terjatev (72. člen). - Upravitelj mora voditi poslovne knjige in sestavljati računovodske izkaze stečajnega dolžnika v skladu z računovodskimi rešitvami za podjetja v stečaju, ki jih določajo računovodski standardi (290. člen). Upniški odbor je organ upnikov, ki v postopku zaradi insolventnosti opravlja procesna dejanja, za katera zakon določa, da jih je pristojen opraviti upniški odbor za račun vseh upnikov, ki so stranke tega postopka (ZFPPIPP, Ur. l. RS, št. 126/2007, 76. člen). Upniški odbor je treba oblikovati v postopku prisilne poravnave, v stečajnem postopku, če oblikovanje upniškega odbora zahtevajo upniki (ZFPPIPP, Ur. l. RS, št. 126/2007, 77. člen). Število članov upniškega odbora določi sodišče. Število članov upniškega odbora mora biti liho in ne sme biti manjše od tri, razen če je število upnikov manjše kot tri ter ne večje kot enajst(zfppipp, Ur. l. RS, št. 126/2007, 79. člen). Vsak član upniškega odbora ima en glas (ZFPPIPP, Ur. l. RS, št. 126/2007, 90. člen). Člani upniškega odbora na prvi seji upniškega odbora med seboj izvolijo predsednika (ZFPPIPP, Ur. l. RS, št. 126/2007, 91. člen). Po ZFPPIPP (Ur. l. RS, št. 126/2007, 87. člen) so naloge upniškega odbora: - Odloča o mnenju in soglasju o zadevah, določenih z zakonom. - Obravnava poročila, ki jih mora v skladu z zakonom predložiti upravitelj. - Izvaja druge pristojnosti, določene z zakonom. Po Horvatu (2008, str. 21) pa upniški odbor obravnava poročila stečajnega upravitelja o poteku stečajnega postopka in o stanju stečajne mase. 18

3.4 Uvedba in začetek stečajnega postopka ZPPSL (Ur. l. RS, št. 67/1993) ohranja razlikovanje med uvedbo in začetkom stečajnega postopka. Uvedba se nanaša na predhodni postopek, začetek pa na glavni stečajni postopek, ko nastopijo tudi vse pravne posledice (Gale Robežnik in Kruhar Puc, 2005, str. 114). Predhodni postopek se začne z vložitvijo pisnega predloga za začetek stečajnega postopka, ki ga vloži upravičen predlagatelj: dolžnik, upnik ali pa osebno odgovorni družbenik oziroma ga vložijo subjekti, ki so ga dolžni vložiti. Z vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka se stečajni postopek uvede in traja vse dotlej, dokler sodišče ne izda sklepa, s katerim odloči o začetku stečajnega postopka oziroma predlog zavrne, ob pogoju, da so izpolnjene vse procesne oziroma formalnopravne ter materialnopravne predpostavke stečajnega postopka. Vendar pa vložitev predloga za začetek stečajnega postopka ne učinkuje na pravno in poslovno sposobnost dolžnika, prav tako pa nima nobenega vpliva na terjatve upnikov. Vloga sodišča je v tej fazi omejena le na ugotavljanje, ali sploh obstajajo predpostavke za začetek stečajnega postopka oziroma določanjem predujma za kritje stroškov postopka in podobno. Druga faza, torej faza stečajnega postopka, pa nastopi le, če sodišče izda sklep, s katerim odloči, da se stečajni postopek začne. Šele z izdajo sklepa o začetku stečajnega postopka, s katerim sodišče meritorno odloči o predlogu upravičenega predlagatelja, je v procesnem smislu treba šteti, da je stečajni postopek začet. Takrat šele nastopijo pravne posledice začetka stečajnega postopka (Gale Robežnik in Kruhar Puc, 2005, str. 115). Predlagatelju in dolžniku se sklep vroči (ne pa nabije na oglasno desko), upniki pa se obvestijo o začetku stečajnega postopka z oklicem (Gale Robežnik in Kruhar Puc, 2005, str. 120). 3.5 Pravne posledice stečajnega postopka Bistvene pravne posledice začetka stečajnega postopka so omejitve dolžnikove pravne in poslovne sposobnosti, omejitve pravic in pooblastil poslovodnih organov, organov upravljanja in zastopnikov ter pravic upravljanja osebno odgovornega dolžnika, kar vse preide na stečajnega upravitelja. Prenehajo delovna razmerja in oblikuje se stečajna masa. Stečajno maso opredeljuje 104. člen ZPPSL (Ur. l. RS, št. 67/1993) in se oblikuje z dnem začetka stečajnega postopka. V stečajno maso spada celotno premoženje dolžnika, tudi iz tujine. V primeru, da se opravi stečaj nad osebno družbo, gre v stečajno maso tudi premoženje osebno odgovornega družbenika, razen stvari in prejemkov, ki so potrebni za osebno rabo družbenika in njegovega gospodinjstva. Če osebno odgovorni družbenik ali podjetnik posameznik izkažeta, da bodo upniki v celoti poplačani iz premoženja družbe, njuno osebno premoženje ne gre v stečajno maso. 19

Z dnem začetka stečajnega postopka se prenesejo vsa pooblastila za vodenje in zastopanje dolžnika na stečajnega upravitelja, kar pomeni, da prenehajo vse funkcije organov opravljanja dolžnika. Dolžnikovi računi se blokirajo na osnovo obvestila stečajnega upravitelja. Le-ta odpre nov račun, kamor se prenesejo vsa sredstva iz blokiranih dolžnikovih računov in iz katerega se nadaljuje poslovanje. Poslovanje se nadaljuje pod istim imenom, le da je v nazivu pripisana beseda»v stečaju«ter številka na novo odprtega računa (Malovrh, 2006, str. 18). Po Dubrovskem (2004, str. 148) se lahko stečajni postopek zaključi s prodajo premoženja, prodajo pravne osebe in prisilno poravnano. Pri prodaji premoženja gre za to, da podjetje preneha obstajati, njegovo premoženje se razproda in podjetje se kot pravna oseba izbriše iz registra podjetij. Pri prodaji pravne osebe se podjetje po aktivni strani brez obveznosti proda kot pravna oseba, običajno z znano blagovno znamko, stečajni postopek se vodi naprej do stečajne mase pridobljene kupnine in poslovanje podjetja se nadaljuje pod drugim lastništvom. Pri prisilni poravnavi se podjetje, ki je zašlo v stečajni postopek, vrne med normalne družbe. 3.6 Delavci in njihove pravice Kot pravna posledica začetka stečajnega postopka je prenehanje delovnih razmerij pri dolžniku zaposlenih delavcev. V stečajnem postopku ali postopku likvidacije, ki jo izvede sodišče, lahko stečajni oziroma likvidacijski upravitelj s 15-dnevnim odpovednim rokom odpove pogodbe o zaposlitvi zaposlenim delavcem, katerih delo je zaradi začetka stečajnega postopka oziroma likvidacije pri delodajalcu postalo nepotrebno (Zakon o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007, 103. člen). Delodajalec mora o razlogih za prenehanje potreb po delu delavcev, številu in kategorijah vseh zaposlenih delavcev, o predvidenih kategorijah presežnih delavcev, o predvidenem roku, v katerem bo prenehala potreba po delu delavcev ter o predlaganih kriterijih za določitev presežnih delavcev pisno čimprej obvestiti sindikate pri delodajalcu (Zakon o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007, prvi odstavek 97. člena). Delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja, je upravičen do odpravnine, tako kot delavci, ki jim je prenehalo delovno razmerje zaradi nujnih operativnih razlogov po Zakonu o delovnih razmerjih. Pravno podlago za izplačilo odpravnine predstavlja tudi Zakon o jamstvenem in preživninskem skladu (Gale Robežnik in Kruhar Puc, 2005, str. 225). Delavci, ki jim je odpovedana pogodba o zaposlitvi v stečajnem postopku, postopku likvidacije, ki jo izvede sodišče, ali v primeru potrjene prisilne poravnave, imajo pravico do odpravnine (Zakon o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007, 107. člen). Delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga 20