POVEZANOST MED SOCIOSEKSUALNO ORIENTIRANOSTJO MLADOSTNIKOV IN STILI STARŠEVSKE VZGOJE

Transcription

1 UNIVERZA V LJUBLJANI TEOLOŠKA FAKULTETA Staš ŽNIDAR POVEZANOST MED SOCIOSEKSUALNO ORIENTIRANOSTJO MLADOSTNIKOV IN STILI STARŠEVSKE VZGOJE MAGISTRSKO DELO Ljubljana, 2016

2

3 UNIVERZA V LJUBLJANI TEOLOŠKA FAKULTETA DRUGOSTOPENJSKI MAGISTRSKI PROGRAM ZAKONSKI IN DRUŽINSKI ŠTUDIJI Staš ŽNIDAR POVEZANOST MED SOCIOSEKSUALNO ORIENTIRANOSTJO MLADOSTNIKOV IN STILI STARŠEVSKE VZGOJE MAGISTRSKO DELO Mentorica: doc. dr. Barbara Simonič Ljubljana, 2016

4 ZAHVALA Zahvaljujem se mentorici doc. dr. Barbari Simonič za neizmerno pomoč, podporo in napotke pri izdelavi magistrske naloge. Zahvaljujem se asist. dr. Tanji Pate za vso pomoč in jasna navodila pri izvedbi raziskave. Zahvaljujem se svojim domačim za podporo pri študiji, še posebno pa se zahvaljujem svoji punci Jani ter njenima staršema Milojki in Borisu za veliko podporo in vse spodbude v času študija. Na koncu bi se rad zahvalil vsem»zdš«sošolcem, s katerimi smo v dveh letih študija z obilo smeha, neposrednosti in navdušenja na novo odkrivali vso ranljivost naše osebnosti. I

5 SEZNAM KRATIC ADHD motnja pozornosti in aktivnosti SSKJ Slovar slovenskega knjižnega jezika SOI»Sociosexual Orientation Inventory«oziroma vprašalnik o socioseksualni orientiranosti II

6 KAZALO SEZNAM KRATIC... II KAZALO... III KAZALO TABEL... V KAZALO SLIK... VI UVOD OPREDELITEV MLADOSTNIŠTVA Razvojne naloge obdobja mladostništva Možganske in telesne spremembe Vedenje in počutje mladostnika VZGOJA MLADOSTNIKA Vzgoja in družinsko okolje Starševstvo v obdobju mladostništva Mladostnikov odnos do avtoritete Stili starševstva Avtoritativni stil Avtoritarni stil Permisivni stil MLADOSTNIK IN SPOLNOST Vzgoja za spolnost Mladostnikov odnos do telesnega razvoja in spolnosti Razvoj spolne identitete Dekleta Fantje SOCIOSEKSUALNOST Omejena neomejena socioseksualna orientacija Komponente splošne socioseksualne orientacije Socioseksualni odnos Socioseksualna želja Socioseksualno vedenje PREDSTAVITEV PROBLEMA IN HIPOTEZE METODA III

7 6.1 Udeleženci Pripomočki Postopek REZULTATI RAZPRAVA SKLEP POVZETEK ABSTRACT REFERENCE PRILOGE... i IV

8 KAZALO TABEL Tabela 1. Osem razvojnih nalog po Havighurstu (1972)... 6 Tabela 2. Osnovni opis rezultatov za merjene lastnosti: povprečne vrednosti, Tabela 3. Korelacijski koeficienti med dimenzijami vprašalnika PAQ in vprašalnika o socioseksualnosti (SOI-R) Tabela 4. Povprečne vrednosti ocen na vprašalniku PAQ (avtoritarni, permisivni, avtoritativni vzgojni stil očeta in matere) Tabela 5. Testiranje razlik v oceni avtoritarnega in avtoritativnega vzgojnega Tabela 6. Testiranje razlik v oceni permisivnega vzgojnega stila očeta in matere Tabela 7. Deskriptivna statistika na vprašalniku SOI-R glede na prisotnost nezvestobe staršev Tabela 8. Levenov test V

9 KAZALO SLIK Slika 1: Začetek pubertete in hormonski sistem... 9 VI

10 UVOD Mladostništvo je v svetovni literaturi dodobra raziskano. To obdobje dozorevanja nosi oznako burnih dogodkov, ki se v posamezniku dogajajo med 11. ter 24. letom starosti. Razvojnopsihološko lahko obdobje razdelimo na zgodnje, srednje in pozno. Za čas mladostništva je na zunaj najbolj značilno fizično odraščanje, ki na koncu doseže tudi sposobnost reprodukcije. Na drugi strani se pomembne spremembe vrstijo na psihološkem področju. Zadnje se kaže v razvoju logičnega mišljenja in abstraktnosti (Marjanovič Umek in Zupančič 2009, ; Siegel 2013, 13). Vsi ti dejavniki pripomorejo k splošnemu prepričanju, da so mladostniki nerealni, zblazneli ali preprosto še preveč otročji. Moderne raziskave so pokazale, da se adolescenti vedejo tako, ker se v njihovih možganskih strukturah dogajajo pomembne spremembe. Verjetno je najočitnejša ločnica med predpubertetnim in mladostniškim vedenjem impulzivnost. Odrasli ljudje se odzivajo na osnovi čelnega režnja, mladostniki pa se odzovejo predvsem na podlagi osnovnih čutenj. Če pogledamo adolescenco z drugega vidika, vidimo, da je to čas izjemnih priložnosti. V tem času začneta dozorevati temenska režnja, zaradi katerih posameznik razvije nove interese za šport, glasbo, učenje tujega jezika. Te novitete v mladostniku povzročajo neverjetne senzacije, zato se želi ukvarjati z marsičem, saj ga takšno vedenje notranje umiri. Ko govorimo o vzgoji mladostnika, mislimo predvsem na ohranjanje družinskih razmejitev in na ohranjanje stika. Tukaj je ključno zavedanje, da je za varno navezanost potrebna medsebojna in neprekinjena komunikacija. Ob adolescentovem sofisticiranem humorju, cinizmu, sarkazmu itd. je ključnega pomena, da starši z njim ohranijo stik (Gostečnik 2014, ; Mrgole in Mrgole 2013, 76 83). Vsem spremembam se v mladostništvu pridruži še spolnost. Fontana (1995, 52 53) svetuje, da bi se starši morali približati svojemu otroku z veliko mero občutka in primernosti. Esencialno je, da se pri vzgoji za spolnost ne poudarja le bioloških elementov, ampak tudi čustvene. Problemi lahko nastanejo tudi, ko se starši na otrokovo 1

11 radovednost odzovejo z neodobravanjem in odporom, kar v otroku zbudi zbegano predstavo o svojem telesu. Termin socioseksualnost je v petdesetih letih 20. stoletja raziskovalec Alfred Kinsey predstavil kot posameznikovo voljo, da se predaja nezavezujočim spolnim odnosom. Področje raziskovanja socioseksualnosti je prešlo od čisto biološkega pristopa do vključenosti samih psiholoških mehanizmov, ki posamezniku omogočajo, da izbere prilagodljivo paritveno taktiko (Asendorpf in Penke 2008, 1113). Cilj magistrskega dela je raziskati povezanost med socioseksualno orientiranostjo mladostnika in načinom vzgoje, ki ga je mladostnik doživljal. Samo mladostništvo je neusahljiv vir znanstvenega raziskovanja, v kombinaciji s socioseksualnostjo izjemno zanimivo. V prvem delu se bomo osredotočili na spremembe, ki se dogajajo v mladostništvu. V drugem delu bomo opredelili vzgojo in njen pomen, in sicer s posebnim poudarkom na obdobju mladostništva. Opredelili in definirali bomo posameznikove razvojne potrebe. Tretji del teoretičnega dela bo sestavljen iz opredelitve in prikaza socioseksualnosti in razlikovanja med omejeno in neomejeno socioseksualno orientiranostjo. V empiričnem delu bomo predstavili rezultate raziskave, kjer smo se spraševali, ali obstaja povezanost med vzgojnimi stili staršev in mladostnikovo neomejeno socioseksualno orientacijo, ali mladostnik materino vzgojo doživlja različno od očetove in ali glede na zvestobo oziroma nezvestobo staršev obstajajo razlike v stopnji mladostnikove socioseksualne neomejenosti. Namen magistrskega dela je prikazati mladostništvo, vzgojo in socioseksualnost kot medsebojno povezane in pomembne aspekte tega obdobja. 2

12 1. OPREDELITEV MLADOSTNIŠTVA Mladostništvo oziroma adolescenca (adolescere pomeni dozorevati) je razvojno obdobje med koncem otroštva in začetkom zgodnje odraslosti oziroma med do letom starosti. Obdobje se prične s predpuberteto in puberteto, ki pomeni obdobje pospešenega telesnega razvoja, intenzivne telesne rasti in razvoj reproduktivne zrelosti. Zgornjo mejo mladostništva postavljamo v čas, ko so dosežene razvojne naloge mladostništva doseganje relativne spoznavne, čustvene, socialne in moralne zrelosti (Marjanovič Umek in Zupančič 2009, 511). Mladostništvo se v razvojnopsihološkem smislu začenja s fizičnimi znaki pubertete. Hitra telesna rast in razvoj sekundarnih spolnih znakov se pripetita med 10. in 12. letom starosti. Pri tem je zanimivo, da se pri fantih povprečno prične dve leti kasneje. Psihološko delimo mladostništvo na: - zgodnje (z vključno 14. letom), - srednje (z vključno 18. letom), - pozno (do 22. ali 24. leta) (Marjanovič Umek in Zupančič 2009, 512). Začetek tega obdobja je zaznamovan s predpuberteto in puberteto. S tem izrazom ne označujemo le bioloških sprememb, temveč tudi psihološke spremembe posameznika. Urad Republike Slovenije za mladino kot mlade osebe opredeljuje vse tiste, ki so stare med 15 in 24 oziroma 29 let (Vertot 2009, 11). Adolescenca je obdobje, ki zaznamuje posameznikovo življenje med 12. in 24. letom (Siegel 2013, 13). V preteklosti so obdobje mladostništva pogosto povezovali s hormonskimi spremembami v telesu. Biološki in kulturni znaki so na zunaj običajni znaki nastopa adolescence. Glavni biološki pokazatelj, reproduktivna odraslost v puberteti, splošno opozarja na biološki prehod iz otroštva. Kljub temu obstajajo široke variacije v prepoznavanju te pomembne biološke tranzicije. Obdobje je opazno tudi po ostalih bioloških znakih, kot so hitre spremembe v psihičnem razvoju, ki ogrozijo izbruh rasti, ki je tipično povezan s pričetkom pubertete in se opazi kot povečana telesna 3

13 višina in teža. Pri fantih je mogoče, da se silovita rast prične med 10. in 16. letom starosti. Pri dekletih se enak proces lahko začne že tako zgodaj kot pri 8 letih ali pa pozno kot pri letih. Ostale fizične spremembe se kažejo v velikosti srca, povečani pljučni kapaciteti itd. V tem času nadledvična žleza izloči spolne hormone (Harris in Butterworth, ). V preteklosti je bilo običajno, da je bilo obdobje med adolescenco in prevzemom starševskih odgovornosti zelo kratko in dekleta so puberteto posledično doživela med 15. in 16. letom. Malo kasneje so si mladostniki ustvarili družine in prevzeli očetovske ali materinske dolžnosti. Tako je razlika med preteklostjo in sedanjostjo očitna, saj je danes obdobje od pričetka pubertete do konca adolescence daljše. Čas, v katerem si posameznik lahko ustvari družino in dobi zaposlitev, se je v modernih kulturah podaljšal za let. Puberteta nastopa vedno hitreje, pri dekletih nastopi še pred obdobjem najstništva, s poznejšim časom ustvarjanja družine se je obdobje adolescence dodobra podaljšalo (Siegel 2013, 27). Čeprav je obdobje adolescence prepredeno z različnimi miti, so sodobne raziskave pokazale njihove trhle temelje. Adolescenco najpogosteje enačimo z zblaznelimi najstniki, ki zaradi hormonov izgubijo svoj um. Gotovo je, da se v tem obdobju hormoni povečajo, vendar Siegel (2013, 13) pravi, da hormoni nimajo odločujoče besede, kaj se v tem obdobju dogaja. Raziskave so pokazale, da vzrok za mladostniško doživljanje tiči v spremembah možganske strukture in njenih funkcij, ki se odvijajo v času adolescence (Steinberg 2012, 67 77). Namesto da adolescenco enačimo z nečem težkim, Siegel (2013, 13) predlaga, da obdobje vidimo kot vitalno spremembo v posameznikovem življenju. Ljudje najstnikom pripisujemo, da so nezreli, in rešitev za to pogosto leži v starševskem reku»odrasti«! Vendar za adolescente ni pomembno zgolj preživeti to obdobje, za njih je to zelo pomembna življenjska epoha, v kateri lahko blestijo. Ob besedi»mladostnik«nam verjetno najprej pridejo na misel impulzivnost ter zelo silovita čustva, ki se v njem prebujajo. Ravno zato potrebuje ob sebi odraslo osebo, ki mu pomaga regulirati ta dobesedno preplavljajoča ga čutenja. Zanimivo je, da se v njegov spomin ne vpišejo samo čustva in v tem obdobju prisotni afekti, ampak tudi 4

14 osebe in način, kako so ga te znale umiriti in mu pokazati pot naprej (Gostečnik 2014, 29 31). Za zgodnje mladostništvo in del srednjega je značilen hiter telesni razvoj z doseganjem reproduktivne zrelosti, medtem ko se razvoj logičnega mišljenja v smeri abstraktnosti (razumevanje abstraktnih pojmov, razlikovanje med empirično razvidnostjo in logično nujnostjo, hipotetična dedukcija), oblikovanje identitete (vključno s poklicnim odločanjem), relativno psihološko osamosvajanje od pomembnih drugih oseb, to je staršev in vrstnikov, zavlečejo v pozno mladostništvo. Vrstniki so za mladostnike, v primerjavi s posamezniki v vseh ostalih razvojnih obdobjih, relativno pomembni, vendar ne najvplivnejši na vseh področjih njihovega življenja. Starši zadržijo pomembno vlogo v življenju mladostnikov, odnosi med mladostniki in starši pa so nizko do zmerno konfliktni in ne prevladujejo nad sodelovalnimi in ugodnimi stiki (Marjanovič Umek in Zupančič 2009, ). 1.1 Razvojne naloge obdobja mladostništva Razvojna naloga je tista, ki se pojavi v določenem obdobju posameznikovega življenja kot rezultat njegovega telesnega razvoja, družbenih zahtev v njegovem okolju ter osebnih aspiracij in vrednot posameznika samega. Razvojne naloge konkretno predstavljajo znanja, stališča, spretnosti, načine vedenja, ki jih posameznik usvoji v določenem obdobju svojega življenja in v določenem družbenozgodovinskem kontekstu (Marjanovič Umek in Zupančič 2009, 512). 5

15 Tabela 1. Osem razvojnih nalog po Havighurstu (1972) Razvojna naloga Prilagajanje na telesne spremembe. Čustveno osamosvajanje od družine in ostalih odraslih. Oblikovanje socialne spolne vloge. Oblikovanje novih in stabilnih socialnih odnosov z vrstniki. Razvoj socialno odgovornega vedenja. Priprava na poklicno delo. Priprava na partnerstvo in družino. Oblikovanje vrednotne usmeritve. Opis Sprejemanje in razumevanje normativnosti hitrih telesnih sprememb, sprejemanje lastnega zunanjega videza brez pretiranih frustracij, razvoj samostojne skrbi za telo in zdravje, razvoj strategij za učinkovito telesno delovanje (rekreacija, šport, delo, vsakodnevne dejavnosti). Razvoj čustvene neodvisnosti od odraslih in sočasno oblikovanje vzajemnih odraslih odnosov z njimi. Prevzemanje istospolnih prijateljstev, razvoj socialnih spretnosti, sodelovalnega vedenja, stabilnih vrstniških odnosov, avtonomne medodvisnosti v vrstniški skupini. Oblikovanje istospolnih prijateljstev, razvoj socialnih spretnosti, sodelovalnega vedenja, stabilnih vrstniških odnosov, avtonomne medodvisnosti v vrstniški skupini. Izbira in zavzemanje za družbene vrednote in cilje v pluralistični družbi, ki jim posameznik v svojem vedenju sledi, kar vključuje tudi prevzemanje odgovornosti za druge ljudi in družbo. Opredelitev poklicnih ciljev, poklicno odločanje, izbira poklica, izobraževanje za izbran poklic. Razvoj socialnih spretnosti v interakcijah z nasprotnim spolom, pridobivanje podatkov in izkušenj o partnerskem življenju, spoznavanje in razumevanje različnih vidikov partnerskega življenja. Opredelitev za določene vrednote, oblikovanje vrednotnega sistema, hierarhije vrednot ter delovanje v skladu z njimi v osebnem življenju. 6

16 1.2 Možganske in telesne spremembe Raziskave kažejo, da je rast možganov v času adolescence povezana z vedenjskim, čustvenim in kognitivnim razvojem posameznika. Natančneje, možgani se v tem obdobju spreminjajo v dveh dimenzijah. Na eni strani se zmanjša osnovno število možganskih celic, nevronov in sinaps, kar imenujemo proces»obrezovanja«. Ta proces je genetsko kontroliran, sooblikujejo ga izkušnje, dodatno ga lahko poveča tudi stres. V času otroštva pride do nastanka preveč nevronov in sinaptičnih povezav. Cvetenje nevronskega števila se prične že v maternici in se podaljša do časa pred puberteto oziroma pri fantih do 12. leta in pol in pri dekletih do 11. leta. Obrezovanje se pri določenih posameznikih prične z razvojem in učenjem veščin, vendar vrh doseže v obdobju adolescence. V tem obdobju se pri procesu obrezovanja odstranijo odvečne povezave, ostanejo le tiste, ki jih posameznik uporablja. Izkušnje določajo, kateri nevroni in sinaptične povezave bodo obstale. Na primer, če želi mladostnik postati profesionalni glasbenik, je z resno vadbo in izobraževanjem dobro pričeti zgodaj pred iztekom adolescence. Pomembno se je zavedati, da si možgani zapomnijo, kako osredotočiti našo koncentracijo med aktivnostjo. Pozornost usmeri energijo in informacijo skozi specifične krogotoke in jih aktivira. Pogosteje ko posameznik»uporablja«te krogotoke, bolj so»utečeni«(standardizirani) in obratno (Siegel 2013, 63; Steinberg 2010, 392). V mladostniškem obdobju se pričnejo dramatične spremembe v čelnih režnjih, ki sta največji del korteksa. Režnja sta odgovorna za kognitivno procesiranje oziroma sposobnost govorjenja, branja, pisanja, razreševanja matematičnih in glasbenih nalog. Mladostniku se v tem času odpirajo širine simbolnega, abstraktnega in metaforičnega sveta. Bolj ko dozorevajo njegovi čelni režnji, bolj je sposoben moralnega premisleka, vrednotenja, analiziranja itd. Začne se proces osnovne refleksije in sposobnosti sprejeti prve kompleksne in inteligentne odločitve ter najti problemu ustrezno rešitev (Gostečnik 2014, 7 8, 38; Steinberg 2010, 392). V času dozorevanja mladostnikovih kognitivnih sposobnosti in zmožnosti abstraktnega razmišljanja se pri mladostniku razvije tudi sposobnost, da bolje razume delovanje sveta na splošno in okolja, v katerem živi. Posledično postane zelo buden opazovalec in velik 7

17 kritik svojega okolja, zato je običajno, da mladostniki kritizirajo starejše generacije, še posebej svoje starše. Zelo pogosto se zgodi, da mladostniki idealizirajo sedanjost in še posebej prihodnost, kajti ustvarjajo jo in soustvarjali jo bodo prav oni. Idealizacija je izjemno pomembna, saj z njo mladostnik vidi napredek, predvsem pa to, da lahko sam pripomore k napredku oz. spremembi v okolju. Velikokrat bo, če ga starejše osebe znajo pridobiti in motivirati, mladostnik zelo rad pomagal. Hitro se bo navdušil nad domačimi projekti, saj bo čutil, da je lahko koristen ter predvsem, da bo njegovo delo upoštevano in cenjeno. Pogosto pa se zgodi, da mladostnika doma čaka situacija, ko starši pričakujejo večjo zrelost in odgovornost ter seveda samoiniciativnost. Prepogosto se zgodi, da v interakciji s starši nastanejo prava odprta bojišča, kjer bodo mladostniki vedno znova preizkušali svojo moč in vpliv, uprizarjali uporništvo, pa četudi bo zadnje v njihovo škodo. Razlog za mladostniško prekomerno čustvovanje se skriva v spremenjeni količini nevrotransmitorjev, med drugimi dopamina in serotonina, ki najbolj vplivata na delovanje limbičnega sistema. Te spremembe napravijo posameznika bolj odzivnega na stres in tudi bolj čustvenega, kar pripelje do povečane želje po spoznavanju novega (Gostečnik 2014, 43 44; Steinberg 2010, 393). Razvoj možganov povzroči razširitev adolescentovega razmišljanja. Ta ugotavlja, da je na vsakodnevne probleme moč odgovoriti na mnogo načinov. Čeprav je že sposoben prodornega razmišljanja, na drugi strani še nima izdelanih mehanizmov zavestnega in razumskega odločanja. Zadnje mu omogočajo njegove zaznave oziroma intuicija in sedmi čut. Prodorno razmišljanje je pri adolescentu mogoče, ko je notranje umirjen, ko ima čas in tedaj, kadar je v dialogu z drugimi. Takrat lahko starši postanejo bistveni in predvsem najučinkovitejši sogovorniki. V realnosti so odrasli večkrat preobremenjeni z mladostnikovimi neprilagojenimi odzivi in se posledično težko znajdejo v interakciji z njim. Da to starši zmorejo, potrebujejo veliko notranjega miru in seveda odločitev, da bodo za mladostnika naredili vse. To pomeni ga poskušati razumeti, mu skušati pomagati razmejiti njegov svet, z njim začutiti njegovo stisko in ga sprejeti v njegovih nepredvidljivih čustvenih zapletih ter mu pomagati premostiti impulze po takojšnjem zadovoljevanju potreb (Gostečnik 2014, 48 49; Luna in Wright 2016, 91 93). Mladostnikov razvoj kaže na korenite telesne spremembe, ki so v adolescenci in pred adolescenco zelo očitne. Tako v mladostniški dobi postanejo vidne tako imenovane 8

18 »zunanje«razlike med spoloma. Pri tem odigra svojo vlogo endokrini sistem s povratno zanko med hipotalamusom, nadledvično žlezo in hormoni (androgeni in estrogeni) (slika 1) (Steinberg, Lowe Vandel in Bornstein 2010, 374). Hipotalamus Hormoni Androgeni Estrogeni Nadledvična žleza Spodbudi hormone Spolne žleze Spolni organi Slika 1: Začetek pubertete in hormonski sistem (Steinberg, Lowe Vandel in Bornstein 2010, 375) Os hipotalamus nadledvična žleza spolne žleze je aktivna že pred rojstvom, vendar je v obdobju otroštva relativno neaktivna. V času pubertete se aktivira ter tako trojček rastnih hormonov, hormoni ščitnice in androgeni stimulanti povzročijo silovito rast. Pri dekletih se v tem obdobju poveča raven hormona estrogena, pri fantih pa testosterona, posledično se razvijejo primarne in sekundarne spolne karakteristike. Pri razvoju hipokampusa ima hormon estrogen precejšnjo vlogo, saj pri deklicah narašča hitreje kot pri fantih. To dekletom omogoča, da se hitreje in bolje znajdejo v različnih kompleksnih socialnih situacijah. V mladostniški dobi se pri fantih bolj razvije amigdala, kar pojasni, zakaj so pri njih tako pogosti jezljivost, hitra menjavanja čutenj, impulzivnost in včasih sovraštvo (Gostečnik 2014, ; Lerner in Steinberg 2004, 19; Steinberg, Lowe Vandel in Bornstein 2010, ). 9

19 Trend, ki se je pokazal v zadnjem času, kaže na vedno zgodnejši telesni razvoj. Raziskave kažejo, da dekleta že pri 13 letih začenjajo z menstrualnim ciklusom. Seksualni razvoj se prične že pri 7 letih. V preteklosti je bila povprečna starost, ki je zaznamovala pričetek menstrualnega ciklusa, let, v sedanjosti je ta številka torej precej nižja. Raziskovalci (Steinberg, Lowe Vandel in Bornstein 2010, 381) zatrjujejo, da je zgoden telesni razvoj pri dekletih povezan z višjim nivojem poznejše depresije. Drugi raziskovalci pravijo, da je za»prezgodnji«telesni razvoj kriviti najrazličnejše kemikalije sodobnega sveta. Na prvem mestu so plastični produkti oziroma kemikalija»ftalat«(scutti 2015, 53). Raziskave so pokazale, da se v tem obdobju odvijajo radikalne spremembe možganov. Razvoj vidimo v vseh štirih osnovnih režnjih. Nujno je poudariti, da se prefrontalni korteks, del možganov, ki je odgovoren za nadzor impulzov, do zrele stopnje razvije šele v začetku dvajsetih let. Gre za področje možganskega delovanja, ki posamezniku omogoči zdravo presojo, zdravo in funkcionalno kritičnost in samorefleksijo s funkcionalno oceno realnosti svojega vsakdana. Ta proces vsebuje tudi notranjo presojo, upoštevanje lastnih sposobnosti, talentov in ustvarjalnosti. Med številnimi spremembami možganov prispevajo h korenitim spremembam mladostniškega vedenja tudi mielinske ovojnice, ki prekrivajo in varujejo aksone. Močnejše in daljše, kot so, hitreje se izmenjujejo medcelične informacije. Vedenjsko to pripelje k boljšemu razumevanju metafor, simbolov in analogij. Poveča se občutek za ironične in sarkastične odzive, smisel za humor je veliko bolj sofisticiran. Najstnik je tako vedno bolj iznajdljiv v svojih domislicah, predvidevanju in je sposoben sestaviti zelo prefinjene načrte (Gostečnik 2014, 8). Četudi nevroni predstavljajo samo 10 odstotkov možganske strukture, predstavljajo bistven del vsake nove izkušnje učenja. V možganski strukturi imajo vlogo telesnega komunikatorja in povezovalnega člena. Nevronske povezave, ki koordinirajo misli, ideje, občutja, se v mladostništvu izjemno hitro povečajo in širijo, zato je zelo pogosto, da je mladostnik velikokrat preplavljen z najrazličnejšimi možganskimi operacijami, ki jih zelo težko obvlada oziroma jih sploh ne zmore obvladati. V času pubertete se spremenijo tudi količine nevrotransmitorjev, vključno z dopaminom in serotoninom. Te spremembe naredijo posameznika bolj čustvenega, odzivnega na stres in 10

20 zainteresiranega za iskanje senzacij (Gostečnik 2014, 16; Steinberg, Lowe Vandel in Bornstein 2010, 393). Nevroni se z vsako novo informacijo na novo povezujejo ter tako organizacijsko kot celota ustvarjajo spomin in notranje nevronske povezave. Pri procesu učenja in spomina mislimo na ves korteks. Vzporedno pa mislimo tudi na hipokampus, ki je zadolžen za kratkoročni spomin, medtem ko ima pri učenju bistveno vlogo korteks. Hipokampus se podobno kot ostali deli možganov v začetnih letih posameznika razvija zelo počasi, v mladostni dobi pa se prične hitra rast. Hipokampus je tako vmesni člen prenosa delovnega, kratkoročnega spomina v korteks, kjer se ustvarja dolgoročni spomin. Obdobje prinese mladostniku vse več zapletenih mentalnih organizacij in vse več regulacij in komunikacije med levo in desno hemisfero možganov. Za delovanje prenosa med hemisferama je zadolžen korpus kalozum, ki je nekakšen most med obema hemisferama in omogoča zmožnost, da posameznik spremlja in regulira svoje lastne misli. Ravno v mladostniški dobi se korpus kalozum precej poveča ter tako posamezniku omogoči, da postane sposoben funkcionirati tudi na kompleksnejših nivojih. Tukaj se skrivajo zelo pomembne funkcije. Čut za sebe je lociran v desni hemisferi, čut za druge v levi hemisferi. Korpus kalozum je tako bistven instrument, ki posamezniku omogoča, da sebe razume v povezavi z drugimi. Vzpostavljanje zavesti o sebi in drugih predstavlja temelj, na podlagi katerega lahko mladostnik zraste v odraslo osebo (Gostečnik 2014, 16 17; Tanaka-Arakawa idr. 2015, 10). Za mladostnika postaja okolica izjemno zanimiva in izzivalna, čemur botruje izredno hitra rast možganskih struktur. Mladostnik, ki uporablja svoje kognitivne in mentalne sposobnosti, začne izrazito razvijati možganske strukture. Posameznik, ki v tem obdobju veliko bere, se ukvarja z elektroniko, računalniki, znanostjo, bo verjetno tudi kasneje razvijal svoje sposobnosti v to smer in posledično iskal tovrsten poklic (Gostečnik 2014,16 17, 22 24). 11

21 Pri tem je zelo pomembna samoregulacija oziroma sposobnost kontrole nad svojimi čustvi, mislimi in vedenjem. Posameznik lahko tako doseže večjo vztrajnost, ki je povezana tako s srednješolskim uspehom kot s poznejšim uspehom v delovnem okolju (Steinberg 2015, 30). 1.3 Vedenje in počutje mladostnika Čelni reženj je organ, odgovoren za različne oblike naprednega razmišljanja, kot sta na primer načrtovanje prihodnosti in kontrola impulzov (Steinberg, Lowe Vandel in Bornstein 2010, 392). Neposredno je povezan z amigdalo, ki nadzoruje zelo široko plast najrazličnejših emocij. Zato je v situaciji, ko je mladostnik soočen z novostjo, njegova reakcija navzven zelo drugačna kot pri odraslem. Možgani odrasle osebe se odzivajo bolj na osnovi čelnega režnja, mladostnik pa se zaradi amigdale odziva predvsem na osnovi osnovnih čutenj. To nam lahko»organsko«pojasni mladostnikove večkrat neizdelane, nepredelane in včasih zelo nerazsodne odzive na okolje (Gostečnik 2014, 30). Siegel (2013, 52 53) pravi, da je impulzivnost stanje, ko se vedenje zgodi brez ustreznega oziroma preudarnega premisleka. Navzven se to manifestira kot dražljaj, ki povzroči dejanje brez ustrezne pavze. Zadnja namreč posamezniku pomaga, da premisli o preostalih možnostih brez takojšnje adrenalinsko obarvane impulzivne reakcije. Zmožnost, da lahko posameznik efektivno obvlada impulz, terja čas in energijo, saj je želja po nagradi v obdobju najstništva močnejša kot kdaj koli. Avtorji Lehmann in drugi (2013, 367) pišejo, da je lahko v času mladostništva sistem nagrajevanja v socialnih interakcijah zaradi razvojnih nalog pri vzpostavitvi socialnih odnosov s sovrstniki pozitivno povezan z leti. Mladostniki se morajo naučiti vzpostavljati bližnje odnose in iskati izmenjave, ki podpirajo občutek za identiteto jaza in za potrebe drugih. Mladostnikovo življenje je včasih podobno vožnji avtomobila brez zavor, kar viša stresni nivo adolescentu in njegovim staršem. Takšne impulze lahko kontroliramo, če določena vlakna v višjih predelih možganskega dela ustvarijo mentalni prostor med impulzom in dejanjem. V času adolescence pričnejo ta regulacijska vlakna 12

22 rasti kot nekakšna protiutež dopaminskega nagradnega sistema in kot posledica tega sledi upad impulzivnosti oziroma povečanje kognitivne kontrole (Siegel 2013, 52 53). Mladostnik se tako lahko večkrat nagiba k zelo destruktivnim dejanjem, kar je pogosto rezultat nepredelanih čustvenih impulzov. Pri mladostniku imata dojemanje in procesiranje na osnovi zaznavanj iz okolja in sebe večkrat prednost pred procesiranjem informacij v frontalnem korteksu. Zadnji omogoča učinkovito in polno funkcioniranje in posledično tudi odgovorno in razsodno delovanje (Gostečnik 2014, 30). Raziskave kažejo, da je zgodnja zloraba substanc pri mladostniku povezana z impulzivnim vedenjem. Zanimivo je opažanje, da večja ko je uporaba alkohola, tobačnih izdelkov ali kanabisa, močnejše je impulzivno vedenje. Precejšnje težave mladostniku predstavljajo artikulacija čustev, misli in želja. Navzven se to kaže v močnih čustvenih reakcijah, ki jih sam ne zmore obvladovati. Njegova govorica je lahko zelo kritična, saj ne zmore povedati tistega, kar v resnici čuti. V odnosu z odraslim lahko frustriran mladostnik komunicira tako, da pri odraslem obudi frustracije, in oba se znajdeta v perečem položaju (Gostečnik 2014, 30; Steinberg 2010, , , ). Nevrologi trdijo, da možgani v sodelovanju s hormoni izvajajo veliko sprememb. To je opazno pri višini, teži in spolnih funkcijah. Gostečnik (2014, 172) piše, da gre za obdobje, ko se možgani»čistijo«vseh odvečnih sinaptičnih mrež, kar pospeši razvoj hipotalamusa, dela možganov, ki je odgovoren za doživljanje bolečine, zadovoljstva, užitka in spolnih apetitov. Hipotalamus pošilja sporočila v žleze hipofize, ki povečajo produkcijo gonadotropina, le-ta pa povzroči izločanje testosterona pri fantih in estrogena pri dekletih. Ti hormoni nadalje omogočajo razvoj primarnih in sekundarnih spolnih karakteristik. Hormoni imajo pri nepredvidljivem in impulzivnem vedenju mladostnika ter njegovem počutju zelo pomembno vlogo, kljub temu da ne določajo vsega, kar se dogaja v adolescenci. V zvezi s tem prednjačita hormona testosteron in estrogen, saj sta prisotna tako pri moških kot pri ženskah, vendar imajo moški desetkrat več testosterona kot 13

23 ženske. Ženske imajo desetkrat več estrogena, ki je opazen pri razvoju ženskih spolnih značilnosti (Gostečnik 2014, 115; Siegel 2013, 13). Četudi večina ljudi adolescenco preživi brez večjih problemov, nekateri posamezniki doživijo težke psihološke in vedenjske motnje, ki otežijo življenje njim samim in ljudem okoli njih. Negativne ali pozitivne spremembe pri dojemanju samega sebe so v času zgodnje adolescence večje kot v pozni adolescenci. Strokovnjaki za razvoj in zdravljenje psihosocialnih problemov v adolescenci pravijo, da mladostniki manifestirajo eksternalizacijo in internalizacijo problemov. Najbolj pogosta eksternalizacija problemov se kaže v delinkventnosti. Psihologi razlikujejo med mladostniki, ki so prestopniki le v času adolescence, in med tistimi, ki so kršitelji zakona tudi kasneje. Posamezniki, ki svoje probleme eksternalizirajo še pred nastopom adolescence, imajo pogosto psihološke probleme. Večinoma prihajajo iz dezorganiziranih družin, kjer so starši ločeni, zlorabljajoči, sovražni do otrok in otrokom niso uspeli položiti vedenjskih in psiholoških temeljev samokontrole. Mladostniki tako razvijejo težave s samoregulacijo, so bolj impulzivni, slabše nadzorujejo jezo in pogosto trpijo za ADHD. V posameznih primerih lahko dogodki v posamezniku pustijo občutek nemoči, zmedenost in pesimizem v zvezi s prihodnostjo. Četudi je popolnoma normalno, da je adolescentova samopodoba včasih nizka, ni običajno, da se dlje časa počuti brezupno in depresivno. Depresija se kaže v čustvenih odzivih, občutku»potolčenosti«in v manjšem užitku v zabavnih aktivnostih. Obstajajo kognitivni simptomi, kot sta na primer pesimizem in brezupnost, in motivacijski simptomi, kot sta na primer apatija in dolgčas. Na koncu ima depresija tudi fizične simptome, ki se kažejo v izgubi apetita, težavah s spanjem in izgubi energije. Simptomi velike depresivne motnje so v adolescenci enaki kot v odrasli dobi (Steinberg 2010, ). Statistične raziskave kažejo, da vsak dvanajsti mladostnik trpi za klinično depresijo. V času srednje šole kar 17 odstotkov mladostnikov z vso resnostjo načrtuje samomor. Pri tem je pomembno poudariti, da serotonin ni edini faktor, ki vpliva na naša občutja in emocije, saj negativna občutja aktivira desni prefrontalni korteks, levi prefrontalni korteks pa aktivira pozitivne emocije. Človeška narava je naravnana tako, da naj bi 14

24 korteksa delovala sinhrono. Ob odsotnosti tega pa je mogoče govoriti o emocionalnih zapletih (Gostečnik 2014, ). Za mladostnikovo skoraj neobičajno vedenje lahko tako deloma krivimo njegovo organsko strukturo in spremembe, ki se v njej dogajajo. Na primer hormon serotonin, ki je odgovoren za urejanje in regulacijo telesne temperature, krvnega pritiska, imunskega sistema, bolečine, prebave in spanja, ima zelo pomembno vlogo tudi na področju emocij, saj mladostniku pomaga pri umirjanju. Medtem ko mladostnika serotonin pomirja, ga na drugi strani amigdala neprestano prebuja in vznemirja. Ob tem je zanimivo, da je mladostnik že na sploh vajen nižjega nivoja serotonina. K njegovemu vedenju dosti prispeva amigdala, ki ima večji nadzor nad možgani, saj se čelni reženj šele razvija. Nižji predeli možganov, ki so pod korteksom, so v adolescenci bolj aktivni kot v času otroštva ali odraslosti. To pomeni, da lahko čustva hitro izbruhnejo brez vpletenosti prefrontalnega korteksa (Gostečnik 2014, , ; Siegel 2013, 78). Kakršnekoli novosti v mladostnikovi okolici v možganih povzročijo, da se izloči dopamin, ki povzroči boljše počutje. Raziskave kažejo, da novosti, ki jih posameznik občuti kot vzhičene in srhljive, spodbujajo iste nevrone kot droge. Razvratno vedenje tako povzroči zelo podoben afekt. Kljub bizarni situaciji serotonin, ki naj bi posameznika umiril, ne sodeluje. Odsotnost zadnjega mladostnika še bolj spodbuja k tvegajočim dejanjem. Mladostnikovo vedenje včasih daje vtis, da je nepremišljen. Starši in vzgojitelji pogosto ugotavljajo, da se mladostniki ne zavedajo posledic, ki jih lahko imajo njihova ravnanja v prihodnosti. Njihovo vedenje je običajno zelo neustrašno v smislu, da so prepričani, da se jim ne more nič pripetiti. Razloge lahko zopet iščemo v tem, da k takšnemu vedenju močno botruje mladostnikova biologija izloča se testosteron, kar povzroči rast amigdale. Niso vsi fantje bolj nasilni oziroma agresivni, saj je soodločujoč dejavnik posameznikova osebna dispozicija (Gostečnik 2014, 239). Razvojna psihologija ugotavlja, da so mladostniki bolj kot odrasli občutljivi na tako imenovano socialno izključenost. Adolescenca je obdobje, ko je potreba po sprejetosti med sovrstniki in romantičnimi partnerji posebno močna, saj je obdobje zaznamovano z razvojnimi nalogami avtonomije in identitete. Z leti in z več izkušnjami, ki so potrebne 15

25 za obvladovanje romantičnih zvez in prijateljstev, je možno zmanjšanje strahu pred zavrnitvijo. Zadnji se povezuje s potrebo mladostnikov, da preprosto pripadajo neki skupini. Raziskave so pokazale celo povezavo med močno potrebo po pripadanju skupini, družbeni sprejetosti in simptomi depresije (Regula Lehmann 2012, 367). 16

26 2. VZGOJA MLADOSTNIKA V SSKJ (1991) je vzgoja opredeljena kot duhovno in značajsko oblikovanje otroka. V preteklosti so vzgojo razumeli kot namerno oziroma zavestno dejavnost staršev z otrokom z namenom izboljševati človeka ali ohraniti njegove dobre strani oziroma zaradi obojega hkrati. Vzgoja je bila usmerjena v doseganje nekaterih deklariranih vrednot, norm in ciljev z namenom, da ustvarja človeka. Z zgodovinske perspektive lahko vzgojo razumemo tudi kot enostranski proces, v katerem naj bi odrasli v vseh pogledih vedeli, kaj je najboljše za njihovega otroka, in so ga zato vzgajali v skladu z vnaprej določenimi normami, cilji in vrednotami (Jensen 2011, 48; Peček Čuk 2009, 22). V vseh družbah je temeljna odgovornost staršev, da njihovi otroci postanejo socialni individuum, ki lahko v svojem okolju uspešno funkcionira po etičnih standardih sprejemljivega vedenja (Baumrind, Larzelere in Owens 2010, 157). Žorž (2005, 6 8) vzgojo pojasnjuje kot odnos na relaciji starši otrok, odnos ti oblikujejo skupaj. Otrok ni oblikovalna masa, ki jo obdelujejo starši. Mladostnik oziroma otrok je samostojna osebnost, ki se na sebi lasten način odziva na vse, kar se dogaja v njenem okolju. Vzgoja v sedanjem času postaja vse zahtevnejše opravilo. Našim prednikom je bilo vzgajati laže: vzgajali so pač tako, kot so njih vzgajali starši. Življenje se je spreminjalo tako počasi, da je bil tak pristop večinoma ustrezen. Tragično je bilo le tam, kjer so na tak način iz roda v rod prenašali povsem neustrezne vzgojne metode, kot je na primer nasilna vzgoja. Danes se življenje tako hitro spreminja, da je za starše najzahtevnejša vzgojna naloga slediti spremembam. Včasih je bilo samoumevno, da se levji delež vzgoje opravlja doma, v družini. Sedaj temu ni več tako, saj imamo organizirane vzgojne ustanove, vrtec in šolo, vse večji delež vzgoje prevzemajo nenadzorovani vplivi televizije, filma, glasbe, reklam vseh vrst, vrstniški vplivi. Včasih so starši vzgajali v okviru svojih lastnih vrednot, v vrednostnem sistemu, ki so ga sami sprejemali. Danes mladi odraščajo v nepreglednem kaosu raznoraznih ideologij, miselnosti, gibanj, sekt, kultur, ki se vse po vrsti ponujajo kot»najboljše«,»najpopolnejše«... Sledenje vrednostnemu sistemu staršev danes ni več nekaj 17

27 samoumevnega. V tej zmedi se celo strokovnjaki težko znajdejo, kako naj se znajde mladostnik, kako naj se znajdejo njegovi starši, da bodo svojemu otroku znali modro svetovati, ga usmerjati? Starševska vzgoja je torej postala zahtevno opravilo, zahtevno poslanstvo, za katero so se starši dolžni primerno usposabljati. Siegel in Payne Bryson (2014, 14) pravita, da je za vsak efektiven vzgojni prijem oziroma disciplino ključno, da so starši s svojim otrokom čustveno povezani. Ko želijo starši otroka podučiti, morajo to početi še z globljo ljubeznijo, saj kadar se otroci ne vedejo vzorno, potrebujejo še več stika s starši. Vzgojni prijemi naj bi temeljili na jasni komunikaciji in globoki povezanosti otroka in staršev. Jesper Juul (2008, 23) pravi, da se otroci že rodijo kot družbena, odzivna in empatična bitja. Teh lastnosti se ne naučijo, ampak so prirojene. Da se lahko otroci razvijejo, morajo imeti ob sebi odraslo osebo, ki bo spoštovala in upoštevala to, kar je v odraščajočem človeškega in družbenega. Starši oziroma skrbniki imajo v otrokovem življenju glavno vlogo, saj s svojim zavestnim ali nezavednim vedenjem pomembno vplivajo na njegovo osebnost in razvoj. 2.1 Vzgoja in družinsko okolje Družina je čustveno-socialni sistem, katerega posameznike poleg krvnega sorodstva med seboj povezuje tudi medosebna čustvena navezanost. Zadnja ji da prav poseben pečat, zaradi katerega se razlikuje od ostalih družin. Družino bi lahko opisali kot temeljno strukturo, v kateri in po kateri nastaja človekov jaz. Otrok odrašča v krogu odnosov s starši, kjer je nevrološka zgradba človeških možganov zaznamovana z odnosi do te mere, da zunaj teh odnosov ni moč razviti ne na kognitivni ne na emocionalni ravni. Družina je najkompleksnejši in edinstven prostor, v katerem nastane in se razvije človeška psihična struktura (Gostečnik 1999, 152; Kompan Erzar 2003, 25). Vzgoja se kaže tudi v odnosu med starši, ki ga zaznamuje odnos staršev do otroka in je brezpogojne narave. Ravno v družini dobimo izkušnje prvih odnosov in največkrat je 18

28 edini pripomoček, ki starše vodi in usmerja, odnos med njimi. Osnovna naloga družine je ustvariti okolje topline, varnosti in občutka pripadnosti, v katerem lahko družinski člani zadovoljujejo svoje temeljne potrebe in tako postanejo samostojni, zdravi in samozavestni (Gostečnik 1999, 161). Relacijski avtorji (Poljanec 2012, 7) navajajo, da razvoj posameznikove psihe temelji na izkušnjah, ki so sestavljene iz zgodnjih mladostniških odnosov z najpomembnejšimi osebami izvorne družine. Otrok ima sistemsko relacijsko konfiguracijo dobesedno vrisano v svojo psihično strukturo (Gostečnik 2004, 16). V zgodovini sta imeli družina in družinska vzgoja različne pomene. Ljudje so se spraševali, ali bi morali vzgajati otroke starši ali družba. Mnogi so bili celo prepričani, da ima družina negativen vpliv na razvoj otrokove osebnosti in je zato vzgojo otrok bolje prepustiti družbenim institucijam. Tok dogajanja je pokazal, da so takšna dejanja povzročila več slabega kot dobrega. Otroci, ki so odraščali brez doma oziroma družine, nastanjeni v družbenih institucijah, sirotišnicah in otroških domovih, so začeli čustveno, intelektualno in fizično zaostajati in posledično so imeli poškodovane emocionalne funkcije. Kasneje v odnosih so teže navezovali stike oziroma so kazali čustveno otopelost in nedostopnost. Prav tako so bili ravnodušni do različnih stvari, s težavo so ohranjali koncentracijo in se pogosto vedli antisocialno. Dejstvo je, da ima mati v zgodnjem otroštvu osrednjo vlogo pri otrokovem psihičnem razvoju. Z materjo otrok najprej vzpostavi emocionalni stik, ki je esencialnega pomena za njegov nadaljnji razvoj. Otrok bo svojo potrebo po varnosti in sprejetosti zadovoljeval preko emocionalnega stika (Lepičnik Vodopivec 1996, 22, 31). Cilj vzgoje, pri čemer smo pozorni samo na zunanje in najbolj očitne vidike vzgoje, je otroke naučiti družinskih vrednot, sprejemati svoja lastna mnenja in regulirati otroško vedenje. Vzgojne naloge otroka družina v veliki meri uresničuje s skrbjo za njegov razvoj. Ravnanje družine je vedno prilagojeno otrokovi stopnji in od teh interakcij je odvisen razvoj mladostnikovega zaupanja do drugih ljudi, njegovo samovrednotenje, samospoštovanje, samostojnost in odločnost. Tako oče kot mati v otrokovem življenju predstavljata pomembni osebi. Kako razvijeta svojo starševsko vlogo je mnogokrat 19

29 odvisno od posameznikovega razvoja, ki je zaznamovan z njegovo primarno družino in lastno samopodobo (Kompan Erzar 2003, 45). Poleg vzgoje in socializacije na razvoj individuuma in oblikovanje lastne osebnosti pomembno vplivajo tudi druge okoliščine, kot so dednost, lastna aktivnost in okolje (Lepičnik Vodopivec 1996, 10). 2.2 Starševstvo v obdobju mladostništva Zavedanje, da je staršem ali vzgojiteljem mar za najstnike, sodi med najpomembnejše izkušnje, ki jih najstniki potrebujejo za življenje. Starši so pri neprestanem mladostniškem upiranju izjemno pomembni. Ta občutek ima tudi največjo preventivno moč, kajti najstnik bo kljub viharnem dogajanju v mladostništvu ostal v okviru starševskih ali družbenih vrednot in življenjskih načel. To lahko razvije ob občutku, da je vzgojiteljem zanj resnično mar, se zanj zanimajo, jim je pomemben, sprejet in da jih zanj tudi skrbi. Ključna za varno navezanost je medsebojna in kontinuirana komunikacija, kjer je odnos uglašen. Biti uglašen v komunikaciji se odraža v očesnem stiku, obrazni mimiki, tonu glasu, telesnih gibih, v času in intenziteti odziva. Kljub temu da otroke v adolescenci preplavijo nov sofisticiran humor, cinizem, sarkazem, relativnostno razmišljanje in tako naprej, je pomembno zavedanje, da mladostniki kljub odraščanju še vedno potrebujejo enak stik s starši, kot so ga imeli v otroštvu (Gostečnik 2014, 84; Mrgole in Mrgole 2013, 62 69; Steinberg, Lowe Vandel in Bornstein 2010, ). Zrcaljenje je podobno kot v zgodnjem otroštvu tudi v mladostništvu zelo pomembno. Starši lahko tako najstniku sporočijo, da je slišan, da ga razumejo in dovolijo njegova čustva. Tako dajo mladostniku občutek vrednosti (Mrgole in Mrgole 2013, 69). Starši ob mladostniku pogosto izkusijo njegovo užaljenost, moč, ponos, njegove sofisticirane obrambe, s katerimi jim daje sporočilo:»da bo le videl, kaj mi je naredil!«v takih situacijah je pomembno, da staršev ne odnese v lastno preteklost, ampak ostanejo ob mladostniku, vztrajajo in prevzamejo pobudo za ponovno vzpostavitev 20

30 prekinjene komunikacije in s tem zrahljanega odnosa. Starši ne morejo pričakovati, da bo to namesto njih storil otrok. Vzgojitelj mora prevzeti pobudo ter odpreti možnost za spremembo zgodbe. Tako se lahko v odnosu omogočita predvidljivost in varnost, ki sta pomembna faktorja preprečitve nepovezanosti, ki lahko pripelje do vedenjskih težav (Mrgole in Mrgole 2013, 38 39; Steinberg, Lowe Vandel in Bornstein 2010, ). Naloge obdobja adolescence v družini povzročijo močne občutke izgube. Obdobje od vseh članov družine zahteva, da med seboj globlje preoblikujejo odnose, da so starši globlje povezani in da je v družini prostor za mladostnikove nove sposobnosti kreativnega razmišljanja, čutenja in razumevanja okolice (Kompan Erzar 2003, 149). V času mladostništva najstniki redno doživljajo občutke negotovosti in pri tem iščejo svojo odraslo pot. Znano je, da v tem obdobju mladostnik poskuša veliko novih stvari, ki posledično pripeljejo tudi do napak. Te starše običajno jezijo, vendar je nujno, da mladostniku nudijo trdno oporo. Včasih to pomeni»misijo nemogoče«, a je dobro, če starši uspejo ohraniti vlogo odraslih, to pomeni, da imajo trdno postavljena pravila in načela ter posedujejo osebnostno trdnost in stabilnost (Mrgole in Mrgole 2013, 70). V večini družin nastopi v času adolescence sprememba otrokovega položaja. Pred tem obdobjem so otroci v družini v neenakovrednem položaju, kar se v adolescenci spremeni. Študije družinskih interakcij kažejo, da mladi ljudje prevzamejo močnejšo vlogo, starši pa pogosto ne prepoznajo njihovih naporov oziroma vložkov. Nasploh je obdobje čas transformacije družinskih odnosov, določene družine se prilagodijo uspešneje kot druge. Vseskozi je ključno, da so starši prisotni in mladostniku dajejo oporo (Steinberg, Lowe Vandel in Bornstein 2010, 444). Razvoj v času adolescence starše zagotovo šokira oziroma vsaj preseneti, saj se prej dokaj nemočen ali včasih trmast otrok sedaj prične korenito upirati. V družinah se situacija spremeni, kajti pred tem obdobjem so starši lahko vplivali na otroka in imeli uspešno dvosmerno komunikacijo, v času adolescence pa položaj postane dokaj neenakovreden. Spremembe je moč opisati kot dramatične, saj se lahko odnos, ki je bil še včeraj zadovoljiv, danes spreobrne v pravo bojno polje. Ta dinamika pogosto pripelje do fizičnih zlorab in nasilja nad otroki in starši. Moč je razvojno pomembna naloga, ki 21

31 je povezana z zavedanjem, da lahko nekaj naredimo sami. Stik in razvoj moči sta razvojni potrebi. Z močjo se povezuje samozavest, s katero lahko premagujemo ovire v življenju. Starši lahko spremembo in spremljajoča jo čustva hitro enačijo z nasiljem iz lastnih izvornih doživetij. Nujno je, da so starši sposobni razločevati med močjo in nasiljem ali upiranjem. Ko se odnos prevesi v smer zlorabe moči, je naloga staršev, da ustavijo kompulzivno ponavljanje in poskušajo vzpostaviti varnejši stik (Mrgole in Mrgole 2013, ; Steinberg 2010, ). Zdi se, da obstaja večni dvom o tem, kako naj starši ravnajo z mladostnikom, kot starši ali kot prijatelji. Starši se v tem obdobju pri vzgoji soočajo z veliko mero negotovosti in zmede. Precep v starših nastane takrat, ko berejo in poslušajo, kako morajo biti odrasli, na drugi strani pa želijo z otrokom ostati v dobrih odnosih. Mrgole in Mrgole (2013, 71 72) pravita, da je dilema, ki je v jedru zavajajoča, nastala na podlagi prepričanj in izkušenj, ki so zaznamovale današnje starše, ko so bili sami v vlogi odraščajočih otrok. Zlasti če so bili deležni avtoritarne in nerazumevajoče vzgoje v času odraščanja, so v sebi sprejeli obljube, da svojim otrokom nikoli ne bodo povzročali podobnih izkušenj. 2.3 Mladostnikov odnos do avtoritete Do sredine adolescence se mladostniki vedejo in so tudi upoštevani kot odrasle osebe. Tako pridobijo tudi več vpliva nad družinskimi odločitvami. Tako kot otrok v družini dobiva vedno več veljave, tako mora razviti tudi odnos do avtoritete. Da lahko razvije notranjo disciplino, ki je nujna za razumevanje hierarhične sestave sveta, je nujno, da razvije spoštovanje do avtoritete. Nikakor ne smemo zamenjevati avtoritete kot veščine za življenje z avtoritarnostjo kot odnosom. Avtoritarnost zatira možnost svobodnega razvoja, izražanja in ustvarjalnosti, avtoriteta zagotavlja varnost in strukturo. Avtoriteta pomeni, da so starši v sebi stabilni in trdno stojijo za svojimi stališči, vedenji in odločitvami. Omogoča, da ob vzgojnih odločitvah nimajo slabe vesti. Znano je, da bo najstnik, če ni imel izkušnje z avtoriteto, v mladostništvu teže sprejel spremembo vzgoje. Raziskave so pokazale, da mladostniki, ki starševsko avtoriteto prepoznavajo kot legitimno, ocenjujejo, da je njihova vzgoja visoko avtoritativna. Vendar se pri starših pri uporabi avtoritete pojavi dvom, ko morajo svojemu mladostniku nekaj 22

32 omejiti ali preprečiti. Ti dvomi so mnogokrat povezani z nejasnim prepoznavanjem, kaj so otrokove potrebe in kaj so njegove želje (Baumrind 2005, 67; Mrgole in Mrgole 2013, 103, ). Mrgole in Mrgole (2013, 106) ter Kuhn in Laird (2011, 1353) razlagajo, da je avtoriteta povezana z načinom, kako drugi doživljajo nas oziroma kako otroci doživljajo starše. Mladostniki se med seboj razlikujejo v tem, v kolikšni meri verjamejo, da imajo njihovi starši legitimno pravico s pravili omejevati njihovo vedenje. Avtoriteta ni povezana z željo staršev, kako naj bi jih njihovi otroci doživljali, ampak je odsev naših notranjih prepričanj. Avtoriteta je odvisna od predstave staršev o določeni situaciji. Mrgole in Mrgole (2013, 106) pravita:»če smo v sebi negotovi, če nas je strah in dvomimo, ali bo otrok upošteval naša navodila, če v sebi dopuščamo, da jih krši, ignorira, če se sprašujemo, kaj pa, če me ne bo upošteval, so to miselne podlage, s katerimi opremljamo sporočila, ki jih oddajamo od sebe«. Na drugi strani mladostniki te informacije sprejmejo in se na primeren način odzovejo. Pri starševskem odnosu do avtoritete gre dejansko za vprašanje, kakšne so izvorne izkušnje staršev v relaciji do avtoritete. Če je posameznik doživel avtoriteto staršev v obliki zlorabe moči, sam posledično ne doživlja ideje avtoritete kot nekaj sproščenega oziroma varnega. Takšni starši se v situaciji, ki zahteva vedenjski nastop v vlogi avtoritete, raje umaknejo. Marsikdo iz lastne izkušnje idejo avtoritete enači z avtoritarnostjo, nasiljem, prisilo ali zlorabo moči. Ker si vsakdo, ki je preživel takšno otroštvo, zapriseže, da podobnega odnosa do svojih otrok ne bo gojil, na koncu pride do tega, da pri vzgoji ni sposoben narediti ničesar. Pomembno je razumeti, da avtoriteta ni to, kar otroku ali staršem vzbuja odpor, ampak je notranja moč odrasle osebe, ki zagotavlja varnost. Tej moči najstniki običajno sledijo, saj je ta povezana z odnosom in navezanostjo na osebo, do katere gojijo spoštovanje. Avtoriteta je učinek, ki pride iz kakovostnega stika in povezanosti v medsebojnem odnosu (Mrgole in Mrgole 2013, ). 23

33 2.4 Stili starševstva Raziskovalka Diana Baumrind (Baumrind 1966; 1971; Baumrind, Larzelere in Owens 2010) je izoblikovala tri modele tako imenovane starševske kontrole, in sicer permisivni, avtoritarni in avtoritativni. Modele je izoblikovala na podlagi raziskav vzgojnih praks, ki so jih uporabljali ameriški starši, da bi vplivali na vedenje in karakter svojih otrok. Ob vzgoji otrok se kaže stil navezanosti staršev, ta jim daje možnost opazovanja, doživljanja, zanimanja in možnost prepoznavanja svojih in otrokovih čustev. Starši ob odraščajočem otroku razmišljajo o osebnih afektivnih izkušnjah in ob tem otroka spodbujajo, da samostojno rešuje emocionalne zaplete ter se avtonomno sooča s stresom (Erzar in Kompan Erzar 2011, 8 11, 27). Raziskave so pokazale, da se starši v različnih situacijah vedejo konsistentno, na drugi strani pa karakteristike dogodka vplivajo na količino čustvene topline in vodenja, ki ga starši pokažejo. Starši, ki imajo zgodovino varne navezanosti, svojemu otroku dajejo bolj konsistenten model kot anksiozno navezani starši (Jurič 2009, 68). Najpomembnejši komponenti, s katerima lahko opredelimo vzgojni stil staršev, sta: - čustvena toplina nasproti hladnosti, tudi odzivnost; - nadzor, kontrola nasproti svobodi ter zahtevnost staršev (Baumrind 1971, 1 2; Baumrind, Larzelere in Owens 2010, 161; Jurič 2009, 68). 24

34 2.4.1 Avtoritativni stil Avtoritativni starši mladostniku hkrati zagotavljajo oporo, varnost in nadzor, spodbujajo njegov razvoj odgovornosti in samostojnosti, enakopravnost v medosebnih odnosih starši mladostnik ter mladostnikovo socialno kompetentnost ne glede na enostarševsko ali običajno družino (Baumrind 1966, 891; Marjanovič Umek in Zupančič 2009, 595). Juričeva (2009, 70) pojasnjuje, da imajo avtoritativni starši do otrok topel in čustven odnos, v odnosu je dosti spodbude k izražanju mnenj in občutij. V takšnih družinah so otroci neodvisni, do vrstnikov prijazni, samozavestni, veseli, motivirani, radi sodelujejo s starši in so uspešni (Fontana 1995, 61). Družina s takšnim tipom starševstva po mnenju avtorice Barbare Coloroso (1996, 41) daje vtis hrbtenice, ki je živa in prožna opora, in daje prožnost in obliko celemu telesu. Sama struktura je v teh družinah funkcionalna, prožna in čvrsta, saj zagotavlja podporo in strukturo, ki sta za otroka nujno potrebni, da lahko razvije svoj jaz in osebnost. Otroke navdihuje zaupanje, ki ga imajo vase, v druge in prihodnost. Te družine pomagajo otrokom razviti notranjo disciplino, s katero lahko ohranijo zaupanje vase tudi pod vrstniškim pritiskom ali v nevarnih okoliščinah. Starši v prožni družini s čustvi ravnajo drugače, in sicer tako, da je njihovo vedenje redno sestavljeno iz naslednjih petih komponent: - svojih čustev se zavedajo in jih poimenujejo, - priznajo, da so prizadeti, prestrašeni ali jezni, tem emocijam sledi primeren odziv, - starši samozavestno govorijo o svojih sposobnostnih, - starši brez obsojanja priznajo resničnost in upravičenost otrokovih čustev, - starši otroke naučijo odločnega obvladovanja svojih čustev (Coloroso 1996, 54 59). 25

35 2.4.2 Avtoritarni stil Avtoritarni starši pri svojih otrocih uveljavljajo moč in nadzor in obenem delujejo brez topline in obojestranske komunikacije. Od svojih otrok pričakujejo in obenem zahtevajo popolno spoštovanje avtoritete ter trdega dela. Ko ti otroci odrastejo, običajno svoje starše zavračajo. Takšni starši se redko vpletajo v otrokove dejavnosti, s tem pa pri otroku povzročijo stres in tesnobo. Takšen otrok nikoli ne dobi ustrezne podpore ter spodbude za svoje vedenje. Starši zahtevajo popolno ubogljivost in svojo avtoriteto uveljavljajo strogo. Običajno splet dogodkov pripelje do tega, da ti starši niso nikoli zadovoljni z dosežki svojih otrok. Otroci se lahko umaknejo vase, dekleta so večkrat v odvisnem odnosu in neambiciozna, fantje pa nagnjeni k agresiji (Baumrind 1966, ; Jurič 2009, 69). Avtoritarni starši zahtevajo, da so njihovi mladostniki ubogljivi in so v obratnem primeru tudi pogosto kaznovani. Pogosto nad mladostnikom uveljavljajo svojo premoč, zavirajo dvosmerno komunikacijo in obvladujejo položaj absolutne avtoritete v družini. Tragično je, da je v družinskem sistemu pogosto prisotno sovražno in moteče razpoloženje staršev (Marjanovič Umek in Zupančič 2009, 595). V teh družinah so otroci zaprti vase in manjka jim spontane drže. Dekleta se vedejo dokaj odvisno in so neambiciozne, fantje na drugi strani so nagnjeni k medvrstniškemu nasilju oziroma agresiji (Fontana 1995, 61). To je družina, ki jo lahko vidimo kot betonski zid. To je neživa stvar, ki omejuje z namenom ohraniti tisto, kar je znotraj zidu. Sama struktura družine je trda in toga, saj je največkrat uporabljena za nadzor in oblast staršev nad otroki. V trdi družini se za vse zdi, da je zacementirano v opečnato steno. Družina tvori skupnost, ki je zaokrožena z redom, ubogljivostjo in nadzorom, saj je togo podvržena pravilom in ima hierarhijo moči. Starši otroke nadzorujejo, manipulirajo z njimi in si jih podrejajo. Iz otrokovih čustev se norčujejo, jih ignorirajo ali pa zanikajo. Starši v teh družinah otroke prepogosto nadzirajo, poučujejo, usmerjajo, jim ukazujejo, grozijo, jih opominjajo in so glede svojih otrok tudi nenehno zaskrbljeni. Mnogi avtorji razlagajo, da je takšna 26

36 družina dejansko diktatura, ki pa je ustvarjena z dobrim namenom (Coloroso 1996, 43 47). Osnovne značilnosti»trde«družine: - Hierarhija oblasti - Dolgi seznami pravil - Točnost, čistoča in red - Uveljavljanje pravil z dejanskim nasiljem ali grožnjami - Otrokovo voljo lomijo z ustrahovanjem in kaznovanjem - Toge navade in mehanično učenje - Poniževanje - Prekomerna uporaba groženj in podkupnin - Poudarjanje tekmovalnosti - Učenje poteka v ustrahovalnem vzdušju - Ljubezen je pogojna - Ločena in strogo uveljavljena pravila - Starši otroka učijo, kaj naj misli, in ne, kako naj misli - Nevarnost seksualne promiskuitete, zlorabe mamil, alkohola in samomora - Odklanjanje priznanja, da mladostnik potrebuje pomoč (Coloroso 1996, 43 47) Avtoritarna in permisivna vzgoja oziroma trda in mehka družina sta si nasprotni skrajnosti. V teh družinah so otroci vzgajani tako, da vedo, kaj morajo misliti, ampak ne vedo, kako naj čutijo ali mislijo. Otrok teh družin ne more razviti občutka za lastni jaz, ne premore zaupanja vase ali v prihodnost. Tako pride do nevarnosti, da otroke poškodujejo tako imenovani»trije apokaliptični jezdeci adolescence«: - Seksualna promiskuiteta - Zasvojenost - Samomorilna nagnjenja (Coloroso 1996, 41 42) 27

37 Nobena od teh družin otrokom ne zagotavlja strukture, ki bi jo ta uporabil za oporo za svoj duševni, čustveni, moralni in spolni razvoj. Družina torej ne zagotavlja strukture, na drugi strani pa zahteva ubogljivost. Tako se otroci že zelo zgodaj naučijo, da je najbolje svoja čustva oziroma svoj pravi jaz zatreti. Ni nobenega spontanega izražanja čustev, saj starši preprečijo, da bi čustva sploh prišla na plano. V takšnih družinah so čustva sovraštva, jeze, nasprotovanja ali žalosti kaznovana. Otroci se naučijo, da je treba biti vedno na preži in vedno preveriti, ali je določeno čustvo v določeni situaciji za starše sprejemljivo (Coloroso 1996, 41-60) Permisivni stil Permisivni starši dovoljujejo nespoštovanje pravil in mladostnika zanemarjajo s pretirano enakovrednim odnosom, ki vlada v odnosu med njim in starši. Običajno mu ne zagotavljajo potrebne količine varnosti in opore in s takšnim ravnanjem ovirajo razvoj mladostnikove odgovornosti (Marjanovič Umek 2009 in Zupančič, 595). Otroci v teh družinah so na videz vitalni, pozitivno nastrojeni, vendar so nezreli, manjka jim odgovornosti do sočloveka, samozaupanja ter zaslediti je moč nagnjenost k agresiji (Fontana 1995, 61). V tem primeru gre predvsem za starše, ki pri svojih otrocih ne uporabljajo skoraj nobene kontrole in poredko uporabijo kazen kot obliko nadzora. Nehote lahko permisivni starši otroku vcepijo občutek, da lahko svoje cilje in naloge doseže brez truda. V takšnih družinah starši ne postavljajo veliko zahtev, v odnosih pa prevladuje čustven razmik oziroma oddaljenost. Permisivni stil je moč razdelita še na popustljivi in zanemarjajoči vzgojni stil (Baumrind 1966, 889; Jurič 2009, 68 69). 1. Popustljivi vzgojni stil je tisti, pri katerem so starševske zahteve do otrok nizke, starši so polni razumevanja in do svojih otrok gojijo močno navezanost. Ti razvajajoči starši izkazujejo veliko topline in sprejemanja ter na drugi strani pomanjkanje kontrole. Verjamejo v zaupanje in demokracijo v odnosu do svojih 28

38 otrok. Četudi na zunaj ti otroci delujejo zelo pozitivno, jim na drugi strani manjka odgovornosti do sočloveka in zaupanja vase. 2. Zanemarjajoči vzgojni stil je tisti, kjer starši dajejo vtis prezaposlenosti in se za otroka ne zanimajo. Starši, ki zanemarjajo, imajo najnižje izražene komponente sprejemanja in kontrole svojega otroka. Takšni starši bi se radi na nek način izognili odgovornostim do otroka. V odnosu je pomanjkanje dvosmerne komunikacije, kar pomeni, da starši manj zaznavajo čustva in stališča lastnih otrok (Jurič 2009, 69). Takšna družina predstavlja čisto nasprotje trde družine, saj v njej prevlada pomanjkanje strukture. Tako kot trda družina tudi mehka vzpostavlja razmere, ki otroku onemogočajo zdravo izražanje občutij in čustev, vendar na drugačen način. Mehka družina nima trdne strukture in se odziva tudi na najmanjši dražljaj oziroma zunanjo motnjo. Strukture v teh družinah skoraj ni in je člani družine tudi ne pogrešajo oziroma razumejo (Coloroso 1996, 47 54). 29

39 3. MLADOSTNIK IN SPOLNOST 3.1 Vzgoja za spolnost David Fontana (1994, 52, 53) navaja, da je spolna vzgoja področje, kjer bi se starši odraščajočemu morali približati s precejšnjo mero občutka in primernosti. Otrok v mlajšem obdobju ne razume, da bi lahko bilo pri užitku odkrivanja in ukvarjanju s svojimi erogenimi conami karkoli narobe. Kakršenkoli napačen pristop v tem obdobju mu lahko povzroči občutek kazni in zbeganosti. Otrok takšna dejanja razume, kot da je z nekaterimi deli njegovega telesa nekaj narobe. Zato Fontana pojasnjuje, da je najboljša spolna vzgoja tista, ki se prične dovolj zgodaj, in sicer tako, da otrok spozna dejstva o spolnosti enako racionalno kot podatke o drugih aspektih našega vsakdana. Mnogo adolescentov je deležno spolne vzgoje tudi v šoli. Viri kažejo (Kenny 2014, 27, 45, 122, 222; Pandey 2015, 152), da jih o tem učijo v okviru biologije, zdravstvene vzgoje ali drugih učnih interakcij. Evalvacije srednješolskih spolnih programov so pokazale, da ti programi nimajo nobenega vpliva na mladostnikovo spolno aktivnost. Kljub temu imajo majhen učinek na povečanje možnosti varnega spolnega odnosa. Mnogo teh programov ne uspe, ker preveč poudarjajo biološke komponente pred čustveno. Raje kot na spremembo njegovega vedenja se osredotočajo na spremembo mladostnikovega znanja (Steinberg, Lowe Vandel in Bornstein 2010, ). Skrivnost dobre spolne vzgoje je odkritost in verodostojnost, s katerima starši odgovarjajo na otroška vprašanja. Otroci lahko že v zelo zgodnjem obdobju postanejo radovedni o svojem telesu. Vsekakor je cilj staršev pojasniti, da na človeškem telesu ni ničesar, česar bi se moral otrok sramovati. Otroci morajo spoznati, da se moško in žensko telo razlikujeta, in za to poznati tudi razloge. Otrokom je nujno pojasniti, da spolnost oplemeniti človekovo življenje, ko je ta sestavni del ljubečega odnosa. Odrasli morajo otroku predstaviti tako pravilne predstave o spolnosti kot tudi napačne predstave z namenom razumeti, da mnogi ljudje napačno razumejo spolnost. Tako lahko razumejo, da obstajajo nekatera pravila in norme, ki jih je treba upoštevati. Problem pri vsem tem lahko nastane, ko se odrasli včasih na otroško radovednost odzovejo z 30

40 neodobravanjem in odporom, kar pri otroku znova zbega predstavo glede svojega telesa. Če se starši znajdejo v takšni situaciji, je dobro, da se vprašajo, ali se je njim samim v otroštvu zgodilo kaj neprimernega. So bili o spolnosti podučeni na neprimeren način, z napačno obravnavo? Se je pripetilo kaj, kar je pripeljalo do neprimernega doživljanja v smislu, da sta človeško telo in njegova funkcija nekaj grdega ali celo gnusnega? Takšna samorefleksija je zelo primerna, saj se lahko izkrivljene predstave o spolnosti kot o nečem nespodobnem in umazanem prenesejo naprej. O nalogi staršev David Fontana (1995, 53) piše:»osvobodimo se lahko vsakršnih občutkov sramu ali krivde glede svojega telesa in pričnemo v njem videti veličasten tempelj duha, ki nam je podarjen v radost in veselje«. 3.2 Mladostnikov odnos do telesnega razvoja in spolnosti Puberteta mladostnika doleti v obliki hitre fizične rasti, razvoja primarnih spolnih značilnosti, razvoja sekundarnih spolnih karakteristik, sprememb v kompoziciji telesa in sprememb v cirkularnih in respiratornih sistemih (Steinberg, Lowe Vandel in Bornstein 2010, 373). V najstnikih telesne spremembe zagotovo prebujajo najrazličnejša intenzivna čustva, saj se prvič v življenju srečajo s spolnim razvojem. Te spremembe se nahajajo med moralnim presojanjem družbe in nevarnim najstniškim vedenjem. S to temo se takoj dotaknemo tematike razvoja telesne podobe, nevarnosti telesne zlorabe, odnosa do zdravja ter oblikovanja spolne identitete. Telo in razvoj predstavljata izredno pomembni področji, saj zdrav odnos do telesa predstavlja močno preventivno funkcijo, še posebej na področju zasvojenosti (Mrgole in Mrgole 2013, 169). Neodgovorno spolno vedenje oziroma promiskuiteta je tip delinkventnega vedenja. Stopnja seksualne promiskuitete se pri mladostnikih razlikuje od kulture do kulture. Takšno mladostniško izražanje lahko postane način, ki ga podobno kot alkohol ali droge mladostniki uporabijo za sproščanje težkih frustracij. Tako spolnost postane način, s katerim mladostniki ubežijo občutkom in čustveni zmedi. Mladostniki včasih živijo v 31

41 promiskuiteti, ker želijo staršem pokazati svojo željo po neodvisnosti ali po pridobitvi samokontrole (Hadjivassilis, Onisiforou in Madianos 2004, 58, 62 63). Večina strokovnjakov meni, da se starši ne zavedajo stopnje mladostnikove spolne aktivnosti. Tisti adolescenti, ki se s spolnostjo spoznajo zgodaj ter postanejo spolno aktivni, tega nikoli ne opustijo. Tako je ključnega pomena, da so mladostniki pred začetkom spolnosti o tej dobro izobraženi. Pomanjkanje spolne izobrazbe pripomore k pričetku promiskuitete. Realnost je, da mnogi najstniki zgodaj pričnejo s spolnimi odnosi preprosto zato, da vidijo, kako to je. Če prejmejo mladostniki doma dosti razumevanja ter opazijo, da imajo starši določen odnos in vrednote, lahko to povzroči kasnejšo in varnejšo spolnost. Tisti vzgojitelji, ki so otroku dostopni in odprti za natančne informacije in predstavijo zdrav odnos do spolnosti, tako povzročijo, da se njihov adolescent pozneje poda v varnejšo intimo. Zadnje je izjemnega pomena, saj so pretirano navdušenje, radovednost in ignoranca ključni dejavniki v iniciaciji eksperimentiranja s spolnostjo (Rowatt Jr. 2001, ). Seksualno vedenje je včasih posledica različnih psiholoških potreb, ki so povezane z vzorci, kot so na primer neodgovorno seksualno vedenje, posameznikova nevrotičnost, iskanje senzacij in odnosni status. Tako obstajajo sistemske individualne razlike v motivaciji, ki se skriva za seksualnim vedenjem (Cooper 1998, ). Težava dandanes je, da lahko konkretne teme o spolnosti najdemo že na vsakem koraku. Zaradi dostopnosti in razširjenosti digitalnih medijev so spolnost in spolne provokacije masovno dostopne in ogrožajoče. Zaradi navzven neustrašne in neranljive narave mladostnikov je nujno vzpostaviti starševski stik, ki omogoča zdravo predelavo teh tem. Mladostnikova narava»nič mi ne more do živega«je samo maska, ki skriva potrebo po ljubezni in odnosu. Ravno zato mladostniki potrebujejo zelo konkretna navodila in usmeritve. Pomembno je, da vse to spremljajo spoštovanje, iskrenost in razumevanje, ker bo brez teh mladostnik težko zaupal starševskim navodilom, še teže pa se jih bo držal (Gostečnik 2014, ). 32

42 Strokovni delavci, ki delajo s promiskuitetnimi mladostniki, morajo pri svojem delu vzeti v obzir tudi čustva adolescentovih staršev. Čustva teh lahko variirajo od jeze, krivde, žalosti, brezbrižnosti do zabave in ponosa. V času mladostniškega odraščanja je potrebno, da ima odraščajoči ob sebi osebo, ki mu pomaga sprejemati osebne odločitve glede spolne aktivnosti oziroma primerne spolne zaščite. V mladostnikovih očeh so v hierarhiji odraslih učitelji velikega pomena, saj pomagajo pri postavitvi vrednot. Z razumevanjem mladostniškega sistema vrednot in osebnih naprezanj lahko uvidimo in razumemo, kako racionalno in integrirano uporabiti sistem vrednot pri odločitvah glede spolne aktivnosti v prihodnosti. Ko mladostniki odločitve ponotranjijo, bodo te verjetno vplivale na njihov življenjski stil in vedenje. Opojne substance, droge so tesno povezane s promiskuiteto. Na zabavah so pogosti socialni pritiski ter zlorabe substanc, ki pripomorejo k temu, da se posameznikova kontrola impulzov ter obrambe poruši, in privedejo do spolne aktivnosti (Rowatt Jr. 2001, ). Mladostniki se s prebujanjem spolnosti soočajo z različnimi notranjimi občutji. Ta so lahko tesnoba, očaranost, zmedenost, prestrašenost ali celo občutek izgube nadzora nad samim seboj. Sama spolnost je za najstnika popolnoma nova senzacija, ki pomeni, da lahko postane oseba, ki ima tudi spolno identiteto. Seksualnost je ena najbolj razširjenih tem v delovanju človekovega psihičnega aparata. Na začetku se povezuje z varno ali ogroženo navezanostjo in bližino staršev, z odnosom do ugodja, z učenjem odnosa do sebe in z izkušnjami v odnosih z drugimi (Mrgole in Mrgole 2013, 197). Seksualnost se odvija v polju intimnosti, kjer potrebujemo varne izkušnje v zvezi z bližino in zaupanjem ter dovoljenje za igrivost, zaupanje, predanost, raziskovanje in radovednost. Polje intimnosti se začenja pri sebi in odnosu do sebe in svojega telesa, zlasti do sprejemanja lastnih telesnih sprememb, v času pubertete pa postopno prerašča v izkušnjo širjenja in deljenja prostora intimnosti z drugo osebo, ki ni iz kroga sorodnikov. Izkušnje z navezovanjem na vrstnike so pomembna podlaga oblikovanja veščin za poznejši partnerski odnos (Mrgole in Mrgole 2013, 198). Nedvomno je spolnost del življenja, ki mladostnike v času odraščanja izjemno močno zaposluje. Pomembno je poudariti, da ne gre le za organske, fiziološke in hormonske 33

43 spremembe, v glavnem testosterona in estrogena, ampak tudi za s tem povezano celo vrsto vedenjskih, emocionalnih in kognitivnih stanj (Gostečnik 2014, 276). Mladostništvo je čas, ko posameznik raziskuje spolnost, eksperimentira z realnostjo in spolnimi fantazijami. Tako se spolnost integrira v posameznikovo identiteto. Mladostnika zanima marsikateri aspekt spolnosti, na primer, ali je spolno privlačen, kakšna je spolnost itd. Vsaka družba daje spolnosti določeno količino pozornosti. V nekaterih državah se starši trudijo omejiti ta vpliv na mladostnika, odstopanja med državami pa so ogromna. V Združenih državah Amerike je spolna kultura široko razširjena in mladim dostopna. Ogromno tega»znanja«mladi prejmejo preko različnih medijev: televizija, videi, revije, besedila popularnih pesmi ter svetovni splet. Spremljanje televizijskih oddaj, obarvanih s spolnostjo, ima lahko velik vpliv na mladostnikovo vedenje. Raziskave so pokazale, da je gledanje oddaj s spolno vsebino povečalo verjetnost prvega spolnega odnosa v naslednjih 12 mesecih (Santrock 2009, ). Pri podobnih situacijah pride do pojava, ko mladostnik nekaj začuti in na osnovi tega tudi deluje, ne da bi si dal možnost, da bi zmogel ta občutja regulirati. Govorimo o nepremišljenih besedah, stavkih, žalitvah, nesramnem in ponižujočem govorjenju, česar enostavno ne zmore nadzorovati. Zadnje se zgodi predvsem, ko so mladostniki jezni, frustrirani, ko čutijo obsojanje itd. Evidentno je, da je pri mladostnikih v primerjavi z odraslimi v času pomembnih odločitev opaženo zmanjšano delovanje prefrontalnega korteksa. Pri adolescentu se v času visokega emocionalnega vzburjenja lahko zgodi, da aktivacija t. i. nagrajevalnega sistema popolnoma onemogoči kognitivno kontrolirane kapacitete, posledica česar so posameznikove riskantne odločitve (Gostečnik 2014, 30, , ; Telzer idr. 2013, 383). Pomembno je, da je mladostnikov skrbnik čuten in razumevajoč človek. Mladostniki se sicer velikokrat zatekajo v svet omame in odvisnosti. Poslužujejo se najrazličnejših komunikacijskih sredstev, od telefona, računalnika do ostalih medijev, ki so postali že»nujno sredstvo za preživetje«. Nevarnost, ki preži na mladostnika, je, da se s tem izogiba pristnim stikom in tone v svet virtualnega sveta, s tem lahko postane popolnoma zasvojen. Gre za odnose, ki jih ne more preveriti, za vsem se lahko celo skriva nek 34

44 strah. Druga nevarnost je svet grozljivih zlorab, ki jih mladostnik ne pozna oziroma je prepričan, da se njemu to ne more zgoditi. Mladostnik potrebuje nekoga, ki mu bo nudil nasvet, regulacijo in usmeritev (Gostečnik 2014, ; Ward 2006, 57). Mladostništvo je čas, ko se v mladostniku prebudi spolnost in je zato čisto drugačen čas spoznavanja drugega spola. Govorimo o različnih nivojih ljubezni oziroma zaljubljenosti. Na prvem nivoju je lahko opaziti zgolj nivo strasti, kjer je mogoče opaziti takojšnjo spolno privlačnost. Mladostnika prevzame zgolj telesna neustavljiva privlačnost. Tukaj igra ključno vlogo moški hormon testosteron, ki povzroči spolno privlačnost pri obeh spolih. Mladostnikovo telo prvič izkusi hormon v tolikšnih količinah, zato je vedenje mladostnikov razumljivo. Ne gre za čisto neobvladljivo strastno željo, je pa dejstvo, da mladostnik prek spolnosti velikokrat išče odnos z drugim. Ker je obremenjen z zelo nizko samozavestjo in izkrivljeno samopodobo, je spolnost zanj enostavna pot v svet t. i. virtualne odraslosti (Gostečnik 2014, 85). Tipična prva izkušnja adolescenta s spolnostjo je zaznamovana s samoto. Mladostniki poročajo, da sta seksualno fantaziranje in masturbacija njihovi najpogostejši avtoerotični aktivnosti. Raziskave kažejo, da približno polovica vseh fantov in ena četrtina deklic masturbira pred 18. letom. Zgodnje seksualne aktivnosti pred 16. letom so pogosto povezane z eksperimentiranjem z drogami ali alkoholom, z nizko religiozno vključenostjo, toleranco do deviantnih vedenj, odsotnostjo v šoli in večjo željo po neodvisnosti (Steinberg 2010, 283). Raziskovalec Steinberg (2008, 7) pravi, da so spremembe seksualnega vedenja, ki ga v puberteti povezujemo s hormonskimi spremembami, regulirane s kombinacijo organizacijskih, aktivacijskih in steroidno neodvisnih procesov. 3.3 Razvoj spolne identitete Sposobnost obvladovanja prihajajočih spolnih občutkov in formiranja čuta za spolno identiteto je dolgotrajen in kompleksen proces. Vsebuje učenje obvladovanja spolnih senzacij, na primer spolnega vzburjenja in privlačnosti, razvoj novih oblik intime in 35

45 učenje sposobnosti regulacije spolnega vedenja. Mladostniška spolna identiteta vsebuje aktivnosti, interese, načine vedenja in indikacijo spolne usmerjenosti. Nekateri mladostniki doživljajo v relaciji s spolnostjo visok nivo tesnobe, drugi visok nivo spolne vzburjenosti itd. (Santrock 2009, 358). S puberteto se razvijejo naši spolni organi in ustvarijo se hormonske spremembe, ki se kažejo v sekundarnih spolnih znakih oziroma rasti prsti pri dekletih in rasti dlak pri fantih. V puberteti se spremeni tudi odnos do seksualnosti, ki pride do izraza. Mladostnik lahko občuti privlačnost do osebe, ki je za njega hkrati intenzivna, lepa in zastrašujoča. Puberteta in seksualni razvoj pogosto zaznamujeta prihod adolescence. Prihod pubertete pa prinese še eno veliko spremembo plodnost oziroma sposobnost reprodukcije (Siegel 2013, 27) Dekleta Dekleta se v tem obdobju soočajo z nenehnimi izzivi iz okolja in seveda s tem, kako se postaviti in predstaviti svetu. Ta je naenkrat poln novih izzivov in odgovornosti, ki jih do sedaj niso poznala. Vsak dan doživljajo na vsakem koraku nove izzive, ki so običajno povsem normalni, vendar jih mlado dekle doživlja ravno nasprotno. To so na primer oblačenje, načini vedenja, procesiranje občutij, ki so mladostniku v veliko breme. Starši morajo zavzeti odgovorno vlogo in pri teh tematikah tudi aktivno sodelovati. Zavedati se morajo, da njihove hčere odraščajo v zrele ženske in da lahko zaradi hrepenenja po bližini in ljubezni kaj kmalu postanejo spolno aktivne (Gostečnik 2014, 276, 277; Hipwell idr. 2010, 368). Včasih za starše zelo težavno, a hkrati nujno je, da o spolnosti z mladostnico večkrat spregovorijo. Govoriti o spolnosti je staršem večinoma težko, ko imajo sami nerazčiščene ali nerazrešene dileme o tej temi. Starši morajo spoznati, da je prišla z njihovim odraščajočim mladostnikom druga priložnost, da s sabo razčistijo in se soočijo z lastno spolnostjo. Morajo pa se soočiti tudi s hčerino spolnostjo, saj ta, čeprav kaže ravno nasprotno, hrepeni po dialogu z njimi. Ne gre za»mehansko«spolno vzgojo, čeprav je včasih nujno potrebna, ampak za ovrednotenje ženskega telesa, ki si zasluži 36

46 ljubezen in spoštovanje. Spolnost je zelo močna arena, v kateri se na najgloblji način pokaže odnos, ki je moral biti zgrajen že prej (Gostečnik 2014, 277, 288). Spolno zrelost dekleta dosežejo mesecev hitreje kot fantje. Hitre spremembe v višini običajno prednjačijo pred razvojem sekundarnih spolnih karakteristik (Harris 2002, 306). Raziskave zadnjih dveh desetletij so pokazale, da se je pri vedno mlajših adolescentih pogostost spolne aktivnosti povečala, pri čemer prednjačijo dekleta (Hipwell idr. 2010, 366). Zanimiva je primerjava med spoloma glede motivacije iskanja kratkotrajnih razmerij. Za razliko od moške ženska motivacija za iskanje kratkotrajnih partnerjev ne izhaja iz želje po številnih spolnih partnerjih, ampak je osredotočena na selektivno iskanje moških z visokim statusom ali genetsko kvaliteto (Schmitt in Peoria 2003, 85). V socialnih razmerjih dekleta bolj kot fantje cenijo čustveno intimo in so tudi bolj osredotočene na pozitivno recipročnost (Lehmann idr. 2012, 367) Fantje Ena največjih posledic pubertete je njen vpliv na seksualno vedenje mladostnika (Steinberg 2010, 383). Naloga staršev je, da odraščajočim mladostnikom ovrednotijo načine izražanja spolnosti. Mlade fante spolnost veliko bolj zaposluje kot dekleta, četudi se ta običajno ukvarjajo s podobnimi temami. Z vidika staršev je opaziti, da je odkritje spolnosti pri mladostnikih pogosto potisnjeno stran. Fantje so večkrat povsem nepripravljeni na odraslo dobo in spolnost, ki v njej zajema odgovoren del. Kljub že večkrat omenjeni težavi, ki jo imajo starši ob odprtju pogovora o spolnosti, lahko to dejanje pomeni nekakšno dobronamerno čustveno investicijo v prihodnost. Mladostnik o teh temah ne želi diskutirati, ker ga je sram. Če starši njegovo zadrego predelajo in ovrednotijo, bodo znali na koncu spoštljivo spregovoriti o spolnosti (Gostečnik 2014, ; Schore 2003, 265). Razni pluralistični vidiki razlagajo, da moški in ženske glede spolne želje posedujejo specifične seksualne značilnosti, ki ustvarijo več kot eno obliko človeškega parjenja. V 37

47 času, ko moški iščejo kratkotrajne spolne partnerje, to počnejo iz motivacijske želje po spolni raznolikosti. Dogajanje hitro povzroči, da se moški spremenijo iz kratkotrajnih iskalcev v funkcionalne iskalce, ki iščejo različne spolne partnerje in se relativno hitro spuščajo v intimne odnose (Schmitt in Peoria 2003, 85). V povprečju imajo moški večja nagnjenja k občasnim spolnim zvezam kot ženske. Raziskave so pokazale, da moški tudi več sanjarijo o spolnih odnosih s številnimi partnerji. Moški v primerjavi z ženskami s svojim vedenjem iščejo več kratkotrajnih zvez (Schmitt 2005, 248). 38

48 4. SOCIOSEKSUALNOST V modernih evolucijskih teorijah o spolnosti obstaja razhod med tem, ali smo ljudje ustvarjeni za dolgotrajno monogamno spolno aktivnost ali smo naravno naravnani na kratkotrajno promiskuitetno spolno aktivnost oziroma da ljudje uporabljamo dolgotrajne strategije spolne aktivnosti oziroma reprodukcije (Schmitt in Peoria 2003, 85). Študije Alfreda Kinseyja (1948) o normativni seksualnosti so bile prve, ki so prinesle znanstveni dokaz, da je promiskuiteta dokaj pogost pojav. Predstavil je izraz»socioseksualnost«in v tem kontekstu izraz»spolna permisivnost«(seehuus in Rellini 2013, 230) oziroma posameznikovo voljo, da se predaja nezavezujočim spolnim odnosom. Kinseyjeve raziskave so pokazale, da se ljudje v svojem spolnem vedenju in spolnih željah med seboj močno razlikujemo, to je poimenoval razlike v socioseksualnem vedenju in stališčih (Fabjan 2014, 11). Ko je Kinsey prvič pisal o socioseksualnosti, je bil njegov pristop do človekove seksualnosti standardni biološki s poudarkom na opisnosti ter kar se da veliki objektivnosti. Kinsey je socioseksualnost posledično predstavil kot globalno vedenjsko tendenco. Z ugotovitvijo, da so spolno vedenje, preference in stališča o spolnosti med seboj povezani, sta se strinjala tudi raziskovalca Simpson in Gangestad, in čeprav sta priznavala različne aspekte socioseksualnosti, sta razvila široko mersko lestvico, imenovano Vprašalnik o socioseksualni orientaciji SOI (Sociosexual Orientation Inventory) (Simpson in Gangestad 1991, 883). 4.1 Omejena neomejena socioseksualna orientacija Posameznike lahko opredelimo na kontinuumu med dvema poloma. Na eni strani so tisti posamezniki, ki se opredelijo za restriktivne oziroma socioseksualno bolj omejene, na drugi strani so tisti, ki so bolj nerestriktivni, permisivni oziroma neomejeno socioseksualno orientirani. Razlike v (ne-)restriktivni socioseksualni orientaciji se kažejo v tem, da se bolj restriktivni posamezniki spolnim odnosom predajajo z osebo, s katero že imajo dalj časa trajajočo partnersko zvezo. Posledično sta jim bolj pomembni 39

49 čustvena bližina ter monogamija (Fabjan 2014, 11; Simpson in Gangestad 1991, 883; Asendorpf in Penke 2008, 1113). Za nerestriktivne posameznike je značilno, da so udeleženi v kratkotrajnih partnerskih zvezah, ki so pogosteje le seksualne narave. Njihovo vedenje je dinamično, pogosto menjujejo spolne partnerje ter spolnost doživljajo brez predanosti in čustvene bližine (Clark 2006, 1322). Svoje partnerje izbirajo na podlagi značilnosti, ki ne izražajo stabilnosti in zaveze, na primer fizične privlačnosti in osebnostne karizme (Simpson in Gangestad 1991, 880). Ti posamezniki v odnosu hitreje začenjajo s spolno aktivnostjo, za katero ne potrebujejo ljubezni ali bližine (Simpson, Wilson in Winterheld 2004, 88). Socioseksualna orientiranost je tako zmes preteklih socioseksualnih vedenj, prihodnjih vedenjskih pričakovanj, pogostosti fantazij in odnosa do socioseksualnosti. Globalen koncept socioseksualnosti je povezan z evolucijsko psihologijo človeškega parjenja, ki se je razvijala prav v tistem času (Fabjan 2014, 11; Simpson, Gangestad 1991, 883). Razlogov, zakaj so nekateri ljudje neomejeno socioseksualno orientirani, drugi pa omejeno, je veliko. Neomejena orientiranost lahko ima korenine v občutku uživanja v spolnosti brez obveznosti, v pomanjkanju želje ali na sploh v težavah vzpostavitve dolgotrajnega čustvenega partnerskega odnosa ter v splošnem strahu pred intimo (Fabjan 2014, 17). Teorija strateškega pluralizma (Simpson, Wilson in Winterheld 2004, 95) dodaja, da moramo kot dejavnik za nastanek posameznikove neomejene socioseksualnosti upoštevati tudi njegovo okolje. Raziskave kažejo (Schmitt 2005, 248; Simpson, Wilson in Winterheld 2004, 89), da moška populacija običajno dosega višje rezultate neomejene socioseksualnosti kot ženska. Raziskovalca Ostovich in Sabini (2004) potrjujeta rezultate Simpsona in Gangestada (2004, 1256), da so ženske na sploh socioseksualno omejene. Raziskovalci so se na tem mestu spraševali, ali bi v vzhodnih državah dobili podoben rezultat. Zagotovo se države oziroma populacije po stopnji socioseksualnosti med seboj razlikujejo, vendar kljub temu obstajajo močni teoretični razlogi, da od moških pričakujemo, da so miselno in čustveno bolj seksualno neomejeno naravnani oziroma se 40

50 od žensk vedejo bolj seksualno neomejeno (Schmitt 2005, 248; Simpson, Wilson in Winterheld 2004, 89). Raziskave so potrdile (Clark 2006, 1325), da imajo moški, ki na vprašalniku SOI dosegajo visoke rezultate, visoko samopodobo in zase menijo, da»z ženskami preprosto znajo«. Kljub temu ti posamezniki niso imuni na ljubezenska čustva. Vendar se ti moški pogosteje od omejeno socioseksualno orientiranih odločajo dvoriti ženskam, ki jih ocenjujejo kot privlačne. Na drugi strani ženske, ki so socioseksualno neomejeno orientirane, v primerjavi z drugimi ženskami nimajo višje samopodobe oziroma sebe ne označujejo za uspešne v odnosih z moškimi. Druga raziskava je pokazala (Jonason, Teicher in Schmitt 2011, 53), da so moški, ki so nagnjeni k vsesplošnemu strinjanju in ekstravertnosti, socioseksualno bolj neomejeni. Ekstravertne osebe imajo do neobvezujočih spolnih odnosov bolj neomejen odnos in so v primerjavi z bolj socioseksualno omejenimi ljudmi manj religiozne, socialno in politično manj konservativne in bolje izobražene. Raziskave so pokazale, da so socioseksualno neomejene osebe bolj ekstravertne, imajo manj samokontrole, kažejo več agresivnosti oziroma sovražnosti, so bolj impulzivne in večkrat iščejo nove razburljive stvari. Socioseksualno omejeni posamezniki so pokazali višje razvit ego, ki nakazuje boljšo kontrolo impulzov, večjo zrelost in višjo sposobnost socializacije. Udeleženci raziskave, ki so se izkazali za socioseksualno neomejene, so pokazali tudi višjo stopnjo erotofilije, ki je bila najmočnejši napovednik socioseksualne orientacije (Simpson, Wilson in Winterheld 2004, 90 97). Raziskovalci mnoge osebnostne lastnosti posameznika povezujejo z njegovo neomejeno socioseksualno orientacijo. Rezultati raziskave (Simpson, Wilson in Winterheld 2004, ) so pokazali, da socioseksualno neomejenim posameznikom manjka sočutja in nimajo sposobnosti za bližnja prijateljstva, imajo nizko sposobnost produktivnosti, v osebnih odnosih ne zmorejo občutiti krivde, v odnosih imajo nizek prag zaupanja in sebi pripisujejo fizično privlačnost. Obstaja pozitivna povezava med psihopatskimi in narcističnimi karakteristikami osebe in neomejeno socioseksualnostjo posameznika. Klišejska karakteristična oznaka»dobri fantje«in»slabi fantje«se kaže tudi na področju socioseksualnosti. Socioseksualno neomejeni moški se pri osvajanju žensk 41

51 poslužujejo taktik, ki so značilne za tako imenovane kratkotrajne zveze bahanje, govorjenje o preteklih dosežkih, poniževanje»tekmecev«pri navezovanju novih stikov se ti moški pogosto smejijo, uporabljajo zapeljive poglede, njihova neverbalna govorica je zelo socialna in dominantna. Na drugi strani se moški z omejeno socioseksualno orientacijo na prvem zmenku predstavljajo kot prijazne osebe in pri tem poudarjajo svoje osebnostne kvalitete. Te so visoko cenjene pri dolgotrajnih razmerjih. Restriktivne posameznike običajno privlačijo osebe, ki navzven dajejo vtis, da so zveste, prijazne in razumevajoče. Nerestriktivne ženske privlačijo moški, ki so fizično privlačni, spolno provokativni in nasploh nerestriktivni. Raziskovalca Hebl in Kashy (1995, ) sta raziskovala povezavo med socioseksualnostjo, vsakodnevnim vedenjem in dojemanjem romantičnih partnerjev. Rezultati so pokazali, da imajo socioseksualno neomejene ženske več vsakodnevnih interakcij z moškimi kot socioseksualno omejene ženske. Nerestriktivni posamezniki so svoje odnose z najboljšimi prijatelji ocenjevali glede na prijetnost, zadovoljstvo in vsesplošni občutek sprejetosti ocenjevali z nizkimi ocenami. Sposobnost odgovornega odločanja se pozitivno povezuje z neomejeno socioseksualno orientacijo (Seal in Agostinelli 1994). Ugotovili so, da bolj ko so bili udeleženci socioseksualno neomejeno orientirani, bolj impulzivne so bile njihove odločitve. Vedenje teh posameznikov je bilo nevarno in glede na situacijo so kazali večjo odzivnost. Raziskava (Timmers in Chivers 2012, ) je pokazala, da obstaja povezava med socioseksualno orientacijo ter vzorci genitalnega vzburjenja. Rezultati so pokazali, da je socioseksualna neomejenost žensk močno povezana z intenzivnejšim genitalnim odzivanjem na neznanca. Posamezniki, ki imajo že dlje časa resno zvezo, so manj podvrženi socioseksualno neomejenim posameznikom. Zanimivo je tudi, kako socioseksualnost vpliva na posameznikovo odločitev za iskanje novih prijateljstev ali prekinitev prijateljstev. Socioseksualno neomejeni posamezniki navajajo, da jim pri iskanju novih prijateljev nasprotnega spola največ pomeni spolna privlačnost in možnost, da bodo s to osebo imeli spolne odnose. V nasprotnem primeru 42

52 velja, da socioseksualno neomejeni posamezniki z osebo, ki teh atributov nima, prijateljstvo prekinejo (Bleske-Rechek in Buss 2001, ). Ostovich in Sabini (2004, 1264) sta ugotovila, da je z neomejeno socioseksualno orientacijo povezan tudi spolni nagon. Udeleženci raziskave, ki so imeli višji spolni nagon, so bili tudi manj socioseksualno omejeni kot drugi. Dokazali so tudi, da so med spolnim nagonom, socioseksualnostjo in številom spolnih partnerjev večje korelacije pri ženskah kot pa pri moških. 4.2 Komponente splošne socioseksualne orientacije Znanstveniki predpostavljajo, da obstajajo vsaj tri komponente razvoja socioseksualnosti, in sicer socioseksualno vedenje, ki je produkt posameznikove želje po nezavezujočih spolnih razmerjih in odnosa do socioseksualnosti. Te tri komponente so stvar interakcije v sociološko-okolijskem kontekstu lokalnega paritvenega prostora. V posameznikovem razvoju med seboj vzajemno vplivajo (Asendorpf 2008, 1114). Literatura pravi, da so moški bolj neobvezujoče socioseksualno orientirani kot ženske (Schmitt 2005, 248). Kljub temu so raziskovalec Simpson in drugi (2004) pojasnili, da neomejena socioseksualna orientacija ne pomeni tudi splošnega izogibanja dolgotrajnim romantičnim razmerjem. Lahko se zgodi, da imajo socioseksualno neomejeni posamezniki, ki so v resno zavezujoči zvezi, tudi nezavezujoče spolne odnose z drugimi partnerji. Fischerjeva hipoteza tako imenovanih štiriletnih razmerij pravi, da lahko pričakujemo, da postane socioseksualna orientacija v dolgo trajajočih razmerjih bolj neomejena (Fabjan 2014, 13). To lahko razložimo s tem, da je nezavezujočim se posameznikom manj mar za dlje trajajoča razmerja, delno pa s socialnimi vrednotami in normami v zahodnih družbah, ki tolerirajo odprta razmerja. Pomanjkanje motivacije za odnosno ekskluzivnost pri socioseksualno neomejenih posameznikih pa predstavlja dolgotrajno grožnjo za stabilnost razmerij (Asendorpf in Penke 2008, 1117). 43

53 4.2.1 Socioseksualni odnos Prva komponenta socioseksualnosti je odnos, ki ga lahko pojasnimo kot ocenjevalno dispozicijo v zvezi z neobveznim spolnim odnosom. Tako dobimo informacije, kako močno si posameznik pred samim spolnim odnosom želi emocionalne bližine in o moralnih občutkih do te. Mnogo faktorjev vpliva na individualne razlike v odnosu, vključujoč mnoge sociokulturne faktorje. Kulturne vrednote, tradicija, institucije odražajo reproduktivne zahteve okolja in lahko tako povečajo stopnjo prilagodljivosti socioseksualnosti določene populacije. Socioseksualni odnos lahko do neke mere povežemo z osebnostnimi lastnostmi. Eksplicitno vedenje do neobvezujoče spolnosti bo do neke mere kazalo na to, kako človek dojema želje in vedenje. Na vedenje močno vlivajo tudi posameznikova moralna čustva in notranje vrednote (Asendorpf in Penke 2008, 1114) Socioseksualna želja Podobno kot splošno seksualno željo lahko socioseksualno željo opišemo kot motivacijsko stanje, ki ga zaznamuje povečan seksualni interes in ga pogosto spremljata tudi subjektivno seksualno vzburjenje in spolne fantazije. Vendar za razliko od splošne seksualne želje prihaja neomejena socioseksualna želja s spolno privlačnostjo, ki je usmerjena na potencialnega partnerja, s katerim zavezujoče romantično razmerje še ne obstaja. Socioseksualna želja je motivacijska dispozicija, ki dodeli paritveno prizadevanje k dolgoročni zoper kratkoročni paritveni taktiki. Monografije ločijo dva vira individualne razlike v socioseksualnem poželenju. Socioseksualno poželenje je specifična oblika splošnega seksualnega poželenja in tako je za neomejeno socioseksualno poželenje že potrebna določena stopnja seksualnega poželenja. Splošno spolno poželenje pa je odvisno od minimalne količine prostega testosterona. Raziskave kažejo, da je splošno spolno poželenje pozitivno povezano s socioseksualno orientacijo (Ostovich in Sabini 2004). Tukaj pride do drugega pomembnega psihofiziološkega mehanizma stanja strastne ljubezni, ki je povezana z dopaminskim nagrajevalnim sistemom. Ta osredotoči seksualno privlačnost na eno osebo in tako naredi socioseksualno poželenje visoko restriktivno. To stanje visoke aktivacije ne traja večno, 44

54 saj postane socioseksualna želja po približno 4 letih romantičnega razmerja spet bolj neomejena (Asendorpf in Penke 2008, ). Za posameznike je lahko ta doba tudi krajša in ti se običajno pogosto zaljubljajo in razhajajo in tako posledično bolj pogosto izkušajo neomejeno socioseksualno željo. Drugo skrajnost predstavljajo posamezniki, ki stanje strastne zaljubljenosti doživijo redko ali nikoli. Socioseksualna želja v psihologiji običajno pokaže največje seksualne razlike. Povprečno moški pogosteje doživljajo neomejene fantazije, so bolj voljni imeti spolne odnose s tujimi ljudmi in si želijo več raznolikosti pri prihodnjih spolnih partnerjih. Za razločitev socioseksualnih razlik med moškimi in ženskami so raziskovalci predlagali strateški pluralistični model, ki pravi, da so moški bolj motivirani za številna nezavezujoča seksualna razmerja, kar pogojuje njihova neomejena socioseksualna poželenja. Vendar bo njihov vedenjski uspeh omejen z njihovo sposobnostjo najti voljnega spolnega partnerja. Raziskovalci navajajo termin»paritveni trg«, ki je po besedah Asendorpfa in Penkeja (2008, 1115) poln rivalstev. Avtorja razložita, da dokler heteroseksualni moški ali ženske z različnimi stopnjami raznolikosti in zavezanosti v lastnih spolnih razmerjih živijo v prostoru z enakomerno razporejenim razmerjem obeh spolov, bo za vsakega moškega ali žensko nemogoče prevesti njegove ali njene socioseksualne želje v vedenje. Posplošeno rečeno, vedno bodo obstajale ženske, ki jim bo spolno razmerje z moškim spodletelo spreobrniti v ekskluzivno dolgoročno razmerje, in moški, ki ne bodo imeli toliko enkratnih avantur, kot bi si jih želeli. Vedenjski uspeh moškega je odvisen od njegove sposobnosti živeti v skladu s tako imenovanimi ženskimi izbirnimi preferencami parjenja. Ženske preference pa so pogojno reproduktivne zahteve, ki jih naloži okolje. Na primer, ko je preživetje potomcev močno pogojeno z vzgojo, raziskovalci predvidevajo, da bodo ženske imele bolj omejeno socioseksualno željo in bodo raje imele ekskluzivna razmerja z moškimi, ki so dobri očetje in so finančno preskrbljeni. Kljub temu, ko pogoji okolja postanejo dovolj prestižni za žensko neodvisnost zoper tako imenovane»moške investicije«, raziskovalci predvidevajo, da postanejo ženske želje manj omejene. To je vidno v primeru visoke prevalence za bolezni in parazite, ki vpliva na izbiro partnerja v skladu z»genetsko dobrim«. V takšnih okoliščinah se bodo ženske odrekle ekskluzivnosti svojega odnosa zavoljo 45

55 paritvenih možnosti z moškimi, ki bodo kazali najboljše indikatorje genetske kvalitete. Ženske partnerske preference so običajno neposredno povezane z njihovimi socioseksualnimi željami. Kljub temu je malo možnosti, da bodo podobna stanja vplivala na socioseksualnost, ker strateški pluralistični model lepo pokaže človekovo sposobnost voditi svoje socioseksualne želje v vedenje (Asendorpf in Penke 2008, ; Todd 2007, 15011) Socioseksualno vedenje Zadnja komponenta socioseksualnosti je vedenje, ki oriše količino preteklih kratkotrajnih seksualnih stikov, pokaže tako močne težnje po različnosti v prejšnjih romantičnih in seksualnih razmerjih kot tudi pojavljanje seksualne nezvestobe. To lahko interpretiramo tudi kot mersko lestvico paritvene taktike. Potrebno je poudariti, da so individualne razlike v socioseksualnosti, najprej vedenjske narave. Nekateri ljudje imajo nezavezujoče spolne odnose skoraj vsak dan, drugi redko ali nikoli. Samo ta vedenjska razlikovanja in njihove posledice so tisto, kar zares velja za evolucijski model človeškega parjenja. V človeškem življenju pretekla socioseksualna vedenja odražajo posameznikovo osebno izkušnjo in učenje zgodovine v paritveni domeni in bi jih lahko smatrali kot pokazatelj njegove običajne vedenjske tendence na tem področju. Bolj nevrotične ženske so manj naklonjene kratkotrajnim seksualnim vedenjem, zato ker so nevrotični ljudje bolj obremenjeni s posledicami svojih dejanj in osredotočeni na negativne aspekte. Raziskava je pokazala, da so moški in ženske z visoko samopodobo sebe opisali kot ekstravertne (Asendorpf in Penke 2008, ; Jonason, Teicher in Schmitt 2011, 56). Moški, ki so na vprašalniku o socioseksualnosti dosegali visoke rezultate, imajo tudi visoko samopodobo in sebe dojemajo kot ljudi, ki se v»tekmi«za ženske dobro odrežejo. Socioseksualno neomejeni moški tudi hitreje dostopajo do telesno privlačnih žensk. Za razliko od moških, ženske, ki na vprašalniku o socioseksualnosti dosegajo visoke rezultate, nimajo višje samopodobe kot druge ženske in sebe ne zaznavajo kot uspešne pri iskanju partnerja (Clark 2006, ). 46

56 5. PREDSTAVITEV PROBLEMA IN HIPOTEZE Mladostništvo je obdobje v posameznikovem življenju, ki sovpada s časom velikih sprememb. Mladostniki doživljajo spremembe v vsakem aspektu lastnega življenja. Razvoj mladostnika v veliki meri zaznamuje razvoj spolnosti in ta je zaradi različnih vplivov danes na udaru bolj kot kdaj koli prej. Odnos do spolnosti je le eden izmed izzivov v času mladostništva. Zato je to obdobje, ko so starši na eni izmed najtežjih preizkušenj. Vzgojna narava staršev pride v tem obdobju še posebej do izraza. Namen magistrskega dela je raziskati socioseksualno orientacijo mladostnikov ter njihovo vzgojo. Želimo si, da bi tematika socioseksualnosti postala bolj poznana, saj je spolnost med mladostniki zelo pomembna tema, vredna nadaljnjega proučevanja. Zastavili smo naslednje hipoteze: 1. Obstaja statistično pomembna povezanost med vzgojnimi stili in omejeno socioseksualno orientiranostjo. 2. Obstaja statistično pomembna razlika v mladostnikovem doživljanju očetovega in materinega stila vzgoje. 3. Obstajajo razlike v stopnji socioseksualne neomejenosti mladostnika glede na prisotnost nezvestobe v primarni družini. 47

57 6. METODA 6.1 Udeleženci V raziskavi je sodelovalo 162 udeležencev, od tega 136 deklet (83 %) in 26 fantov (17 %). Starost udeležencev (mladostnikov) je bila med 18 in 25 let. V povprečju so bila dekleta stara 21,65 leta (SD = 1,7), fantje pa 21,73 leta (SD = 1,8). Skupna povprečna starost udeležencev je bila 22 let (SD = 1,7). 27 mladostnikov (16,7 %) je zatrdilo, da je bila med njihovimi starši prisotna nezvestoba. 32 udeležencev (19,8 %) raziskave je odgovorilo, da ne vedo, ali je bila v družini prisotna nezvestoba. Očetje so bili pogosteje nezvesti, in sicer v 22 primerih, v 5 primerih je bila nezvesta mati. 6.2 Pripomočki V raziskavi smo poleg osnovnih demografskih vprašanj uporabili še dve lestvici oziroma vprašalnika. Prvi je preveden (Jurič Šenk 2013, , ) vprašalnik starševske avtoritete (Parental Authority Questionnaire for the Mother's and Father's Parenting Style, dalje: PAQ) avtorja J. R. Burija (1991). Vprašalnik je sestavljen iz 30 postavk, ki jih anketiranec ocenjuje po petstopenjski Likertovi lestvici. Vprašalnik meri tri vzgojne stile: permisivni, avtoritarni in avtoritativni vzgojni stil staršev. Postavke ocenjujejo otroci posebej za mater in posebej za očeta. Rezultat na vsaki podlestvici je lahko v razponu od 10 do 50. Višji ko je dobljen rezultat za vsako dimenzijo vzgoje, bolj naj bi se starši približali določenemu prototipu vzgoje. Buri (1991, ; Jurič Šenk 2013, , ) je poročal o sprejemljivi»test-retest«zanesljivosti vprašalnika PAQ, kjer je zanesljivost po 2 tednih variirala od 0,77 do 0,92, in notranji zanesljivosti vprašalnika (alfa koeficient je variiral od 0,74 do 0,85).»Test-retest«zanesljivost za materino avtoritativnost je bila r = 0,78, za materino 48

58 avtoritarnost r = 0,86, za materino permisivnost r = 0,81. Za očeta so bile retestne zanesljivosti r = 0,92 za avtoritativnost, r = 0,85 za avtoritarnost ter r = 0,77 za permisivnost (Buri 1991). Zanesljivost vprašalnika v naši raziskavi znaša za očeta za avtoritarni stil vzgoje koeficient Cronbach alfa α = 0,90; za permisivni α = 0,72 in za avtoritativni α = 0,87, za vzgojne stile matere za avtoritarni stil α = 0,86, za permisivni α = 0,69 in za avtoritativni α = 0,86. Za merjenje socioseksualne tendence oziroma orientiranosti posameznika smo uporabili Prenovljen vprašalnik o socioseksualni orientiranosti Revised Sociosexual Orientation Inventory (v nadaljevanju: SOI-R). Vprašalnik ima 9 postavk, razvila sta ga raziskovalca Penke in Asendorpf (2008, ). Ocenjuje tri vidike socioseksualnosti preteklo vedenje v smislu števila kratkotrajnih in menjajočih se spolnih partnerjev, eksplicitni odnos do neobvezujoče spolnosti in željo po spolnosti z ljudmi, do katerih ne obstaja noben romantičen odnos. Vprašalnik o socioseksualnosti ima tri postavke za omenjene tri vidike socioseksualnosti, posameznik odgovarja na ocenjevalni lestvici. Višji rezultat na vprašalniku pomeni manj omejeno socioseksualno orientiranost. Zanesljivost vprašalnika v naši raziskavi, merjena s koeficientom zanesljivosti Cronbach alfa, znaša za poddimenzijo vedenje α = 0,84, odnos α = 0,68 in željo α = 0,82. 49

59 6.3 Postopek Vprašalnik je bil dostopen na portalu 1KA Teof. Naključni udeleženci so bili k sodelovanju povabljeni preko povabila, ki je bilo posredovano preko Facebooka. Zbiranje podatkov je trajalo od 11. junija 2014 do 10. novembra Udeležencem je bila ponujena možnost, da so po končani raziskavi obveščeni o rezultatih raziskave. Za analizo podatkov je bil uporabljen program SPSS

60 7. REZULTATI Tabela 2. Osnovni opis rezultatov za merjene lastnosti: povprečne vrednosti, standardna deviacija, minimalne in maksimalne vrednosti seštevkov na Vprašalniku starševske avtoritete (PAQ) in Vprašalniku o socioseksualni orientiranosti (SOI-R) N M SD Min Max Avtoritarni stil oče ,39 9, Permisivni stil oče ,55 6, PAQ Avtoritativni stil oče ,76 9, Avtoritarni stil mati ,23 8, SOI-R Permisivni stil mati ,08 6, Avtoritativni stil mati ,96 7, Vedenje 161 6,05 3, Odnos ,40 5, Želja 161 8,56 4, Socioseksualna orientiranost ,94 10, skupaj Opomba: PAQ Vprašalnik starševske avtoritete; SOI-R Vprašalnik o socioseksualni orientiranosti posameznika; N število udeležencev; M aritmetična sredina; SD standardni odklon; Min najmanjša vrednost; Max največja vrednost. Iz tabele 2 je razvidno, da so mladostniki na vprašalniku PAQ pri svojih očetih najvišje povprečne vrednosti ocenili pri avtoritativnem in avtoritarnem vzgojnem stilu. Pri materah so najvišje povprečne vrednosti dosegali pri avtoritativnem vzgojnem stilu. Na vprašalniku SOI-R so mladostniki najvišjo povprečno vrednost dosegali pri dimenziji odnos. 51

61 Hipoteza 1: Obstaja statistično pomembna povezanost med vzgojnimi stili in omejeno socioseksualno orientiranostjo. Da bi odgovorili na prvo hipotezo, smo za računanje statistično pomembne povezanosti med vzgojnimi stili (avtoritaren oče, permisiven oče, avtoritativen oče, avtoritarna mati, permisivna mati, avtoritativna mati) ter socioseksualno orientiranostjo (vedenje, odnos, želja in socioseksualna orientiranost skupaj) uporabili Spearmanov korelacijski koeficient, saj pogoji za računanje Pearsonovega koeficienta niso bili izpolnjeni (priloga 1). Tabela 3. Korelacijski koeficienti med dimenzijami vprašalnika PAQ in vprašalnika o socioseksualnosti (SOI-R) SOI-R Vedenje Odnos Želja Socioseksualna orientiranost skupaj Avtoritarni oče 0,15 0,01 0,01 0,02 Permisivni oče 0,09 0,05 0,18* 0,02 PAQ Avtoritativni oče 0,01 0,05 0,03 0,00 Avtoritarna mati 0,13 0,07 0,05 0,00 Permisivna mati 0,01 0,01 0,08 0,05 Avtoritativna mati 0,09 0,03 0,15 0,02 Opomba: PAQ Vprašalnik starševske avtoritete; SOI-R Vprašalnik o socioseksualni orientiranosti posameznika; * korelacija je pomembna na nivoju 0,05. Iz tabele 3 je razvidno, da je med dimenzijama permisivni oče (PAQ) in želja (SOI-R) majhna statistična povezanost. Bolj ko so mladostniki očetovo vzgojo ocenjevali kot permisivno, pogosteje so poročali o seksualnih fantazijah oziroma o spolni vzburjenosti ob vsakodnevni interakciji z ljudmi, s katerimi nimajo romantičnega razmerja. Med ostalimi vzgojnimi stili staršev ter socioseksualno orientiranostjo mladostnika ni 52

62 statistično pomembnih povezav, kar pomeni, da prvo hipotezo ovržemo, potrdimo pa jo za povezavo med permisivnim očetom in socioseksualno željo. Več ko je bilo permisivne vzgoje s strani očeta, manj omejena je socioseksualna orientiranost v dimenziji, ki označuje željo po spolnosti z ljudmi, do katerih ne obstaja noben romantičen odnos. To se definira (Asendorpf in Penke 2008, ) kot frekvenca posameznikovih seksualnih fantazij oziroma spolne vzburjenosti v vsakodnevni interakciji z ljudmi, s katerimi nima romantičnega razmerja (Fisher 2011). Rezultat torej potrjuje, da so mladostniki, katerih očetje so bili vzgojno permisivno naravnani, več sanjarili o seksualnosti in bili večkrat spolno vzburjeni v vsakdanu. Hipoteza 2: Obstaja statistično pomembna razlika v mladostnikovem doživljanju očetovega in materinega stila vzgoje. Tabela 4. Povprečne vrednosti ocen na vprašalniku PAQ (avtoritarni, permisivni, avtoritativni vzgojni stil očeta in matere) Oče Mati Razlika N M SD KSp N M SD KSp M SD Avtoritarni stil Permisivni stil Avtoritativni stil ,39 9,80 0, ,23 8,20 0,20 2,16 1, ,55 6,72 0, ,08 6,16 0,05 0,53 0, ,76 9,31 0, ,96 7,28 0,00 6,2 2,03 Opombe: N število udeležencev, M aritmetična sredina, SD standardna deviacija, KSp statistična pomembnost pri Kolmogorov-Smirnovem testu. Ker je distribucija podatkov pri dimenzijah avtoritarni oče, avtoritativni oče in avtoritativna mati statistično pomembno odstopala od normalne, smo za preverjanje 53

63 statistično pomembnih razlik v mladostnikovem doživljanju očetovega in materinega avtoritarnega ter avtoritativnega vzgojnega stila uporabili Wilcoxonov test. Tabela 5. Testiranje razlik v oceni avtoritarnega in avtoritativnega vzgojnega stila očeta in matere p Z Avtoritarni oče in avtoritarna mati 0,02 2,29 Avtoritativni oče in avtoritativna mati 0,00 6,98 Opomba: razlika je pomembna na nivoju 0,05; p statistična pomembnost; Z vrednost Wilcoxonovega testa. Wilcoxonov test (tabela 5) je pokazal, da obstaja statistično pomembna razlika v mladostnikovem doživljanju materinega in očetovega avtoritarnega ter avtoritativnega vzgojnega stila. Mladostniki so avtoritarni vzgojni stil statistično pomembno višje ocenjevali pri očetih, avtoritativni vzgojni stil pa višje pri materah. Za preverjanje razlik v doživljanju permisivnega vzgojnega stila matere in očeta mladostnika smo opravili T-test za odvisne vzorce. Tabela 6. Testiranje razlik v oceni permisivnega vzgojnega stila očeta in matere Df p t Permisivna mati in permisivni oče 150 0,37 0,91 Opombe: df stopnja svobode; p statistično pomembna razlika; t vrednost T-testa. T-test za odvisne vzorce (tabela 6) je pokazal, da so mladostniki permisivni vzgojni stil podobno ocenjevali pri očetih in materah oziroma da statistično pomembne razlike v permisivni vzgoji matere in očeta ni. Glede na pričujoče rezultate hipotezo delno potrdimo, in sicer da je pri mladostnikih statistično pomembna razlika v doživljanju materinega in očetovega avtoritarnega ter avtoritativnega vzgojnega stila. Hipoteza 3: Obstajajo razlike v stopnji socioseksualne neomejenosti mladostnika glede na prisotnost nezvestobe v primarni družini. 54

64 V anketnem vprašalniku so udeleženci odgovarjali na vprašanje o nezvestobi v primarni družini. Tabela 7. Deskriptivna statistika na vprašalniku SOI-R glede na prisotnost nezvestobe staršev SOI-R Nezvestoba staršev N M SD Min Max Vedenje Ne 103 5,69 3, Da 26 7,38 4, Ne vem 32 6,13 2, Odnos Ne ,80 5, Da 27 12,30 6, Ne vem 32 12,59 5, Želja Ne 102 8,32 4, Socioseksualna orientiranost skupaj Da 27 8,37 5, Ne vem 32 9,50 4, Ne ,75 10, Da 26 27,77 9, Ne vem 32 28,22 10, Opombe: SOI-R Vprašalnik o socioseksualnosti; N numerus; M aritmetična sredina; SD standardna deviacija; Min minimum; Max maksimum. Tabela 7 prikazuje, da so mladostniki, ki so svoje starše označili za nezveste oziroma so navedli, da ne vedo, ali so zvesti ali ne, na vseh dimenzijah dosegali višje rezultate kot tisti, katerih starši niso bili nezvesti. Za računanje statistično pomembnih razlik v stopnji socioseksualne neomejenosti pri mladostnikih glede na prisotnost nezvestobe pri starših smo uporabili enosmerno analizo variance z neponovljenimi ponovitvami. 55

65 Levenov test za preverjanje homogenosti varianc je pokazal, da je pogoj za enosmerno analizo variance izpolnjen (tabela 8). Tabela 8. Levenov test. Levenov test F p (p) Vedenje 0,08 2,20 0,11 Odnos 0,71 1,47 0,23 Želja 0,92 0,72 0,49 Socioseksualna orientacija skupaj 0,82 1,84 0,16 Opombe: p statistična pomembnost; F vrednost analize variance. Rezultati analize variance so pokazali, da med skupinami ne obstajajo statistično pomembne razlike v stopnji socioseksualne orientiranosti glede na prisotnost nezvestobe pri starših. Razlike sicer so, kar je razvidno iz tabele 8 mladostniki, ki so svoje starše označili za nezveste ali glede tega niso bili prepričani, so na vseh dimenzijah dosegli višje rezultate kot tisti, katerih starši niso bili nezvesti. Tako so dosegali več socioseksualne neomejenosti, vendar te razlike niso statistično pomembne. Hipotezo 3 zato ovržemo. 56

66 8. RAZPRAVA V raziskavi smo raziskovali povezanost med vzgojnimi stili staršev ter mladostnikovo socioseksualno orientacijo. Različni avtorji zadnjo opisujejo kot motivacijski gon, ki posameznika vodi v neobvezujoče spolne odnose. Druge definicije pravijo, da je to motivacijsko stanje, ki ga pooseblja povečan spolni interes in ga spremljata subjektivno spolno vzburjenje ter spolne fantazije. Za razliko od splošne spolne želje, neomejena spolna želja pride s spolno privlačnostjo, ki je posebej usmerjena na možne partnerje, s katerimi ne obstaja zavezujoče romantično razmerje. Ta preferenca daje socioseksualni želji jasno motivacijsko komponento, ki je bolj jasna kot splošna seksualna želja (Asendorpf in Penke 2008, ; Timmers in Chivers 2012, 135). Numerus populacije oziroma razmerje žensk in moških je bilo v naši raziskavi premajhno in tako ni omogočalo nadaljnjega računanja razlik med spoloma. Druge raziskave pa ugotavljajo, da obstajajo največje razlike med moškimi in ženskami ravno pri socioseksualni želji. Moški imajo namreč v povprečju bolj pogosto neomejene fantazije, so bolj nagnjeni k spolnim odnosom z neznanci ter imajo željo po večjem številu spolnih partnerjev v prihodnosti (Petersen in Shibley Hyde 2011, 160). V naši raziskavi so rezultati pokazali statistično pomembno povezanost med mladostnikovim doživljanjem permisivnega vzgojnega stila očeta ter socioseksualno željo (r = 0,18*). Raziskava je tako pokazala, da bolj ko je bila očetova vzgoja permisivna, večja je bila stopnja mladostnikove neomejene socioseksualnosti. Raziskava med ostalimi vzgojnimi stili matere oziroma očeta v relaciji s socioseksualnostjo ni pokazala statistično pomembnih korelacij. Ugotovljeno je bilo (Okhakhume 2014, 6341), da so se adolescenti, ki so vzgajani v neavtoritativnem vzgojnem stilu, večkrat riskantno seksualno vedli kot tisti, ki so bili vzgajani v avtoritativnem vzgojnem stilu. Naprej so rezultati pokazali, da avtoritarni vzgojni stil ni imel pomembnega učinka na adolescentovo riskantno seksualno vedenje. Na tem mestu pa so adolescenti, ki so bili vzgajani v visoko permisivnem vzgojnem stilu, poročali o močno seksualno nevarnem vedenju. Mladostniki, ki so bili vzgajani v nizko permisivnem vzgojnem stilu, so poročali o nižjem seksualno nevarnem vedenju. Raziskava je pokazala, da so mladostniki, ki prihajajo iz poligamnega družinskega 57

67 okolja, poročali o višjem spolno nevarnem vedenju kot adolescenti iz monogamnih družin. Pokazalo se je, da so samopodoba, starševski nadzor ter vzgojni stili pomembni faktorji adolescentovega morebiti nevarnega spolnega vedenja. Razlike pri vzgoji med očetom in materjo smo zaznali že pri obdelavi deskriptivne statistike oziroma pri povprečnih vrednostih. Očetje so bili manj avtoritativni in bolj avtoritarni kot matere. Vzgojni stil mater je bil najpogosteje avtoritativen (M = 37,96), najredkeje so bile permisivne. Vzgojni stil očetov je bil najpogosteje avtoritativen (M = 31,76) in najredkeje permisiven (M = 27,55). Izkazalo se je, da mladostniki doživljajo statistično pomembno razliko v očetovem oziroma materinem avtoritarnem in avtoritativnem vzgojnem stilu. Največjo razliko smo opazili pri mladostniškem doživljanju avtoritarnega vzgojnega stila staršev. Test je pokazal manjšo razliko v doživljanju avtoritativnega vzgojnega stila očeta oziroma matere. Relacijski raziskovalci (Padilla-Walker, Nielson in Day 2016, 331) so v raziskavah odkrili, da so adolescenti bolj prosocialni do svojih mater. Te so s sinovi oziroma s hčerami preživljale več časa ter bile v primerjavi z očeti na sploh bolj ljubeče. Toplo materinstvo je pripeljalo do tega, da so bile hčere bolj sočutne ter da so sinovi razvili manj osebnih stisk. Tako je prevladalo mnenje, da matere bolj kot očetje pripomorejo k otrokovemu socialnemu razvoju, očetje pa ščitijo mladostnike pred problematičnim vedenjem ter jim pomagajo razviti socialno vedenje do prijateljev in do očetov samih. V raziskavi smo se spraševali tudi, ali je stopnja mladostnikove socioseksualne neomejenosti povezana s prisotnostjo nezvestobe v njegovi primarni družini oziroma kakšna je povezanost nezvestobe staršev z mladostnikovo nagnjenostjo k neobvezujočim spolnim odnosom. Rezultati so pokazali, da med mladostniki glede na starševsko (ne-)zvestobo ni razlik v socioseksualni neomejenosti. Vzrok za tak rezultat lahko med drugimi najdemo v majhnem numerusu udeležencev raziskave. Kljub temu lahko zapišemo, da odkritje zakonske nezvestobe v družini povzroči neizmerno travmo. Ta lahko pusti na mladostniku številne negativne posledice (Lusterman 2005, 1439). Posledice, ki jih ima starševska nezvestoba na otroke, se razlikujejo po tem, v katerem razvojnem obdobju so otroci. Adolescenti bodo verjetno dobili več informacij o aferi. Proces jih lahko pripelje do tega, da postanejo zaupniki staršev ter tako del njihovih prepirov. Adolescenti pogosto menijo, da takšno starševsko vedenje krši»meje«njihove 58

68 generacije, na kar se lahko odzivajo z jezo, depresijo ali umikom. Raziskava je pokazala, da je večina družin, v katerih se je zgodila afera, zanikala dejstvo, da otroci vedo za nezvestobo. Starši so pri tem zatrjevali, da nezvestoba ni pustila nikakršnih posledic na otrocih (Duncombe in Marsden 2004, ). Druge raziskave na tem področju so ugotovile, da družinska struktura in podpora staršev vplivata na možnost, da se bo adolescent podajal v riskantno seksualno vedenje (Simons, Harbin in Tambling 2013, 460). 59

69 SKLEP Problematika spolnosti in tveganih spolnih vedenj je med mladostniki zelo aktualna. Zaradi splošne seksualizacije populacije so adolescenti zaradi razvojnega obdobja, v katerem so, na še večji preizkušnji. Tematika vzgoje oziroma vzgojnih stilov, v katerih so adolescenti vzgajani, je prav tako nadvse aktualna, v kombinaciji s socioseksualno orientacijo mladostnika pa postane še zanimivejša. V raziskavi smo proučevali povezanost med vzgojnimi stili in omejeno socioseksualno orientiranostjo. Ugotovili smo, da obstaja majhna pozitivna statistična povezanost med mladostnikovo socioseksualno željo ter njegovim doživljanjem očetove permisivne vzgoje. Bolj ko so adolescenti doživljali očetovo vzgojo kot permisivno, večja je bila njihova socioseksualna želja oziroma želja po neobvezujočih spolnih odnosih. Nadalje smo raziskovali, ali obstaja statistično pomembna razlika v mladostnikovem doživljanju očetove in materine vzgoje. Rezultati so pokazali, da obstaja statistično pomembna razlika v mladostnikovem doživljanju materinega in očetovega avtoritarnega in avtoritativnega vzgojnega stila. Nazadnje smo preverjali, ali obstajajo razlike v stopnji socioseksualne neomejenosti mladostnika glede na prisotnost nezvestobe v primarni družini. Rezultati so pokazali, da med skupinami oziroma mladostniki, kjer je v primarni družini bila prisotna nezvestoba oziroma je ni bilo, ni statistično pomembne razlike. Pri dobljenih rezultatih moramo upoštevati, da je bil vzorec premajhen. Da bi dobili preglednejše rezultate, bi morali zajeti številčnejši vzorec, kjer bi večji delež predstavljali tudi mladostniki, katerih starši so imeli afero. Prihodnje raziskave na tem področju so absolutno zaželene, saj ugotavljamo rast problematike na področju spolnega vedenja mladostnikov, spolnost je vedno manjša vrednota. Na drugi strani je razvojno gledano v mladostništvu s strani starejših preveč nerazumevanja, tabujev ter netolerance. Okolje, v katerem se danes mladostniki 60

70 nahajajo, je postalo še bolj komplicirano ter žal zelo nagnjeno k razvoju vseh vrst odvisnosti ter patologij. Spolnost je sama po sebi nekaj človeškega in naravnega, je vrednota in v tem duhu bi morali podajati odnos do nje oziroma o njej učiti tudi prihodnje odraščajoče generacije. 61

71 POVZETEK Avtor je v pričujočem magistrskem delu proučeval socioseksualno orientiranost ter vzgojo mladostnika. V teoretičnem delu je opisano obdobje mladostništva, razvojne naloge posameznika, možganske in telesne spremembe v tem obdobju ter značilnosti vedenja, čustvovanja in mišljenja mladostnika. V nadaljevanju je predstavljena vzgoja mladostnika, vzgojni stili ter oblike izvornih družin. V zadnjem delu je predstavljena mladostnikova spolnost ter opredeljen pojem»socioseksualnost«oziroma socioseksualna orientiranost. V nadaljevanju sledi predstavitev raziskave, v kateri je sodelovalo 162 udeležencev, od tega 136 deklet in 26 fantov. Rezultati so pokazali statistično pomembno povezanost med mladostnikovim doživljanjem permisivnega vzgojnega stila očeta ter mladostnikovo socioseksualno željo. Bolj ko je bil oče pri vzgoji permisiven, bolj so bili mladostniki neomejeni v svojih spolnih željah. Glede razlik v mladostniškem doživljanju vzgoje pri očetu in materi se je pokazalo, da so bili očetje pri vzgoji manj avtoritativni in bolj avtoritarni kot matere. Matere so bile najpogosteje avtoritativne in najredkeje permisivne. Vzgojni stil očetov je bil najpogosteje avtoritativen in najredkeje permisiven. Izkazalo se je, da mladostniki doživljajo statistično pomembno razliko v očetovem oziroma materinem avtoritarnem in avtoritativnem vzgojnem stilu. Pri ugotavljanju razlik v stopnji socioseksualne neomejenosti mladostnikov glede na prisotnost nezvestobe v mladostnikovi primarni družini so rezultati pokazali, da glede na starševsko nezvestobo pri mladostnikih ni razlik v socioseksualni neomejenosti. KLJUČNE BESEDE: mladostništvo, vzgoja, spolnost v adolescenci, socioseksualnost 62

72 ABSTRACT In the present master thesis the author has studied sociosexual orientation and parenting of an adolescent. The theoretical part describes the adolescence period, the developmental tasks of an individual, the brain and physical changes in this period, and the characteristics of how an adolescent behaves, feels and thinks. In the following part the parenting of an adolescent, the parenting styles and the types of source families are discussed. Finally, the sexuality of an adolescent is presented and the term sociosexuality or socio-sexual orientation is defined. The theoretical part is followed by the presentation of a research, which included 162 participants (136 female and 26 male). The results have shown a statistically important connection between the adolescent s experiencing of a permissive parenting style of their father and their socio-sexual desire. The more permissive fathers are in parenting, the more unlimited adolescents are in their sexual desires. In relation to differences in how adolescents experience the parenting of father and mother, it has been found out that regarding parenting fathers are less authoritative and more authoritarian in comparison to mothers. Mothers have been noticed to be authoritative in the most cases and permissive in the least cases. Parenting style of fathers has been authoritative in the most cases and permissive in the least cases. It has appeared that adolescents experience a statistically important difference in their father or mother s authoritarian and authoritative parenting style. When determining the differences in the degree of sociosexual limitlessness of adolescents according to the occurrence of infidelity in the adolescent s source family, the results have shown that regarding parents infidelity there are no differences in the sociosexual limitlessness of an adolescent. KEY WORDS: adolescence, parenting, sexuality in adolescence, socio-sexuality. 63

73 REFERENCE Asendorpf, Jens B., in Lars Penke A Mature Evolutionary Psychology Demands Careful Conclusions About Sex Differences. Behavioral and Brain Sciences 28, št. 2: Asendorpf, Jens B., in Lars Penke Beyond Global Sociosexual Orientations: A More Differentiated Look at Sociosexuality and Its Effects on Courtship and Romantic Relationships. Journal of Personality and Social Psychology 95, št. 5: Baumrind, Diana Effects of authoritative parental control on child behaviour. Child Development 37, št. 4: Baumrind, Diana Current Patterns of Parental Authority. Developmental Psychology 4, št. 1: Baumrind, Diana Patterns of Parental Authority and Adolescent Autonomy. New Directions for Child and Adolescent Development 2005, št. 108: Baumrind, Diana, Robert E. Larzelere in Elizabeth B. Owens Effects of Preschool Parents Power Assertive Patterns and Practices on Adolescent Development. Parenting: Science and Practice 10, št. 3: Bleske-Rechek, April, in David M. Buss Opposite-Sex Friendship: Sex Differences and Similarities in Initiation, Selection, and Dissolution. Personality and Social Psychology Bulletin 27, št. 10: Buri, John Parental Authority Questionnaire. Journal of Personality Assessment 57, št. 1: Chivers, Meredith L., in Amanda D. Timmers Sociosexuality and Sexual Arousal. The Canadian Journal of Human Sexuality 21, št. 3 4: Clark, Andrew P Are the Correlates of Sociosexuality Different for Men and Women? Personality and Individual Differences 41, št. 7:

74 Coloroso, Barbara Otroci so tega vredni: notranja disciplina največ, kar lahko damo otroku. Ljubljana: Tangram. Cooper, Lynne M., in Cheryl M. Shapiro Motivations for Sex and Risky Sexual Behavior among Adolescents and Young Adults: A Functional Perspective. Journal of Personality and Social Psychology 75, št. 6: Duncombe, Jean, in Dennis Marsden Affairs and Children. V: Jean Harrison Duncombe, Kaeren Allan in Graham Marsden Dennis, ur. In The State of Affairs. Explorations in Infidelity and Commitment, London: Lawrence Erlbaum Associates, Publishers. Ellis, Bruce J., in Donald Symons Sex Differences in Sexual Fantasy: An Evolutionary Psychological Approach. The Journal of Sex Research 27, št. 4: Erzar, Tomaž, in Katarina Kompan Erzar Teorija navezanosti. Celje: Celjska Mohorjeva družba. Fabjan, Alja Socioseksualna orientiranost v luči razlik med spoloma in nekaterih psihosocialnih ter kulturoloških dejavnikov. Anthropos 46, št. 1 2: Fontana, David Rasti z otrokom: odnosi med starši in otroki kot pot k celovitosti in sreči. Ljubljana: Ganeš. Gangestad, Steven W., in Jeffry A. Simpson Individual Differences in Sociosexuality: Evidence for Convergent and Discriminant Validity. Journal of Personality and Social Psychology 60, št. 6: Gostečnik, Christian Biti mladostnikom starši. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski center Relacijska družinska terapija. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut So res vsega krivi starši? Ljubljana: Brat Frančišek, Teološka fakulteta in Frančiškanski družinski inštitut. 65

75 Hadjivassilis, Vassilis, Koulia Onisiforou in Michalis Madianos Promiscuity in a Nationwide Representative Sample of Male Greek-Cypriot Adolescents. Sexual and Relationship Therapy 19, št. 1: Haidt, Jonathan The Emotional Dog and Its Rational Tail: A Social Intuitionist Approach to Moral Judgment. Psychological Review 108, št. 4: Harris, Margaret, in George Butterworth Developmental Psychology: A Student's Handbook. Hove, New York: Psychology Press. Havighurst, Robert Developmental tasks and education. V: Ljubica Marjanovič Umek in Maja Zupančič, ur. Razvojna psihologija, strani prispevka 512. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Hebl, Michelle R., in Deborah A. Kashy Sociosexuality and everyday social interaction. Personal Relationships 2, št. 4: Hipwell, Alison E., Kate Keenan, Rolf Loeber in Deena Battista Early Predictors of Sexually Intimate Behaviors in an Urban Sample of Young Girls. Developmental Psychology 46, št. 2: Jensen, Elsebeth, in Helle Jensen Dialog s starši. Ljubljana: Inštitut za sodobno družino Manami. Jonason, Peter K., Emily A. Teicher in David P. Schmitt The Tipi's Validity Confirmed: Associations with Sociosexuality and Self-Esteem. Individual Differences Research 9, št. 1: Jurič, Sabina Povezanost partnerske navezanosti staršev z njihovimi vzgojnimi stili. Psihološka obzorja 18, št. 1: Jurič Šenk, Sabina Medgeneracijski prenos elementov starševstva, religioznost staršev in odrasla navezanost otrok. Doktorska disertacija. Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani. Juul, Jesper Kompetentni otrok: družina na poti k novim temeljnim vrednotam. Radovljica: Didakta. 66

76 Kenny, Maureen C Sex Education: Attitude of Adolescents, Cultural Differences and Schools' Challenges. New York: Nova Science Publishers. Kinsey, Alfred Charles, Wardell Baxter Pomeroy in Martin Clyde Eugene Sexual behaviour in the human male. London: W.B. Saunders Company. Kompan Erzar, Lia Katarina Skrita moč družine. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut. Kuhn, Emily S., in Robert D. Laird Individual Differences in Early Adolescents Beliefs in the Legitimacy of Parental Authority. Developmental Psychology 47, št. 5: Lehmann, Regula, Jaap J. A. Denissen, Mathias Allemand in Lars Penke Age and Gender Differences in Motivational Manifestations of the Big Five from Age 16 to 60. Developmental Psychology 49, št. 2: Lepičnik Vodopivec, Jurka Med starši in vzgojitelji ni mogoče ne komunicirati. Ljubljana: Misch, Oblak in Schwarz. Lerner, Richard, in Laurence Steinberg Handbook of Adolescent Psychology. New Jersey: John Wiley & Sons. Lusterman, Don-David Helping Children and Adults Cope with Parental Infidelity. Journal of Clinical Psychology 61, št. 11: Luna, Beatriz, in Catherine Wright Adolescent Brain Development: Implications for the Juvenile Criminal Justice System. V: Kirk Heilbrun, David DeMatteo in Naomi Goldstein, ur. APA Handbook of Psychology and Juvenile Justice, Washington: American Psychological Association. Marjanovič Umek, Ljubica, in Maja Zupančič Razvojna psihologija. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Mrgole, Albert, in Leonida Mrgole Izštekani najstniki in starši, ki štekajo: starši tukaj in zdaj. Kamnik: Zavod Vezal. 67

77 Seehuus, Martin, in Alessandra H. Rellini Gender Differences in the Relationship between Sexual Satisfaction and Propensity for Risky Sexual Behavior. Sexual and Relationship Therapy 28, št. 3: Martinez-Loredo, Victor, José Ramón Fernández-Hermida, Sergio Fernández- Artamendi, José Luís Carballo, Eduardo García-Cueto in Olaya García- Rodríguez The Association of Both Self-Reported and Behavioral Impulsivity with the Annual Prevalence of Substance Use among Early Adolescents. Substance Abuse Treatment, Prevention & Policy 10, št. 1:1 8. Morrison, Graham Todd, Dylan Beaulieu, Melanie Brockman in Cormac O. Beaglaoich A Comparison of Polyamorous and Monoamorous Persons: Are There Differences in Indices of Relationship Well-Being and Sociosexuality? Psychology & Sexuality 4, št. 1: Okhakhume, Sylvester Aide Influence of Self-Esteem, Parenting Style and Parental Monitoring on Sexual Risk Behaviour of Adolescents in Ibadan. Gender & Behaviour 12, št. 2: Ostovich, Jennifer M., in John Sabini How Are Sociosexuality, Sex Drive, and Lifetime Number of Sexual Partners Related? Personality and Social Psychology Bulletin 30, št. 10: Padilla-Walker, Laura M., Matthew G. Nielson in Randal D. Day The Role of Parental Warmth and Hostility on Adolescents' Prosocial Behaviour toward Multiple Targets. Journal of Family Psychology 30, št. 3: Pandey, Sundeep Comparative Study of Attitude towards Sex Education of Parents & Teachers Belonging to SC/ST Group. International Journal of Multidisciplinary Approach and Studies 2, št. 4: Payne Bryson, Tina, in Daniel J. Siegel No-Drama Discipline: The Whole-Brain Way to Calm the Chaos and Nurture Your Child's Developing Mind. New York: Bantam Books. Peček Čuk, Mojca, in Irena Lesar Moč vzgoje. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije. 68

78 Petersen, Jennifer L., in Janet Shibley Hyde Gender Differences in Sexual Attitudes and Behaviors: A Review of Meta-Analytic Results and Large Datasets. Journal of Sex Research 48, št. 2 3: Poljanec, Andreja Varno starševstvo z vidika relacijske družinske teorije in terapije. Doktorska disertacija. Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani. Rowatt Jr., Wade G Adolescents in Crisis. London: Westminster John Knox Press. Santrock, John W Life-Span Development. New York: McGraw-Hill. Schmitt, David P Sociosexuality from Argentina to Zimbabwe: A 48-Nation Study of Sex, Culture, and Strategies of Human Mating. Behavioral and Brain Sciences 2005, št. 28: Schmitt, David P., in Bradley U. Peoria Universal Sex Differences in the Desire for Sexual Variety: Tests from 52 Nations, 6 Continents, and 13 Islands. Journal of Personality and Social Psychology 85, št.1: Schore, Allan N Affect Regulation and the Repair of the Self. New York: W. W. Norton & Company. Seal, D. W., in G. Agostinelli Individual differences associated with high-risk sexual behaviour: Implications for intervention programmes. AIDS Care 6, št. 4: Simpson, Jeffry A., Carol L. Wilson in Heike A. Winterheld Sociosexuality and Romantic Relationships. V: John H. Harvey, Amy Wenzel in Susan Sprecher, ur. The Handbook of Sexuality in Close Relationships, Mahwah: Lawrence Erlbaum Associates Publisher. Seehuus, Martin, in Alessandra H. Rellini Gender Differences in the Relationship Between Sexual Satisfaction and Propensity for Risky Sexual Behavior. Sexual and Relationship Therapy 28, št. 3: Siegel, Daniel J Brainstorm: The Power and Purpose of the Teenage Brain. New York: Jeremy P. Tarcher/Penguin. 69

79 Simons, Leslie Gordon, Callie Harbin Burt in Rachel Blyskal Tambling Identifying Mediators of the Influence of Family Factors on Risky Sexual Behavior. Journal of Child & Family Studies 22, št. 4: Steinberg, Laurence A Social Neuroscience Perspective on Adolescent Risk- Taking. Developmental Reviewer 28, št. 1: Steinberg, Laurence, Deborah Lowe Vandell in Marc H. Bornstein Development: Infancy through Adolescence. Belmont: Wadsworth, Cengage Learning. Steinberg, Laurence Should the Science of Adolescent Brain Development Inform Public Policy? Issues in Science & Technology 28, št. 3: Steinberg, Laurence How Self-Control Drives Student Achievement. Educational Leadership 73, št. 2: Scutti, S Childhood lost. Newsweek Global 164, št. 5: Tanaka-Arakawa, Megumi M., Mie Matsui, Chiaki Tanaka, Akiko Uematsu, Satoshi Uda, Kayoko Miura, Tomoko Sakai in Kyo Noguchi Developmental Changes in the Corpus Callosum from Infancy to Early Adulthood: A Structural Magnetic Resonance Imaging Study. PLoS ONE 10, št. 7:1. Telzer, Eva H., Andrew J. Fuligni, Matthew D. Lieberman in Adriana Galván Meaningful Family Relationships: Neurocognitive Buffers of Adolescent Risk Taking. Journal of Cognitive Neuroscience 25, št. 3: Timmers, Amanda D., in Meredith L. Chivers Sociosexuality and Sexual Arousal. The Canadian Journal of Human Sexuality 21, št. 3 4: Todd, Peter M., Lars Penke, Barbara Fasolo in Alison P. Lenton Different Cognitive Processes Underlie Human Mate Choices and Mate Preferences. Proceedings of the National Academy of Sciences of the United States of America 104, št. 38: Vertot, Nelka in Irena Križman Mladi v Sloveniji. Ljubljana: Statistični urad Republike Slovenije. 70

80 Ward, Monique L., Kyla M. Day in Marina Epstein Uncommonly Good: Exploring How Mass Media May Be a Positive Influence on Young Womens's Sexual Health and Development. New Directions for Child and Adolescent Development 2006, št. 112: Žorž, Bogdan S pravimi vprašanji do rešitve vzgojnih zadreg. Koper: Ognjišče. 71

81 PRILOGE Priloga 1:. Razsevni diagrami in histogrami za vse merjene dimenzije (ugotavljanje pogojev za uporabo Pearsonovega korelacijskega koeficienta). i

82 ii

83 iii

84 iv