VISOKA ZDRAVSTVENA ŠOLA V CELJU SPOLNA VZGOJA V OSNOVNIH IN SREDNJIH ŠOLAH VLOGA MEDICINSKE SESTRE PRI POUČEVANJU SPOLNE VZGOJE Diplomsko delo Maša ZIDANŠEK Celje, 2014
DIPLOMSKO DELO MAŠA ZIDANŠEK CELJE, 2014
VISOKA ZDRAVSTVENA ŠOLA V CELJU SPOLNA VZGOJA V OSNOVNIH IN SREDNJIH ŠOLAH VLOGA MEDICINSKE SESTRE PRI POUČEVANJU SPOLNE VZGOJE SEX EDUCATION IN ELEMETARY AND SECONDARY SCHOOLS ROLE OF THE NURSE IN TEACHING SEX EDUCATION Študent: MAŠA ZIDANŠEK Vpisna številka: 1010910067 Mentorica: pred. mag. ANDREJA HROVAT BUKOVŠEK, dipl. m. s., univ. dipl. org. Študijski program: VISOKOŠOLSKI STROKOVNI ŠTUDIJSKI PROGRAM ZDRAVSTVENE NEGE CELJE, 2014
ZAHVALA Za strokovno in oblikovno pomoč ter mentorstvo pri nastajanju diplomskega dela se iskreno zahvaljujem pred. mag. Andreji Horvat Bukovšek. Za prijetno sodelovanje se zahvaljujem učitelju Srednje zdravstvene šole g. Petru Čepinu Tovorniku, ki mi je pomagal izvesti raziskavo ter me usmerjal in svetoval pri pisanju diplomskega dela. Posebna zahvala gre moji družini, ki mi je nudila brezpogojno podporo.
KAZALO KAZALO... I KAZALO GRAFOV... III KAZALO TABEL... III KAZALO SLIK... III IZVLEČEK... V ABSTRACT... VI 1 UVOD... 1 2 TEORETIČNI DEL... 3 2.1 Puberteta in adolescenca... 3 2.1.1 Puberteta in adolescenca pri dekletih... 4 2.1.2 Puberteta in adolescenca pri fantih... 5 2.2 Spolnost in spolna vzgoja... 6 2.2.1 Zgodovina spolnosti... 6 2.2.2 Spolnost nekoč in danes... 7 2.2.3 Spolno vedenje mladostnikov... 8 2.2.4 Spolna vzgoja mladostnikov... 9 2.2.5 Družba, spolnost in spolna vzgoja... 9 2.2.6 Vloge posameznikov in inštitucij pri spolni vzgoji... 10 2.2.7 Spolna vzgoja v slovenskih šolah... 14 2.3 Vzgoja za zdravje... 18 2.3.1 Vzgoja za zdravje mladostnikov v primarnem zdravstvenem varstvu... 18 2.3.2 Vzgoja za zdravje mladostnikov, ki jo izvajajo medicinske sestre v primarnem zdravstvenem varstvu... 19 2.3.3 Izvajanje vzgoje za zdravje mladostnikov v primarnem zdravstvenem varstvu v različnih državah... 20 2.3.4 Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) pri spodbujanju spolne vzgoje v šolah. 21 3 RAZISKOVALNI DEL... 22 3.1 Namen in cilji... 22 3.2 Raziskovalna vprašanja... 22 3.3 Raziskovalna metodologija... 22 3.3.1 Raziskovalna metoda in tehnika zbiranja podatkov... 22 3.3.2 Opis inštrumentarija... 23 3.3.3 Opis vzorca... 23 I
3.3.4 Opis zbiranja in obdelave podatkov... 23 3.3.5 Etični vidik raziskovanja... 23 3.4 Rezultati raziskave... 24 3.5 Razprava... 36 4 SKLEP... 41 LITERATURA IN VIRI... 44 LITERATURA IN VIRI... 44 5 PRILOGE... 47 5.1 Anketni vprašalnik... 47 5.2 Izjava o lektoriranju diplomskega dela in prevodu povzetka v angleški jezik... 1 5.3 Izjava o avtorstvu... 1 II
KAZALO GRAFOV Graf 1: Področje dela anketirancev... 24 Graf 2: Predmeti, ki jih poučujejo izvajalci... 25 Graf 3: Poučevanje spolne vzgoje v posameznih razredih/letnikih... 26 Graf 4: Izvajalci spolne vzgoje... 27 Graf 5: Komunikacija med izvajalci spolne vzgoje in mladostniki... 27 Graf 6: Predmeti/programi izvajanja vzgoje za zdravo in varno spolnost... 28 Graf 7: Število ur spolne vzgoje v posameznem razredu... 28 Graf 8: Število ur spolne vzgoje v posameznem letniku... 29 Graf 9: Ustreznost števila ur spolne vzgoje... 29 Graf 10: Vsebine spolne vzgoje v posameznem razredu... 30 Graf 11: Vsebine spolne vzgoje v posameznem letniku... 31 Graf 12: Informiranost mladostnikov o zdravi in varni spolnosti... 32 Graf 13: Ustreznost učnih programov spolne vzgoje mladostnikov v slovenskem šolstvu 33 Graf 14: Zunanji predavatelji spolne vzgoje... 33 Graf 15: Vsebine, ki bi jih predavala izključno medicinska sestra... 34 Graf 16: Vzgoja za zdravo in varno spolnost kot obvezni predmet... 34 KAZALO TABEL Tabela 1: Učni načrt v Osnovni šoli Hruševec... 17 Tabela 2: Učni načrt na Srednji zdravstveni šoli Celje... 18 Tabela 3: Ocena trditev glede učinkovitosti informiranja mladostnikov...35 KAZALO SLIK Slika 1: Telesne spremembe pri dekletih... 5 Slika 2: Telesne spremembe pri fantih... 6 Slika 3: Imejmo se radi- ljubezen in spolnost... 15 III
IV
SPOLNA VZGOJA V OSNOVNIH IN SREDNJIH ŠOLAH VLOGA MEDICINSKE SESTRE PRI POUČEVANJU SPOLNE VZGOJE IZVLEČEK Uvod: Mladostniki v današnjem času vstopajo v partnerske zveze v povprečju mlajši in posledično prej pričenjajo s spolnim življenjem. Zgodnja spolna dejavnost je povezana z bolj tveganim spolnim vedenjem. Zato je še toliko bolj pomembno zdravstveno-vzgojno delo medicinskih sester, učiteljev in drugih usposobljenih delavcev, ki skušajo osveščati mladostnike o pomenu zdrave in varne spolnosti. Namen: Namen diplomskega dela je bil predstaviti poučevanje spolne vzgoje v osnovnih in srednjih šolah. Metode dela: Raziskava temelji na deskriptivni metodi dela s študijem domače in tuje literature. Podatke smo pridobili s pomočjo anketnega vprašalnika odprtega in zaprtega tipa. Raziskovalni vzorec je zajel 60 izvajalcev spolne vzgoje zaposlenih v tridesetih osnovnih in tridesetih srednjih šolah v okolici Celja. Dobljene podatke smo obdelali in prikazali s pomočjo računalniških programov Microsoft Office Word in Microsoft Office Excel. Rezultati: Ugotovili smo, da vsebinski sklop tem o spolnosti v šolskem kurikulumu zajema različne vsebine o spolnosti vendar je glavni poudarek na anatomski in fiziološki zgradbi telesa. V šolskem kurikulumu ni določenga števila ur namenjenega spolni vzgoji. V 30% teme o spolnosti poučujejo učitelji naravoslovnih predmetov največkrat v okviru pouka biologije. Učitelji, ki predavajo vsebine spolne vzgoje so pri tem sproščeni, na teme dobro pripravljeni, si v 63% želijo sodelovanja strokovnih delavcev, kot so zdravstveni delavci ali ginekologi, da bi mladostnikom predstavili teme, ki zahtevajo več strokovnega in praktičnega znanja. 80 % učiteljev se je strinjalo, da bi bilo spolno vzgojo smiselno ponovno vključiti v šolski kurikulum kot obvezni predmet. Razprava in sklep: Učitelji so na teme o spolnosti dobro pripravljeni, vendar potrebujejo dodatno podporo zdravstvenih strokovnjakov. Potreba po vključitvi spolne vzgoje kot obveznega predmeta je nujna in zahteva timski pristop tako učiteljev kot tudi medicinskih sester. Ključne besede: puberteta, mladostniki, medicinska sestra, spolnost, spolna vzgoja. V
SEX EDUCATION IN ELEMETARY AND SECONDARY SCHOOLS ROLE OF THE NURSE IN TEACHING SEX EDUCATION ABSTRACT Introduction: Adolescents are becoming more and more sexually active, and are at the same time becoming more and more aware regarding the use of contraceptives to prevent unwanted pregnancies, and are also using them more frequently. This is positive, but it is concerning, that sexual education in our country is becoming teaching about contraception and neglects information about partnership. Purpose: The purpose of the diploma thesis is to introduce sex education in primary and secondary schools with emphasis on the role of providers of sex education for healthy sexuality of adolescents. Methods: The study is based on a descriptive method of work by studying national and foreign literature. Information was obtained through a questionnaire of open and closed type. The research sample consisted of 60 surveyed providers of sex education employed in thirty primary and thirty secondary schools around Celje. The obtained data was processed and displayed using computer programs Microsoft Office Word and Microsoft Excel. Results: Research has shown that teachers have a positive attitude toward sex education and interdisciplinarily involve it in the school curriculum. Although the teachers, who lecture contents of sex education, are relaxed, well-prepared on the topics, in certain situations they want cooperation with professionals, such as health workers or gynecologists, to present topics to children, that require more technical and practical knowledge. 40 per cent of all interviewed teachers believes that sexual education should be tought by nurses, doctors or sexual advisers. Discussion and conclusion: Teachers are well prepared on the topics of sexuality, but need additional support of health professionals. The need of including sexual education as mandatory school subject is necessary and requires team approach of teachers and nurses. Keywords: puberty, sex education in elementary schools, sex education VI
1 UVOD Naše življenje se deli v različne zrelostne stopnje od otroštva, pubertete, zgodnje odraslosti, odraslosti, pozne odraslosti in starosti. V vsakem življenjskem obdobju se telo spreminja in duh se mora temu prilagoditi. Mladostništvo je najpomembnejše in najbolj razburljivo obdobje dozorevanja. To je čas, ko mladostniki preidejo na pot proti odraslosti in se začno zavedati samega sebe na drugačen način (Schneider, 2002). Mladostništvo je čas hitre rasti, razvoja in dozorevanja, hkrati pa tudi obdobje naraščajočih tveganj in čustvene ranljivosti. To je težaven čas, ki je zaznamovan s socialno nezrelostjo in s povečanim tveganjem zanimanja za spolnost, kar hkrati privede tudi k tveganemu vedenju pri srečevanju s prvimi spolnimi odnosi, ki niso varni. Velikokrat to privede tudi do nezaželene nosečnosti in nezavednega širjenja spolno prenosljivih bolezni (Pinter in sod., 2004). To je obdobje, ki pomembno vpliva na razvoj in izoblikovanje osebne identitete. Hkrati se oblikujejo tudi vrednote in sposobnosti uspešnega reševanja sodobnih izzivov. Vse to vpliva na dvig kakovosti življenja na individualnem nivoju in v skupnosti. Na prehodu v mladostništvo se zaradi sprememb v odnosu do odraslih avtoritet, od katerih mladostnik postaja vse bolj neodvisen, poveča tudi število situacij, ki od mladostnika zahtevajo spoprijemanje. Visoka stopnja znanja ter sposobnost uporabe tega znanja sta nujno potrebni za obvladovanje in reševanje dandanašnjih problemov ter za dvig kakovosti življenja. Pri tem pa ima nedvomno veliko vlogo vzgoja za zdravje v osnovnih in srednjih šolah. Pomen vzgoje za zdravje je še posebej viden v spolni vzgoji (Žalar in Leskovšek, 2013). K spolni vzgoji največ prispeva določen način vzgoje v otroštvu oziroma otrokova identifikacija z obnašanjem odraslih v okolju. Starši vzgajajo vsak dan s svojim lastnim zgledom. Za otroke pa je zelo pomembno, da opazujejo starše, kako ravnata drug z drugim, saj to vodi do spoznanja, da je telesna intimnost med ljudmi nekaj popolnoma naravnega (Fridl, 2011). Medicinska sestra se neprekinjeno vključuje v vzgojo in izobraževanje mladostnikov, saj na takšen način pripomore k preprečevanju okužb s spolno prenosljivimi boleznimi. Prav tako pripomore k zmanjšanju posledic, ki nastanejo zaradi neodgovornega tveganega vedenja mladostnika (Bokan, 2003). Seznanjenost mladostnikov o spolnosti, v Sloveniji, je zelo nizka, kar se opaža že od leta 1985, saj so takrat v šolah ukinili predmet zdravstvene vzgoje, v katerem so imeli tudi poudarek na temo spolne vzgoje. Dandanes v osnovni šoli učenci pridobijo informacije o spolni vzgoji izključno medpredmetno. V srednji šoli programa gimnazije pa tem temam namenijo le 15 šolskih ur, ki so vključene v predmet biologije. Ta predmet večina gimnazij, zaradi preobsežnega učnega načrta ne uspe predelati. Razlog pa je tudi v tem, da 1
je v teh 15-ih urah vključenih tudi veliko ostalih tem, tako da tematiki, kot je spolna vzgoja večinoma ostaneta le ura ali dve, kar pa v današnjem času ni dovolj (Lorenčič, 2010). Nobena vzgoja ne poteka brez vrednot. Ena izmed institucij, ki daje temu velik poudarek je šola, kjer se trudijo ne samo vzgajati, ampak na mladostnike prenašati določene vrednote. Pomembno je, da pouk v javni šoli ne temelji na nobenem od točno določenih vrednostnih sistemov, vendar pa morajo biti učenci v šoli deležni vodila, ki jih vrednostno orientira. Današnji čas je preplet različnih tradicij, kultur in vrednot in ni del poenotenega družbenega sistema vrednot. Pomembno je, da šola vzgaja na takšen način, da se učenci v njej naučijo samostojnega mišljenja in odločanja, da bodo lahko sami izbirali med vrsto ponujenih vrednot (Šebart in Krek, 2009). Mladostniki se v današnjem času z spolnostjo srečujejo vse bolj zgodaj. Pozitivna stran je, da so dovolj informirani o pravilni ter varni uporabi kontracepcije in o sredstvih za preprečevanje nezaželene nosečnosti. Pojavlja pa se primanjkljaj na premalem poudarku informacij, ki so namenjene oblikovanju partnerskih zvez, o razočaranjih in prevelikih pričakovanjih mladostnikov, ki začno s spolnimi odnosi, o posledicah, ki so tesno povezane z odločitvijo, da najstnik postane spolno dejaven in o negativnih izkušnjah pri srečevanju s prvimi spolnimi odnosi (Pinter in sod., 2004). Spolna vzgoja mladostnikov je zelo občutljiva tema, ki ji starši, šola ter zdravstvenovgojne ustanove bistveno posvečajo premalo pozornosti. V nadaljevanju diplomskega dela tako želimo podrobneje predstaviti trenutni program spolne vzgoje v osnovnih in srednjih šolah v okolici Celja. Živimo v času kjer tabu teme skorajda ne obstajajo več vendar pa se s temami o spolnosti še posebej, ko gre za izobraževanje mladostnikov v šolah še vedno srečujemo z zadržkom. Trenutni sistem izobraževanja mladostnikov o spolnosti ni določen s številom ur v šolskem kurikulumu ampak je izobraževanje mladostnikov o varni spolnosti prepuščeno učiteljevi naklonjenosti do izobraževanja mladostnikov o teh temah. Človekovo spolno življenje je zelo pomembno hkrati pa tudi kompleksno in občutljivo področje tako z vidika družbe kot tudi z vidika vsakega posameznika. Namen diplomskega dela je predstaviti trenutni program spolne vzgoje mladostnikov o varni spolnosti v slovenskem šolstvu. S pomočjo raziskave bomo ugotavljali ali je trenutni sistem izobraževanja v osnovnih in srednjih šolah na področju okolice Celja ustrezen, da zadovolji potrebe po znanju sodobnega mladostnika. Preučili bomo tudi vlogo medicinske sestre pri osveščanju mladostnikov o varni spolnosti ter pomen vključevanja medicinske sestre v šolski prostor. Obravnavali bomo vzgojo za zdravje v različnih državah ter poudarili vlogo šolskih medicinskih sester, ki se ponekod v državah intenzivno vključujejo v šolsko okolje z izvajanjem programirane zdravstvene vzgoje in promocije zdravja. Raziskovali bomo prednosti in pomanjkljivosti trenutnega programa spolne vzgoje v šolskem učnem načrtu. Razlogi za izbiro takšne teme za diplomsko delo izhajajo iz družbeno naraščujoče potrebe po obravnavi te tematike. 2
2 TEORETIČNI DEL 2.1 Puberteta in adolescenca Beseda puberteta je latinskega izvora in izhaja iz besede pubertas, kar pomeni obdobje spolnega dozorevanja pri fantih in dekletih. Puberteta je prehod iz otroške dobe v odraslost. V tem obdobju gre za telesni razvoj, predvsem pa za razvoj spolnih organov. Cilj pubertete je, da sta dekle in fant telesno pripravljena na razmnoževanje oziroma sta spolno dozorela. Puberteta je torej čas velikih sprememb. Vendar se te spremembe ne zgodijo čez noč, ampak potekajo več let. Pri večini deklet se spremembe začnejo pojavljati že pri devetih letih, pri nekaterih prej, pri nekaterih kasneje. Pri fantih pa se puberteta običajno pojavi dve leti kasneje kot pri dekletih. Nihče ne ve predvsem natančno, kaj sproži proces pubertete. V zadnjih letih se pojavlja vedno bolj zgodaj. Na to vplivajo številni dejavniki, kot so uravnotežena prehrana ter boljše zdravstvene razmere, vendar pa je veliko odvisno tudi od dedne zasnove (Thor-Wiedemann, 2008). Najpomembnejše telesne spremembe v puberteti in adolescenci so : rast, spremembe oblike obraza, sramne dlake ter poraščenost, povečanje stopal in dlani, akne, pri fantih se okrepijo mišice, pojavi se znižanje tona glasu, pride do povečanja penisa in mod ter rasti brade, pri dekletih se povečajo prsi, razširijo se boki ter pojavi se menstruacija (Kopietz in Sommer, 2002). Poleg tega da puberteta prinese razvoj telesa in spolovil, pa se pričnejo dogajati spremembe tudi»v glavi«najstnika. Te spremembe v mišljenju in obnašanju imenujemo adolescenca (Maurič, 2003). Puberteta označuje posebno, pomembno in napeto življenjsko pustolovščino. Je začetek spolne zrelosti iz otroka v plodno odraslo osebo. Dedna zasnova je razlog, da se puberteta ne začne razvijati pri vseh ljudeh ob istem času. Sprožijo jo začetek proizvodnje določenih hormonov. Nihanja razpoloženja in strahovi so med puberteto nekaj zelo običajnega (Pautsch, 2012). Hkrati s telesnimi spremembami se v puberteti mladostniki razvijajo tudi duševno in čustveno. Njihova glavna skrb postane zunanji videz, saj je čas pubertete med drugim tudi čas, ko iščejo svojo samopodobo. V odnosu do družinskih članov postanejo muhasti in prepirljivi. Potrebujejo več zasebnosti kot v otroških letih in družini morda niso več tako blizu kot prej (Walker, 1997). 3
V obdobju adolescence vsak išče svojo vlogo v družini, družbi, v svojem življenju. Spremembe se dogajajo tudi v odnosu do drugih. V otroštvu sta za otroka najbolj pomembna starša in otrok jima zaupa ter verjame. V adolescenci pa se zaupanje prenese na druge osebe, ki postanejo bolj pomembne - na prijatelje. V tem obdobju si vsak išče družbo, ki ji želi pripadati. Zaradi tega v obdobju adolescence velikokrat pride do sporov s starši, ki imajo drugačna pričakovanja kot njihovi najstniki (Maurič, 2003). Puberteta pa bi bila veliko enostavnejša, če bi se začela in končala pri vseh ljudeh hkrati ter bi enako vplivala na vse. Otroci ter najstniki so velikokrat preobremenjeni s tem, da se ljudje razlikujemo med seboj po telesni zgradbi in da se razvijamo z različno hitrostjo. Čustveno razpoloženje med puberteto je precej razburljivo ter ima veliko vzponov in padcev. Je muhasto obdobje polno novih izzivov. Mladostniki se ne spreminjajo samo fizično, vendar tudi psihično. Med obdobjem, ko se razvija v odraslega, spolni hormoni vplivajo na čustva. Ta vpliv pa je ravno tako intenziven kot telesne spremembe. Razpoloženje naenkrat prične nihati in pubertetnikom se velikokrat zdi, da jih nihče ne razume (Hirscher, 2004). 2.1.1 Puberteta in adolescenca pri dekletih Obdobje pubertete se pri dekletih začne že zelo zgodaj. Nekatere vstopijo v to obdobje pred desetim letom starosti. Telesne spremembe, ki se začno pojavljati, trajajo približno štiri leta, lahko pa tudi dlje. Vsako dekle je posameznica in potek procesa pubertete poteka tako, kot ga je narava določila prav njej (Naik, 2002). Prvi znak pubertete pri dekletih je pojav menstruacije, imenovane tudi mesečno perilo. Ta nastane zaradi propadanja maternične sluznice, če ne pride do oploditve in ugnezditve oplojenega jajčeca. Dozorevanje jajčeca se začne v prvih dneh menstruacije in traja približno 14 dni. V času ovulacije se iz jajčnika sprosti jajčece, ki po enem od jajcevodov potuje proti maternici. Če jajčece na tej poti sreča semenčico, jo ta lahko oplodi in dekle zanosi. Če jajčece ostane neoplojeno v obdobju po ovulaciji, se čez 12 do 16 dni pojavi menstruacija (Pinter in sod., 2004). Slika 1 prikazuje, kako se spreminja telo dekleta v obdobju pubertete med devetim in štirinajstim letom. Običajno okrog desetega leta, njihovi jajčniki začnejo proizvajati hormon z imenom estrogen. Zaradi delovanja tega hormona jim začnejo rasti prsi in prsne bradavičke postanejo bolj čvrste. Začnejo jim poganjati dlake pod pazduho in na spodnjem predelu trebuha. Glas se zniža, vendar ostane višji kot pri moških. V tem času se začne raven estrogena v njihovem telesu dvigovati in spuščati v ciklusu, ki približno traja 28 dni. To povzroča spremembe, ki se dogajajo v njenem telesu (Cooper, 2006). 4
Slika 1: Telesne spremembe pri dekletih (Kurkowski, 2012) 2.1.2 Puberteta in adolescenca pri fantih V nobenem drugem življenjskem obdobju se človek ne spremeni tako korenito kot v puberteti. Celotno telo se preoblikuje, duševnost, zanimanja in čustva se razvijajo popolnoma v nove smeri. Vendar se vse to vsem fantom ne dogaja v istem časovnem obdobju. Nekateri odkrijejo prve znake že pri devetih ali desetih letih, drugi šele pri štirinajstih. Te spremembe pa si sledijo po določeni zakonitosti. Najprej zrastejo moda in penis, šele nato je na vrsti celotno telo. Eden izmed najpomembnejših hormonov, ki začne nastajati v puberteti je testosteron. Ta spodbudi moda, da začno izdelovati semenčeca. Večina fantov med trinajstim in petnajstim letom, na rjuhah odkrijejo sledove svojega prvega spontanega izliva semen, ki ga imenujemo mokre sanje (Beil in Schelling, 1999). Testosteron povzroča, da začnejo fantom pod pazduho in v predelu okoli penisa poganjati dlake. Moško telo je običajno bolj poraščeno od ženskega, tako da se kasneje pojavi poraščenost po obrazu, nekaterim po prsih in tudi v predelu okoli trebuha. Poveča se tudi mišična masa ter razširijo se prsni koš in ramena. Poveča se grlo, zaradi česar glas mutira - se zniža. Opazno postane tudi Adamovo jabolko. Nekaterim fantom zrastejo prsi, kar do konca pubertete izgine (Cooper, 2006). Razvoj moškega telesa od otroštva do odraslosti prikazuje slika 2. Na mladostnikovo psihično razpoloženje vpliva pospešena rast, razvoj spolnih znakov, povečano delovanje nekaterih hormonov, poraščenost in nenavadna razmerja med različnimi deli telesa. Predvsem v zgodnjem mladostništvu mladostnik nameni veliko pozornosti na svoje fizično dogajanje. Sem spadajo izgled, nerodnost in spolni občutki. Velik vpliv, pri občutljivosti in samokritiki do svoje telesne podobe, imajo mediji, ki prikazujejo merila idealne postave moškega in ženske. Fantje so pri tem zaskrbljeni, vendar tega ne pokažejo v tako veliki meri, kot dekleta (Pinter in sod., 2004). 5
Slika 2: Telesne spremembe pri fantih (Wikipedia, 2014) 2.2 Spolnost in spolna vzgoja Spolnost je vse kar je povezano z doživljanjem samega sebe kot spolnega bitja. Je zasebna stvar vsakega posameznika in jo vsak doživlja na svoj način. Za nekoga je močno povezana s čustvi, za drugega je užitek, za tretjega pa morda samo razmnoževanje. Vsak po svoje čuti svojo spolnost in vsak jo doživlja na svoj način. Odnos do spolnosti se začne oblikovati že v zgodnjih letih. Najbolj opazno pa je v obdobju pubertete, ko je obdobje najhitrejšega spolnega in telesnega dozorevanja. Vsekakor je doživljanje spolnosti najburnejše pri mladostnikih, ki prestopajo iz sveta otroštva v svet odraslih (Pinter, 2012a). Spolnost igra pomembno vlogo v vsakem intimnem in hkrati ljubečem razmerju, v katerem se partnerja poznata že leta, ali pa sta se srečala šele pred kratkim. Spolnost je čutni in zaznavni dokaz privlačnosti med človekoma in je lahko eno največjih zadovoljstev v življenju ali vzrok razočaranj, frustracij in nezadovoljstev (Walker, 1997). Spolnost zajema področje najgloblje intimnosti, ki se je skozi zgodovino oddaljilo od naravnih potreb. Posledica tega je, da je to področje postalo družbeno nadzorovano in sankcionirano. Spolnost je socialni, kulturni in politični konstrukt, ki obstaja v določenem času in prostoru. Je naravna, vendar ne le fizična potreba (Fridl, 2011). 2.2.1 Zgodovina spolnosti Od nekdaj so spolno vedenje ljudje razumeli kot bistvo življenja, tako fizično kot družbeno. O tem obstajajo zapisi še izpred zgodovinskega časa, v obliki jamskih risb, nastalih pred več kot 35. 000 leti pred našim štetjem. Tovrstne risbe odkrite v Evropi imajo 6
značilen spolni pomen. Čeprav natančen pomen in motivi teh del niso znani, je splošno sprejeto, da odražajo neko obredno aktivnost. To kaže, da je bilo v nekaterih najzgodnejših znanih družbenih skupinah spolno vedenje nekaj več od nagonske aktivnosti (Erić, 2011). V obdobju babilonskega cesarstva so verjeli v to, da so device divja in zla bitja, ki bodo med prvim spolnim odnosom ubile svojega moškega. Device so zato morale prestati poseben obred razdevičenja z leseno paličico v obliki penisa, ki so ga izvajale svečenice v hramu ljubezni in vojne. Še nekaj stoletij po tem so podoben obred izvajali v Peruju, in sicer na javnih mestih in pred množico radovednežev, čast opravljanja svete dolžnosti pa so imele matere devic (Shlain, 2003). V začetku 17. stoletja je veljala določena odkritost. Navade niso zahtevale nobenega skrivanja. Temu odkritemu času je sledil kratek somrak viktorijanskega meščanstva. V srednjem veku je spolnost postala nekaj umazanega in sramotnega, edini namen seksa je bilo razmnoževanje. Krščanstvo je zahtevalo monogamno razmerje (Shlain, 2003). Z izbruhom seksualne revolucije so predsodki postali stvar preteklosti. Sedemdeseta leta so s filozofijo osvobojenosti prinesla popolnoma nov pogled na spolnost. Življenjski slog hipijev in nove, revolucionarne oblike seksualnega eksperimentiranja pa so kmalu postali dobičkonosno trdo blago, za katerim je danes ena najmočnejših trdih sil - industrija seksa (Carnes, 2006). 2.2.2 Spolnost nekoč in danes V zgodovinskem razvoju so se odnosi do seksualnega vedenja, postopkov in običajev nenehno spreminjali in se zelo razlikovali od obdobja do obdobja. Seksualno vedenje, ki so ga v določenem obdobju odkrito zagovarjali, so v drugem obdobju ostro obsojali. Toda v vseh je bilo seksualno vedenje dosledno in ena od dimenzij človeške izkušnje, ki je bila od prazgodovinskega časa do danes vedno pod družbenim in kulturnim nadzorom urejena z določenimi pravili (Erić, 2011). Spolnost ni le stvar notranjih vzgibov, ampak jo oblikujejo tudi navade in ravnanje družbe, v kateri živimo. Velike spremembe, ki jih je odnos Zahodnih družb do spolnosti doživel v zadnjih dveh stoletjih in so bile v novejšem času tudi zelo nagle, pomagajo pojasniti naš pogosto ambivalentni odnos do spolnosti. Spolne omejitve so obstajale od nekdaj, njihova stopnja pa se je skozi čas nenehno spreminjala. Zapisi, ki jih imamo o človeški zgodovini v zadnji štirih ali petih tisočletjih, razkrivajo velika nihanja v spolni strpnosti. V starodavnem Izraelu so bili prešuštvovanje, homoseksualnost in samozadovoljevanje prepovedani in kaznivi. V Antični Grčiji pa so, vsaj v določenem obdobju, sprejemali moško in žensko homoseksualnost in jo celo častili. Z zatonom Grčije je njeno spolno svobodo in eksperimentiranje prevzel Rim. Obe kulturi pa sta doživljali nenadne preobrate, ko je država kaznovala spolno svobodo in v obeh so bile ženske pogosto podrejene moškim, čeprav so se kljub takšni razdelitvi moči v različnih obdobjih pojavljale ženske, ki so prevzele vplivne položaje. Prihod krščanstva je zahteval privrženost monogamnim 7
razmerjem, spolnost je bila namenjena le razmnoževanju, s prepovedjo homoseksualnosti. Spolnost je postala nekaj grešnega, takšno mnenje pa je ostalo do 20. stoletja. V 16. stoletju se je začela vračati svetopisemska zamisel o romantični ljubezni. Po romantičnem prepričanju je za vsakega moškega le ena ženska. Toda to ni trajalo dolgo. 19. stoletje je prineslo mnogo bolj ozkosrčen odnos. Spolnost je ponovno postala nekaj pokvarjenega in odvratnega. Razen spolnosti za razmnoževanje, v kateri pa seveda ni smelo biti mesta za užitek. Toda trdnjava spolne zatiranosti, se je polagoma začela podirati v 20. stoletju. Dostop do kontracepcije in druge družbene spremembe v tem stoletju so ženskam omogočile, da dosežejo več in si prizadevajo za enakovredno vlogo z moškimi (Walker, 1997). V Sloveniji se je o spolnosti svobodno začelo govoriti šele po letu 1965. Do takrat pa so imeli naši predniki precej drugačen pogled na spolnost kot ga imamo v sedanjem času. K temu je botrovala nepismenost ter pomanjkanje znanja o medsebojnih odnosih. Vloga ženske je bila precej drugačna današnji. Morale so biti pokorne, ponižne, dobre gospodinja, morale so vzgajati otroke in poleg vsega biti na voljo možu. Ljudje si niso kazali čustev na takšen način, kot to počnemo danes. Tudi besed s katerimi bi izražali pozitivna čustva, so zaradi pomanjkanja znanja imeli malo. Med seboj se niso dotikali, objemali, poljubljali, božali (Miklavčič, 2013). 2.2.3 Spolno vedenje mladostnikov Spolno vedenje ljudi je zapleten proces, na katerega vplivajo številni biološki, duševni in socialni dejavniki ter spolne želje, čustveni naboj, dostop do informacij, pritisk medijev, komunikacija v družini, osnovno znanje in razvoj veščin. Tudi proces spolnega dozorevanja je posledica različnih vplivov, med katerimi so pomembni dejavniki iz okolja, v katerem mladi odraščajo (Hafner, 2014). Ogromno mladostnikov se v spolnost spušča, zaradi potrditve in zaradi pomanjkanja vrednih in zaupnih medsebojnih odnosov (Pinter in sod., 2004). Po podatkih raziskave, ki jo je izvedel Inštitut za varovanje zdravja v Republiki Sloveniji, je dobra četrtina petnajstletnikov že imela spolne odnose. Mladostniki danes vstopajo v partnerske zveze v povprečju mlajši kot pred desetletjem in tudi prej kot nekoč pričenjajo s spolnim življenjem. O tem, da so že imeli spolne odnose, je v raziskavi poročalo dobrih 28 % petnajstletnikov, več fantov (32 %) kot deklet (25 %). Raziskava je pokazala, da je večina petnajstletnikov (85 %), ki so že imeli spolne odnose, sama ali pa njihov/a partner/ka uporabila vsaj eno od metod preprečevanja nosečnosti. V Sloveniji je zaradi porasta uporabe kontracepcije vse manj mladostniških nosečnosti. Na splošno se je v Sloveniji povečal delež mladostnikov (do 19 let), ki uporabljajo kontracepcijo. Največji porast je bil zabeležen pri uporabi kontracepcijskih tablet, ki je pri mladostnicah v zadnjih petnajstih letih porasla za trikrat. V začetku osemdesetih let se je rodilo več kot 35 otrok na 1000 mladostnic, v zadnjih letih beležimo 5 do 6 otrok na tisoč mladostnic. Trenutno se 8
Slovenija uvršča z najnižjimi stopnjami rodnosti mladostnic v Evropi. V istem časovnem obdobju je upadlo število dovoljenih splavov mladostnic (Trop Skaza, 2011). Ogromno je deklet, ki ima spolne odnose že dalj časa, vendar s prvim ginekološkim pregledom odlašajo. Posledično lahko to pripelje do prezgodnjih in nezaželenih nosečnosti, splavov ter spolno prenosljivih bolezni. Takšnemu tveganemu vedenju velikokrat pripomorejo neznanje, občutek neranljivosti ter občutek sramu. S tem se vsakodnevno srečujejo ginekologi v svojih ambulantah (Maurič, 2003). 2.2.4 Spolna vzgoja mladostnikov Današnji najstniki so vsak dan zasuti s takšnimi ali podobnimi sporočili. Brošure, letaki in knjige, ki so jim na voljo na vsakem koraku, so polne različnih nasvetov. Mladostniki so ob nastopu pubertete močno zmedeni, saj se v njihovih telesih dogajajo ogromne spremembe. Partnerske zveze v obdobju najstništva velikokrat ne temeljijo na ljubezni, ampak na trenutni zaljubljenosti. Najstnik, ki odrašča pa še ni pripravljen ustvariti trdnega in spoštljivega partnerskega odnosa, ki bi temeljil na ljubezni. Za nastale zakonske zveze, ki se sklenejo v tem obdobju v večini niso stabilne in kasneje razpadejo. Pomembno je, da je mladostnik deležen ljubezni s strani staršev, saj ljubezni ne bo iskal na nepravilen način (s prezgodnjimi spolnimi odnosi). Večinski del odgovornosti za dobro spolno vzgojo nosita mati in oče, ki morata znati presoditi resničnost informacij, s katerimi se srečuje njun najstnik, in jih zmoreta otroku pojasniti in tudi kritično ovrednotiti na pravilen, razumljiv in odkrit način. Informacije naj bi bile posredovane tako, da se bo mladostnik zavedal, da spolnost ni namenjena samopotrjevanju in dokazovanju, kupovanju ljubezni, načinu za dosego nečesa in potešitvi prebujajočih se telesnih želja. Pomembno je, da se otroka nauči razmišljati s svojo glavo in da zna utemeljeno reči ne, kadar je to potrebno (Mezeg, 2013). Malokdo od mladostnikov je prvič slišal za spolnost v šoli. V resnici so vsi vedeli že marsikaj o spolnosti, še preden so zanjo prvič slišali pri pouku. Vendar to kar govorijo o spolnosti sovrstniki med seboj, ni nujno vedno resnično in pravilno. Prednost šolske spolne vzgoje pa je ravno v resnično sestavljenih dejstvih. Človek je spolno bitje, kar pomeni, da je spolnost pomemben del vsakega človeka (Naik, 2002). 2.2.5 Družba, spolnost in spolna vzgoja V razvitih deželah ugotavljajo, da današnji mladostniki pogosteje povezujejo spolnost z ljubeznijo kot mladostniki v sedemdesetih letih, v obdobju seksualne revolucije. Seksualna revolucija je detabuizirala spolnost, pogovori o spolnosti so postali bolj odprti. V osemdesetih letih smo se zaradi aidsa začeli odkrito pogovarjati tudi o odgovorni spolnosti. Tako je seksualna revolucija 60. in 70. let prešla v devetdesetih letih v seksualno evolucijo, ki večini mladostnikov odpira pot k zdravi in odgovorni spolnosti (Pinter, 2012b). Vse razvite dežele se spopadajo s problemom vstopanja vse mlajših adolescentov v aktivno spolno življenje. Do tega je prišlo zaradi časovnega razkoraka med vse zgodnejšo telesno 9
zrelostjo in pozno psiho-socialno oziroma odloženo socialno zrelostjo. Bolj kot so informacije o spolnosti zgodnje in več, ko se mladostniki o njej pogovarjajo, bolj je prvi spolni odnos premišljen in odložen. Večina otrok dobi prve spolne informacije doma. Otroci staršev z višjo izobrazbo dobijo informacije bolj zgodaj kot otroci staršev z nižjo izobrazbo (Mandić, 2004). Čedalje več mladih se po lastni volji odloči, da bodo s spolnostjo počakali do poroke in se počutili zrelejše za trdno partnerstvo. Pa ne zaradi kreposti ali zavrtosti. V svetu obstaja mednarodno gibanje» Prava ljubezen čaka«, sama zamisel izhaja iz Združenih držav Amerike, ki poziva k spolni vzdržnosti do poroke (Hirscher, 2004). 2.2.6 Vloge posameznikov in inštitucij pri spolni vzgoji Ljubezen in spolnost bogatita življenje vsakega človeka. Z njima se srečujemo na vsakem koraku. Žal mnogokrat tudi v grobih, vulgarnih in izkrivljenih oblikah. Otroci in mladostniki so temu izpostavljeni pogosto nepripravljeni od najzgodnejših let dalje. Protiutež je lahko le prava informacija o spolnosti, ki jo dobijo v obliki stalne spolne vzgoje v vseh letih šolanja. Vključeni so starši, učitelji, medicinske sestre, zdravstveni domovi in druge institucije, ki vključujejo spolno vzgojo (Hafner, 2007). 2.2.6.1 Vloga staršev pri spolni vzgoji Ena od najtežjih nalog vseh staršev je zagotovo vzgajati otroke. Živimo v zapletenem svetu, ki pred nas vsakodnevno postavlja vznemirljive izzive, ki jih otroci težko razumejo, starši pa težko razložijo. Eden izmed teh tem je tudi spolnost. Starši se morajo zavedati, da bodo otrokom privzgojili zdrav odnos do spolnosti le s tem, da jim bodo pripravljeni prisluhniti in odgovoriti na njihova vprašanja. Otroci so ljudje in s tem tudi spolna bitja. Staršem je to težko priznati, vendar si tudi otroci stežka predstavljajo, da imajo njihovi starši spolne odnose. Oboje je povsem normalno. Starši imajo pogosto zadržke, ko gre za pogovore o spolnosti, saj je prisoten občutek sramu, zaradi lastnih prepričanj ter omejitev v spolnosti. Otrok se bo o spolnosti poučil, če starš želi ali ne (Žigon, 2009). Nekateri starši mislijo, da pogovor o spolnosti otroka spodbudi, da se v spolnost poda hitreje kot bi se sicer. To prepričanje je napačno. Če otrok pozna dejstva in ve, zakaj gre pri spolnosti, je pogosto verjetneje, da se bo v spolnost spustil šele takrat, ko bo resnično pripravljen na to. Pomembno je, da mu starš preda prepričanje, da otroka v zvezi s spolnostjo nikoli ne sme nihče siliti. Zanjo se mora odločiti sam. Spolna vzgoja otrok se mora pričeti, ko so otroci še majhni. Tako bo za starša in za njih zadeva manj nerodna. Puberteta je za otroka strašljivo obdobje, zato mu mora starš že dovolj zgodaj razložiti kaj se dogaja z njegovim telesom. Spolna vzgoja mora potekati postopoma od rosnih let naprej, saj ko otrok postane mladostnik, je tako staršem kot njemu skrajno nerodno govoriti o teh rečeh. Spolnost pa ni zgolj telesni ali mehanski proces, starš se mora z otrokom pogovoriti tudi o čustvenih vidikih ljubljenja. Spolnost naj ne bo prepovedana 10
tema, saj utegne otrok odraščati v prepričanju, da je spolnost nekaj slabega, v resnici pa je del normalnega in zdravega odnosa med ljudmi (Jessen, 2011). Raziskava, ki je bila leta 2009 opravljena s spletno anketo na vzorcu 300 oseb, je pokazala, da se starši ne zavedajo svoje odgovornosti, ki jo imajo do otrok, in prepustijo, da se glede spolnosti znajdejo sami, kakor pač vedo in znajo, v skladu s svojimi zmožnostmi (Fridl, 2009). Rezultati raziskave, ki je bila opravljena v raziskovalni nalogi Moč in pomen seksualnosti: celostna obravnava človeka in njegove seksualnosti, je jasno razvidno, da je kar 97 % slovenskih staršev odgovorilo, da jim je neprijetno pogovarjati se o vprašanjih iz spolnosti z njihovimi otroci. Zaskrbljujoče je dejstvo, da le 3 % slovenske mladine dobi informacije od svojih staršev. Otroci in mladostniki so tako primorani informacije poiskati drugje. Glavni vir informacij jim tako predstavljajo vrstniki ali šele prvi spolni partner (Fridl, 2009). 2.2.6.2 Vloga učiteljev pri spolni vzgoji Za reševanje in obvladovanje sodobnih problemov je nujna visoka stopnja znanja, oblikovanja informacij in drugih dejavnikov za dvig kakovosti življenja. Med vsemi naštetimi dejavniki ima nedvomno svoje mesto tudi vzgoja za zdravje v osnovnih in srednjih šolah (Žalar in Leskovšek, 2013). Šola je institucija, ki podaja različno znanje z vseh področij. Učitelji so dandanes preobremenjeni z vsakodnevnimi obveznostmi in velikokrat zmanjka časa, da bi se z mladostniki in njihovimi starši pogovarjali o spolnosti. Trud na tem področju zelo pomaga posameznikom v šoli, pripomore pa tudi k boljšemu ozračju in počutju na celi šoli. Pomembno je, da se učitelji, šolski psihologi in pedagogi poučijo o temah o spolnosti, spolno prenosljivih boleznih ter drugih tveganih vedenjih za mladostnika. Ena izmed nalog je, da učence spodbujajo, naj tudi sami poskusijo izvedeti čim več informacij o teh rečeh. Njihova naloga naj bi bila tudi ta, da organizirajo strokovna predavanja, pogovore in delavnice, ki se nanašajo na spolnost, hkrati pa obveščajo starše kdo in kako jim lahko pomaga pri poučevanju njihovih otrok glede spolnosti. Ker so teme občutljive, je potrebna dobra klima v razredu, da se lahko razvijejo sproščene debate o ljubezni, spolnosti, medsebojnih odnosih in odnosu do lastnega telesa (Petrović, 2002). Izobraževalne ustanove imajo najpomembnejšo vlogo pri vzgoji za zdravo in varno spolnost. Njihova naloga je, da s svojim znanjem, stališči in veščinami učijo mlade, da gredo po pravi poti v odraslost, ob enem pa vzgajajo bodoče starše. Ginekologi in drugi strokovnjaki s področja spolne vzgoje, so od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja, pripravili ideje in načrte za uvedbo sistematične spolne vzgoje v osnovne in srednje šole. Njihovi predlogi so bili zavrnjeni s strani pristojnih ministrstev (Pinter in sod., 2009). 11
2.2.6.3 Vloga medicinskih sester pri zdravstveni vzgoji o spolnosti Poklic medicinske sestre je zelo lep, vendar zelo zahteven in odgovoren. Je pravzaprav več kot poklic. Je poslanstvo, ki zahteva ljubezen do sočloveka, trdo voljo, potrebno strokovno in splošno znanje in etično držo (Prebil in sod., 2010). Medicinska sestra skrbi za ohranitev življenja in zdravja ljudi. Svoje delo je dolžna opravljati humano, strokovno in odgovorno ter v odnosu do pacienta spoštovati njegove individualne navade, potrebe in vrednote. Dejavniki kot so rasa, narodnost, vera, socialni položaj, spol, starost, zdravstveno stanje ali politična prepričanja ne smejo vplivati na odnos do pacienta ( Kodeks etike, 2005). Za domom šola predstavlja drugo najpomembnejše okolje v otrokovem življenju. Deloma se ponekod v Sloveniji diplomirane medicinske sestre vključujejo v šolo z izvajanjem programirane zdravstvene vzgoje, toda tradicionalno se širši obseg del in nalog s področja zdravstvene nege šolskih otrok in mladostnikov v okviru primarnega zdravstvenega varstva izvaja v zdravstvenem domu. Zdravstvenih storitev v šolskem prostoru medicinska sestra ne opravlja. Vsaka šola mora imeti imenovanega zdravnika šole s pripadajočim timom, ki je odgovoren za izvedbo obveznega programa preventivnega zdravstvenega varstva in programiranja zdravstvene vzgoje. Zdravstveno vzgojo večino izvajajo medicinske sestre, ki so zaposlene v različnih delih ustanov, to so monovalentni otroški dispanzerji, monovalentni šolski dispanzerji, bivalentni dispanzerji, referati, zdravstveno-vzgojni centri in centri za promocijo zdravja (Koprivnikar in Pucelj, 2010). Programi vzgoje za zdravje, v številnih državah po svetu, potekajo izven zdravstvenih sistemov. Te programe izvajajo predvsem medicinske sestre. Ti potekajo v šolah, vrtcih, družinah idr. Ti programi so lahko eni izmed najboljših investicij, saj hkrati izpopolnijo izobrazbo in zdravje (Koprivnikar in Pucelj, 2010). V Sloveniji obstajajo različni programi za varovanje reproduktivnega zdravja. Tim, ki izvaja te programe sestavljajo ginekologi, zdravniki in medicinske sestre. Medicinska sestra se vključuje v spolno vzgojo na preventivnih sistematičnih pregledih. V šestem razredu učencem predava spolno vzgojo prvič, v povezavi s temo o zdravi prehrani in pomenu gibanja. Informacije o puberteti in kontracepciji dobijo v osmem razredu. Ta tematika se nadaljuje v 1. letniku srednje šole. V 3. letniku srednje šole je poudarek na načrtovanju družine, zdravi prehrani in zdravemu načinu življenja (Nerat, 2009). S šolami medicinske sestre sodelujejo predvsem na željo šole. Sodelovanje s šolami je zelo različno in sicer od zelo dobrega do nikakršnega in je odvisno od vodstva šole, značilnosti navdušenja in izvajalke, kadrovskih zmožnosti za izvajanje spolne vzgoje in še mnogih drugih dejavnikov (Koprivnikar in Pucelj, 2010). Cilji, ki se navezujejo na spolno vzgojo in jih medicinska sestra želi doseči pri vzgoji in izobraževanju adolescentov, so: 12
informiranost adolescentov o ustrezni osebni higieni, preprečevanje tveganih vedenj, vključno z nezaščitenimi spolnimi odnosi, adolescentom ponuditi prijazne zdravstvene storitve za reproduktivno zdravje, vključno s kontracepcijo, preprečevanje neželenih nosečnosti, preprečevanje spolne ali psihične zlorabe, izobraževanje o odnosih in starševstvu (Koprivnikar in Pucelj, 2010). Spolni vzgoji sta v osnovni šoli in srednji šoli namenjena dva programa, in sicer program O tebi, ki ga medicinska sestra izvaja v 6. razredu osnovne šole, in program O vama - za zdravo in varno spolnost, ki se izvaja v 3. letniku srednje šole (Jeriček in sod., 2007). Leta 2001 so se združili slovenski ginekologi, ki se pri svojem delu srečujejo z mladoletnimi pacientkami, in potrdili problematiko neustrezne ter pomanjkljive spolne vzgoje v osnovnih in srednjih šolah. Pod pokroviteljstvom podjetja Procten in Gamble so istega leta v osnovne in srednje šole uvedli omenjena programa. Odziv na preventivna programa s strani osnovnih in srednjih šol je bil pozitiven (Pinter in sod., 2004). a) Program: O tebi Ta program je namenjen učencem šestih razredov osnovne šole. Cilj programa je spodbuditi zdrav telesni in duševni razvoj pri mladostnikih in jih sezaniti z duševnimi in telesnimi spremembami v adolescenci. Prav tako vzpodbuja boljše sporazumevanje med spoloma. Program izvajajo medicinske sestre v zdravstvenem domu ali šoli, kjer pripravijo predavanje in razpravo, v kateri sodelujejo tudi učenci. Predavanje naj bi trajalo 40 minut (Jeriček in sod., 2007). Vsebine, ki jih sam program O tebi zajema, so: opredelitev pojmov adolescenca in puberteta, značilnosti sprememb v puberteti, skrb za osebno higieno, spolna zrelost (Jeriček in sod., 2007). b) Program: O vama - za zdravo in varno spolnost Program je namenjen dijakom 3. letnikov srednjih šol. Namen programa je varovanje in krepitev reproduktivnega zdravja. Cilj programa je spodbujanje medčloveških odnosov in preprečevanje prezgodnjih nosečnosti ter spolno prenosljivih bolezni. Ta program se izvaja v zdravstvenem domu. Medicinska sestra pripravi predavanje in vodi skupinske diskusije. Predavanje naj bi trajalo 40 minut (Jeriček in sod., 2007). Vsebine, ki jih program O vama - za zdravo in varno spolnost zajema, so: opredelitev pojma adolescenca, spolno vedenje mladostnikov, kontracepcija, nosečnost, 13
umetna prekinitev nosečnosti, spolno prenosljive okužbe (Jeriček in sod., 2007). 2.2.6.4 Vloga zdravstvenih domov in drugih inštitucij pri spolni vzgoji Aktivnosti zdravstvene službe ureja Zakon o zdravstveni dejavnosti, ki v poenostavljeni strukturni shemi v obliki znane piramide deli zdravstveno varstvo na več ravni, in sicer primarno, sekundarno ter terciarno zdravstveno varstvo. Osnovno zdravstveno varstvo se izvaja na primarni ravni zdravstvene dejavnosti, ki jo opravljajo zdravstveni domovi in zasebni zdravstveni delavci (Zorec, 2005). Nosilci vzgoje za zdravje in varne spolnosti v primarnem zdravstvenem varstvu so timi oziroma zdravniki. Vzgojo za zdravje večinoma izvajajo medicinske sestre, ki so zaposlene v različnih ustanovah, to so monovalentni otroški dispanzerji, monovalentni šolski dispanzerji, bivalentni dispanzerji, referati, zdravstveno-vzgojni centri ter centri za promocijo zdravja. Zdravstveno-vzgojno delo poteka skozi vse leto (Leskovšek, 2007). Organizacijski vidik primarnega zdravstvenega varstva se v svetu rešuje na različne načine, odvisno od prevladujočih socialnih, kulturnih, ekonomskih, zdravstvenih in drugih značilnosti določenega območja. Vendar pa bi kljub temu moralo biti varovanje zdravja otrok in mladostnikov najpomembnejše področje javnega zdravstva vsake družbe (Zorec, 2005). 2.2.7 Spolna vzgoja v slovenskih šolah Šola je okolje, kjer se v svojem delovanju na področju zdravstvene vzgoje srečujejo šolski delavci, zdravstveni delavci in delavci drugih profesij. Učitelji lahko izvajajo aktivnosti vzgoje za zdravje v obliki posebnega predmeta ali medpredmetno ter izven rednih šolskih dejavnosti. Med najučinkovitejšimi programi so programi na področju zdrave prehrane in telesne aktivnosti. Programi za zlorabo substanc so se izkazali za relativno neučinkovite. Šolski programi za preprečevanje kajenja so učinkoviti, in sicer zmerno in kratkoročno, o dolgoročnih učinkih pa je narejeno premalo raziskav, rezultati le-teh so nedosledni. Dokazi so prav tako nedosledni na področju spolnosti. Programi morajo biti dolgotrajni, nepretrgani, visoko intenzivni in morajo vključevati spremembe v šolskem okolju. V delo šole se vključujejo tudi zdravstveni delavci. V preteklosti so se le-ti vključevali v okviru rutinskih pregledov, danes pa se zaradi spremenjenih tveganj za zdravje mladostnikov, delo zdravstvenih delavcev v šolah spreminja ter vključuje vzgojo za zdravje kot enega najpomembnejših področij. V šolah izvajajo te storitve večinoma diplomirane medicinske sestre (Koprivnikar in Pucelj, 2010). Učni načrt za osnovne šole vključuje tudi spolno vzgojo. Ne gre za samostojni predmet, ampak so vsebine spolne vzgoje zajete v okviru predmeta biologije, deloma tudi v okviru predmeta etika in družba (Naik, 2002). Marsikdaj se zgodi, da vsebine o varnem spolnem 14
vedenju izpadejo iz učnega programa. Vzroki za izpad vsebin iz učnega programa so bodisi premalo strokovnih sodelavcev, preobsežen učni program ali občutek sramu (Nerat, 2009). Slika 3 prikazuje zasedanje 19. regijskega otroškega parlamenta, ki je potekal na osnovni šoli Dramlje. Razpravljali so o tem, kdo bi moral učence seznanjati z vsebinami spolne vzgoje, kakšne teme bi morali obravnavati in kdaj začeti s spolnimi odnosi. Razprava z njihovimi replikami je trajala eno šolsko uro. Po njej so učenci sprejeli naslednje sklepe: spolna vzgoja bi morala biti obvezna vsebina v zadnji triadi osnovne šole, učenci želijo boljšo komunikacijo s starši in več odkritega pogovora o spolnosti, v šoli se želijo pogovarjati o spolnosti tudi z drugimi strokovnjaki zunanjih institucij, želijo več pogovora o istospolni usmerjenosti, želijo več informacij o spolno prenosljivih boleznih, želijo natančno definicijo kaj je spolna zloraba, vsi se strinjajo, da je za dobro razmerje med fantom in dekletom potrebna ljubezen in medsebojno zaupanje (Sotler, 2009). Slika 3: Imejmo se radi ljubezen in spolnost (Sotler, 2009) 2.2.7.1 Predstavitev učnega programa spolne vzgoje v Osnovni šoli Hruševec Vsebine s področja anatomije in fiziologije rodil se na Osnovni šoli Hruševec izvajajo v okviru pouka biologije v 9. razredu. Iz tabele 1 je razvidno, da je v učnem načrtu pri biologiji ena tema namenjena spolovilom in razmnoževanju. Temi pa je namenjenih 5 šolskih ur. Za dodatne vsebine s področja vzgoje za zdravo in varno spolnost si pomagajo z zunanjimi sodelavci (Štancar, 2008). Zunanji sodelavci, ki izvajajo dodatne vsebine, so medicinske sestre oziroma tehniki zdravstvene nege ali diplomirane medicinske sestre. V 6. razredu 2 uri namenijo predavanju na temo odraščanja, kjer podrobneje predstavijo bio-psiho-socialni vidik adolescence, značilnosti obdobja pubertete pri fantih in dekletih ter razvijajo pozitivno telesno samopodobo. V 8. razredu 2 uri namenijo vzgoji za zdravo spolnost. Vsebine zajemajo: telesne spremembe pri deklicah in dečkih, odnos med spoloma, nosečnost in kontracepcijo ter spolno nasilje. V 9. razredu 2 uri namenijo temi o tveganem vedenju. 15
Vsebine zajemajo: zasvojenost s psihoaktivnimi snovmi, medosebni odnosi ter o odločanju in obvladovanju vplivov (Žalar in Leskovšek, 2013). 16
Tabela 1: Učni načrt v Osnovni šoli Hruševec (Štancar, 2008) OSNOVNA ŠOLA HRUŠEVEC 9. razred UČNA TEMA: SPOLOVILA IN RAZMNOŽEVANJE CILJI (učenci spoznajo): spoznavajo vlogo, zgradbo in delovanje ženskih in moških spolnih organov, spoznavajo pot semenčic od njihovega nastanka do izliva semena, spoznavajo menstrualni cikel in vlogo spolnih hormonov, se seznanijo s hormonskimi spremembami med menstrualnim ciklom in vplivom na fizično in psihično stanje žensk, razumejo pomen higiene spolnih organov, spoznajo vzroke in simptome spolnih bolezni ter načine varovanja pred okužbo, se seznanijo z vplivom hormonskih sprememb v obdobju pubertete, razlikujejo med primarnimi in sekundarnimi spolnimi znaki, spoznajo pot semenčic in jajčeca v spolnih organih od spolne združitve do oploditve, se seznanijo z razvojem osebka od spojka do poroda, spoznajo odgovornosti in možnosti pri načrtovanju družine. DEJAVNOSTI: ogled videokasete o oploditvi, o razvoju zarodka, ploda ter poroda. MEDPREDMETNA POVEZAVA: zdravstvena vzgoja, v devetem razredu pri obravnavi človeka učence opozarjajo tudi na odgovornost za lastno zdravje. 2.2.7.2 Predstavitev učnega programa spolne vzgoje na Srednji zdravstveni šoli Celje Vsebine spolne vzgoje se izvajajo v okviru programa vzgoja za zdravje, ki je v predmetniku vključena med izbirne predmete. Sama organizacija izvedbe je prepuščena ravnateljem oziroma učiteljem, ki izvajajo vsebine (Žalar in Leskovšek, 2013). Na Srednji zdravstveni šoli v Celju vsebinskim sklopom zdravstvene vzgoje po normativih pripada 35 ur, od tega namenijo 3 ure poučevanju spolne vzgoje. Teme o varni spolnosti so vključene v učni načrt 1. letnika in v učni načrt 3. letnika (Štancar, 2008). Vsebine spolne vzgoje na Srednji zdravstveni šoli Celje so prikazane v tabeli 2. 17
Tabela 2: Učni načrt na Srednji zdravstveni šoli Celje (Štancar, 2008) SREDNJA ZDRAVSTVENA ŠOLA CELJE 1. letnik UČNA TEMA: MLADOSTNIKI IN SPOLNOST CILJI (dijaki prepoznajo): posamezna obdobja odraščanja, navedejo znake spolnega zorenja pri fantih in dekletih, povedo kakšen je vpliv samopodobe pri mladostnikovem odraščanju, ločijo med zaljubljenostjo in ljubeznijo, ločijo med zdravo, varno spolnostjo in tveganim vedenjem, povedo kaj je kontracepcija, navedejo vrste kontracepcijskih sredstev, jih naštejejo in opišejo njihovo uporabo, povedo definicijo spolno prenosljivih bolezni, naštejejo najpomembnejše ozdravljive in neozdravljive spolno prenosljive bolezni, naštejejo preventivne ukrepe za preprečevanje širjenja spolno prenosljivih bolezni, znajo našteti in prepoznati posamezne vrste nasilja. DEJAVNOSTI: seminarske naloge na temo spolnosti. MEDPREDMETNA POVEZAVA: biologija, anatomija in fiziologija. 2.3 Vzgoja za zdravje Vzgoja za zdravje je pomemben in nepogrešljiv del promocije zdravja. Definirana je kot planiran proces za doseganje znanja povezanega z zdravjem. Še posebej je pomembna v mladostništvu, ko poteka intenzivni telesni, duševni in socialni razvoj (Rebernak, 2012). Vzgoja za zdravje se v Sloveniji izvaja zelo neenotno in enakomerno, zato o zagotavljanju enotnih standardov za vse mladostnike v tem trenutku ne moremo govoriti. Tako stanje je povezano s pomanjkanjem enotnih smernic, vsebin in programov, raznoliko naklonjenostjo vodstev zdravstvenih domov do vzgoje za zdravje, trenutno slabim uvidom v pomembnost vzgoje za zdravje nasploh pri nas, pomanjkanjem ustreznih izobraževanj za izvajalce, kadrovskim pomanjkanjem, pomanjkanjem prostorov in pomanjkanjem časa (Koprivnikar in Pucelj, 2010). 2.3.1 Vzgoja za zdravje mladostnikov v primarnem zdravstvenem varstvu Nanaša se na ravnanje, ki krepi zdravje in s tem preprečuje zbolevanje. Ciljna skupina je zdravo prebivalstvo oziroma zdrav posameznik. Namen je povečati čim večjo stopnjo zdravstvene prosvetljenosti, zainteresiranosti in motivacijo za to področje ter visoko stopnjo odgovornosti do lastnega telesa. Vzgojo za zdravje izvaja medicinska sestra v 18
zdravstvenem domu v okviru primarnega zdravstvenega varstva ali pa v osnovnih in srednjih šolah. Prav tako lahko izvaja vzgojo za zdravje v lokalni skupnosti in posameznih družinah (Blair in Hall, 2006). V zdravstvenem sistemu je vzgoja za zdravje običajno del sistema spremljanja zdravja otrok in mladostnikov, katerega cilj je zagotavljanje optimalne rasti in razvoja otrok in mladostnikov ter preprečevanje bolezni in poškodb. Spremljanje zdravja otrok in mladostnikov se izvaja v obliki periodičnih pregledov, ki med drugim vsebujejo tudi usmerjeno oziroma starostno specifično svetovanje in vzgojo za zdravje. Programe vzgoje za zdravje izvajajo predvsem medicinske sestre, ki se pri svojem delu povezujejo z zdravniki predšolskih in šolskih otrok ter s strokovnjaki drugih specialnosti. V večini evropskih držav se vzgoja za zdravje loči od sistema akutne oziroma kronične oskrbe pri zdravniku. Vzgoja za zdravje je v okviru omenjenih sistemov dostopna vsakomur ter brezplačno (Koprivnikar in Pucelj, 2010). Pri predšolskih otrocih se izvede najmanj osem sistematičnih pregledov, pri šolskih otrocih pa sedem. Za otroke do devetnajstega leta so značilni zdravstveni problemi, povezani s posebnostmi rasti, razvoja ter načinom življenja, kar vpliva na njihovo telesno, duševno in družbeno zdravje. Še posebej adolescenca je čas osebnega zorenja, gradnje lastne identitete in vključevanja v socialno okolje. Obenem se utrjujejo vrednote in navade, ki vplivajo na kasnejše življenjsko obdobje mladostnika in na njegovo zdravje (Koprivnikar in Pucelj, 2010). V mladostništvu je možnost tveganjih vedenj povečana. Med njih sodijo prekomerno uživanje alkohola, tvegana spolnost, mladostniška nosečnost, tvegane igre, visoko rizični športi, pomanjkanje gibanja, uživanje tobaka, uživanje prepovedanih drog, neustrezne prehranjevalne navade ter nasilništvo. Mladostnik lahko prevzame več vrst tveganega vedenja. Nekateri mladostniki so za takšno tvegano vedenje še posebej dovzetni, in sicer predvsem tisti, ki se ne šolajo ali so v šoli neuspešni, mladostniki iz nefunkcionalnih družin in mladostniki s slabo samopodobo. Zelo ogroženi pa so tudi tisti mladostniki, ki jih k tveganemu vedenju spodbuja njihova vrstniška skupina (Tomori in sod., 1998). 2.3.2 Vzgoja za zdravje mladostnikov, ki jo izvajajo medicinske sestre v primarnem zdravstvenem varstvu Ministrstvo za zdravje Republike Slovenije je določilo preventivne programe za varovanje reproduktivnega zdravja. Eno izmed večjih vlog pri promoviranju zdravstvene vzgoje imajo medicinske sestre. Te se aktivno vključujejo v spolno vzgojo otrok na preventivnih in sistematičnih pregledih (Nerat, 2009). V šolskem obdobju zdravstvena vzgoja poteka v obliki individualnih svetovanj za mladostnike, poteka skupinska programirana zdravstvena vzgoja v dispanzerju ali v šoli, izjema so mladi, ki v starosti 18 let niso več vključeni v redno šolanje. Poleg učencev medicinska sestra izobražuje tudi pedagoge in starše (Torkar in sod., 2013). 19
2.3.3 Izvajanje vzgoje za zdravje mladostnikov v primarnem zdravstvenem varstvu v različnih državah a) Združene države Amerike (ZDA) Vzgoja za zdravje v ZDA je vključena v učni načrt. V šolah jo izvajajo učitelji pa tudi šolska medicinska sestra. Vendar sistem ni urejen na področni ravni, pač pa to področje urejajo posamezne države in okrožja, ki v določenem deležu zahtevajo izvedbo nekaterih preventivnih storitev. Približno polovica držav in okrožij v ZDA zahteva, da v šolah izvajajo preventivo nasilja. Manj pogosto pa izvajajo programe preprečevanja kajenja, prekomerne rabe alkohola, spolno prenosljivih bolezni in preprečevanja nezaželenih nosečnosti. Najmanj pa izvajajo programe za promoviranje telesne dejavnosti ter zdrave prehrane. Zdravstvene storitve v ZDA pa so predvsem odvisne od socio-ekonomskega položaja, barve kože in zavarovanja (Brener et al., 2007). b) Finska Skrb za zdravje matere, otroka in mladostnikov ima na Finskem že dolgotrajno tradicijo, kar je razvidno iz dobre organizirane mreže klinik za zdravstveno varstvo mater, otrok in mladostnikov, ki so nameščeni v okviru zdravstvenih centrov (Vuorenkoski, 2008). Storitve klinik so vodene in organizirane na lokalnem nivoju, tudi financiranje poteka v glavnem preko lokalnih proračunov (Ministry of Social Affairs and Health, 2004). Storitve klinik so za uporabnike brezplačna in geografsko dobro dostopna. Del teh storitev so tudi storitve promocije zdravja, ki potekajo od rojstva pa do 18. leta starosti. Zdravstveno varstvo otrok in mladostnikov izvajajo zdravniki ter medicinske sestre. Osnovni tim sestavljajo javnozdravstvena sestra, babica, splošni zdravnik, zobni higienik in zobozdravnik. Psihologi, fizioterapevti, logopedi, nutricisti in socialni delavci sodelujejo s timom, kadar je to potrebno. Medicinske sestre imajo zelo pomembno vlogo v zdravstvenih centrih, saj večino storitev in promocij zdravja izvajajo prav posebej za delo v preventivi usposobljene medicinske sestre (Vuorenkoski, 2008). c) Avstralija Do starosti 4 let skrbijo za zdravje otrok in družine javno-zdravstvene medicinske sestre iz centrov za zdravje otrok. Storitve vključujejo tudi svetovanje in zdrav življenjski slog. Vsak lokalni zdravstveni center nudi zdravstvene storitve za osnovne in srednje šole za svojo geografsko področje. Osebje, običajno je to šolska medicinska sestra, redno obiskuje osnovne šole in nudi med drugim tudi svetovanje in podporo v povezavi z večino tem, ki so pomembne za adolescente ter so lahko vključene v programe zdravja v šolah. Sodeluje tudi s starši (Koprivnikar in Pucelj, 2010). č) Danska 20
Danska je prešla v zadnjih letih kar nekaj reform s področja šolskega preventivnega zdravstvenega sistema. Glavna reforma je obrat od preventivne bolezni s presajanji kot osrednjo metodo do promocije zdravja in dialogom oziroma pogovorom kot ključno metodo. Zakon mladim omogoča zdravstvene preglede pred vstopom v šolo in ob zaključku šolanja. Med šolanjem pa šolska medicinska sestra vabi šolarje na redne posvete glede njihove vsakodnevne potrebe v zvezi z zdravjem, jih spodbuja, poučuje in informira o zdravju. Merjenje višine, teže, pregled oči, sluha opravijo v okviru teh posvetov. Redni pregledi in presajanja pa so namenjena otrokom, ko je to potrebno. Šolska zdravstvena služba je locirana na šolah (Baltag in Mathieson, 2010). Večina držav ima v osnovi podobno organiziran sistem pristopa k zdravju otrok in mladostnikov, in sicer s periodičnimi obiski in usmerjenim svetovanjem oziroma vzgojo za zdravje. Glede na obstoječe kulture in socialne razlike sistemi ali njihove komponente niso vedno prenosljive med posameznimi državami (Kuo et al., 2006). Ne glede na razlike v pristopih in organiziranosti tega sistema pa se v vseh državah trenutno ukvarjajo s tem, kako doseči optimalni razvoj otroka na najučinkovitejši način ob upoštevanju epidemioloških sprememb (Kuo et al., 2006). 2.3.4 Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) pri spodbujanju spolne vzgoje v šolah Organizacija, ki pokriva različna področja zdravja ter hkrati tudi spolnost in spolno vzgojo se imenuje World Health Organization. Zajema različne države iz celega sveta. Njena naloga je svetovanje na področju zdravja, kjer daje poudarek medicinski oz. zdravstveni paradigmi. Vanjo vpleta tudi sociološko paradigmo (primer spolne pravice). Njena naloga je tudi vplivanje na pedagoški ravni. Nekatere države lahko ta cilj udejstvujejo, medtem ko druge, nimajo te možnosti (primer Afrika in Azija). Če bi te države sprejele spolno ozaveščanje in vzgojo, bi s tem najprej izboljšale zdravstveno stanje prebivalstva (WHO, 2005). Raziskava, ki jo je sponzorirala WHO in je potekala na več kontinentih (ZDA, Avstralija, Tajska, Mehika, Evropa), je pokazala, da programi spolne vzgoje v šolah s pomočjo strokovnih zdravstvenih delavcev učinkovito pomagajo mladim, da s spolnostjo pričnejo pozneje. Raziskava je pokazala, da so rezultati bistveno boljši, če se s spolno vzgojo prične izobraževati, še preden postanejo mladostniki spolno aktivni (Kalčič, 1997). 21
3 RAZISKOVALNI DEL 3.1 Namen in cilji Namen diplomskega dela je bil predstaviti poučevanje spolne vzgoje v osnovnih in srednjih šolah. Cilji diplomskega dela so bili: predstaviti program spolne vzgoje mladostnikov o zdravi in varni spolnosti slovenskem šolstvu, predstaviti vlogo izvajalcev spolne vzgoje v izobraževanju mladostnikov za zdravo in varno spolnost, preučiti vlogo medicinske sestre pri poučevanju vsebin spolne vzgoje v osnovnih in srednjih šolah, ugotoviti mnenje izvajalcev spolne vzgoje glede vsebin in zadostne informiranosti mladostnikov pri poučevanju spolne vzgoje v osnovnih in srednjih šolah, preučiti smiselnost ponovne vključitve spolne vzgoje v šolski prostor kot obvezni predmet. 3.2 Raziskovalna vprašanja Raziskovalna vprašanja, ki smo si jih zastavili, so bila: 1. S katerimi vsebinami se seznanijo mladostniki pri pouku spolne vzgoje v osnovnih šolah in s katerimi vsebinami v srednjih šolah? 2. V kakšnem obsegu učnih ur se izvaja spolna vzgoja mladostnikov v osnovnih šolah in v srednjih šolah? 3. Kdo izvaja spolno vzgojo na osnovnih šolah in kdo na srednjih šolah? 4. Ali izvajalci spolne vzgoje menijo, da bi morale vsebine spolne vzgoje na osnovnih in srednjih šolah poučevati medicinske sestre? 5. Ali izvajalci spolne vzgoje menijo, da se mladostniki pri poučevanju spolne vzgoje seznanijo z ustreznimi vsebinami in pridobijo dovolj informacij o zdravi in varni spolnosti? 6. Ali se izvajalci na osnovnih in srednjih šolah strinjajo, da bi bilo smiselno ponovno vključiti spolno vzgojo mladostnikov v šolski prostor kot obvezni predmet? 3.3 Raziskovalna metodologija 3.3.1 Raziskovalna metoda in tehnika zbiranja podatkov Za izdelavo diplomskega dela smo uporabili kvantitativni raziskovalni pristop dela. Za raziskovalno metodo pa smo uporabili deskriptivno in analitično metodo dela s študijem domače in tuje literature. Podatki o stališčih in mnenjih naključno izbranih učiteljev osnovnih in srednjih šol so bili pridobljeni s tehniko anketiranja. 22
Literaturo smo iskali preko podatkovnih baz CINAHL, SpringerLink in ProQuest ter članke v bazi podatkov Medline in Cobiss. Izbrani so bili članki od leta 2002 do 2014. Uporabljeni so viri, ki so dostopni v knjižnicah in preko svetovnega spleta. Ključne besede: sex education in schools, education for health 3.3.2 Opis inštrumentarija Kot raziskovalni inštrument je bil uporabljen strukturiran anketni vprašalnik, ki smo ga razvili na osnovi pregleda literature. Vseboval je 15 vprašanj, od tega 5 vprašanj zaprtega tipa in 10 vprašanj polzaprtega tipa. Za merjenje stališč smo uporabili Likertovo ocenjevalno lestvico. Anonimnost je bila zagotovljena, saj v anketnem vprašalniku niso bili vključeni osebni podatki zaposlenih. 3.3.3 Opis vzorca Raziskovalni vzorec predstavlja 60 naključno izbranih izvajalcev spolne vzgoje v okolici Celja. 30 izvajalcev spolne vzgoje poučuje vsebine na učno temo spolnosti v osnovnih šolah, 30 izvajalcev pa poučuje vsebine na učno temo spolnosti na srednjih šolah. 51 anketirancev je na vprašalnik odgovorilo preko spleta. Anketni vprašalnik so nam posredovali v skupni zbirni mail. Devetim anketirancem pa je bil vprašalnik razdeljen v osnovnih in srednjih šolah v okolici Celja. Med anketiranimi je bilo 59 (98 %) ženskih izvajalk spolne vzgoje in 1 (2 %) moški izvajalec spolne vzgoje. Med anketiranimi je bilo 28 (47 %) starih od 41 do 45 let in 17 (28 %) od 36 do 40 let. 8 (13 %) izvajalcev spolne vzgoje je bilo starih med 26 in 30 let ter 5 (8 %) starih nad 52 let. 2 (4 %) sta bila stara med 26 in 30 let. Po izobrazbeni strukturi je bilo med 60 anketiranimi 30 (50 %) anketirancev z univerzitetno izobrazbo in 26 (43 %) v visoko strokovno izobrazbo. 3 (5 %) anketirancev je imelo magisterij. 1 (2 %) anketiranec pa je v anketnem vprašalniku, ki se nanaša na njihovo strokovno izobrazbo obkrožil drugo. Višje strokovne izobrazbe ali doktorata med anketiranimi ni imel nihče. 3.3.4 Opis zbiranja in obdelave podatkov Anketa je bila izvedena s pomočjo internetnega vprašalnika. Anketiranci so rešene anketne vprašalnike posredovali v skupni zbirni mail. Razdeljena pa je bila tudi na Srednji zdravstveni šoli Celje. Za izvedbo ankete je bilo pridobljeno soglasje vodstva omenjene ustanove. Sodelovanje je bilo anonimno in prostovoljno. Pridobljene podatke smo analizirali s pomočjo programa Excel. Sledilo je urejanje podatkov v smislu celote. Pridobljene rezultate smo predstavili v obliki stolpičastih in vrstičnih grafov ter tabel. Za izpolnitev ankete so predvidoma potrebovali 10 minut. Celotna raziskava je potekala od 10.4.2013 do 30.8.2013. 3.3.5 Etični vidik raziskovanja Pri anketiranju smo upoštevali osnovna merila etike v zdravstveni negi. Vsak sodelujoči v raziskavi je bil seznanjen z vsebino in namenom raziskovanja. Prav tako je bil seznanjen, 23
da je sodelovanje v raziskavi prostovoljno in anonimno ter da ima pravico odkloniti sodelovanje. Upoštevan je etični vidik izdelave diplomskega dela, kar pomeni, da so podatki aktualni, verodostojni in uporabljeni izključno v namen izdelave diplomskega dela in da posamezniki niso prepoznani v nobenem dokumentu. 3.4 Rezultati raziskave Odgovori na anketna vprašanja so predstavljeni z grafi v zaporedju, kot so bili razvrščeni v anketnem vprašalniku. Rezultati raziskave so natančneje razloženi pod grafi. Graf 1: Področje dela anketirancev Iz grafa 1 je razvidno, da smo anketirali 60 izvajalcev spolne vzgoje. Med njimi je bilo 27 (45 %) učiteljev, ki so odgovorili, da je njihovo področje dela izvajanje spolne vzgoje na osnovni šoli, ter 27 (45 %) učiteljev, ki so odgovorili, da je njihovo področje dela izvajanje spolne vzgoje na srednjih šolah. Drugo je obkrožilo 6 (10 %) izvajalcev spolne vzgoje. Pod drugo spadajo medicinske sestre s srednješolsko izobrazbo ter diplomirane medicinske sestre. 24
Graf 2: Predmeti, ki jih poučujejo izvajalci Graf 2 prikazuje, da je bilo med 60 anketiranimi učitelji 18 (30 %), tistih, ki poučujejo naravoslovne predmete. Med naravoslovne predmete smo uvrstili predmete biologija, fizika, kemija, matematika ter tehnika in tehnologija. 11 (18 %) učiteljev je odgovorilo, da poučujejo zdravstveno vzgojo na osnovni šoli, 7 (12 %) učiteljev je odgovorilo, da poučujejo zdravstveno vzgojo na srednji šoli; in sicer jih kar 9 (15 %) poučuje strokovne predmete iz vsebin zdravstvene nege. Med zdravstveno vzgojo smo uvrstili teme, ki zajemajo tvegano vedenje mladostnika, zdravo prehrano, duševno zdravje, telesno aktivnost, spolno vedenje ter poškodbe in prvo pomoč. Med anketiranimi učitelji so bili tudi tisti, ki poučujejo družboslovne predmete. 8 (13 %) jih je odgovorilo, da med drugim poučujejo tudi predmeta etika in družba, 6 (10 %) jih poučuje anatomijo. En učitelj (2 %) v sklopu poučuje tudi vsebine iz predmeta dietetika. 25
Graf 3: Poučevanje spolne vzgoje v posameznih razredih/letnikih Pri vprašanju,»v katerem razredu/letniku osnovne šole/srednje šole so učenci na vaši šoli deležni izobraževanja iz vsebin spolne vzgoje«, smo 60 anketirancem podali dva možna odgovora, in sicer: nimamo pouka spolne vzgoje in prosto izbiro, da dopišejo, v katerem razredu/letniku se na njihovi šoli srečujejo z izobraževanje o spolnosti. Tako je iz grafa 3 razvidno, da jih je med 30 anketiranimi izvajalci spolne vzgoje na osnovnih šolah 14 (23 %) odgovorilo, da izvajajo vsebine spolne vzgoje v 6., 8. in 9. razredu osnovne šole, 10 (17 %) jih je odgovorilo, da snov obravnavajo v 6., 7., 8. in 9. razredu, 4 (7 %) jih je odgovorilo, da snov obravnavajo v 8. razredu, 2 (3 %) pa sta navedla, da se z vsebinami spolne vzgoje srečujejo že v 3. in 4. razredu osnovne šole. Med 30 anketiranimi izvajalci spolne vzgoje na srednjih šolah jih je 10 (17 %), odgovorilo, da največkrat izvajajo vsebine spolne vzgoje v 1. in 4. letniku srednje šole, 6 (10 %) v 1. in 2. letniku ter 4 (7 %) v 1. letniku srednje šole. 10 (17 %) izvajalcev spolne vzgoje pa je odgovorilo, da na njihovi šoli sploh ne izvajajo pouka spolne vzgoje. 26
Graf 4: Izvajalci spolne vzgoje Iz grafa 4 je razvidno, da je izmed 60 anketirancev 23 (38 %), anketiranih učiteljev odgovorilo, da vsebine, povezane s spolnostjo, na njihovi šoli mladostnikom predstavijo medicinske sestre. 17 (28 %) jih je odgovorilo, da so to razredni učitelji, 15 (25 %) jih je menilo, da so to učitelji biologije, 3 (5 %) so odgovorili, da so to učitelji etike. 2 (4 %) učitelja sta odgovorila, da vsebine spolne vzgoje predavajo zunanji strokovni izvajalci in drugi, kot so psihologi, ginekologi, specialni pedagogi. Graf 5: Komunikacija med izvajalci spolne vzgoje in mladostniki 27
Graf 5 prikazuje, da je 60 (100 %) anketirancev na vprašanje, ali se sproščeno pogovarjajo z mladostniki o spolnosti, odgovorilo z odgovorom da. Nihče ni odgovoril, da se z mladostniki o spolnosti pogovarja nesproščeno. Graf 6: Predmeti/programi izvajanja vzgoje za zdravo in varno spolnost Iz grafa 6 je razvidno, da je izmed 60 anketirancev 29 (48 %) odgovorilo, da se vzgoja za zdravo in varno spolnost na njihovi šoli izvaja v okviru pouka biologije. 15 (25 %) jih je odgovorilo, da se vsebine spolne vzgoje na šoli izvajajo v okviru drugih predmetov ali v okviru programov, ki zajemajo vsebine spolnosti mladostnikov. 1 (2 %) anketiranec pa je menil, da na njihovi šoli izvaja vzgoja za zdravo in varno spolnost tudi v okviru drugih dejavnosti, kot so naravoslovni dnevi. Nihče izmed anketiranih pa ni odgovoril, da se vzgoja za zdravo in varno spolnost na šoli izvaja v okviru samega predmeta spolne vzgoje. Graf 7: Število ur spolne vzgoje v posameznem razredu 28
Iz grafa 7 je razvidno, da imajo v sklopu izobraževanja v osnovnih šolah namenjenih 5 šolskih ur spolne vzgoje v 5. razredu. Ravno toliko časa vsebinam spolne vzgoje namenijo v 6. ter v 7. razredu osnovne šole. Največ časa izobraževanju o spolnih vsebinah namenijo učencem v 8. razredu, kjer imajo v sklopu izobraževanja na razpolago 10 šolskih ur. V 9. razredu pa se poudarek vsebinam spolne vzgoje ponovno nekoliko zmanjša, saj imajo na voljo ponovno samo 5 šolskih ur. Graf 8: Število ur spolne vzgoje v posameznem letniku Iz grafa 8 je razvidno, da v 1. letniku srednje šole namenijo vsebinam spolne vzgoje samo eno šolsko uro. Malenkost več poudarka vsebinam spolne vzgoje namenijo v 2. letniku, kjer o temi govorijo dve šolski uri, ter v 3. letniku, kjer izobraževanju mladostnikov o spolni vzgoji namenijo tri šolske ure. V 4. letniku pa v šolskem programu ponovno namenijo samo eno šolsko uro. Graf 9: Ustreznost števila ur spolne vzgoje 29
Na vprašanje, ki smo ga zastavili 60 anketirancem, kjer smo jih spraševali, ali se jim zdi v osnovnih in srednjih šolah sedanje število ur spolne vzgoje zadovoljivo glede na cilje in obseg vsebin je 42 (70 %), odgovorila z odgovorom da. S tem vprašanjem se ni strinjalo 18 (30 %) anketirancev, kar je tudi razvidno iz grafa 9. Graf 10: Vsebine spolne vzgoje v posameznem razredu 30 anketiranih učiteljev v osnovni šoli je svoje odgovore označilo v matrični tabeli. Upoštevali so vse ostale predavatelje, ki mladostnikom predavajo spolno vzgojo. Vsebine so bile podane tako, da so izvajalci spolne vzgoje označili, v katerem razredu obravnavajo določene teme. Tako smo prišli do rezultatov, ki so prikazani v grafu 10. 20 (66 %) anketirancev je označilo, da se v 5. razredu mladostniki srečajo s temami o odraščanju, 16 (53 %) jih je označilo, da se s to temo srečajo v 6. razredu. Da se s temo o odraščanju srečajo v 7. in 8. razredu, so označili 3 (10 %) anketiranci, in le eden (3 %), da se s to temo srečajo v 9. razredu. Pri temi o medsebojnih odnosih so anketiranci 11-krat (36 %) označili, da se mladostniki z njo srečajo v 5. razredu, 22-krat (73 %) v 6., 5-krat (16 %) v 7.,8se srečujejo 9-krat (28 %) in le 4-krat (13 %) v 9. razredu. Z varno izbiro za odgovorno spolnost se, glede na pridobljene podatke, mladostniki v 5. razredu ne srečujejo. 5 (16 %) anketirancev je označilo, da se s to vsebino srečajo v 6. razredu, 8 (26 %) pa jih pravi, da se z njo srečajo v 7. in 9. razredu. 18 (60 %) jih je označilo, da se mladostniki s to vsebino srečajo v 8. razredu. Glede na pridobljene podatke se mladostniki s temo o različnih oblikah spolnega vedenja v 5. in 6. razredu ne srečujejo. Le 2 (6 %) anketiranca sta označila, da se s to temo srečajo v 7. razredu, kar 21 (70 %) anketirancev, da se z njo srečajo v 8. razredu, in 20 (66 %) anketirancev, da se z njo srečajo v 9. razredu. Tudi z 30
vsebinami glede spolno prenosljivih bolezni se mladostniki v 5. in 6. razredu ne srečajo. En anketiranec (3 %) je označil, da se z njo srečajo v 7. razredu in kar 19 (63 %) jih je odgovorilo, da se z njo srečajo v 8. razredu, in 28 (93 %) anketirancev, da se z njo srečajo v 9. razredu. Tudi o spodbujanju odgovornega spolnega življenja mladostniki v 5. in 6. razredu ne govorijo. Je pa 19 (63 %) anketirancev označilo, da se s to temo srečajo v 8. razredu, in 27 (90 %), da se s to temo srečajo v 9. razredu. Da se s to temo srečajo v 7. razredu, je označil le eden (3 %). O temi glede načrtovanja družine otroci, glede na pridobljene podatke, v 5., 6. in 7. razredu ne govorijo. Štirje anketiranci (13 %) so označili, da o tem govorijo v 8., in 14 (46 %) anketiranih, da o tem govorijo v 9. razredu. Graf 11: Vsebine spolne vzgoje v posameznem letniku 30 anketirancev iz srednje šole je svoje odgovore označilo v matrični tabeli. Upoštevali so vse ostale predavatelje, ki mladostnikom predavajo spolno vzgojo. Vsebine so bile podane tako, da so izvajalci spolne vzgoje označili, v katerem letniku obravnavajo določene teme. Iz grafa 11 je razvidno, da o vseh temah največ govorijo v 1. letniku. 23 (76 %) anketirancev je označilo, da govorijo o odraščanju, 26 (86 %), da govorijo o medsebojnih odnosih in varni izbiri za odgovorno spolnost, 19 (63 %) o različnih oblikah spolnega vedenja, 17 (56 %) o spolno prenosljivih boleznih, 18 (60 %) o spodbujanju odgovornega spolnega vedenja in 15 (50 %) o načrtovanju družine. V 2. letniku tem temam že posvečajo manj pozornosti. Le 2 (6 %) anketiranca sta označila, da se mladostniki takrat srečajo z vsebinami o odraščanju in oblikah spolnega vedenja. 5 (16 %) jih je označilo, da se srečajo s spodbujanjem odgovornega spolnega vedenja, in 6 (20 %), da se srečajo s 31
temami o medsebojnih odnosih in načrtovanju družine. 8 (26 %) anketirancev je označilo, da se mladostniki v 2. letniku srečajo s temami o spolno prenosljivih boleznih, in 10 (33 %), da se srečajo s temami o varnih izbirah za odgovorno spolnost. V 3. letniku se, glede na pridobljene podatke, s temami o odraščanju, oblikah spolnega vedenja, spolno prenosljivih boleznih in spodbujanju odgovornega spolnega vedenja mladostniki ne srečajo. 5 (16 %) anketirancev je označilo, da se srečajo s temami o medsebojnih odnosih, štirje, da se srečajo z načrtovanjem družine, in le 2 (6 %), da se srečajo s temami o varni izbiri za odgovorno spolnost. V 4. letniku vsebinam spolne vzgoje spet namenijo nekoliko več časa. 10 (33 %) anketirancev je označilo, da se mladostniki takrat srečajo z vsebinami o spolno prenosljivih boleznih in 9 (30 %), da se srečajo s temo o načrtovanju družine. 6 (20 %) jih je označilo temo o medsebojnih odnosih, 5 (16 %) temo o odgovornem spolnem vedenju in 3 (8 %) temo o varni spolnosti ter različnih oblikah spolnega vedenja. S temo o odraščanju se mladostniki v 4. letniku, glede na pridobljene podatke, ne srečujejo. Graf 12: Informiranost mladostnikov o zdravi in varni spolnosti Graf 12 prikazuje, da se je izmed 60 anketirancev več kot polovica 39 (65 %) izvajalcev spolne vzgoje strinjala, da na njihovi šoli mladostniki dobijo dovolj informacij o zdravi in varni spolnosti. 12 (20 %) jih je bila mnenja, da ni tako, 9 (15 %) anketirancev pa se je odločilo za tretjo možnost in so na vprašanje odgovorili nevtralno. 32
Graf 13: Ustreznost učnih programov spolne vzgoje mladostnikov v slovenskem šolstvu Graf 13 prikazuje, da se je izmed 60 anketirancev 30 (50 %) izvajalcev spolne vzgoje opredelilo, da je trenutni program spolne vzgoje v slovenskem šolstvu zadovoljiv. Ostalih 30 (50 %) pa je bilo mnenja, da trenutni program spolne vzgoje v slovenskem šolstvu ne zadovolji pričakovanj sodobnega mladostnika. Graf 14: Zunanji predavatelji spolne vzgoje Graf 14 prikazuje, da je izmed 60 anketirancev 38 (63 %) bilo mnenja, da bi bilo dobro, če bi vsebine spolne vzgoje predavale medicinske sestre. 18 (30 %) jih je menilo, da bi bilo dobro, če bi določene teme predavali izključno zdravniki ginekologi. 3 (5 %) anketiranci pa so predlagali, da bi v proces šolstva vključili strokovnjake s specialnimi znanji, kot so 33
npr. spolni svetovalci, 1 (2 %) anketiranec pa je menil, da bi vsebine spolne vzgoje med drugim morali po šolah predavati psihologi. Graf 15: Vsebine, ki bi jih predavala izključno medicinska sestra Iz grafa 15 je razvidno, da je izmed 60 anketirancev 33 (55 %) menilo, da bi naj vsebine zdrave in varne spolnosti predavale izključno medicinske sestre. 10 (17 %) anketirancev bi raje videlo, da bi medicinske sestre prevzele izobraževanje mladostnikov pri temah, kot so doživljanje odraščanja ter spolne zlorabe, 7 (11 %) anketirancev pa je bilo mnenja, da bi medicinske sestre prevzele predavanje o anatomiji telesa. Graf 16: Vzgoja za zdravo in varno spolnost kot obvezni predmet Iz grafa 16 je razvidno, da se je izmed 60 anketirancev 48 (80 %) strinjalo, da sodi vzgoja za zdravo in varno spolnost v šolski prostor kot obvezni predmet. 12 (20 %) jih je bilo mnenja, da spolna vzgoja ne sodi v šolski kurikulum kot obvezni predmet. 34