UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT DIPLOMSKO DELO ALJAŽ OCEPEK

Transcription

1 UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT DIPLOMSKO DELO ALJAŽ OCEPEK Ljubljana, 2016

2

3 UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT Športno treniranje Alpsko smučanje DOPING V ALPSKEM SMUČANJU DIPLOMSKO DELO MENTOR: izr. prof. dr. Blaž Lešnik SOMENTOR: doc. dr. Vedran Hadžić RECENZENT: prof. dr. Milan Žvan AVTOR DELA: Aljaž Ocepek Ljubljana, 2016

4

5 ZAHVALA Za pomoč pri izdelavi diplomskega dela se iskreno zahvaljujem izr. prof. dr. Blažu Lešniku, somentorju doc. dr. Vedranu Hadžiću in recenzentu prof. dr. Milanu Žvanu ter vsem, ki so mi stali ob strani in verjeli vame.

6 Ključne besede: doping, antidoping, športni duh, alpsko smučanje. DOPING V ALPSKEM SMUČANJU Avtor: Aljaž Ocepek IZVLEČEK Diplomska naloga zajema predstavitev dopinga, njegove zgodovine, kontrole in boja proti dopingu, s pregledom dopinga na primeru alpskega smučanja. Namen naloge je analizirati in predstaviti doping v športu, potek kontrole dopinga in sankcij ter ugotoviti, kakšna je njegova prisotnost v alpskem smučanju. Z nalogo se želi trenerje alpskega smučanja še dodatno ozavestiti o dopingu, prepovedanih substancah in njihovih posledicah. V alpskem smučanju ni sistematičnega problema dopinga. Ugotovljeni primeri so redki. Razlogi za to se lahko kažejo v kompleksnosti samega športa, številu testiranj in načinov testa (urinski ali krvni). Ta šport tudi sloni predvsem na sposobnostih in ni nujno, da na moči in vzdržljivosti. Alpsko smučanje je v veliki meri pogojeno z opremo smučarja, saj lahko včasih le stotinka sekunde pomeni uspeh ali neuspeh. V vsakem športu se stremi k temu, da telo določi mejo, do kamor seže športnikov uspeh, vendar se ob tehnoloških inovacijah težko postavi mejo, kdo bo določil športnikov dosežek. Po mnenju strokovnjakov le dvemaprocentomašportnikov dokažejo jemanje dopinga, kar pomeni, da je lahko tudi v alpskem smučanju doping veliko bolj prisoten, kot kažejo sami dokazani primeri.

7 Key words: doping, anti-doping, sport spirit, alpine skiing. DOPING IN ALPINE SKIING Author: Aljaž Ocepek ABSTRACT This thesis includes a presentation of doping, its history, control and fight against doping, with a review in alpine skiing. The purpose of the project is to analyze and present doping in sport, the course of doping controls and sanctions, and to determine its presence in alpine skiing. With this project we want to make aware alpine skiing coaches of doping, prohibited substances and its consequences. There is no systematic doping problem in alpine skiing. Cases of doping in alpine skiing are rare. Reasons for that could be in complexity of skiing and in number of tests and the way of testing (urine and blood). This sport is mostly based on athlete s talent and not so much on power or endurance. Alpine skiing is also depenent on the equipment. Good equipment could sometimes bring millisecond to competitor and it can mean successes or failure. In any sport, it tends to indicate that the body determines the limit to which athletes reach success, but with technological innovation is difficult to draw the line, who will determine the athletes' achievement. According to experts, only two percentage of athletes are revealed, which means that also in alpine skiing doping is much more present as proven cases show.

8 KAZALO VSEBINE 1 UVOD OPREDELITEV DOPINGA ZGODOVINA DOPINGA Doping v modernih športih Doping v nekdanji Vzhodni Nemčiji METODE DELA RAZPRAVA BOJ PROTI DOPINGU PROTIDOPINŠKE INICIATIVE Organiziranost svetovnega boja proti dopingu Svetovni antidopinški kodeks Prepovedana lista KONTROLA DOPINGA Postopek kontrole dopinga TERAPEVTSKE IZJEME Zdravila in prehranski dodatki POGOSTEJŠE PREPOVEDANE SNOVI Tehnološki doping Poživila ali stimulansi Zloraba poživil ali stimulansov v športu Metamfetamin Anabolični steroidi Krvni doping Eritropoetin Genski doping Diuretiki in drugi maskirni agenti ALPSKO SMUČANJE Oprema tekmovalcev v alpskem smučanju Dejavniki, ki lahko vplivajo na rezultat smučarja DOPING IN ALPSKO SMUČANJE Primeri dopinga v alpskem smučanju Doping glede na starost in spol Prekrivanje dopinga Doping in zdravje SKLEP VIRI...63

9 1 UVOD Danes je vrhunski šport postal poklic, pri katerem športnik skoraj ne more več izbirati, treba se je nenehno dokazovati. Vežejo ga pogodbe s sponzorji, ki mu bodo omogočile zaslužek. Tudi trenerji so radi prepoznavni, saj jim to prinaša še večji zaslužek, zato tudi trenerji športniku ponujajo doping.»winning isn't everything, it's the only thing«, je velikokrat ponovljeni stavek nogometnega trenerja Vinca Lombardija (Wikipedia, s spleta, 2015). Ravno apetiti po»biti najboljši«, slaven, podreti rekord, zaslužiti in služiti za kruh so razlogi, ki športnika opogumijo poseganja po dopingu. Torej, če je zmaga res vse, potem bo vsak naredil vse, da bo sposoben zmagati. Te smernice opozajajo, da je doping v svetu resen problem. Zaradi vedno več pojavov dopingiranih športnikov in večanja bazena proizvajalcev prepovedanih snovi so organizacije, ki temu nasprotujejo, začele boj proti dopingu z vedno več doping kontrolami in za to primernimi sankcijami. Boj proti dopingu se je do danes močno okrepil. Stremimo k»čistemu«športu, z enakim izhodiščem vseh športnikov. Še vedno so tisti, ki prepovedano snov proizvedejo, korak pred strokovnjaki, ki se bojujejo proti dopingu. Uporaba nedovoljenih snovi je nezdružljiva s športnih duhom, vemo pa, da je bilo to pravilo velikokrat kršeno ter da je tekmovanje velikokrat stvar dopinga in ne stvar treninga. Navsezadnje nastrada športnik sam, zato je informiranje in izobraževanje v športnem svetu najučinkovitejše orožje v boju proti uporabi nedovoljenih snovi. Namen naloge je analizirati in predstaviti doping, proces testiranj in sankcij ter ugotoviti, ali se pogosto pojavlja tudi v alpskem smučanju. Naloga je razdeljena na pet glavnih poglavij, in sicer Uvod, Metode dela, Razpravo, Sklep in Vire. Najobsežnejše je poglavje Razprava, v katerem je podrobneje opisan doping, kdaj se je prvič pojavil v zgodovini, katere snovi sodijo na seznam prepovedanih substanc v športu, kako se doping kontrolira ter na zadnje, kako je z dopingom v alpskem smučanju. 1.1 OPREDELITEV DOPINGA Beseda doping izvira iz besede»dope«, s katero so južnoafriški bojevniki (Zulu) poimenovali alkoholno pijačo iz grozdja, ki so jo uporabljali za povečanje zmogljivosti pri težkem delu in tudi pri obrednih slovesnostih. Nizozemski kolonisti so uporabljali izraz»dop«za opis stimulativne pijače, zato se je ta izraz razširil po vsem svetu. Sčasoma je bil izraz sprejet na širši spekter snovi v športu in z uporabo teh snovi se ga je v nadaljnjem opisalo kot»doping«. Najprej se je beseda»doping«pojavljala v 9

10 angleškem slovarju leta Po 1933 je beseda»doping«postala del angleškega jezika. (History of Doping in Sport, s spleta, 2014). Prva uradna definicija besede doping je bila sprejeta v Uriargu leta 1963, in sicer pravi:»doping pomeni uporabo učinkovin in kake druge metode, ki je na voljo, za umetno izboljševanje sposobnosti na športnih prireditvah ali kadar se pripravlja nanje na način, ki krši športno etiko in škoduje fizičnemu in psihološkemu zdravju športnika«(history of Doping in Sport, s spleta, 2014). Doping so nedovoljene snovi umetnega izvora, ki tako fizično kot psihično vplivajo na športnike in njihove dosežke. To so snovi, ki po eni strani povečujejo sposobnosti športnikov, vendar imajo lahko tudi več (hudih) stranskih učinkov. Za odkrivanje zlorabe nedovoljenih snovi v profesionalnem športu so pred, med in/ali po tekmovanju športniki podvrženi protidopinškim kontrolam (Wikipedia, 2014). Beseda»doping«vključuje: - prisotnost prepovedane substance ali njenih presnovkov ali označevalcev v športnikovem biološkem vzorcu, - uporabo ali poskus uporabe prepovedane substance ali metode, - zavrnitev ali neupoštevanje napovedane kontrole dopinga brez utemeljenega razloga ali izmikanje kontrole dopinga, - kršitev predpisov, ki zadevajo t. i. razpoložljivost športnikov, ki morajo biti na voljo za testiranje tudi takrat, ko ne tekmujejo, - vplivanje ali poskus vplivanja na katerikoli del postopka na doping kontroli, - posedovanje prepovedanih substanc ali metod, - trgovanje s prepovedanimi substancami ali metodami, - dajanje ali poskus dajanja prepovedanih substanc ali omogočanje prepovedanih metod športniku (Svetovni kodeks proti dopingu, 2009). 1.2 ZGODOVINA DOPINGA Trdili so, da je bil v Bibliji prvi primer uporabe dopinga na rajskem vrtu, ko sta Adam in Eva jedla prepovedano sadje, da bi pridobila božanska pooblastila (Bahrke in Yesalis, 2002). O dopingu lahko govorimo že pred nastankom časa, v sredini stoletja, ko so bojevniki konzumirali živalsko srce, možgane in jetra v prepričanju, da bodo postali bolj inteligentni, hitrejši in močnejši. Veliko začetnih stimulansov je bilo rastlinskega izvora. 10

11 V prazgodovini, v Zahodni Afriki so plemena Kaffir uporabljala rastlino Cola nitida accuminata za izboljšanje svojih zmožnosti, pogosta je bila tudi pri tekmovanju v hoji ali teku. Kitajci so v tem času uživali Ma Huang rastlino za različne namene stimulacije. V 5. in 3. stoletju pred n. št. so imeli grški atleti posebne diete iz suhih fig, vina, sira, mesa in različnih gob, da bi jim izboljšale sposobnosti za njihove olimpijske igre. Pisalo je, da so zdravniki pripravljali športnike za olimpijske igre tako, da so jim kuharji spekli kruh z analgetičnimi lastnostmi. Poročali so, da so grški tekači (1. stoletje) pili zeliščni napitek za povečanje njihove moči in da so tako bili vzdržljivejši. (Technische Universitat München, 2014). V obdobju Rimljanov so stimulanse mešali z alkoholom, ki so jih uživali gladiatorji za hitrejšo regeneracijo poškodb in utrujenosti. V Ameriki so državljani Peruja in Mehike jedli liste koke za vzdržljivost na tekmovanjih (ThinkQuest Team, 2014). Dirkači so svojim konjem dajali različne mešanice z namenom, da tečejo hitreje. Druge zapise tega obdobja je bilo težko najti, odkar so 'znanje o dopingu' skrivali duhovniki. (Technische Universitat München, 2014). V srednjem veku je šport zamrl, a kljub temu so vitezi uporabljali poživila za pripravo na borbo.»citius, altius, fortius«, kar pomeni»hitreje, višje, močneje«olimpijski moto, ki ga je zasnoval Baron Pierre de Coubertin konec 19. Stoletja, je že od nekdaj vodilo človekovega udejstvovanja v športu (Vodeb, 2005, str ). Tako moški kot ženske stremijo k preseganju samih sebe in svojih zmogljivosti, dosežkov, kjer je cilj dosegati boljše rezultate. Cilj večine uporabnikov nedovoljenih snovi je povečati moč in premagovati utrujenost Doping v modernih športih O dopingu v moderni dobi so zanesljivo poročali od druge polovice 19. stoletja. V tem stoletju je prišlo tudi do velikega napredka v medicini. Poživili, ki sta se množično uporabljali, sta bili heroin in kokain. Heroin je prevladoval predvsem v konjskih dirkah, kokain pa v boksu in vzdržljivostnih športnih (Zgodovina boja proti dopingu v svetu, 2014). V kolesarstvu in ostalih vzdržljivostnih športih so se predvsem uporabljali strihnin, kofein, kokain in alkohol. Nekoliko so uspeli zmanjšati zlorabo teh sredstev, tako da je bilo moč dobiti heroin in kokain le še na recept (Zgodovina boja proti dopingu v svetu, 2014). S spletnih strani (Technische Universitat München in Historical Timeline, 2014) navajam razvoj dopinga in boja proti dopingu ter primere prvih dopingiranih športnikov: - Leta 1865 je bil zabeležen prvi primer dopinga v plavanju v Amsterdamu (po kanalih), ko so Nizozemci jemali kofein. 11

12 - 1867: V zelo znani 6-dnevni kolesarski dirki so francoski atleti uživali mešanice osnovane na kofeinu, Belgijci so uporabljali mešanico s sladkorjem in etrom, ostali so uporabljali alkoholne pijače ali nitroglicerin : Velik problem za testiranja še danes predstavljajo steroidni hormoni. Zametki hormonskega dopinga segajo v leto 1889, ko je njihovo uporabo proučeval francoski fiziolog Edouard Brown-Sequard in kasneje v leto 1935, ko je Ernest Laquer izoliral moški spolni hormon testosteron. Množično so se steroidni hormoni uveljavili v petdesetih, ko so jih prvi začeli uporabljati bodybuilderji in dvigovalci uteži, vendar so se kmalu razširili tudi na ostale športne panoge. Takrat še ni bilo primernega testa za odkrivanje steroidnih hormonov : Prva smrt zaradi dopinga se je zgodila v tem letu. Angleški kolesar Arthur Linton je umrl zaradi efedrina (trimetila) med dirko Paris Bordeaux, ki mu ga je dal njegov menedžer. - V začetku 20. stoletja se je uporaba dopinga močno povečala (Zgodovina boja proti dopingu v svetu, 2014). Množično so se uporabljali strihnin, efedrin, alkohol in tudi steroidi : Na St. Louis maratonu se je Tom Hicks, ki je ravno zmagal, zgrudil. Zdravniki so mu dokazali strihnin (strychnine), mešan s konjakom, ki ga je vzel pred tekmo : Prva doping kontrola je bila izvedena v Avstriji na konjskih dirkah. - James Jeffries se je pritoževal, da je bil premagan od Jacka Johnsona, ker je bil njegov čaj dopingiran. To je bil prvi primer, ko so obtožili dopingiranega športnika. Veliko podobnih primerov dopinga so poročali v boksu med prvo polovico 20. stoletja : Amfetamini, ne le v športu, izdelani prvič leta Veliko so se uporabljali na olimpijskih igrah v Berlinu leta Množična uporaba amfetaminov je bila tudi med vojaki v 2. svetovni vojni. Po vojni se je njihova uporaba še povečala, in sicer zato, ker jih je bilo možno dobiti v lekarnah brez recepta (uporaba v kolesarstvu, slika 1). 12

13 Slika 1: Uporaba amfetaminov leta 1949 v kolesarstvu (Totalprosports, s spleta, 2012) : Na tekmovalnih igrah v drsanju na ledu v Oslu so v garderobah našli ampule in injekcije : Dramatično povečanje uporabe dopinga se je začelo Družba je verjela, da so bile takratne droge sposobne delati čudeže. Med olimpijskimi igrami v Rimu leta 1960 je danski kolesar Knud Enemark Jensen umrl zaradi zlorabe amfetaminov. - Leta 1967 sta 30-letni britanski kolesar Tom Simpson (amfetamini) in tekač Dick Howard (prekomerna uporaba heroina) umrla. Leto kasneje (1968) je nemški boksar Jupp Elze umrl zaradi amfetaminskega 'koktejla'. Leto kasneje je zaradi amfetaminov umrl še francoski nogometaš Jean-Louis Quadri. - Šele leta 1967 je Mednarodni olimpijski komite (v nadaljevanju MOK) glasoval za sprejetje politike testiranja, ki je prepovedovala uporabo nekaterih specifičnih drog. - Leta 1968 je bila na poletnih olimpijskih igrah v Mehiki in na zimskih olimpijskih igrah v Grenoblu prva doping kontrola športnikov. MOK je sestavil seznam prepovedanih substanc in metod, čeprav so bili testni postopki in tehnična oprema pomanjkljivi. - V sedemdesetih letih se je v Nemški demokratični republiki izvajal sistematični dopinški program za športnike, kar je imelo za posledice izjemne športne uspehe. - Šele leta 1974 so na svetovnem prvenstvu v nogometu odkrili prvi primer dopinga, pri igralcu so našli fermetrazin. Istega leta so uvedli prvo zanesljivo metodo za odkrivanje anabolnih steroidov. (Zgodovina boja proti dopingu v svetu, 2014) : Na olimpijskih igrah v Montrealu sta poljski atlet Z. Kaczmarek in bolgarski atlet V. Khristov (dvigovalca uteži) morala vrniti zlati medalji, ker sta bila dobljena na dopingu. 13

14 - V sedemdesetih se je začel pojavljati krvni doping, in sicer z uporabo analognih in homolognih transfuzij. Vse je služilo namenu povečati oksiforno kapaciteto krvi s povečanjem koncentracije hemoglobina v krvi. MOK je šele leta 1986 prvič uvedel krvni doping kot prepovedano tehniko. Konec osemdesetih se tej obliki začne uporabljati eritropoetin (v nadaljevanju EPO). Za odkrivanje EPO ni bilo primerne metode vse do leta 2000, ko so na olimpijskih igrah v Sydneyju prvič uvedli kombinirano analizo urina in krvi. Na sliki 2 je prikazan pregled pozitivno testiranih športnikov na olimpijskih igrah v obdobju od leta 1972 do leta Slika 2: Kronološki pregled pozitivno testiranih športnikov na olimpijskih igrah (Olympics, 2015) Doping v nekdanji Vzhodni Nemčiji Če je do 13. stoletja veljajo, da šport še ni bil tako tekmovalen, so od 13. stoletja dalje v ospredju tekmovanje, zmaga in boj. Izraziteje še postane po letu 1945, ko se poveže poleg drugih procesov še s politizacijo in komercializacijo samega športa. Olimpijske igre so idealen primer, da ponazorimo pomembnost države. V sedemdesetih letih se je v Nemški demokratični republiki (V nadaljevanju NDR) izvajal sistematični dopinški program za športnike, kar je imelo za posledice izjemne športne uspehe. Program so izvajali dve leti pred olimpijskimi igrami v Montrealu. Nekatere navedbe pričajo, da naj bi bilo sistematično dopingiranih kar športnikov v tako imenovanem programu»state plan 14.25«. Večina športnikov za to ni vedela. Pet trenerjev, ki so v začetku leta 2009 podpisali izjavo o priznanju opravljanja nečednih dejavnosti, poudarja, da so vedeli, da kršijo športna pravila, 14

15 vendar se jim je hkrati zdelo to povsem legitimno, saj so dobili taka navodila s strani Ministrstva za državno varnost (SASI) (Mike Costello, s spleta ). Športniki so dosegali rezultate, ki jih še danes ni moč preseči. Statistični podatki o medaljah z olimpijskih iger prikazujejo premoč vzhodnonemških športnikov, predvsem na letnih olimpijskih igrah. Tabela 1: Uspešnost vzhodnonemških športnikov Kraj in leto OI Št. športnikov iz NDR Št. Medalj Št. zlatih medalj Montreal Innsbruck Moskva Lake Placid LA-niso nastopili 1984 Sarajevo Seoul Calgary (Olympic, s spleta ). Z večine iger se je vsak drugi oziroma tretji športnik domov vrnil z medaljo. V začetku devetdesetih se je z združitvijo Nemčije program zaključil, vendar pa so se zdravstvene posledice sistematično dopingiranih športnikov šele začele. Nekaj posledic tega grozljivega eksperimenta so bili: rak, močne psihične motnje, ciste na jajčnikih, odpovedi jeter, prizadeti otroci itd. Namen je bil izboljšati sposobnosti športnikov. Veliko športnikov, ki je bilo sistematično dopingiranih, ni nikoli doseglo vrhunskih rezultatov in osvojilo olimpijske medalje (Rick Madge, s spleta ). 15

16 2 METODE DELA Diplomsko delo je monografskega tipa. Uporabljena je bila deskriptivna metoda dela. V delu so zapisane informacije in podatki, pridobljeni ob študiju literature knjižničnih ter elktronskih virov s področja dopinga in alpskega smučanja. Glavni vir informacij so bile publikacije, najdene na spletni strani svetovne protidopinške organizacije WADA in mednarodne smučarske zveze FIS. 16

17 3 RAZPRAVA 3.1 BOJ PROTI DOPINGU PROTIDOPINŠKE INICIATIVE V 20. stoletju, ko je komercialnost zaznamovala vse, je športni svet iz aktivnosti prešel v veliki biznis. Doseganje zlatih medalj je postalo visoko priznano in želja po uspehu je dala velik pritisk na atleta, trenerje in ostale ljudi v športu, da postanejo zmagovalci. Glasilo»Drugo je nič, prvo je vse«opisuje trenutno stanje mišljenja. Potreba po uspehu je dovolila, da se povečajo incidenti zlorabe drog in številni primeri, ki so bili povezani s smrtjo športnika. Povečano število dopinških primerov je zmaličevalo ne le posameznike, temveč tudi športni duh. Ukrepanje na področju preprečevanja uporabe snovi in metod, ki so izboljševale športnikov nastop na eni strani ter povzročale hude zdravstvene težave na drugi strani, je bilo nujno. Prvi znanstveni dokaz uporabe snovi je bil dokazan leta 1910, ko je poljski farmacevt Bukowski na konjskih dirkah izoliral alkaloide iz konjske sline (Fear the health effects, s spleta ). Do približno 1920 se o dopingu ni govorilo veliko in tudi obsojalo se ga ni tako. Od leta 1920 se je uporaba poživil močno povišala. Leta 1928 je Mednarodna amaterska atletska zveza (IAAF) postala prva mednarodna športna zveza za prepoved poživil v atletskih disciplinah. (Fear the health effects, s spleta ). Veliko ostalih zvez je skušalo slediti, vendar je bila borba proti dopingu šele v zametkih in z zelo malo učinka. Omejitve so bile neuspešne, ker ni bilo kontrol in testiranj. Programi testiranja so bili zasnovani v 60. letih 20. stoletja (Fear the health effects, s spleta ). Postalo je očitno, da so omejitve na področju zlorabe drog nujne. Prvi velik korak v borbi proti dopingu se je zgodil leta 1960, ko je svet Evrope predstavil resolucijo proti dopinškim snovem v športu. Francija je bila prva država, ki je sprejela protidopinško zakonodajo leta Belgija je temu sledila leta 1965 (Fear the health effects, s spleta ). Prve dopinške kontrole so začeli izvajati leta 1966 na kolesarskem in nogometnem svetovnem prvenstvu. Leta 1967 je MOK vzpostavil relativno medicinsko komisijo MOK. Testi za doping so bili prvič formalno uporabljeni na poletnih OI v Mehiki 1968 ter na zimskih OI v Grenoblu. V Mehiki je bil boksar Edmundo Esperao obsojen zaradi dopinga na tri mesece zapora. Lista prepovedanih snovi in metod je bila sprejeta s strani MOK, medtem ko so bile tehnična oprema in testne procedure neustrezne (History of Doping in Sport, s spleta, 2014). V letih 1950 in 1960 je bila uporaba amfetaminov in anabolnih steroidov najbolj razširjena tisti čas. Primerne teste detekcije anabolnih sredstev so izumili leta 1974 in 17

18 1976. Leta 1975 se pojavijo prve dopinške kontrole tudi v Jugoslaviji (History of Doping in Sport, s spleta, 2014). V poznih 70. letih se je povečalo število diskvalifikacij športov na moč. Hkrati z anaboličnimi steroidi je postal popularen tudi krvni doping vzdržljivostnih športov. MOK je prepovedal krvni doping kot prepovedano metodo leta Krvni doping se je uporabljal za povečanje hematokrita in koncentracijo hemoglobina. Isti rezultati so se dosegli z eritropoetinom (v nadaljevanju EPO), kot nova snov tega časa. EPO je bil prepovedan na MOK leta Dolgo časa EPO niso znali izmeriti, ker ni bilo primernega testa. Prvič je bila detekcija EPO v Sydneyju na OI leta (History of Doping in Sport, s spleta, 2014) Leta 1983 je antidopinška kontrola naredila velik korak z vzpostavitvijo analitičnih procedur. Predstavitev plinske kromatografije in masne spektrometrije (metode in postopki za merjenje mase molekul) je dovolila več učinkovitih testov. Škandal med panameriškimi igrami v Karakasu (1983), kjer je bila večina športnikov testirana pozitivno na prepovedano snov in veliko drugih je zapustilo igre brez tekmovanja, je bil dokaz za učinkovitost testnih procedur. (History of Doping in Sport, s spleta, 2014) 1988: Veliko drugih zmagovalcev je imelo podobne usode. Tudi primer z Benom Johnsonom med OI v Seulu. Testiran je bil na anabolnih steroidih (Stanozolol), vzeli so mu zlato medaljo na 100 m, suspendiran je bil za dve leti. Kasneje je bilo dokazano, da so skoraj vsi v finalu jemali prepovedane snovi. Istega leta so v Nemčiji uvedli doping kontrole izven tekmovanj. (History of Doping in Sport, s spleta, 2014) Leta 1996 je bila ustanovljena Slovenska nacionalna antidopinška komisija. Zaradi ponovno velikega škandala med kolesarsko dirko Tour de France leta 1998, do sedaj najodmevnejši dopinški aferi, je MOK sklical svetovno konferenco o dopingu v športu v Lausanni v februarju Glavni namen konference je bil vzpostavitev Svetovne protidopinške agencije WADA (World Anti-doping Agency), 10. novembra WADA je sestavljena na podlagi enakopravne zastopanosti olimpijskega gibanja. WADA določa enotne standarde za boj proti uporabi nedovoljenih poživil in koordinira prizadevanja športnih organizacij ter javnih organov. Temeljni dokument agencije je Svetovni protidopinški kodeks (2004), ki predpisuje protidopinške postopke, pravila in uredbe znotraj športnih organizacij ter med državnimi organi. (History of Doping in Sport, s spleta, 2014) 18

19 3.1.1 Organiziranost svetovnega boja proti dopingu WADA ima vlogo promoviranja, koordiniranja in nadzorovanja svetovnega boja proti dopingu. Vključena je v številne pomembne aktivnosti, kot so znanstvene in družboslovne raziskave, izobraževanje in nadzorovanje izvajanja kodeksa. Na sliki 1 je prikazana origaniziranost WADA. Slika 3: Organiziranost WADA WADA MOK, MPOK, MZ VLADE NOK, NPOK, NZ NADO, RADO ŠPORTNIKI IN SPREMLJAJOČE OSEBJE KAS LABORATORIJI (Svetovni kodeks proti dopingu, 2009). MOK, MPOK, MZ: Mednarodni olimpijski komite (MOK) in Mednarodni paraolimpijski komite (MPOK) sta odgovorna za testiranja in upravljanje z rezultati, vključno s sankcijami tistih športnikov, ki kršijo protidopinška pravila na olimpijskih in paraolimpijskih igrah. Naloge mednarodnih zvez (MZ), ki jih določa kodeks, so: testiranja na tekmovanjih, ki so pod okriljem MZ, program testiranj izven tekmovanj, izvajanje izobraževalnih programov ter sankcioniranje tistih, ki kršijo protidopinška pravila. Vlade so odgovorne za pomoč pri kontroli dopinga in podporo nacionalnim programom testiranj, ukrepanje proti proizvajalcem in preprodajalcem prepovedanih snovi in finančno podporo pri izobraževanju ter raziskovanju na področju antidopinga. NOK, NPOK, NZ: pravila MOK in MPOK od Nacionalnih olimpijskih komitejev (NOK) in Nacionalnih paraolimpijskih komitejev (NPOK) zahtevajo izvajanje kodeksa. Pravila MZ vključujejo zahtevo, da so nacionalne zveze (NZ) adekvatne s kodeksom. NADO, RADO: Nacionalne protidopinške organizacije (NADO) so odgovorne za testiranja nacionalnih športnikov na in izven tekmovanj, testiranja tujih športnikov, ki trenirajo ali tekmujejo na območju države, sojenja v primeru kršitve protidopinških 19

20 pravil in izobraževanje na področju antidopinga. V manj razvitih regijah sveta WADA spodbuja razvoj Regionalnih protidopinških organizacij (RADO), odgovornih za promoviranje antidopinga v določeni regiji. LABORATORIJI, ki izvajajo analize vzorcev pod okriljem kodeksa, morajo biti nujno akreditirani s strani WADA, na podlagi standardov za laboratorije in drugih tehničnih dokumentov. KAS: Športno razsodišče za pritožne (KAS) je neodvisna organizacija, ki na podlagi mediacije ali arbitraže razrešuje spore, povezane s športom. WADA ima pravico do pritožbe na KAS v doping primerih, ki so pod okriljem organizacije, ki je podpisala kodeks (Svetovni kodeks proti dopingu, 2009) Svetovni antidopinški kodeks 5. marca 2003, ko je bila druga svetovna konferenca o dopingu v športu, je bilo zbranih okoli 1200 delegatov in sprejeli so kodeks kot osnovo za boj proti dopingu. Slika 4: Svetovni antidopinški kodeks (USADA, s spleta, 2016) Svetovni antidopinški kodeks je jedrni dokument, ki skrbi za uravnoteženo protidopinško politiko. Predstavlja ogrodje za protidopinške programe in aktivnosti za športne organizacije in javne organe, tako za vse športnike veljajo enaka pravila in postopki testiranj, ne glede na športno panogo, nacionalnost ali državo, kjer so testirani. Deluje v povezavi s petimi mednarodnimi standardi, ki prinašajo harmonizacijo med protidopingom in različnimi področji: lista prepovedanih snovi in postopkov, testiranja, terapevtske izjeme, laboratoriji ter varovanje zasebnosti in osebnih podatkov (Svetovni kodeks proti dopingu, 2009). 20

21 Kodeks natančno opredeljuje odgovornosti vseh interesnih skupin v boju proti dopingu in prinaša harmonizacijo tam, kjer so se pravila in politika prej razlikovali glede na športno panogo ali državo Prepovedana lista Lista prepovedanih snovi in postopkov je mednarodni standard, ki identificira snovi in metode, ki so prepovedane v športu. Poleg tega (WADA, antidoping database, s spleta ): - standardna lista prepovedanih snovi v športu zagotavlja pošteno tekmovanje, - z doslednostjo v vseh državah zagotavlja kakovostno osnovo za delo protidopinških organizacij po celem svetu, - letno jo pripravlja in objavlja Svetovna protidopinška agencija (WADA), - je ključni del Svetovnega protidopinškega programa skupaj s Svetovnim kodeksom proti dopingu in obveznimi mednarodnimi standardi (ki vključujejo testiranja, laboratorije, izobraževanje in terapevtske izjeme), - identificira snovi in postopke, ki so v športu prepovedane: - razvrstitev po kategorijah (steroidi, poživila, genski doping), - na tekmovanju in/ali izven tekmovanj, - v posameznih športnih panogah, - specifične oz. nespecifične substance. V letu 1967 je MOK postavil Zdravniško komisijo z namenom nadzorovanja boja proti dopingu. V tem času je Zdravniška komisija objavila prvo listo prepovedanih snovi v športu, vključujoč le stimulanse in narkotike. Kasneje so listo širili. V letu 1974 so dodali anabolične androgene steroide, desetletje kasneje še testosterone in kofein. Leta 1988 je bil na prepovedano listo dodan še krvni doping, poleg tega še diuretiki in beta-blokatorji. Leto kasneje so bili dodani še peptidni hormoni. Od leta 1993 so predlagali še beta 2-agoniste. (History of Doping in Sport, s spleta, 2014) Ne le MOK in Zdravniška komisija, svojo prepovedano listo so imele tudi športne zveze. Da bi poenotili sistem, so MOK, mednarodne zveze in nacionalni olimpijski komiteji dosegli dogovor o poenotenju različnih prepovedanih list leta Strokovnjaki, trenerji in športniki so se začeli pritoževati, ker liste niso obnavljali, saj bi se s tem izognili polemikam v zvezi s protidopinškimi testi. Ta težava je nastala na OI v Atlanti. V urinu so petim športnikov iz Rusije in Litve odkrili bromantan, ki je imunski stimulator ter antioksidativno sredstvo, ki ga je proizvajala Sovijetska zveza za vojake, da bi se lahko skrajšala biološka obnovitev po močnih telesnih naporih. Dva sta bila diskvalificirana pred tekmovanjem. Kasneje so ju oprostili, ker snov ni bila na prepovedani listi. Tako je Medicinska komisija leta 1997 dodala broantan. Kmalu za tem je bil ruski športnik na svetovnem prvenstvu v klasičnem teku Lubow 21

22 Jegorowa, ki je zmagal na 5 km klasični slog, diskvalificiran zaradi dopinga. (History of Doping in Sport, s spleta, 2014) Od 1. januarja 2004 je Svetovna protidopinška agencija (WADA) od Medicinske komisije MOK prevzela vlogo glavnega koordinatorja svetovnega protidopinškega sistema. Od takrat je WADA odgovorna za pripravo in objavo seznama. Seznam prepovedanih snovi se redno posodablja vsako leto, januarja. Spremembe in dopolnitve se lahko naredijo tudi tekom leta. Odprtost in vpogled v prepovedano listo omogoča hiter odziv, tako si športniki prizadevajo, da uporabljajo nove farmakološke snovi za doping namene. Na primer ameriški laboratorij BALCO proizvaja tetrahydrogestrinone (THG) samo za športnikove stranske»potrebe«. WADA je takoj sprožila proces, da se THG da med prepovedane snovi v športu (History of Doping in Sport, s spleta, 2014). Slika 5: WADA prepovedana lista (USADA, s spleta, 2016) Način uvrščanja na listo prepovedanih snovi in postopkov Prepovedane snovi in postopki so razdeljeni v kategorije na podlagi njihovega učinka in uporabe (steroidi (anabolični agensi), poživila, genski doping) in so lahko prepovedane na tekmovanju, izven tekmovanj ali v določeni športni panogi. Kodeks določa, da je snov lahko vključena na prepovedano listo, če Wada določi, da ima snov dva od treh kriterijev: - taka snov, ki izboljša športnikove sposobnosti, - dokaz, da snov ali postopek predstavlja dejansko ali potencialno tveganje za športnika, kar pomeni potencialno nevarnost za športnikovo zdravje. V osnovi so bile prepovedane snovi zdravila, namenjene bolnikom s predpisano boleznijo 22

23 v terapevtske namene. Z zlorabo le-tehna športnikih brez bolezni povzročijo stranske učinke v prekomernih količinah, ki dolgoročno negativno vplivajo na športnikovo zdravje. - določbo s strani WADA (WADA, antidoping database, s spleta ), da uporaba snovi ali metode krši športni duh. Snov ali metoda sta lahko vključeni na prepovedano listo, če WADA določi, da je medicinski ali znanstveni dokaz, farmakološki učinek ali izkušnja, da snov ali metoda maskira druge snovi ali metode, ki so prepovedane. V športni duh se uvršča: o športna etika,»fair play«in poštenost, o zdravje, o odličnost nastopa, o vzgoja, o zabava, o teamwork ali delo v ekipi, o spoštovanje pravil in zakonov, o spoštovanje samega sebe in druge nastopajoče, sotekmovalce, o predanost in zavezanost, o pogum, o skupnost in solidarnost Struktura liste (Svetovni kodeks proti dopingu, 2009) V skladu s členom Svetovnega protidopingškega kodeksa se vse prepovedane snovi obravnavajo kot»specificirane snovi«, razen snovi v razredu S1, S2, S4.4, S4.5 in S6.a in prepovedani postopki M1, M2 in M3. Substance in metode na prepovedani listi so klasificirane po kategorijah in razdeljene na štiri skupine: Snovi in metode, ki so prepovedani vedno (na in izven tekmovanj): - Snovi: S0. nedovoljene snovi S1. anabolni agenti S2. peptidni hormoni, rastni faktorji in sorodne substance S3. beta 2-agonisti S4. hormoni antagonisti in metabolični modulatorji S5. diuretiki in drugi maskirni agenti - Postopki: M1. izboljšanje oksidativnega transferja (prenosa) (krvni doping) M2. kemična in fizična manipulacija (npr. nevtralizacija snovi v urinu) 23

24 M3. genski doping Snovi, prepovedne na tekmovanju: S6. stimulanti (poživila) S7. narkotiki S8. kanabinoidi S9. glukokortikosteroidi Snovi, prepovedane v določenih športih: P1 alkohol P2 beta-blokatorji Treba je omeniti, da ni nobene količinske informacije o prepovedanih snoveh na seznamu prepovedane liste. Npr. v primeru nekaterih snovi je dovoljena mejna koncentracija (npr. morfin in carboxytetrahydrocannabinol), ki je ni mogoče obravnavati kot pozitiven test na protidopinškem rezultatu. Namesto tega so ti podatki vključeni v tehnično dokumentacijo, ki so del mednarodnih standardov za laboratorije in vsebujejo smernice, zlasti pri tehničnih zadevah. 3.2 KONTROLA DOPINGA Kontrola dopinga je postopek preverjanja upoštevanja protidopinških pravil iskanja sledov prepovedanih substanc v biološkem vzorcu športnika. Mednarodne športne zveze naredijo izbor športnikov, ki tekmujejo na mednarodni ravni. Nacionalne protidopinške organizacije opravijo izbor nacionalnih športnikov, ki morajo opraviti kontrolo dopinga (Kontrola dopinga, s spleta, 2014). Vsak športnik je lahko izbran za kontrolo dopinga. Športnik je lahko testiran med tekmovanjem ali v kateremkoli drugem času izven tekmovanja. Testiranje za prepovedano snov izven tekmovanj morata izpeljati mednarodna in nacionalna organizacija. To so lahko: WADA, MOK ali MPOK (Mednarodni paraolimpijski komite), športnikova mednarodna zveza in druga organizacija proti dopingu, ki ima pooblastila testiranja nad športnikom v skladu s členom 5.1 Svetovnega kodeksa (Načrtovanje razporeditve testiranja). Testiranje izven tekmovanj koordinirajo s spletno aplikacijo ADAMS (The Anti-Doping Administration and Management System). Preko aplikacije športniki obveščajo, kje se nahajajo, in oddajajo obrazce za»terapevtske izjeme«. V aplikaciji se nahajajo tudi laboratorijski rezultati. Tako imajo antidopinške organizacije bazo športnikov, da lahko napovedujejo testiranja. ADAMS aplikacijo uporabljajo antidopinške 24

25 organizacije, da upravljajo z registriranimi športniki in njihovimi rezultati pa tudi procese o zaslišanju, kršitve in pritožbe. Podatki o lokacijah športnika, ki pomagajo antidopinški organizaciji locirati športnika, vsebujejo: - lokacijo, kjer bo športnik prenočil, - lokacije vsakodnevnih aktivnosti (treningi, šola, služba itd.), - lokacijo tekmovanja, - lokacijo in enourno obdobje za testiranje (Kontrola dopinga, s spleta, 2014). Antidoping organizacija naj bi testiranja načrtovala tako, da poskuša najti športnika zunaj enournega obdobja za testiranje. Ob tem ima na voljo tudi enourno obdobje, kjer naj bi dobila vzorec športnika v primeru, da športnika ni mogoče locirati zunaj tega obdobja. Običajno se testiranj ne opravlja med 11. uro zvečer in 6. uro zjutraj. Po pravilih so lahko športniki testirani kadarkoli, tako da je testiranje v izjemnih primerih možno tudi v tem času. Antidoping organizacija lahko obišče športnika brez prehodnega obvestila. Če se športnik ne nahaja na lokaciji, pristojni za izvedbo kontrole, skuša športnika dobiti preko telefona, torej s predhodnih obvestilom. Vsi podatki se beležijo. Športniki so v kontrolo dopinga lahko izbrani naključno ali nenaključno. Nenaključno imenujemo tudi ciljno testiranje, to pomeni, da so športniki v izbor izbrani načrtno, bodisi ker so»sumljivi«, ker so bili že pozitivni na doping kontroli ali zaradi kakšnega drugega razloga. Poleg tega obstaja tudi testiranje na tekmovanjih in izven tekmovanj. Na tekmovanjih se testira substance in metode, ki so prepovedane na tekmovanjih, medtem ko se izven tekmovanj testira substance in metode, ki so prepovedane zunaj tekmovanj. Moramo vedeti, da niso vse substance prepovedane tako na tekmovanjih kot zunaj tekmovanj. Prav tako moramo vedeti, da niso vse substance prepovedane za vse športe (Kontrola dopinga, s spleta, 2014). Zavrnitev kontrole dopinga pomeni kršenje protidopinških pravil Postopek kontrole dopinga Športnik ima pravico, da zahteva kasnejši odvzem vzorca. Pri testiranjih izven tekmovanj mu uradnik za kontrolo dopinga to dovoli v naslednji primerih: - nujna zdravniška pomoč, - iskanje spremljevalca in/ali prevajalca, - dokončanje treninga, - pridobitev osebnega dokumenta, 25

26 - druge izjemne okoliščine, ki so opravičljive, treba jih je dokumentirati (Drugfree sport, s spleta, 2016). Na tekmovanju zakasnitev zaradi: - podeljevanja medalj, - medijskih obveznosti, - nadaljnjih tekmovanj, - ohlajevanja po tekmi, - nujne medicinske pomoči, - iskanja osebnega dokumenta, - iskanja tolmača, - vsi ostali razlogi, ki so lahko opravičljivi in dokazani (Drugfree sport, s spleta, 2016). Uradnik za kontrolo dopinga: - bo istega spola kot športnik, - bo zahteval, da ima prost pregled med uriniranjem športnika (majica dvignjena nad popkom, zavihani rokavi in hlače spuščene do kolen), - ne bo upravljal s stekleničkami vzorcev, razen če bo to športnik prosil zaradi posebnih razlogov. Športnik ima pravice: - da vidi uradnikovo identifikacijsko izkaznico, - da ga njegov predstavnik (npr. trener) spremlja do dopinške postaje, - prosi za zamudo iz zgoraj navedenih opravičljivih razlogov, - da sprašuje o postopku zbiranja vzorcev, - prejme kopijo testa, - zagotovi zaupnost podatkov: nobeno ime ne sme biti na dokumentaciji laboratorija (Drugfree sport, s spleta, 2016). V kolikor ima športnik posebne potrebe ali je športnik mladoleten, lahko zaprosi za prilagoditve pri postopku odvzema vzorca v skladu z Mednarodnimi standardi za testiranja in preiskave (ISTI) Svetovne protidopinške agencije (WADA) (Drugfree sport, s spleta, 2016). Športnik ima dolžnosti: - da je v vidnem polju upravnika za kontrolo dopinga ves čas, od obvestila o izboru športnika do odhoda v sobo za izvedbo testa oziroma do končanega odvzema vzorca, - da ima s sabo osebni dokument, - da sodeluje pri testu, 26

27 - se na doping prostor oglasi takoj po pozivu, razen če ima za to opravičljive razloge. Slika 6: Postopek kontrole dopinga (Infographic doping in sports, s spleta ) Odvzem vzorca urin Postopek odvzema vzorca urina je sledeč: 1) V kolikor si izbran za doping kontrolo na ali izven tekmovanja, bo k tebi pristopil akreditiran uradnik za kontrolo dopinga, na sebi bo imel identifikacijsko kartico ter ti predstavil tvoje dolžnosti in pravice. 2) Prosil te bo za osebni dokument in podpis, da si bil obveščen, da si pozvan na doping kontrolo. Enkrat, ko si seznanjen, da si bil izbran, moraš biti ves čas v vidnem polju uradnika. 3) Imaš pravico, da zaprosiš za spremljevalno osebo (starša, trenerja, prijatelja). 4) Uradnik te bo seznanil, katere vrste testa boš opravil: urniski, krvni ali oba. V kolikor moraš zagotoviti urninski vzorec, še posebej po tekmovanju, priporočamo, da slediš svoji rehidracijski praksi. Ne pij preveč, saj to lahko razredči vzorec in ga boš morda moral ponoviti. 5) Uradnik te bo pospremil do primerno opremljenega prostora, kjer se izvaja doping kontrola. Celoten postopek kontrole dopinga opravlja športnik sam. 6) Ko boš pripravljen za test, boš najprej izbral zbiralno posodo. Odšel boš na privatni prostor z uradnikom, da zagotoviš urinski vzorec. 27

28 7) Najprej si temeljito umiješ roke, nato pa zagotoviš urin v prisotnosti uradnika, ki bo vedno istega spola, kot si ti. Prosil te bo, da slečeš dovolj oblačil, da zagotoviš neoviran pogled na prehod vzorca. 8) Zagotoviti moraš najmanj 90 ml urina. V kolikor boš zagotovil manj kot 90 ml vzorca, bo to t. i. delni vzorec. Zatesnil boš posodo, nato pa dodajal t. i. dodatne vzorce, dokler ne dosežeš določene količine. 9) Vzorec mora biti ves čas v vidnem polju tako športnika kot uradnika. Športnik ima nato na izbiro najmanj tri komplete za vzorce urina. Izbere enega in preveri, ali se številke na embalaži ujemajo s številkami steklenih zbiralnih posod A in B. 10) Iz zbiralnika boste najprej natočili 30 ml v B steklenico, nato pa preostanek (60 80 ml) v steklenico A. Nekaj urina pustiš v zbiralniku, da lahko uradnik preveri specifično gostoto urina in oceni, če je vzorec primeren za analizo. V kolikor je pod mejo razredčenosti, te bo prosil za ponovni vzorec. Ne bo te zaprosil za več kot dva vzorca (razen v posebnih primerih). 11) Uradnik te bo nato prosil, da zatesniš steklenički vzorcev in tudi sam preveril, ali so zatesnjene. Nato boš sam postavil stekleničke v vzorčno škatlo. Vzorci so pripravljeni za transport. 12) Uradnik bo na obrazec zabeležil podatke tvojega jemanja zdravil in dodatkov v zadnjem tednu. Zapisal bo tudi kakršnekoli pripombe in pomisleke, ki jih imaš na postopek odvzema vzorca. Obrazec nato še enkrat preveriš, ali so vsi podatki pravilni in obrazec podpišeš. Prejmeš kopijo obrazca. S tem je postopek zbiranja vzorca končan. 13) Vzorce bodo prenesli v WADA akreditiran laboratorij za analize. Vsak korak procesa je dokumentiran. Laboratorij prejme kopijo doping kontrole brez imena športnika in ostalih identifikacijskih podatkov. (Drugfree sport, s spleta, 2016) Odvzem vzorca kri Postopek odvzema vzorca krvi je sledeč: 1) Koraki za krvni test je podoben urinskemu. V kolikor vas prosijo za oba testa, ni pomembno, kateri test boste opravili prvi. Krvne teste opravlja za to pristojna oseba. 2) Postopek se ponovi do sobe za odvzem krvi. Tudi tukaj izberete sami komplet (igle in vzorčne epruvete) za odvzem krvi. 3) Pred odvzemom krvi boste mirovali vsaj 10 minut. V kolikor ste testirani na tekmovanju ali takoj po treningu, boste lahko počivali tudi do dve uri. 4) Usposobljena oseba vam odvzame kri iz leve ali desne roke. 5) Sami boste izbrali komplet za transport vzorcev, preverili, če se ujemajo številčne kode na embalaži in stekleničkah A in B (t. i. Bereg steklenica). Epruveti boste dali v steklenički A in B. Steklenico z epruveto boste zatesnili in pripravili komplet za transport. 28

29 6) Preverili boste, ali se številke (koda) na stekleničkah ujemajo z obrazcem, ter enako kot pri urinskemu odvzemu izpolnili določene podatke o uživanju zdravil in dodatkov v zadnjem obdobju. Lahko podate pripombe na postope odvzema, preverite, ali so vsi podatki pravilni, in s podpisom zaključite postope odvzema (Drugfree sport, s spleta, 2016) Analiza vzorcev Vzorce odpeljejo v pristojni laboratorij za analizo vzorcev. V nekaj tednih Antidopinška organizacija športniku sporoči rezultate. V laboratoriju za analize ni podatkov o športniku. Vzorec je identificiran s številkami. Vzorci so nato testirani za prepovedane snovi ali prepovedane metode. Vaš vzorec je lahko zamrznjen in shranjen za obdobje 10 let za dodane analize (Drugfree sport, s spleta, 2016). Vzorci lahko pokažejo tri vrste rezultatov: - Negativni rezultat: pomeni, da ni prisotne prepovedane snovi ali metode. - Atipična ugotovitev: prepovedana substanca je bila prepoznana, da je izven normalnega območja, vendar je potrebna nadaljnja preiskava. - Neželena analitična ugotovitev: prepovedana substanca, njeni metaboliti, označevalci ali prepovedana metoda so bili ugotovljeni v vzorcu (Drugfree sport, s spleta, 2016). Slika 7: Analiza vzorcev v antidoping laboratoriju (Mirror news, s spleta ) 29

30 V kolikor je rezultat negativen, vas bo o tem obvestila antidopinška organizacija. Postopek lahko traja do štiri tedne (Drugfree sport, s spleta, 2016). V kolikor je test pozitiven (neželena analitična ugotovitev), bo antidopinška organizacija: - preverila, ali je bil postopek odvzema vzorca pravilen, - preverila, ali imate terapevtsko izjemo glede na najdeno snov, - določila, ali so potrebne dodatne poizvedbe (Drugfree sport, s spleta, 2016). Antidopinška organizacija vas bo obvestila o pozitivnem testu za določeno prepovedano snov ali metodo. V pismu bodo podatki o procesu in možne posledice. Vprašala vas bo tudi, če želite analizo vzorca 'B'. Antidopinška organizacija ima dolžnost obvestiti tudi Nacionalno antidopinško organizacijo. V kolikor ste privolili v analizo B vzorca in se pri analizi pokaže negativen rezultat, boste o tem obveščeni. V kolikor bo vzorec B potrdil pozivni rezultat vzorca A, bodo ponovno pregledali, ali je bil postopek odvzema pravilen. V kolikor je prišlo do kršitve, bodo organizacije in pristojni organi o tem obveščeni. Antidoping organizacije ne bodo razpravljale o vašem primeru javno, razen v posebnih okoliščinah, preden je bil primer na zaslišanju. Pozitiven primer se nadalje rešuje na sodišču. Sodišče bo imelo zaslišanje proti športniku. Obe strani imata možnost predstaviti dokaze. Primeri se rešujejo z odvetniki. Enkrat ko sodišče dobi podatke obeh strani, poda odločitev in v primeru krivde pove kazen (Drugfree sport, s spleta, 2016) Sankcije Ob potrditvi prisotnosti nedovoljenih snovi v telesu, ki presegajo mejo tolerance, v dveh neodvisno preiskanih vzorcih, pristojna nacionalna ali mednarodna športna zveza športnika kaznuje z odvzemom doseženih rezultatov pod vplivom nedovoljenih sredstev in mu prepove nastopanje na profesionalnih tekmovanjih za določen čas, tipično za dve leti ob prvem odkritju (Wikipedia, 2014). Pozitiven test lahko pripelje športnika do zaključka športne kariere. Sankcije za kršitve antidopinških pravil: - diskvalifikacija rezultatov na tekmovanju in odvzem medalj, - izključitev iz športa (iz tekmovanj, treningov, kot trenerja) do štiri leta, v nekaterih primerih tudi doživljenjsko, - objava javnosti o vaši kršitvi pravil, 30

31 - denarna kazen (Drugfree sport, s spleta, 2016). Športnika lahko pozitiven test zaznamuje za celo življenje. Javnost se ga bo spominjala kot nekoga, ki je goljufal. Izkaže se, da pri tem ne trpi samo športnik, ampak tudi bližnji in njegova okolica. Kazen za kršitev protidopinških pravil lahko sega do doživljenjske prepovedi. Obdobje prepovedi je odvisna od: - tipa kršitve, - okoliščin v posameznem primeru, - možnega ponavljanja kršitev, - najdene prepovedane snovi. Ali lahko test pokaže narobe? Najpogostejša očitka testu sta, da ni dovolj specifičen (npr. da torej ni zagotovo, da lise, ki jih vidimo, dejansko predstavljajo EPO in ne kak drug protein iz urina) oziroma da lahko ob nepravilnem hranjenju ali pripravi vzorca pride do določenih sprememb, katerih posledica je lažno pozitiven rezultat. 3.3 TERAPEVTSKE IZJEME Terapevtska izjema je opravičilo registriranega športnika, da lahko jemlje prepovedano snov zaradi bolezenskega stanja. Vedeti moramo, da je velika večina prepovedanih snovi v osnovi zdravila, ki se jih redno uporablja v zdravstvu. Veliko je zdravil, ki vsebujejo prepovedano snov ali sledi prepovedane snovi ter se jih dobi v lekarni brez recepta. Vsak športnik naj zato vedno opozori zdravnika, da je športnik, ki je lahko podvržen doping kontroli. V primeru, da vam je zdravnik predpisal zdravilo, ki vsebuje prepovedano snov, morate zaprositi za terapevtsko izjemo (Terapevtske izjeme, s spleta, 2014) Svetovna antidopinška agencija je definirala pojem terapevtska izjema, in sicer: terapevtska ali medicinska izjema je izjema, s katero odbor za priznanje terapevtske izjeme športniku dovoli uporabo prepovedanih snovi ali metod, navedenih na seznamu prepovedanih snovi in metod. Izjema se prizna z natančno določenimi in strogo omejenimi pogoji. (Terapevtske izjeme, s spleta, 2014) Vsi športniki, pri katerih se izvaja doping kontrola in ki morajo zaradi zdravstvenega stanja uporabiti katerokoli prepovedano substanco ali metodo, so dolžni zaprositi za priznanje terapevtske izjeme pri ustrezni protidopinški organizaciji. Vlogo je treba vložiti 30 dni pred tekmovanjem. Glede na vrsto substance proces odobritve terapevtske izjeme poteka preko standardnega ali skrajšanega postopka. Športniki 31

32 morajo predložiti celovito zdravstveno anamnezo, ki mora vsebovati verodostojne in relevantne podatke (Terapevtske izjeme, s spleta, 2014) Imamo kriterije, ki morajo biti izpolnjeni za priznanje terapevtske izjeme (navedeni so v knjižici Mednarodni standard za terapevtsko izjemo): - Za športnika bi prekinitev terapije s prepovedano substanco ali metodo, med zdravljenjem akutnega ali kroničnega zdravstvenega stanja, pomenila hujše poslabšanje športnikovega zdravja. - Terapevtska uporaba prepovedane substance ali metode ne bi omogočila dodatnega izboljšanja športnega dosežka, razen tistega, ki ga je mogoče pričakovati zaradi izboljšanja zdravstvenega stanja po zdravljenju potrjenega bolezenskega stanja. Pod izrazom 'izboljšanje športnega dosežka' pomeni, da se športnik povrne na nivo zmožnosti, kot ga je imel pred pričetkom zdravljenja. Pomeni, da lahko zaradi zdravljenja s prepovedano substanco pride do izboljšanja športnikovega dosežka, vendar ta ne sme presegati nivoja zmožnosti, ki ga je imel športnik pred zdravljenjem. - Za uporabo prepovedane substance ali metode ni nobene druge utemeljene terapevtske možnosti. Pri razumevanju»utemeljene terapevtske možnosti«je treba upoštevati: - pod terapevtske možnosti se razumejo le veljavna in priznana zdravila, - definicija tega, kaj so veljavna in priznana zdravila, je lahko v posameznih državah različna. To razliko je treba upoštevati v primeru zdravila, ki je v eni državi prepovedano ter v drugi dovoljeno ali je v postopku testiranja (Terapevtske izjeme, s spleta, 2014) Zdravila in prehranski dodatki Večina dopinških snovi je izvorno zdravil. Ta zdravila se v medicini uporabljajo za zdravljenje, med drugim tudi težkih bolezni. Ustrezno s tem omenjena zdravila ugodno vplivajo na zdravljenje bolezni, vendar pa imajo tudi neželjene stranske učinke. Stranske učinke zdravil se raziskuje in testira s posebnimi kliničnimi raziskavami. Pri registriranem zdravilu so dopustni, kadar se izkaže, da je njihovo učinkovanje, v primerjavi z bolezenskimi simptomi, sprejemljivo (Prvi koraki pri dopinški preventivi, s spleta, 2014). Nekatere bolezni (npr. gripa in prehlad) pa niso tako hude, da bi se odpravili k zdravniku, temveč pomagajo že zdravila, ki jih lahko kupite v lekarni brez recepta. Ker ne preverimo sestave, lako zdravilo vključuje snovi, ki so na prepovedani listi. Problem uporabe zdravil za povečevanje vzdržljivosti in zmogljivosti nastopi zaradi dejstva, da zdravi športniki uživajo zdravila brez prave potrebe. Poleg tega športniki večino substanc uporabljajo v suprafarmakoloških odmerkih ali v različnih 32

33 kombinacijah in brez kakršnih koli predhodnih zdravstvenih preiskav. To privede do stranskih učinkov, ki jih nihče ne more predvideti. Ti učinki so lahko kratkoročni, reverzibilni, ireverzibilni ali pa se škodljivi učinki pojavijo šele kasneje (Prvi koraki pri dopinški preventivi, s spleta, 2014). Posebna pazljivost je priporočljiva pri jemanju prehranskih dodatkov.stališče Svetovne agencije proti dopingu je, da je zdrava prehrana izjemnega pomena za športnike. Uporaba prehranskih dodatkov pri športnikih je zaskrbljujoča, saj v mnogo državah proizvodnja in označevanje dodatkov ne sledi strogim kriterijem. To lahko pripelje do tega, da dodatki vsebujejo snovi, ki so nedovoljene v skladu s protidopinškimi pravili. Precejšnje število pozitivnih testov je bilo posledica zlorabe dodatkov in slabo označeni dodatki niso zadovoljiva obramba v zaslišanju zaradi dopinga. Glavni dejavnik tveganja pri uporabi prehrambenih dodatkov so t. i. kontaminirane snovi, zaradi katerih je lahko kontrola dopinga pozitivna. To so tiste sestavine nekega izdelka, ki na embalaži niso navedene. Tovrstne sestavine lahko privedejo tudi do škodljivih stranskih učinkov. Kontaminirane substance, ki jih napogosteje odkrijejo, so anabolični androgeni steroidi. Dejstvo je, da veliko število športnikov uživa prehrambene dodatke, ne da bi se pri tem prepričali o njihovih stranskih učinkih in priporočenih odmerkih jemanja. Veliko tržišče s prehrambenimi dodatki in enormna prodaja po vsem svetu pa še dodatno zabrisujeta mejo med priporočeno uporabo prehrambenih dodatkov in njihovo zlorabo. Tvegano je tudi prepričanje, da bo zgolj uživanje prehrambenih dodatkov zlahka nadomestilo snovi, ki nam jih v telesu primanjkuje. Zaradi takšnega prepričanja se lahko zgodi, da bo posameznik manj pozornosti posvečal uživanju zdrave in uravnotežene prehrane. 3.4 POGOSTEJŠE PREPOVEDANE SNOVI Izpostavljeni športi za doping so pretežno vzdržljivostni športi in športi, kjer prevladuje moč. Omenili smo, da v alpskem smučanju ni veliko doping primerov. Razlogi za to se lahko kažejo v kompleksnosti samega športa, številu testiranj in načinov testa (urinski ali krvni). Upoštevati moramo tudi, da so kriteriji agencij, ki so zadolžena za izvajanje testov (WADA in USADA), različni ter da so proizvajalci korak pred tistimi, ki doping skušajo zatreti. Konstantno spreminjajo strategije in se trudijo pretentati dopinški test. Tako kot večina prepovedanih snovi so bila izvorno namenjena zdravljenju raznih bolezni. Z zlorabljanjem so te snovi pridobile drugačen 33

34 status, saj so zaradi umetno pridobljenih prednosti pred ostalimi športniki in zelo škodljivih stranskih učinkov postale prepovedane Tehnološki doping Nekoliko neobičajno, pa vendar se pojavlja še ena smer, ki bi lahko potrdila kriterije za doping, to je tako imenovani»tehnološki doping«. Športni inženirji in znanstveniki razvijajo visoko tehnološko opremo in materiale, ki brišejo mejo med športnikovim dosežkom in goljufijo. Športnikova oprema je od vedno igrala pomembno vlogo na tekmovanjih, posebno s širjenjem nanotehnoloških materialov. Nanotehnologija izboljšuje vso opremo; od sani do bobov, od skatov do oblek. Pri smučeh alpskega smučarja so v Sochiju uporabljali ogljikove nanocevke, da so povečali hitrost. Nanocevke blažijo vibracije, ki jih povzročijo grbine, tako da razširijo prihajajočo energijo. Glede na tehnološko prednost bi lahko povzeli, da visokotehnološka oprema prinese nepošteno prednost, takrat ko športnik s pomočjo opreme podira rekorde. Slika 8: Testiranje aerodinamike smučarja (Audi media center, s spleta ) Kar nekaj člankov omenja temo tehnološkega dopinga. Bode Miller skuša v intervjuju razložiti, da bi moral tehnološki doping postati legaliziran, saj s tem smučarju omogočamo tudi večjo varnost (Pete Rugh, s spleta, 2014). Leta 1994 je podjetje Spyder izdelalo smučarsko obleko kot»mreža pajka«. S tem so upor zmanjšali za 40 %. Mednarodna smučarska organizacija je po dveh sezonah obleko prepovedala (Danielle Elliot, s spleta, 2014). Več kot desetletje kasneje, leta 2008, se je zgodil naslednji primer v plavanju na olimpijskih igrah v Pekingu, ko je Speedo izdelal plavalsko obleko. Obleka je bila prevlečena z nanodelci, ki odbijajo vodo in ujamejo zrak, da povzročijo plavalcu večjo plovnost. Plavalci, ki so imeli oblečeno to obleko, so naredili 168 svetovnih rekordov v enem letu. To tehnološko pridobitev so oznanili kot tehnološki doping, zato so jo prepovedali na naslednjih olimpijskih igrah v Vancouvru (Meghan Neal, s spleta, 2014). 34

35 V vsakem športu je težnja po tem, da telo določa mejo, ki jo bo športnik zarisal, vendar ob takih tehnoloških inovacijah bi težko postavili mejo, kdo bo določil športnikov dosežek Poživila ali stimulansi Poživila ali stimulansi, kot so amfetamini, efedrin ali kofein, so bili prva skupina, ki je bila leta 1967 uvrščena na seznam prepovedanih substanc. Ta skupina substanc vsebuje naravne agense in njihove derivate ter agense, ki so umetno pridobljeni (Technische Universitat München, Stimulants, s spleta, 2015). Za sprejemanje ali oddajanje informacij med celicami je odgovorna sinapsa. Stimulansi vplivajo ravno na delovanje sinapse, saj spreminjajo sinaptični prenos in povzročijo povečano sproščanje transmiterjev. Stimulansi so eksogeni, na primer efedrin, in vplivajo na osrednji živčni sistem, tako da spodbujajo sproščanje nekaterih kemičnih transmiterjev, kot je na primer acetilholin. Te substance zvišajo srčni utrip, pospešijo dihanje in delovanje možganov, kar lahko povzroči evforijo (Technische Universitat München, Stimulants, s spleta, 2015). Njihova antagonista v človeškem telesu sta adrenalin in noradrenalin, ki sodita med endogene substance in povečata energijo posameznika. Stimulansi ali amfetamini se v medicini najpogosteje uporabljajo za zdravljenje bronhialnih težav ali v primeru nabrekle in vnete nosne sluznice (prehladna obolenja). (Technische Universitat München, Stimulants, s spleta, 2015) Zloraba poživil ali stimulansov v športu Stimulansi povečajo vzdraženje možganov in telesa. Športniki jih zlorabljajo, ker omogočajo povečanje zbranosti, tekmovalnosti in agresivnosti ter zmanjšujejo utrujenost in občutljivost za bolečino. Stimulansi na povečanje telesne vzdržljivosti in zmogljivosti ne vplivajo neposredno. Najpogosteje uporabljeni stimulansi v športu so amfetamini, kokain, efedrin in kofein. V primeru normalnih okoliščin (npr.v športu) do stanja»popolne izčrpanosti«ne more priti. Takšno stanje prepreči samo telo, in sicer z vzpostavitvijo nekakšne neodvisne zaščite, ki se aktivira le v primeru posebnih okoliščin (ekstremen strah, življenjsko nevarne okoliščine). Vendar pa je s stimulansi mogoče spodbuditi tudi aktivnost teh zadnjih rezerv telesa. 35

36 Stimulansi zatrejo naravne opozorilne znake za utrujenost in izčrpanost. Njihov učinek je tako močan, da športnik pri treniranju ne opazi, da je v resnici že izčrpan. V vrhunskem športu so znani tudi primeri pretirane izčrpanosti s smrtnim izidom. Zatiranje naravnih opozorilnih znakov za utrujenost in izčrpanost lahko privede tudi do dehidracije in hipertermije. Stimulansi se v športu in v vsakdanjem življenju uporabljajo zaradi njihovega evforičnega učinka, vendar pa so v športu prepovedani. (Technische Universitat München, Stimulants, s spleta, 2015) Poživila vplivajo na osrednji živčni sistem. Ob tem zvišujejo srčni utrip, pospešujejo hitrost dihanja in delovanja možganov. V medicini jih uporabljajo za bronhične težave in prehladna obolenja. Povečujejo zbranost, tekmovalnost in agresijo. (Technische Universitat München, Stimulants, s spleta, 2015). Biomedicinski stranski učinki stimulansov povzročijo psihične motnje, kot sta na primer odvisnost, depresija, ali pa fiziološke motnje, kot so: - motnja v regulaciji telesne temperature, - izguba apetita in nespečnost, - halucinacije, - tresenje telesa, nemir, razburjenot, napetost, - aritmija srca (Technische Universitat München, Stimulants, s spleta, 2015) Metamfetamin Metamfetamin je malce spremenjen amfetamin. V primerjavi z amfetaminom povzroči metamfetamin fizično in psihično odvisnost precej hitreje. Povzroča močnejše (in dalj časa trajajoče od 4 do 8 ur) učinke kot amfetamin in je dražji. V čisti obliki ga poznamo kot bele kristale, lahko pa je tudi v obliki praška, tablet in kapsul. (Vrste drog, 2013, s spleta, 2015). Ker je močnejši od amfetamina, povzroča tudi hujše težave. Predvsem je znan po tem, da ima stimulativni učinek na telo. Velikokrat predstavlja zmedo z drugimi podobnimi vrstami droge, ki imajo podobne učinke, kot so amfetamin, efedrin, kofein in podobne kemikalije. Uživajo ga lahko oralno, intravenozno, ga pokadijo, snifajo. V krvi ostane od 4 do 6 ur. V urinu se ga lahko zazna od ene ure po uživanju do 48 ur. Učinki metamfetamina so: evforija, ekstremna nervoza, povišan srčni utrip, znojenje, omotica, nespečnost in tudi drugi učinki. Močne učinke ima na bronhialne poti, povzroča vazokonstrikcijo in poviša krvni pritisk. Človek se emocionalno lahko vede zelo evforično, privede pa lahko tudi do jeze in paranoje (Vrste drog, 2013, s spleta, 2015). 36

37 3.4.5 Anabolični steroidi Anabolični steroidi ali anabolični androgeni steroidi (v nadaljevanju AAS) so hormoni. Kot večina drugih hormonov se nahajajo v krvi in uravnavajo specifične telesne funkcije. Hormone tvorijo nekatere žleze in jih izločajo neposredno v kri. Z njo se prenašajo po celem telesu (vaskularni sistem) in vplivajo na različne organe. Vaskularni sistem torej omogoča prenos hormonov v vsako celico organizma. Vendar pa imajo ciljne celice posebne receptorje, ki prepoznajo steroidne hormone in zato pričnejo s proizvodnjo proteinov. Testosteron je na primer anabolični steroid oziroma moški spolni hormon in endogeni hormon, ki nastaja v modih, jajčnikih, skorji nadledvičnih žlez in v jetrih (Anabolic steroid abuse, s spleta, 2015). Anabol pomeni»zgraditi«, andro + gen pomeni»moški«+»proizvajati«, steroidi pa so neke vrste lipidne molekule (Anabolic steroid abuse, s spleta, 2015). Razvili so jih leta 1930 z namenom zdravljenja hipogonadizma (bolezensko stanje, ko je delovanje mod prizadeto ne izločajo dovolj testosterona in/ali ne tvorijo dovolj semenčic). Primarno se jih je v medicini uporaljalo za zdravljenje zakasnjene pubertete, neke vrste impotence ter lajšanje simptomov okužbe HIV in drugih bolezni. Med drugim jih uporabljajo za zdravljenje mišične distrofije. Anabolični androgeni steroidi povečajo metabolizem proteinov, kar učinkuje na povečanje mišične mase (skeletnih mišic) in na razvoj moških spolnih značilnosti. Kasneje so na živalih ugotovili, da anabolični steroidi povzročijo rast skeletnih mišic. Tako so jih začeli najprej jemati dvigovalci uteži, kasneje se je uporaba povečala še v ostalih športih. (Anabolic steroid abuse, s spleta, 2015) Zloraba AAS v športu Željeni učinki zlorabe AAS v športu izvirajo iz anaboličnega učinkovanja substance (rast celic). Nekateri športniki po steroidih posegajo zato, ker želijo povečati svojo mišično maso. Steroidi namreč povečujejo sintezo proteinov, ti pa privedejo do povečane rasti mišičnega tkiva. Zaradi povečane sinteze proteinov bi morala zloraba steroida omogočiti tudi hitro regeneracijo. Steroidi sami po sebi ne povečajo mišične mase, fiziološka zasnova mišic ni pripravljena na tako ekstremno rast. Učinek zlorabe AAS na mišičevje je še posebej efektiven takrat, kadar se hkrati z uporabo steroidov tudi veliko trenira. Športniki morajo trenirati tudi zato, ker sama uporaba anaboličnih steroidov ne privede do povečane mišične mase. Doze, ki jih športniki uporabljajo, so 10- do 100-krat večje od tistih, ki so namenjene za zdravljenje v medicini. Zaradi uporabe oziroma zlorabe anaboličnih steroidov med treniranjem pogosto prihaja do poškodb mišic, saj njihova fiziološka zasnova sama na sebi ni pripravljena na tako ekstremno in hitro rast. AAS se lahko zaužijejo v obliki tablet ali 37

38 dozirajo z intramuskularno injekcijo, kar pa lahko privede do drugih posrednih tveganj za zdravje, kot so infekcije (npr. okužba z virusom HIV ali hepatitisom). Zloraba AAS prinaša sicer večjo motivacijo za treniranje, vendar pa istočasno privede do pretiranega treniranja in s tem do tveganja vrste škodljivih stranskih učinkov na telo. Steroide v večini uporabljajo s prekinitvami, konstantna uporaba steroidov lahko povzroči, da postane telo manj odzivno na vnos steroidov, poleg tega tudi lahko povzroči, da telo neha proizvajati svoj testosteron. Zloraba ASS v visokih količinah privede do znatnih pozitivnih učinkov, medtem ko se organski stranski učinki pogosto prikazujejo kot nedolžni ali pa zatajijo. V resnici pa se stranski učinki, ki delujejo nedolžno, pojavijo v začetni fazi, pravo škodo pa pokažejo kasneje (Drug facts: Anabolic steroids, s spleta, 2015). Dolgotrajna uporaba anaboličnih androgenih steroidov povzroči zdravju škodljive učinke, ki izhajajo iz njegovega androgenega sestavnega dela. Pri moških lahko povzročijo povečano rast dojk oziroma t. i. ginekomastijo (feminizacija). Pri ženskah pa, ravno obratno, povzročijo povečan razvoj moških spolnih znakov (virilizacija). Drugi stranski učinki so naslednji: - vpliv na možganske poti in kemikalije (dopamin, serotonin, opoidni sistemi), kar povzroči razliko v razpoloženju in obnašanju, - agresivnost in drugi psihiatrični problemi (paranoje, obsojanja, razdražljivost, blodnje) izhaja iz občutkov nepremagljivosti, - pojav steroidnih aken estetsko neprijeten, - poškodbe jeter; zamastitev jeter in tvorba jetrnih cist sta primera neposredne poškodbe tkiva, - pri moških: atrofija mod, zmanjšano število spermijev, plešavost, ginekomastija (povečana rast dojk), povečana možnost raka na prostati, - pri ženskah: rast obraznih dlak (brki, brada), moška oblika plešavosti, spremembe menstrualnega ciklusa ali prenehanje, globlji glas, - pri adolescentih: ovirana rast zaradi prezgodnjega skeletnega zorenja, pospešene pubertetne spremembe, - degeneracija skeletnega sistema, - motnje kardiovaskularnega sistema se pojavijo pri delovanju srčne mišice zaradi nezadostne preskrbe s kisikom, ki je posledica rasti srčne mišice, ne da bi se pri tem prilagodile tudi krvne žile, - nadaljnje metabolične motnje se pojavijo v krvnem obtoku zaradi znižanja vrednosti»dobrih«lipoproteinov (HDL), ki ščitijo stene krvnih žil, in povečanja»slabih«lipoproteinov (LDL), ki škodljivo vplivajo na stene krvnih žil (Drug facts: Anabolic steroids, s spleta, 2015). 38

39 3.4.6 Krvni doping Ogljikovi hidrati, ki so shranjeni v mišici v obliki sladkorja, imenovanega glikogen, predstavljajo gorivo za mišico med telesno vadbo. Glikogen se pretvori v mehansko energijo skozi metabolični proces, imenovan glikoliza, kjer so molekule sladkorja reducirane na prituvično kislino in na sproščeno energijo oblike ATP (adenizin trifosfat). Če je v celici dovolj kisika na razpolago, piruvična kislina vstopi v mitohondrij, kjer je še več sintetiziranega ATP. Če je kisika premalo, piruvična kislina preide v laktatno kislino. Ko je v mišični celici veliko zbrane (proizvedene) laktatne kisline, ta kislina preide v krvni pretok in začne vplivati na mišično kontrakcijo. Akumulacija laktatne kisline, ki je rezultat kisikovega pomanjkanja v celici, je glavni razlog za mišično utrujenost. Kisik je tisti, ki preprečuje preobrat iz piruvične kisline v laktatno, posledično podaljšuje pojav mišične utrujenosti ter podaljšuje športnikovo sposobnost nastopanja vzdržljivosti. Krvni doping sodi med nezakonite metode in je neposredna oblika povečanja prenosa kisika do mišic. Je postopek povečevanja števila rdečih krvnih celic (hemoglobina) v telesu ob pomoči različnih nedovoljenih sredstev. WADA definira krvni doping kot:»dejanje krvi oziroma krvnih produktov z namenom povišati število rdečih krvnih celic v telesu«. To lahko dosežemo s transfuzijo krvi in pa s stimulacijo produkcije zunanjih eritrocitov skozi dejanske ali stimulirane hipoksične pogoje. Večje število rdečih krvničk lahko do mišic prinese več kisika, posledično to izboljša vzdržljivost in zmogljivost (športnik se kasneje zadiha, kasneje dobijo»musklfiber«) (Bryner Jeanny, s spleta, 2015). V preteklosti so športniku vzeli 1 L krvi ter jo zmrznili in tako shranili za nekaj tednov. Dan ali dva pred tekmo so shranjeno kri re-injecirali športniku s tem so povzročili dodatno število rdečih celic. Rdeče krvničke so tako lahko prenašale večjo količino kisika do mišic kar je dalo športniku prednost pred ostalimi. Danes si športniki kri več ne reinjecirajo, temveč si genetsko (inject genetically engineered drugs) vnesejo droge, kar povzroči, da samo telo proizvede več rdečih krvničk (What is blood doping, s spleta, 2015). Za primerjavo: enaka količina konzervirane krvi se v medicini uporablja za nadomeščanje enormne količine izgube krvi. Krvna transfuzija je primarno namenjena v medicini za bolnike, ki so izgubili veliko krvi pri poškodbah ali operacijah. Trasfuzijo dobijo tudi bolniki, ki so slabokrvni, imajo poškodbe jeter in za nekatera druga zdravljenja. Legalna in varnejša možnost povečanja učinkovitosti in vzdržljivosti mišic ali natančneje povečanje količine kisika v krvi je višinski trening. Zrak v visokogorju je namreč redkejši, kar privede do povečanja proizvodnje rdečih krvničk, saj kri na ta način nadomesti manjšo zmožnost prevzemanja kisika iz razredčenega zraka. Obstajajo različne metode, ko lahko športnik stimulira višinske pogoje. Ena od teh je 39

40 treniranje v hipoksičnih apartmajih tako športniki živijo v pomanjkanju kisika, trenirajo pa v normalnih pogojih Zloraba krvnega dopinga v športu Učinek krvnega dopinga je takojšen, saj se povečan prenos kisika doseže s povečano proizvodnjo rdečih krvničk. Vendar pa pri tej metodi hormon eritropoetin spodbudi le sintezo rdečih krvničk. Dodatne eritrocite lahko pridobimo s homologno ali avtologno transfuzijo (PE Teach, Blood doping, s spleta, 2015): - avtologna transfuzija (športnik uporablja svojo lastno kri), - homologna transfuzija (športnik uporablja kri krvodajalcev) (PE Teach, Blood doping, s spleta, 2015). Nekaj tednov pred tekmo športniku odvzamejo kri, kri nato zmrznejo in mu jo vbrizgajo nazaj 1 2 dni pred tekmovanjem. Rdeče krvničke lahko iz krvi z lahkoto skoncentriramo tin do 6 tednov hranimo pri 2 6 C, ne da bi pri tem odmrle ali izgubile svojo aktivnost. Krvni doping večinoma uporabljajo vzdržljivostni športniki, kot so tekači, smučarji in kolesarji. S povečanjem krvnih celic, posledično povečanjem hematokrita, pride do povečanja proteina hemoglobina. Hemoglobin se veže s kisikom in ga prenaša iz pljuč do mišic, kjer se uporabi za aerobno dihanje. S krvnim dopingom je tako prenešen dodaten kisik do mišic, kar izboljšuje športnikov nastop brez uporabe anaerobnega energijskega sistema. Fiziološki učinki metode so enaki kot pri zlorabi eritropoetina: - povečanje števila rdečih krvničk, - povečevanje količine prenosa kisika. Fiziološki učinki krvnega dopinga so enaki kot pri zlorabi eritropoetina, le da je učinek takojšen. Drugo metodo krvnega dopinga stimulacija produkcije eritrocitov, imenujemo eritropoeza, ki je normalno regulirana z oksigenacijo tkiva (PE Teach, Blood doping, s spleta, 2015). Ko pride do hipoksije, zazna to recepor v ledvicah, kar povzroči višje sproščanje hormona eritropoetina. Hormon eritropoetin, ki ga okrajšamo z EPO, je naravni hormon, zgrajen iz sladkorne in beljakovinske komponente (od tod ime gliko-protein), ki ga proizvajajo celice ledvične skorje in tako spodbuja proizvodnjo rdečih krvničk, ki so še posebej občutljive na pomanjkanje kisika. Ciklus proizvajanja rdečih krvničk je odvisen od količine kisika v krvi, ki ga vseskozi»merijo«kemoreceptorji. Ko vsebina kisika v telesu doseže nivo hipoksije (nezadostna preskrba tkiva s kisikom), se sproži proizvodnja eritropoetina, ki 40

41 vzpodbudi rdeči kostni mozeg k izdelavi večjega števila eritrocitov. Spodbuja tudi proizvodnjo hemoglobina, beljakovine, ki je varno spravljena v rdečih krvničkah. Hemoglobin porabnikom po telesu dostavlja kisik. Poleg ledvic nekaj malega EPA nastane tudi v jetrih. Ko znižan nivo kisika doseže tkiva s pomanjkanjem kisika in stanje normalizira, receptor v ledvicah preneha dajati signale. Eritropoeza se lahko sproži na dva načina: z dodajanjem sintetičnega eritropoetina in z izpostavljanjem hipoksičnim pogojem (V., Karriem-Norwood, s spleta, 2015). V omenjeni cikel lahko posežemo in nanj vplivamo tudi od zunaj (eksogeno), tako da eritropoetin v telo vnesemo z injekcijo (podkožno ali intravensko). Ker eritropoetin spodbuja proizvodnjo rdečih krvničk, je povečana vrednost teh v tem primeru dosežena brez treniranja. EPO so razvili kot zdravilo za zdravljenje anemije, aidsa, raka in kot pomoč v prenatalnih rojstvih. V zdravstvene namene mora biti injeciran večkrat tedensko. Poleg avtologne in homologne oblike krvnega dopinga, injeciranje EPO, poznamo še t. i. umetne prenašalce kisika. Prenašalci kisika na hemoglobinu (HBOC) in perfluoriranim ogljikovodikom (PFC) so kemikalije ali prečiščeni proteini, ki imajo sposobnost prenosa kisika. Razvili so jih v terapevtske namene, kot urgentno zdravljenje bolnikov, športniki pa jih zlorabljajo. Umetni prenašalci kisika so edina oblika krvnega dopinga, ki imajo medicinski namen. Razviti so bili za uporabo pri nujnih medicinskih primerih, ko ni časa za določanje in ugotavljanje bolnikovega ujemanja tipa krvi za transfuzijo, kadar je visoka stopnja infekcije ter kadar ni krvi na razpolago (What is blood doping, s spleta, 2015). Umetni prenašalci kisika so prenašalci, ki so ustvarjeni zato, da se jih doda pri prenašanju kisika skozi telo. Kot smo že omenili, je hemoglobin naravni prenašalec kisika v človeškem telesu. Znanstveniki so tako izolirali hemoglobin iz eritrocitov, tako da ga lahko injecirajo intravenozno v telo. Kemični razpad na izoliran hemoglobin povzroči prozvajanje toksinov. Kar nekaj vrhunskih atletov, ki so umrli zaradi infarkta, najpogosteje v spanju, saj je takrat srčni utrip najnižji, je imelo v krvi nenormalno povišano koncentracijo rdečih krvničk. Športnik uporablja za povišanje rdečih krvničk različne nedovoljene snovi. V letu 2004 so biokemiki naredili teste za detekcijo homologne transfuzije in teste za uporabo umetnih prenašalcev kisika. Pri testih za analogno transfuzijo da si je nekdo umetno zvišal število rdečih krvničk dolgo niso bili uspešni. Za razliko od avtologne pa zlorabe homologne transfuzije ni tako težko odkriti. Na površini rdečih krvničk imamo namreč celo množico proteinov (antigenov), od katerih so najbolj znani antigeni skupine AB0 in Rh faktor, saj je ob dajanju transfuzije v izogib nezaželenim imunskim reakcijam treba zagotoviti ujemanje oziroma 41

42 kompatibilnost omenjenih antigenov. Poleg antigenov skupine AB0 in Rh faktorja se na površini rdečih krvničk nahajajo tudi številni drugi proteini/antigeni, pri katerih ni tako pomembno, da sta krvodajalec in prejemnik medsebojno kompatibilna, vsaj dokler prejemnik transfuzij ne prejema preveč pogosto. Športniki, ki se poslužujejo krvnega dopinga, bodo imeli višjo gostoto krvi. To lahko testiramo tako, da ugotovimo nivo hemoglobina (protein, ki povzroči, da je kri rdeča), EPO in ostale prepovedane snovi skozi urinski test Škodljivi stranski učinki krvnega dopinga Zaradi večjega števila rdečih krvničk se kri zgosti, kar pomeni, da s tem prekomerno obremeni srce, nastanejo lahko tudi krvni strdki, celotna zgodba pa se lahko v skrajnem primeru konča s smrtjo zaradi kapi ali infarkta. Biomedicinski stranski učinki metode so podobni kot pri zlorabi eritropoetina: - krvni doping poveča obremenitev kardiovaskularnega sistema, vpliva na povečanje krvnega pritiska in verjetnost nastanka krvnih strdkov, - transfuzije krvi prinašajo tveganja alergičnih reakcij ali akutnih zapletov, kot tudi tveganje težkih infekcij, kot je na primer okužba s hepatitisom ali virusom HIV, - pljučna embolija (maščobni, zračni ali krvni mehurček ovira, ki zablokira pljučno arterijo), - celebralna embolija, - infekcije (V., Karriem-Norwood, s spleta, 2015) Eritropoetin Eritropoetin je hormon, ki se v zdravstvene namene uporablja za zdravljenje anemije (slabokrvnosti). Razvili so mikroorganizme, iz katerih so rekombinantni humani EPO, ki se je izkazal zelo podoben naravnemu EPO. EPO je v telesu obstojen zelo kratek čas (do 2 dni), zato je njegova detekcija težavnejša. Njegov učinek pa traja veliko dlje, približno 90 dni. (What is blood doping, s spleta, 2015) Zloraba EPO v športu Kisik je bistvenega pomena za delovanje fizioloških funkcij telesa. Poleg možganov potrebujejo mišice največ kisika, saj so le tako lahko vseskozi učinkovite. Ravno 42

43 zaradi omenjenega delovanja eritropoetin močno»privlači«kolesarje, maratonske tekače in smučarske tekače na dolge proge, saj njegova uporaba poveča zmožnost oksigenacije tkiv in s tem boljših športnih dosežkov. Finski smučar tekač Eero Mäntyranta je imel gensko mutacijo eritropoetinskih receptorjev, kar mu je omogočio povečano količino prenosa kisika v kri, zaradi nje pa je bil tudi v legalni prednosti pred sotekmovalci in osvojil več olimpijskih zlatih medalj. Eritropoetin (EPO), tako v naravni (humani [h] EPO) kot v umetni, z gensko tehnologijo vzpostavljeni obliki (rekombinantni humani eritropoetin [rh] EPO), nima stranskih učinkov, ki bi izhajali iz njegove zgradbe. Vsi njegovi škodljivi stranski učinki izhajajo iz zgradbe rdečih krvničk, ki povzročajo nastanek povečane viskoznosti krvi. V skladu s tem zloraba eritropoetina predstavlja povečano tveganje za visok arterijski pritisk ali verjetnost nastanka krvnih strdkov v pljučih, možganih ali srcu, kar lahko privede do srčnega infarkta ali kapi. Naše telo rekombinantni humani eritropoetin (rhuepo), eno izmed nedovoljenih sredstev, ki se zlorablja za povišanje števila eritrocitov, prepozna kot tujo snov in proti njej proizvaja protitelesa, ki pa nato izničijo tudi delovanje tistega eritropoetina, ki ga proizvaja naše telo samo, kar vodi v slabokrvnost. Rekombinantne različice ni bilo moč pridobiti v zadostnih količinah niti za zdravljenje slabokrvnosti, kaj šele, da bi kdo pomislil na doping. Ameriško podjetje Amgen je pod blagovno znamko Epogen kot prvo leta 1989 lansiralo rekombinantni humani EPO (rhuepo). Svetovna antidopinška agencija WADA (World Anti Doping Agency) je EPO uvrstila na seznam prepovedanih substanc že v začetku 90-ih. A raj zlorab je trajal vse tja do leta 2000, ko so na olimpijskim igrah v Sydneyju pričeli s sistematičnim testiranjem rhuepa v urinu udeležencev. Zloraba rhuepa se je od uvedbe testa zmanjševala, ponovno pa se je povečala zloraba transfuzije (Karriem-Norwood, V., s spleta, 2015). Obstaja tudi krvni test, ki pa v krvi ne zazna rhuepa, ampak na podlagi nenormalnih vrednosti določenih krvnih parametrov, med drugim tudi hematokrita, nakaže možnost krvnega dopinga, pri čemer bi šlo lahko tako za transfuzijo kot za zlorabo EPA, uporabo kake druge nedovoljene substance, lahko pa je športnik zgolj neke vrste genetski fenomen oziroma je živel in treniral na velikih višinah. Krvni test je torej neke vrste presejalni test, ki pa ne da dokončnega odgovora in od leta 2003 po merilih WADA ni več nujen predpogoj za to, da športniku dokažejo zlorabo rhuepa. Kot vedno so v pomanjkanju tehtnejših razlogov poglavitni razlog stroški. Krvni test je namreč od urinskega testa bistveno cenejši, tako se na podlagi krvnega testa odločijo, ali športnika pošljejo še na urinski test (Karriem-Norwood, V., s spleta, 2015). 43

44 3.4.8 Genski doping Geni so dedni dejavniki, ki sestojijo iz dolge verige DNK in so nosilci dednih informacij. V njih so zapisane informacije o sestavi telesa in zato tudi informacije o posameznih proteinih, kot so npr. mišični proteini. En vidik genskega zdravljenja je poskus spremembe informacij izbranih genov. Gensko zdravljenje skuša spremeniti informacije izbranih genov. V medicini se genski doping uporablja za korekturo poškodovanih genov, ki so odgovorni za razvoj bolezni (npr. dedne bolezni). Z genskim dopingom športnik poveča proizvodnjo eritropoetina ter stimulira specifične dejavnike za rast mišic posledično pomeni povečanje vzdržljivosti in rast mišic. Geni so lahko injecirani v mišico in to povzroči prekrivanje z ostalimi geni, da genskega dopinga ni moč zaznati. Genski doping je zdravstvena komisija MOK obravnavala leta 2001, kar je nato sprožilo reakcijo WADE leta Seznam prepovedanih substanc in metod iz leta 2008 genski doping označuje kot»neterapevtsko uporabo celic, genov in genskih elementov ali moduacijo genske ekspresije za povečanje športnikovih zmogljivosti«. Slika 9: Karikatura genetskega dopinga (NBC NEWS, s spleta ) V medicini se gensko zdravljenje uporablja za korekturo poškodovanih genov, ki so odgovorni za razvoj določenih bolezni (npr. dedne bolezni). Po vnosu celice sintetizirajo spremenjene oziroma nove funkcijske proteine, s čimer se prične proces zdravljenja bolezni ali pa ta nastopi v blažji obliki. Gensko zdravljenje postane problematično takrat, ko se prične uporabljati za povečevanje športnikovih sposobnosti. 44

45 Če je korektura poškodovanih genov mogoča, potem smo le še za korak oddaljeni od modifikacij mišičnih genov. Mogoči nameni za takšne zlorabe so: - povečana proizvodnja eritropoetina (primer finskega smučarskega tekača Eeroja Mäntyranta), ki bi pripomogel k povečanju vzdržljivosti, - stimulacija specifičnih dejavnikov za rast mišic, s čimer bi se povečali moč in hitrost. Kljub temu zloraba genskega zdravljenja v športu še ni znana Morebitni dejavniki tveganja genskega dopinga Največja težava genskega zdravljenja je nezadosten nadzor umetnih genov. Vseh željenih in problematičnih učinkov ne moremo predvideti, zaradi daljnosežnih mehanizmov genske regulacije. Ugotovitve kliničnih študij metod genskega zdravljenja so pokazale, da se v primeru genskega zdravljenja lahko pojavijo: rak, odpoved večih organov in druge življenjsko nevarne posledice. Druga tveganja so, zaradi majhnega števila raziskav in publikacij, popolnoma neznana. Zato lahko o biomedicinskih stranskih učinkih genskega zdravljenja v takšnih primerih le predvidevamo Diuretiki in drugi maskirni agenti Diuretiki so snovi, ki povzročajo izločanje odvečne vode iz telesa tako, da delujejo na ledvice, ki povečajo količino urina. Športniki jih uporabljajo za zmanjševanje teže, zato se uporabljajo predvsem v športih, kjer tekmovalci nastopajo v različnih težnih kategorijah ter za prikrivanje jemanja drugih prepovedanih učinkovin, ker povečano izločanje urina pospeši izločanje teh snovi. Hkrati pa povečana količina vode v urinu zniža vsebnost prepovedanih učinkovin, katerih uporaba je dovoljena, vendar pa ne smejo preseči predpisane meje. Glavna slabost diuretikov je dehidracija, zaradi katere športniki niso sposobni dosegati najboljših rezultatov, zlasti če gre za vzdržljivostne športe, ker vplivajo tudi na športnikovo sposobnost toleriranja vročine. Ostali stranski učinki, ki so predvsem posledica dehidracije, so še: vrtoglavica, glavoboli, slabost, izguba koordinacije in ravnotežja, mišični krči, znižanje krvnega tlaka, odpoved ledvic in srca. (Osredkar, J., 2003) Maskirni agensi so prepovedani. To so snovi, ki motijo izločanje različnih snovi s seznama prepovedanih snovi, da zabrišejo njihovo prisotnost v urinu ali da zabrišejo hematološke parametre. (Osredkar, J., 2013) 45

46 Tabela 2: Procent glede na prepovedano snov v letu 2014 Substance Group Occurrences % of all ADAMS reported findings S1. Anabolic Agents % S6. Stimulants % S5. Diuretics and Other Masking % Agents S9. Glucocorticosteroids % S4. Hormone and Metabolic % Modulators S3. Beta-2 Agonists % S2. Peptide Hormones, Growth 91 3 % Factors and Related Substances S8. Cannabinoids 73 2 % S7. Narcotics % P2. Beta-Blockers % M2. Chemical and Physical % Manipulation P1. Alcohol 0 0 % M1. Enhancement of Oxygen 0 0 % Transfer TOTAL 3079 (2014 Anti-Doping Testing Figures Report, s spleta ) Iz tabele 2 je razvidno, da so diuretiki in maskirni agenti na tretjem mestu po pogostosti odkritih prepovedanih snovi pri športnikih. Iz tega lahko sklepamo, da je prekrivanje dopinga z zgoraj navedenimi substancami močno prisotno. 3.5 ALPSKO SMUČANJE Oprema tekmovalcev v alpskem smučanju Alpsko smučanje vključuje discipline, ki jih razvrstimo na po naravi bolj tehnični disciplini, slalom in veleslalom, ter na hitre discipline, kot so smuk, superveleslalom in superkombinacija. Smučarji, ki tekmujejo pod okriljem Mednarodne smučarske organizacije, morajo uporabljati smučarsko opremo v skladu s pravili, ki jih predpisuje ta organizacija. Tekmovalna oprema smučarja pomeni vso opremo, ki jo uporablja športnik v tekmovalnem smučanju; vključno z oblačili in pripomočki, ki jim služijo na treningih in tekmovanjih. V tekmovalno opremo spadajo smuči, vezi, čevlji, palice, oblačila, 46

47 čelade, smučarska očala itd. Smuči morajo biti grajene tako, da so odporne na vse pogoje in sile, ki delujejo nanje. Sestava tekmovalnih smuči je večinoma skrivnost podjetij, ki jih proizvajajo. Najpomembnejši deli tekmovalnih smuči so drsna ploskev (ploskev, po kateri smučar drsi), stranski robniki in trdnost smuči (upogljivost smuči pod določenimi silami). Za vse discipline v alpskem smučanju obstajajo predpisi o geometrijskih merah smuči, pod katere štejemo radij, širino in dolžino smuči. Minimalna dolžina smuči mora biti v skladu s pravili Mednarodne smučarske organizacije. Toleranca merjenja znaša +/- 1 cm (Rebec, N., 2010). Varnostne vezi so z vidika varnosti najpomembnejši del smučarske opreme. Sestavljene so iz glave in pete. Vezi so lahko pritrjene neposredno na smuči, na podložno ploščo ali pa so del integriranega sistema. Opremljene morajo biti z varnostno zavoro. Varnostna zavora je naprava, katere funkcija je po sprostitvi varnostnih vezi zaustavitev smuči. Uporaba smuči brez varnostne zavore je med tekmovanji ali na uradnih treningih prepovedana (Rebec, N., 2010). Smučarski čevlji so krepka obutev, razviti posebej za smučanje, saj ponujajo zaščito pred sunki in udarci ter preprečujejo poškodbe zaradi robov smuči ali pred drugimi zunanjimi vplivi. Smučarski čevelj obdaja trdno stopalo, ki pa hkrati omogoča gibanje, potrebno za smučanje. Smučarski čevlji so različnih»trdot«, čevlje pa se da prilagoditi tudi nogi oziroma željam tekmovalca. Smučarske palice spadajo med smučarsko opremo, katere glavna funkcija je podaljšek rok, s čimer je tekmovalcu omogočen boljši ravnotežni položaj. Prepovedane so smučarske palice, narejene iz kovine (Specifications for competition equipment and commercial markings, 2013). Tekmovalne obleke in vsa oblačila, ki jih tekmovalci nosijo, kot npr. spodnje perilo itd., ne smejo biti iz plastičnih materialov ali obdelane s kemičnimi sredstvi in morajo imeti prepustnost najmanj 30 litrov na m2/sekundo. Pri slalomu, veleslalomu in superveleslalomu lahko tekmovalci uporabljajo dodatno (vgrajeno) zaščito na tekmovalnih oblekah, kot je zaščita za ramena, roke in noge. V smuku tekmovalci ne smejo uporabljati tekmovalnih dresov z vgrajeno zaščito. Vsa zaščita mora biti ali všita ali pa jo morajo tekmovalci nositi pod tekmovalnim dresom (Specifications for competition equipment and commercial markings, 2013). Od leta 2014 je dovoljeno, da imajo tekmovalci pod tekmovalno obleko dodano zračno blazino ( spine air bag ), ki se aktivira v primeru padca. Smučarska čelada je obvezna za vse dogodke. Dovoljene so čelade, katerih lupina in polnilo pokrivata glavo in ušesa. Čelade z mehko zaščito na ušesih so dovoljene samo v slalomu. Vse čelade morajo imeti znak Mednarodne smučarske zveze, da so narejene v skladu z njihovimi standardi. Za zaščito oči tekmovalci uporabljajo smučarska očala. Njihova funkcija je nuditi dobro vidljivost v vseh vremenskih pogojih. Uporaba smučarskih očal je priporočljiva. Prepovedano je preoblikovati 47

48 očala, da bi dobili več aerodinamične prednosti pred tekmeci. Smučarske rokavice nudijo zaščito pred vremenskimi vplivi in zunanjimi silami. Nošenje rokavic je nujno priporočljivo. Prav tako ni dovoljeno preoblikovanje rokavic z namenom pridobiti več aerodinamičnosti. Rokavice ne smejo segati preko komolcev. Za zaščito hrbtenice pred zunanjimi silami se uporablja zaščito za hrbet (tako imenovana»želva«). Najdebelejši del ščita mora biti na sredini in ne sme biti debelejši od 45 mm, debelina pa se zmanjšuje proti robovom. Modeli z namenom izboljšanja aerodinamičnih sposobnosti so prepovedani (Specifications for competition equipment and commercial markings, 2013) Dejavniki, ki lahko vplivajo na rezultat smučarja Tekmovalci Proces vadbe navadno vodi in koordinira trener, katerega naloge so načrtovanje, izvedba, nadzor in ocena vadbenega procesa. Prva stopnja procesa je izdelava vadbenega načrta, ki pomeni razvrščanje vadbenih sredstev in količin znotraj izbranega vadbenega obdobja, t. i. ciklizacija (Ušaj, A., 1996). Izbira količin mora potekati glede na zastavljene vadbene cilje in v skladu z izhodišči. Sledi izvedba vadbenega procesa, hkrati s tem procesom pa teče tudi njegov nadzor. Nadzor pomeni primerjavo med načrtovano vadbo in dejansko opravljeno vadbo. Z nadzorom ugotovimo uspešnost in realnost zastavljenih ciljev. Testiranja in preiskave športnikov so pokazatelji učinkovitosti opravljene vadbe, sprememb športnikove pripravljenosti in njegovih motoričnih sposobnosti. Tekmovalna zmogljivost je posledica hkratnega učinka številnih dejavnikov, zato je treba za povečanje zmogljivosti na te dejavnike delovati tako, da bodo omogočali uresničitev cilja. Proces vadbe zahteva uporabo velikega števila vadbenih sredstev, od katerih se postopno izloča tiste, ki na omenjene dejavnike ne vplivajo dovolj uspešno v določeni fazi športnikovega razvoja. Kljub temu je vseskozi tendenca, da razvijamo kar največje število tistih športnikovih sposobnosti in zmogljivosti, ki samo potencialno vplivajo na tekmovalno zmogljivost. Večino športne vadbe je treba prilagajati športnikovim sposobnostim in lastnostim tako, da bi dosegli kar najizrazitejšo želeno spremembo. Pri tem je pomembno, da je prihodnja vadba logično nadaljevanje že opravljene vadbe, v kolikor je bila ta uspešna. Posebno pozornost je treba posvetiti individualnemu pristopu pri mladih in vadbo prilagoditi predvsem njihovemu biološkemu razvoju (Ušaj, A., 1996). 48

49 Smučarski tereni in postavitve proge Na tekmovanjih v slalomu na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih so točno določeni nakloni terena. Ti znašajo od 33 % do 45 %, v krajših odsekih so lahko tudi manjši oz. večji odstotki. Za ostala tekmovanja, kot je evropski pokal, ni točno določenih pravil glede naklona terena. Pomembno je, da ustreza zahtevam varnosti (dovolj širine itd.) in kvaliteti tekmovalcev. Poleg teh zahtev je pomembna tudi preparacija snežne podlage. Na tekmah stremijo k temu, da imajo vsi tekmovalci enake pogoje za smučanje. Zato sneg preparirajo z vodo, tako je čim trdnejše, kar omogoča enake pogoje za vse tekmovalce. Poleg terena in pogojev sodi k tekmovanju tudi postavitev. Postavljač, ponavadi trener, se mora držati osnovnih pravil, kot so npr. razdalja med vratci, število vratc itd. Pravila so natančno definirana in predpisana za vsako disciplino posebej, vsako leto pa na FIS objavijo morebitne spremembe pravil postavljanja proge. Vse ostalo je proga plod domišljije postavljača. Koliko tekmovalcev bo končalo tekmovanje in kakšne bodo uvrstitve ter zaostanki, je močno odvisno od postavljene proge (International ski competition rules, 2013) Štartna številka Vsak tekmovalec nosi štartno številko. Tekmovalci v prvem teku tekmujejo po vrstnem redu štartnih številk od ena navzgor. Kasneje kot smučar štarta, slabši pogoji so na progi. Kljub temu, da se zlasti v svetovnem in evropskem pokalu progo preparira z vodo in raznimi kemikalijami, pa se z višjimi štartnimi številkami le-ta slabša. Največkrat nastanejo luknje in grbine, ki vplivajo na rezultat. V naravnih razmerah se temu ne moremo izogniti. V večini primerov slabša proga vpliva na podaljšanje poti tekmovalcev, na hitrost, na mesta začetkov in koncev zavojev itd. (Lešnik, B., Podovšovnik Axelsson, E. & Supej, M., 2013) Smučarska oprema in servisiranje smuči Konkurenca v alpskem smučanju je izjemna. Včasih lahko pomeni stotinka sekunde že uspeh ali neuspeh. Zato ima oprema smučarja v alpskem smučanju velik pomen in se ji posveča veliko časa za tako imenovane izboljšave in testiranja. Največ časa za testiranja in pravilno izbiro se posveča smučem, smučarskim čevljem, nekoliko manj pa ostali opremi. Predvsem tekmovalci, ki sodijo v sam svetovni vrh v alpskem smučanju, konec sezone namenijo veliko časa za testiranja smučarske opreme, posebej če pri tem menjajo proizvajalca le-te. Smučarski čevlji predstavljajo obutev smučarja. Izbira čevljev je za smučarja zelo pomembna. Le-ta se mora v čevljih počutiti udobno, kar pomeni, da je izbral pravilno trdoto čevlja glede na potrebe ter da 49

50 je čevelj pravilno nastavljen za smučanje. Podložne plošče in alpske vezi predstavljajo vez med tekmovalčevimi nogami in smučmi. Pravilna izbira in nastavitev (višina, material itd.) omogoča smučarju boljši stik s smučmi in s tem boljše in lažje vodenje smuči. Slednje predstavljajo stik smučarja s podlago in so v alpskem smučanju zelo pomembne. Pomembnosti pri izbiri opreme: - Izbira dolžine smuči, ki je sicer omejena po pravilih FIS. Nekatera dekleta na primer uporabljajo smuči moških dolžin (165 cm za slalom), ki so sicer mehkejše izdelave (mehkejša sredica smuči) in jim omogočajo doseganje boljših rezultatov. - Druga pomembna stvar pri alpskih smučeh je trdota smuči. Zaradi uporabe različnih materialov in njihove obdelave so smuči lahko trdnejše ali mehkejše dvisno od potreb smučarja. - Radij smuči, ki omogoča tekmovalcu izpeljati čim krajši zavoj. Zlasti v tako imenovanih hitrih disciplinah, smuku in superveleslalomu, sta zelo pomembni drsna ploskev in struktura drsne ploskve. Poznamo hladno maso, za sneg v temperaturnem območju od cca. 7 stopinj celzija do cca. 20 stopinj celzija, in toplo maso, za sneg v temperaturnem območju od cca. - 4 stopinj celzija do cca. +2 stopinje celzija. - Poleg naštete smučarske opreme, ki se redno izboljšuje in testira, pa je zelo pomemben, predvsem pri alpskih smučeh, servis smučarske opreme. Ponavadi za to pri tekmovalcih svetovnega kova skrbijo serviserji. Naloga le-teh je redno servisiranje smuči. Serviserji predstavljajo vez med trenerji, tekmovalci in smučarsko opremo. Njihovo delo je izjemnega pomena in zelo odgovorno, predvsem na tekmovanjih. Serviser (alpskih smuči) skrbi za redno vzdrževanje opreme. Pri smučeh so pomembne predvsem ostrina robnikov na straneh, struktura drsne ploskve in pravilna izbira voskov za drsno ploskev. Za nanos voskov na drsno ploskev se uporablja več tehnik, predvsem pa je pomembna pravilna izbira voskov za mazanje. Obstajajo voski več proizvajalcev (Swix, Holmenkohl itd.) in jih je več vrst. Le-ti se uporabljajo za različne vrste in temperature snega. Poleg voskov, ki se uporabljajo zato, da so smuči čim hitrejše, pa je pomembna tudi ostrina robnikov. Meri se v stopinjah, smuči so obdelane pod različnimi koti, od 90 do 85 stopinj. Odvisno je seveda od discipline, tekmovalca in pogojev za trening ali tekmovanja (Rebec, N., 2010) Psihološka priprava smučarja na tekmovanje Športniki so v svoji tekmovalni karieri, pred nastopi oziroma tekmovanji, velikokrat podvrženi stresu. Stres sicer na športnika ne vpliva le negativno, velikokrat tudi pozitivno. Odvisno je, koliko se je športnik sposoben prilagoditi na stresno situacijo. 50

51 Karkoli je že izvor, rezultat telesa in razuma je odgovor, ki se kaže v treh medsebojnih povezanih fazah (Youngs, 2001): - Alarmna reakcija sporoči telesu, da je podvrženo stresni reakciji. Telo je obveščeno, da mora ukrepati. V telesu se sprožijo spremembe, kot so: napetost v trebuhu, lovljenje sape, potenje, hitrejše bitje srca, bolečine v mišicah, budnost - Telo se na stres odzove kot odpor ali prilagoditev. Telo se skuša pomiriti s pomočjo zmanjšanja krvnega pritiska. Ob tem pride do znižanja srčnega utripa, dihanje in telesne temperature se uravnajo. Če je ob tem zaznan stresor izginil, telo poskuša umiriti stresno situacijo. V kolikor se izpostavljenost nadaljuje, se telo prilagodi na stres; mišice ostanejo še naprej dolgo napete, ko je stresor že izginil. - Izčrpanost/izgorelost je stanje, ko je telo podvrženo stresu dlje časa; kot rezultat podaljšanega stresa se telo utrudi in izgubi svojo prožnost in odbojnost, ki sta potrebni za obvladovanje situacije. Poleg vseh dejavnikov, ki vplivajo na uspešnost nastopa, je pomembno tudi spoprijemanje s stresom pred tekmovanji oziroma nastopi. Obstaja veliko pristopov, ki pomagajo tekmovalcu soočati se s težavami, ki jih prinaša stres. Pomembno za premagovanje predtekmovalne napetosti tekmovalca sta predvsem dve komponenti: tekmovalčeva samozavest, ki vpliva na tremo in težave na področju psihične priprave, ter tekmovalčeva koncentracija na nastop, ki jo lahko razumemo kot osredotočenost na nek dogodek (Tušak, 2003) Kondicijska priprava smučarja Tekmovalna sezona v alpskem smučanju traja skoraj pol leta. Alpsko smučanje sodi med tiste športe, kjer je pomembno vsesplošno kondicijsko (fizično) znanje in sposobnosti tekmovalca. Med komponente kondicijske priprave sodijo (povzeto po Ušaj, 1996) gibljivost (sposobnost izvedbe gibov z veliko amplitudo), koordinacija (sposobnost usklajenega gibanja v nenaučenih, nepredvidljivih in zahtevnih motoričnih nalogah), moč (statična, dinamična, lokalna, splošna, največja, eksplozivna moč in vzdržljivost v moči), hitrost (doseganje največje hitrosti gibanja, ki je posledica delovanja lastnih mišic), hitrostna vzdržljivost (sposobnost premagovanja največjega napora, ki traja do 2 minuti) ter dolgotrajna vzdržljivost. Kondicijska pripravljenost je v alpskem smučanju najpomembnejši dejavnik uspešnosti na treningih in tekmovanjih. Alpsko smučanje z vsemi svojimi disciplinami za racionalno in varno izvedbo zahteva zelo vsestransko oblikovanega športnika. Gibalne sposobnosti, ki so prisotne v alpskem smučanju: 51

52 - Hitrost: pomeni hitro izvajanje enostavnih gibov in je posledica delovanja lastnih mišičnih skupin. Hitrost je prirojena %, tako lahko na njen razvoj vplivamo zelo malo. To pogojuje razmerje hitrih in počasnih mišičnih vlaken. Višji odstotek hitrih mišičnih vlaken zato omogoča hitrejšo, kvalitetnejšo in racionalnejšo izvedbo določenih zaporednih gibanj pri smučanju med vratci (drsni korak od starta do prvega zavoja pri hitrih disciplinah ter poganjanje od zadnjih vratc proti cilju pri tehničnih disciplinah). o Hitrost odziva (reakcija) je pravzaprav ena od komponent hitrosti. Gre za dve vrsti odziva: na pričakovani znak (gre za klasični štart v športu) in na nepričakovani znak (hitrost odziva v kompleksnih okoliščinah, ki jih ni mogoče predvideti npr. borilne veščine). V alpskem smučanju se hitrost pojavlja tudi kot izvedba ustreznega gibanja v hitrosti (drsenje na smučeh) (Lešnik, B. in Žvan, M., 2007). - Gibljivost je sposobnost izvedbe gibov z veliko (maksimalno) amplitudo. Gibljivost v smučanju ni ključna spodobnost, ki bi odločala o tekmovalni uspešnosti, je pa kljub temu pomembna. Osnovna gibljivost prihaja do izraza predvsem v okviru ogrevanja in priprave na smučanje (Lešnik, B. in Žvan, M., 2007). Pomembna je tudi pri raztezanju in sproščanju mišic po smučanju. Med samim smučanjem dobra gibljivost pripomore k zmanjševanju možnih poškodb pri nepredvidenih gibih do maksimuma in tudi preko meja gibljivosti posameznih delov telesa samega smučarja (Lešnik, B. in Žvan, M., 2007). Sam koeficient prirojenosti je v primeru gibljivosti zelo nizek. - Moč je sposobnost za učinkovito delovanje proti silam, ki nastanejo zaradi gibanja ali zaradi želje po ohranjanju položaja telesa z uporabo lastnih mišic. Zaradi same narave smučarske motorike sta tako uspešnost obvladovanja tehnike kot tudi premagovanje velikih obremenitev odvisna od sposobnosti razvoja določenih pojavnih oblik moči, ki predstavljajo osnovo pri alpskem smučanju: o Eksplozivna (odrivna) moč: moč kot sposobnost za kratkotrajne, vendar maksimalne mobilizacije mišične sile, ki se kaže v pospešku telesa v prostoru, v pomikanju telesa v prostoru (enonožni in sonožni odriv). Koeficient prirojenosti je 80 % (Ušaj, A., 1999). o Repetitivna moč kot sposobnost za razvijanje mišične sile za ponavljajoča enostavna gibanja, ki se nanašajo na dvigovanje ali premikanje neke teže telesa, bremena (moč nog smučarja). Koeficient prirojenosti je 50 %. o Statična moč kot sposobnost zadrževanja večjega bremena ali lastnega telesa v nekem statičnem položaju z uporabo mišične sile (položaj smučarja pri vožnji smuka). Koeficient prirojenosti je 50 % (Ušaj, A., 1999) - Preciznost je sposobnost natančnega določanja smeri in intenzivnosti gibanja doseganja cilja. V tekmovalnem smučanju je preciznost definirana v smislu 52

53 gibanja po najustreznejši in s tem najhitrejši poti glede na postavljena vrata. Sam odstotek prirojenosti je visok (Ušaj, A., 1999) - Koordinacija je usklajevanje gibov v prostoru in času. Je smotrna in harmonična uskladitev (skladnost) gibanja. Prirojenost koordinacije je 80 %. Strukturo koordinacije sestavljajo naslednje pojavne oblike (Lešnik, B. in Žvan, M., 2007 iz Ušaj, A., 1999): o Sposobnost realizacije celostnih programov gibanja je sposobnost, da se neka gibalna naloga zazna kot celota in se kot celota tudi izvede (vpr. smučarski zavoj). o Sposobnost izvedbe novega gibanja, še nepoznanega gibanja (npr. izpeljava zavoja po robniku). o Sposobnost prilagajanja vsiljenemu ritmu ali oblikovanje ritma smučanja (npr. smučanje v ožjem ali širšem hodniku). o Sposobnost timiga, pri katerem gre za silovite kratkotrajne napore, ki se morajo izvesti v točno določenem trenutku (pravočasen odriv pri škarjastem navezovanju). o Sposobnost koordinacije spodnjih okončin, sposobnost izvajanja kompleksnih gibov. - Ravnotežje je sposobnost ohranjanja položaja telesa ob delovanju proti zunanjim silam v izbranem položaju, v gibanju ali na mestu. Pri smučanju govorimo o dinamičnem ravnotežju, saj gre za ohranjanje oziroma vzpostavljanje ravnotežnega položaja med drsenjem na smučeh v vsem smereh. Ob tem gre za sposobnost kontrole nihanja težišča smučarja v mejah, ki pri določenih hitrostih še omogočajo ravnotežni položaj smučarja (Lešnik, B. in Žvan, M., 2007). 3.6 DOPING IN ALPSKO SMUČANJE Primeri dopinga v alpskem smučanju Prvi primer pozitivnega testa v alpskem smučanju na zimskih olimpijskih igrah (v nadaljevanju OI) se je zgodil leta 2002 v Salt Lake Cityju. Alain Bexter, ki je na OI dosegel tretje mesto v alpskem smučanju, je bil pozitiven za snov metamfetamin. Kupil je namreč nosne kapljice v Utahu, ki so vsebovale metamfetamin, medtem ko je bila evropska različica istega zdravila brez metamfetamina (First ever alleged doping case for Alpine skiers, s spleta ). Metamfetamin so dodali na prepovedano listo tik pred zimskimi olimpijskimi igrami v Grenoblu. Sarah Lewis, ki je bila tajnica Mednarodne smučarske zveze, je povedala, da je bil primer dobinga v alpskem smučanju že leta 1989 na svetovnem prvenstvu v Vailu, Beaver Creeku, Coloradu. Pozitivna na doping testu (na snov nikethamide 53

54 stimulant) je bila francoska alpska smučarka Christelle Guignard. Odvzeli so ji bronasto medaljo in bila jekaznovana za 1 leto tekmovanj. Povedala je, da so bile krive tablete, ki jih je dal športni zdravnik ekipe (First ever alleged doping case for Alpine skiers, s spleta ). Avstrijski smučar Hans Knauss je bil s strani Mednarodne smučarske zveze izključen za 1,5 leta. Pozitiven je bil na steroid nandrolone na svetovnem prvenstvu v veleslalomu v Lake Louisi, Alberti, 2004 (Federation rules steroid use unintentional, s spleta ). Gian Franco Kasper predsednik Mednarodne smučarske zveze je povedal v intervjuju iz leta 2004 (Ski Racing, FIS president speaks about doping issues), da v alpskem smučanju doping ni sistematični problem. Glede na zgodovino dopinških primerov v alpskem smučanju je bil odmeven primer Francozinje leta Velikokrat se je zgodilo, da so športniki pomotoma vzeli napačno zdravilo oziroma zdravilo, ki je vključevalo prepovedano snov, pri kateri je lahko vsebnost snovi drugačna iz države v državi. Tak primer je bil npr. ameriški in evropski aspirin. Na slikah 2 in 3 je prikazan pregled števila doping testiranj v alpskem smučanju po sezonah od 2010 do 2016, ločeno za testiranja izvedena med tekmovanji in izven tekmovanj. Slika 10: FIS testiranja med tekmovanji FIS TESTIRANJA MED TEKMOVANJI ŠTEVILO TESTIRANJ / / / / / /2016 SEZONA Urin Krvni test Krvni potni list EPO/ESAs *opomba: Krvni potni list oz.»blood passport«(fis & WADA Testing Statistics , s spleta ) S slike 10 je razvidno, da so bili v sezonah od 2010 do 2016 med tekmovanji opravljeni večinomi testi urina. Krvi testi so bili opravljeni le v sezonah 2012/2013 in 2014/

55 Slika 11: FIS testiranja izven tekmovanj FIS TESTIRANJA IZVEN TEKMOVANJ ŠTEVILO TESTIRANJ / / / / / /2016 SEZONA Urin Krvni test Krvni potni list EPO/ESAs *opomba: Krvni potni list oz.»blood passport«(fis & WADA Testing Statistics, , s spleta, ) S slike 11 je razvidno, da je bilo v sezonah od 2010 do 2016 izven tekmovanj izvedenih tudi več krvnih testov, za razliko s testiranj med tekmovanji. Največ testov urina je bilo opravljenih v sezoni 2015/2016. S slike je razvidno tudi, da po letih narašča število krvnih potnih listov. V nadaljevanju je podanih še nekaj podatkov o dopingih na zimskih olimpijskih igrah. 55

56 Tabela 3: Doping primeri na OI Leto Mesto Št. test. Št. pozit. Snov Disciplina 1968 Grenoble Sapporo Ephedrine-1 Hokej na ledu 1976 Innsbruck Ephedrine-2 Tek na smučeh - klasično 1 Kodein-1 Hokej na ledu 1980 Lake Placid Sarajevo Methandienone-1 Tek na smučeh- klasično 1988 Calgary Testosterone-1 Hokej na ledu 1992 Albertville Lillehammer Nagano Salt City 2006 Torino Lake 700(urin) 1 Nandrolone Hokej na ledu 1222(kri) 1 Metamphetamine Slalom 3 Darbopoietin Tek na smučeh - klasično 919 (urin) 2 Krvna transfuzija Tek na smučeh - klasično 1 Carphedon 56 Biatlon 300 (kri) 6 Krvna transfuzija Tek na smučeh - klasično biatlon, skiatlon 1240* 2010 (kri in 3 Vancouver urin) EPO (eritropoetin) Tek na smučeh 2014 Sochi 2812* 3 EPO (eritropoetin) Tek na smučeh, biatlon (kri in Hokej na ledu, bob 3 urin) Methylhexanamine 1 Efedrin Hokej na ledu 1 Steroidi Hokej na ledu *Številka zavzema tudi teste izven tekmovanja. (Doping Cases at the Olympics, , s spleta ). Program antidopinga je učinkovit in želja je, da bi tako ostalo. Samo na zadnjih zimskih olimpijskih igrah so v skupnem seštevku opravili 2453 testov, so jih 1140 opravili pred tekmovanjem, ostale pa po tekmovanju. Razlog, da se nekaj pozitivnih primerov dopinga še pokaže, ker so goljufivci vedno korak pred izvajalci testov. Mednarodni olimpijski komite usmerja pozornost predvsem na nenapovedane kontrole dopinga. Največ kontrol je narejenih v športih, ki zahtevajo moč in vzdržljivost, kot sta tek na smučeh in biatlon. Mednarodni olimpijski komite zadrži vzorce športnikov s tem namenom, da jih bodo še večkrat kontrolirali, ko bodo metode testiranja napredovale. Doba shranjevanja je od 8 do 10 let. Prepovedane snovi niso tako tipične za alpske smučarje, verjetno zato, ker ta šport predvsem sloni na sposobnostih, ni nujno, da na moči in vzdržljivosti.

57 Konvencionalno gledano izgleda, da gravitacija naredi večji del. Smučarji nivoja svetovnih prvenstev izvedejo okrog 400 kg pritiska na spust z 90 zavoji. Ob tem bi si človek lahko mislil, da bi smučarji potrebovali razne dodatne pomagalce izboljšanja svojega nastopa, ki bi jim pomagali pri ohranjanju forme in psihološke pripravljenosti, da preide čez ciljno črto. Ker v športu odločajo stotinke, bi lahko umetno pridobljena moč pripomogla k boljšemu rezultatu. Kljub temu sta bila na zimskih olimpijskih igrah le dva primera alpskih smučarjev pozitivna na doping kontroli, in sicer leta 2002 zaradi metamfetamina (Škot Alain Bexter), ki so ga našli v krvi ter leta 2004 (Avstrijec Hans Knauss) zaradi nadrolona (steroid). V obeh primerih sta bila športnika deležna krvne doping kontrole, ki pa se jo je takrat v alpskem smučanju redko uporabljalo. Kot je povedal Gordy Megroz v članku (2013), so mu iz Mednarodne smučarske zveze povedali, da so v večini narejeni le urinski testi, krvna testiranja so običajno narejena na svetovnih prvenstvih in med pripravljalnim obdobjem. Ta podatek lahko pove, da je odkritje prepovedane snovi v telesu športnika odvisno tudi od vrste testa Doping glede na starost in spol Pojavi dopinga v športu so vse pogostejši, saj je želja po doseganju še boljšega rezultata prisotna pri vsakem športniku. Primerov dopinga v alpskem smučanju je manj, saj je za dosego dobrega rezultata v tem športu pomembnih več dejavnikov in ne samo fizična pripravljenost. Ravno zaradi tega je tudi literature na to temo manj. V želji po pridobitvi podatkov o doping testiranjih med moškimi in ženskami ter ugotovitvim ali obstajajo med njimi kakšne razlike ter ali so kakšne razlike v starosti športnikov, sem naletel na statistiko doping testiranj Ministrstva za zdravje v Italiji (tabeli 4 in 5). Tabela 4: Doping testiranja v Italiji leta 2013 po spolu Spol Pozitivni testi Število testiranj Pozitivni testi/št. testiranj št. % št. % Ženske 4 10, ,8 Moški 35 89, ,8 Skupaj ,8 (Doping Antidoping 2013, s spleta) Iz tabele 4 je razvidno, da je bilo število testiranih žensk v letu 2013 nižje od števila testiranih moških. Prav tako je bil tudi delež pozitivnih testov pri ženskah nižji (0,8 %) od deleža pozitivnih testov pri moških (3,8 %). Tudi do sedaj ugotovljeni primeri pozitivnih testov v alpskem smučanju kažejo na višji delež pozitivnih testov pri moških kot pri ženskah. 57

58 V tabeli 5 je prikazano število doping testiranj športnikov v Italiji v letu 2013 po starosti. Tabela 5: Doping testiranja v Italiji leta 2013 po starosti Starost Pozitivni testi Število testiranj Pozitivni testi/št. testiranj št. % št. % <19 2 5, , , , , , , , , , ,8 95 5,3 > , ,1 Skupaj ,8 (Doping Antidoping 2013, s spleta) Iz tabele 5 je razvidno, da je bil največji delež pozitivnih testov dopinga prisoten v starostni skupini nad 44 let (8,1 %), sledila je starostna skupina od 39 do 44 let (5,3 %) in nato starostna skupina od 29 do 34 let (4,2 %) Prekrivanje dopinga V zadnjem času prihaja na dan vse več informacij o načinih organiziranega prekrivanja dopinga s strani klubov, zvez in celo državnih institucij. Če pogledamo primer Lanca Armstronga, ki je prišel na dan leta 2012, vidimo, na kakšen način in kako so v njegovem klubu prekrivali načrtni doping vsa leta. 200 strani dolg zapisnik s strani USADA razkriva načine prekrivanja uporabe dopinga v njegovi dolgoletni karieri. Zapisnik razkriva uporabo raznih načinov maskiranja dopinga, vse do ponarejanja uradnih zdravniških potrdil. Spodaj je naštetih nekaj načinov goljufanja v primeru Armstronga: - prikrivanje uporabe eritropoetina s sintetično različico, ki ga pred letom 2000 niso mogli odkriti, po letu 2000 pa so uporabljali maskirne agente, - krvno transfuzijo so prekrivali z injekcijami slanice, ki je raven hematokrita vrnila na normalno raven, - njihov klubski zdravnik je razvil način jemanja testosterona, tako da ga ni bilo možno odkriti med testi dopinga, - za Armstronga je zdravnik izdal zdravniško potrdilo, da mora zaradi bolezni jemati kortikosteroid, kot maskirne agente so pred testiranji uporabljali slanico in infuzijo plazme. 58

59 Drugi primer z še večjo razsežnostjo, ki pa v času pisanja te diplomske naloge še ni na voljo, je primer ruskih atletov pred olimpijskimi igrami v Riu de Janeiru. Yuliya Stepanova in njen zaročenec sta namreč razkrila primer sistematičnega dopinga med ruskimi atleti in udeleženci zimskih olimpijskih iger v ruskem Sočiju. Ta primer razkriva celo delovanje tajnih agentov v celotni ruski protidopinški organizaciji. Iz zgornjih dveh primerov lahko sklepam, da se verjetno to dogaja v vseh športih, kjer tudi alpsko smučanje ni izključeno Doping in zdravje Kot že vemo, je doping škodljiv za zdravje športnika in tega ni treba posebej poudarjati, zato bom v tem poglavju na to problematiko pogledal z drugega zornega kota. Na primer Alainu Bexterju so leta 2002 po osvojeni bronasti medalji na olimpijskih igrah dokazali jemanje amfetamina in mu posledično odvzeli medaljo. Glede na njegovo pojasnilo ni šlo za doping, saj naj bi zaradi prehlada vzel kapljice za nos ameriškega proizvoda, ki so vsebovale amfetamin. Gledano s tega stališča so športniki tako prikrajšani jemanja raznih zdravil brez recepta, ki jih ostali ljudje uporabljajo v vsakdanjem življenju. S tem pa se lahko zgodi, da se njihovo zdravstveno stanje poslabša in je učinek nejemanja poživil lahko nasproten in škoduje zdravju športnika. 59

60 4 SKLEP Šport je postal velik biznis. Na športnika, poleg njegove želje po uspehu in poseganju po novih rekordih, pritiskajo še organizacije in posamezniki iz okolice trenerji, sponzorji, menedžerji, gledalci in celo država. Tako sta v vrhunskem športu zmaga in želja po rekordnih rezultatih premagali skrb za zdravje. To je privedlo do tega, da je doping v športu resen problem. Jemati doping je za športnika velik rizik in odgovornost. Doping lahko resno vpliva na športnikovo zdravstveno stanje in športnikovo telo poškoduje na različne načine. Pripelje lahko do te skrajnosti, da mora športnik zaradi telesnih sprememb spremeniti tudi spol. Poleg učinkov na telesnem nivoju lahko doping pusti posledice tudi na psihični ravni. Tako lahko izgubimo zaupanje ljudi okoli nas, kar nas lahko zaznamuje za celo življenje. Športniki morajo vedeti, da so na podlagi kodeksa striktno odgovorni, kadarkoli je nedovoljena snov najdena v njihovih telesnih tekočinah. Zelo je pomembno, da športniki razumejo ne samo, kaj je prepovedano, ampak tudi, kaj lahko potencialno povzroči nenamerno kršitev pravil proti dopingu. Pomembno je, da športniki poznajo snovi, ki so na listi prepovedanih snovi in postopkov. Pomembno je, da vedno preverijo status zdravil, ki jih jemljejo, da se prepričajo, da zdravilo ne bo povzročilo pozitivnega rezultata na testiranju. Antidopinške organizacije so prevzele odgovornost, da zagotovijo, da so vsi, ki so del športa,»čisti«. To tudi pomeni, da pomagajo izobraziti športnike, tako da bodo razumeli, katere snovi lahko in katerih ne smejo jemati. Poleg tega pa 'čistim športnikom' s testi poudarijo pošten dosežek, medtem ko lovijo tiste, ki skušajo priti do dosežka na nepošten način. Športni duh pomeni, da tako moški kot ženske tekmujejo pošteno ter da so vsi nastopi naravni. Biti dober športnik ni samo to, da si dosegel dober rezultat. Dober športnik razume, za kaj je v športu, da želi igrati pošteno, po pravilih, ve, kaj je prav in kaj narobe, in se tega drži. Želi biti poznan zaradi svojega uspeha, noče, dabi ljudje podvomili, da je uspeh zaslužil po nepošteni poti, saj je tako lahko zaznamovan za celo življenje. Vse, kar počnemo, ima na naše telo učinek, zato je pomembno, da športnik je uravnoteženo prehrano, ima zadostni počitek in dober spanec. Tudi odmor je za športnika zelo pomemben. Vrhunski športnik ima zaradi treningov in tekem zelo naporno sezono. Slabo načrtovana ciklizacija lahko privede športnika do pretreniranosti, ki se lahko pokaže kot slab nastop, to pa je ravno nasprotno od želenega. Prizadevamo si, da bi športnik dal od sebe, kolikor zmore. Ni nujno, da bo pri tem dosegel prvo mesto, ampak bo naredil boljše, kot je do sedaj. Za doseganje 60

61 športnih uspehov ne obstajajo krajšnice. Vključeno je trdo delo, posvečanje in osebna pot, da postaneš najboljši, kar lahko. Kot sem že povedal, je doping star toliko kot šport. Iz tega razloga lahko predvidevamo, da tako kot obstaja v sedanjem času, bo obstajal, dokler bo obstajal šport. Tehnološka tekma se odvija v temnem zakulisju športnega cirkusa med izkoriščevalci dopinga in protidopinškimi organizacijami. Zaradi hitrega razvoja genske in druge tehnologije na splošno sem mnenja, da bodo tisti, ki posegajo po dopingu, tudi v prihodnosti korak pred protidopinškimi organizacijami. Svoj pogled na doping v prihodnosti prikazujem z diagramom, ki ponazarja povezanost med dopingom, anti-dopingom, tehnološkim napredkom in zdravjem. ZDRAVJE DOPING ŠTEVILO POZITIVNO TESTIRANIH ANTI-DOPING TEHNOLOŠKI NAPREDEK Zaradi hitrega tehnološkega napredka predvidevam, da bo v prihodnje še več različnih vrst dopinga, in prav tako tudi več načinov prekrivanja dopinga. Na drugi strani pa bo prav tako zaradi hitrega razvoja tehnologije tudi več načinov preverjanja in odkrivanja dopinga. Učinek tehnološkega napredka bo tako opazen na obeh straneh, pri dopingu in anti-dopingu. Glede na navedeno predvidevam, da bo število pozitivno testiranih športnikov v bodoče ostalo na približno enaki ravni kakor zadnjih nekaj let. Zaradi naraščajočega dopinga pa bo zdravje športnikov vedno bolj izpostavljeno. Veliko je učinkov dopinga, ki lahko negativno vplivajo na športnika, zato je najučinkovitejši boj proti dopingu ozaveščanje športnikov o njem in to v tej smeri, da 61