ČUSTVENO PROCESIRANJE, DRUŽINSKI ODNOSI IN DELINKVENTNOST PRI MLADOSTNIKIH

Transcription

1 UNIVERZA V LJUBLJANI TEOLOŠKA FAKULTETA Petra Emeršič ČUSTVENO PROCESIRANJE, DRUŽINSKI ODNOSI IN DELINKVENTNOST PRI MLADOSTNIKIH MAGISTRSKO DELO Ljubljana, 2015

2

3 UNIVERZA V LJUBLJANI TEOLOŠKA FAKULTETA DRUGOSTOPENJSKI ŠTUDIJSKI PROGRAM ZAKONSKE IN DRUŽINSKE ŠTUDIJE Petra Emeršič ČUSTVENO PROCESIRANJE, DRUŽINSKI ODNOSI IN DELINKVENTNOST PRI MLADOSTNIKIH MAGISTRSKO DELO Mentorica: doc. dr. Barbara Simonič Ljubljana, 2015

4

5 Hvala moji mentorici doc. dr. Simonič Barbari za strokovnost, razumevanje in srčnost. Hvala vsem, ki so bili pripravljeni sodelovali v raziskavi. Hvala mojim bljižnjim, da verjamete vame. II

6

7 SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC IN OKRAJŠAV RDT - relacijska družinska terapija EPS - emotional processing scale IPPA - inventory of parent and peer attachment III

8

9 KAZALO UVOD DRUŽINA IN ODNOSI V NJEJ Sistemska družinska perspektiva in sociopsihološka opredelitev družine Varne (funkcionalne) in ne-varne (disfunkcionalne) družine Družina z mladostnikom Dejavniki tveganja za razvoj prestopništva v družini z mladostnikom MLADOSTNIŠTVO IN MLADOLETNIŠKO PRESTOPNIŠTVO (DELINKVENCA) Mladostništvo Psihosocialni razvoj v mladostništvu Razvoj identitete v mladostništvu Moralni razvoj v mladostništvu Čustveni razvoj v mladostništvu Tvegano vedenje v adolescenci Mladi in prestopništvo Lastnosti mladih prestopnikov Mladi in zasebno okolje - kje se rojeva prestopniško vedenje? Samopodoba in samospoštovanje mladih prestopnikov Neustrezni liki staršev mladih prestopnikov Kako pomagati delinkventnemu mladostniku? Načini dela z delinkventnim mladostnikom Pogled relacijske družinske terapije na delinkventnega mladostnika in njegovo čustveno procesiranje ČUSTVA, ČUSTVOVANJE IN ČUSTVENO PROCESIRANJE Opredelitev čustev Pomen čustev Proces doživljanja čustev: izražanje, prepoznavanje in uravnavanje Čustveno procesiranje Čustvena izraznost družine Vloga odnosov pri čustvenem razvoju Emocionalno starševstvo Mladostnik in čustva Razumevanje čustev v mladostništvu OPREDELITEV PROBLEMA IN HIPOTEZE IV

10 5. METODA Udeleženci Pripomočki Postopek REZULTATI Osnovni opis rezultatov Preverjanje hipotez RAZPRAVA SKLEP POVZETEK SUMMARY REFERENCE PRILOGE... i Priloga 1:... i Priloga 2:... iii Priloga 3:... vi Priloga 4:... vii V

11 UVOD Čustveno procesiranje je kompleksen proces, ki ga vsaka oseba kot individuum doživlja na svoj lasten način. Pove nam, kaj nam neko dogajanje pomeni in kako v našem doživljanju sebe, odmeva. Posamezna dogajanja procesiramo kot posamezniki, in hkrati ista dogajanja procesiramo tudi v domačem okolju, skupaj s sebi bljižnjimi osebami, z družino. Človek je namreč bitje odnosov in brez njih ne more delovati. Tako tudi svoja čustva najbolj intenzivno izkazuje v intimnih odnosih, v svoji družini. V družini se rojevajo temeljni odnosi človeka, posameznik se uči biti oseba v odnosu, uči se komunikacije, čustvovanja in odzivanja na posamezna čustva, uči se delovanja znotraj družine in delovanja v širšem krogu ljudi. Skozi družinske odnose si izoblikuje svojo lestvico vrednot, zgradi si svoje samospoštovanje, zaupanje vase in v svet. Tako opremljen se najprej kot otrok in kasneje kot mladostnik vedno več srečuje z zunanjim svetom izven družine. Na svojih temeljih, ki jih je zgradil skozi izkušnjo lastne družine, začne graditi širše odnose, z vrstniki, z učitelji in z znanci. Zato je še kako pomembno, da je izkušnja iz izvorne družine dobra in da so otrokovi temelji dobro zgrajeni. Na njih namreč stoji celotno poslopje, ki si ga človek v življenju skozi raznorazne odnose gradi. Omenili smo, da posamezniki najbolj intenzivno čustveno procesiramo v domačem okolju, v dužini. Starši so kot ogledalo otroka, so otrokov vzor in otroci starše vedno opazujejo ter posnemajo. Med drugim posnemajo tudi njihov način čustvenega procesiranja, opazijo, kako se starši ob posameznih čustvenih dogajanjih odzovejo in to ohranijo nekje v sebi. Ko se kasneje sami znajdejo v podobnih čustvenih situacijah, se nanje odzovejo podobno kot so videli pri starših. Če je naprimer otrok videl mamo, da ob žalostnih situacijah ni izrazila niti malo "normalne" žalosti in razočaranja, se bo tudi sam v situacijah, kjer bi bilo pričakovano, da izrazi žalost in solze, raje umaknil sam vase in žalosti ne bo pokazal. Posledično se otrok, ki nima možnosti, da bi čutil samega sebe, prej ali slej znajde v hudih težavah, še zlasti v trenutku, ko bi se v mladosti moral odločati in dojeti, kdo je. Takšni otroci pogosto doživljajo neuspeh, ne uspejo poiskati ustreznih rešitev za svoje težave. Prepogosto doživljajo negativna čustva, kar lahko sprva vodi v kratkotrajne 1

12 psihosocialne stiske, kasneje pa se lahko razvijejo tudi čustvene in/ali vedenjske motnje. Zato se nam zdi področje čustvenega doživljanja in izražanja ter procesiranja izjemno pomembno. Magistrsko delo bo poskušalo pregledati povezave in rdeče niti med vsemi temi pojavi, od družinskih odnosov, čustvenega procesiranja do delinkventnosti pri mladostnikih. Čeprav poznamo več modelov funkcioniranja družine, se bomo v našem delu osredotočili le na sistemsko družinsko paradigmo. V prvem poglavju je predstavljena družina in odnosi v njej, ustavili smo se pri definicijah družine, pri funkcioniranju družine in pri družinah z mladostnikom. Raziskali bomo, koliko in kako so mladostniki navezani na svoje starše, koliko razumevanja in topline premorejo njihove družine ter v kolikšni meri je odnos s starši povezan z mladostnikovim čustvenim procesiranjem. Zanimalo nas bo tudi, kakšna je povezava med družinskim okoljem ter varno navezanostjo na starše in pogostostjo prestopniškega vedenja. Vprašali se bomo, če primerna družinska klima mlade odvrača od prestopništva. Številne študije so že potrdile, da je zaupanje obeh staršev in ustrezna komunikacija s starši interno zelo povezana s smislom življenja pri mladostnikih. Nasprotno pa odtujeni odnosi s starši, pri katerih mladostniki doživljajo osamljenost in jezo pospešujejo nastanek tveganja za prestopniška vedenja. Posamezne dejavnike družinske dinamike, kot so sistem, podsistem, meje, hierarhija moči, komunikacija, itd. smo poskušali povezati z vzroki za nastanek delinkventnega vedenja pri mladoletnikih v drugem poglavju. Nadalje smo v tretjem poglavju podrobneje predstavili področje čustev, čustvovanja in čustvenega procesiranja nasploh in posebej pri mladostnikih. Način, kako posameznik (v našem raziskovanju mladostnik) dojema sebe, kakšno podobo ima o sebi, kako dojema in doživlja sam sebe in druge vse to so vzorci čustvovanja. V našem delu smo želeli dokazati, da se vzorci čustvovanja skozi razvoj otroka vgradijo oziroma zapišejo v posameznikove možgane. A vse to v odvisnosti od okolja, v katerem se otrok rodi in od družinskega vzdušja, ki je prisotno v otrokovem odraščanju. V tem kontekstu pa bomo poskušali razumeti tudi pojav delinkventega vedenja kot enega izmed možnih načinov oz. simptomov nefunkcionalnega čustvenega procesiranja. Sledi empirično-raziskovalni 2

13 del, kjer smo s kvantitativno raziskovalno metodo ugotavljali različne povezave med delinkventnimi mladostniki, njihovim čustvenim dogajanjem in družinskimi odnosi, v katerih ti mladostniki odraščajo. 3

14 1. DRUŽINA IN ODNOSI V NJEJ Sleherni človek si najbrž po svoje razlaga, kaj je, oziroma bi naj bilo značilno za družino, kako bi naj ta delovala, katere naloge bi naj izpolnjevala in kakšne vloge bi naj dodeljevala posameznim družinskim članom, ter kar je najpomembnejše, kakšni odnosi se med temi člani posamezne družine razvijajo. Ne moremo pa podati neke točne in enotne definicije družine, saj le ta nima splošnega ali simboličnega skupnega imenovalca, s katerim bi lahko operirali. Različni avtorji pomen družine ne opredeljujejo enotno, saj na splošno beseda 'družina' lahko v praksi označuje različne pojave. Opredelimo jo lahko kot biološko (dednost, reprodukcija), psihološko (čustva, mentalni vzorci), socialno (socializacija) in duhovno skupnost (duhovna povezanost, vrednote, mikro-kultura) dveh ali več ljudi, kjer pa je temelj skupno življenje, predanost in ljubezen (Žerovnik 1996, 12). V družinskem okolju se posameznik oblikuje, nastaja njegova identiteta, pridobiva si posamezne navade in prepričanja, ki so značilna za družino, v kateri odrašča. Pomembno je, da se med družinskimi člani oblikujejo temeljni odnosi. "Dobro delujoča" družina ima skupne cilje, in tisto "nekaj", kar družinske člane povezuje in združuje.»družina je vez, ki je temeljna za vse, tako v dobrem kot v slabem, kot potrditev ali zanikanje, naredi iz posameznika človeško osebo, to je bitje v odnosu.«(bajzek 1997, 93) Po Bajzeku (1997, 92 94) in po njegovem delu Od skupine k skupnosti, se družina pojmuje kot nek živ sistem, ki je nenehno v gibanju. Hkrati je ta sistem močno zapleten in razčlenjen na številne dele. Družinsko okolje je prostor, kjer se začnejo odnosi vsakega posameznika. Posameznik preko družine osebno in družbeno raste in se vzpenja od naravnih h kulturnim zakonitostim. V družini je temeljna»smiselnost sveta«in bivanja in vsebuje vse vidike življenja: biološke, psihološke, družbene, kulturne, ekonomske, pravne, politične, religiozne itd. Prav tako pa je v isti družini tudi ogromno družbenega, to so medosebni in strukturni odnosi. Sleherna družina piše svojo lastno zgodovino, je edinstvena in neponovljiva. Družinski člani so v vsaki družini povezani na poseben način, razvijejo različno navezanost, odnose in družinsko komunikacijo. Razvijajo tudi čisto edinstvene prvine vzgajanja in primarne socializacije. Na vse zgoraj 4

15 našteto pomembno vplivajo pretekle izkušnje družinskih članov ter njihove podedovane preddispozicije in seveda tudi okolje v katerem živijo. Družinska vzgoja (Žerovnik 1996, 17) je splet zavestnih in podzavestnih vplivov. Le-te otrok sprejema najprej v družini in od sorodstva, s odraščanjem pa posamezne vplive sprejme tudi v širši družbi. Za oblikovanje otrokove osebnosti je družinska vzgoja najpomembnejši vzgojni vpliv, ki je prvi in najtrdnejši. Drugi vzgojni vplivi so še ustanove ter sredstva obveščanja. 1.1 Sistemska družinska perspektiva in sociopsihološka opredelitev družine Različne smeri, kot so psihoanaliza, humanistična psihologija, simbolični interakcionizem..., pojmujejo družino, njene funkcije, naloge, vloge, vzgojo ter socializacijo nekoliko drugače in iz različnih zornih kotov. Posledično se tudi umestitve družine v širše okolje in v družbo, med vsemi temi različnimi smermi razlikujejo. Nas zanima predvsem teorija sistemov, ki družino pojmuje kot mikrosistem, kjer je družina označena predvsem s intimnimi odnosi in s čustveno energijo. Ta mikrosistem pa je hkrati vpet v širši kulturni sistem.»sistemska teorija družine trdi, da je družina živ socialno-ekonomski organizem ali sistem oziroma socialno-emocionalna organska celota podsistemov, ki so medsebojno povezani s sistemsko strukturo medsebojnih interakcij, ki jih določajo svojska pravila in vloge posameznega sistema družine.«(gostečnik 1997, 162) Prav tako Gostečnik (1998, 22) pravi, da je družinski sistem več kakor skupek njegovih delov, da ima vsak sistem svoje potrebe in svojo dinamiko, ki vključuje vse ostale dimenzije doživljanja, zaznavanja in sprejemanja. Čačinovič-Vogrinčič (1992, 85), ki družino prav tako pojmuje kot sistem, pravi da je le-ta v temelju sestavljen iz odnosov in komunikacije, ki povezuje družinske člane med seboj. Vsak posameznik v sistemu ima svojski odnos do 5

16 ostalih članov. Vsak član sistema ima svojo individualnost znotraj sistema in vsak član nosi v sebi del celotnega sistema. Vsak član je predstavnik celotne družine. Prilagodljiv, odprt, organiziran in večplasten sistem, ki mu pravimo tudi družina, je usmerjen k cilju homeostaze. Zato uporablja povratne informacije in stalnost ter strmi k temu, da je v sistemu vedno mogoča sprememba. Zakoni tega sistema so se oblikovali že davno v naši zgodovini, naši predniki so jih oblikovali na osnovi poskusov in zmot (Čačinovič-Vogrinčič 1992, 85). Kompan Erzarjeva (2003) govori o skriti moči družine. Ta skrita moč, ki se je posamezniki znotraj družine niti ne zavedajo, bistveno oblikuje njihovo življenje in življenje celotne družine in to na najgloblji notranjepsihični in medosebni ravni.»moč družine vedno prevlada nad posameznikom, saj je njegova temeljna psihična struktura prepletena in zgrajena v družinskem sistemu in njegovi zgodovini ter aktualnih odnosih, v kateih in ob katerih je posameznik odraščal in se izoblikoval na edinstven način.«(kompan Erzar 2003, 31) Tudi Winnicott pravi, da se posameznikova identiteta oblikuje in gradi v odnosu z drugimi posamezniki. Otrok je torej otrok le v razmerju do staršev. To pomeni, da je za vsak odnos in za rast tega odnosa bistvena kakovost odnosa, ne pa posameznik sam. To pa je tudi temeljna predpostavka relacijske teorije (Kompan Erzar 2001, 36). Na drugi strani sociopsihološka definicija družine pravi, da je družina sistem, katerega bistvena naloga je, da zbere skupaj različnost in edinstvenost posameznih družinskih članov. Družina tem članom omogoča, da se naučijo odgovornosti, se naučijo soočati s težavami in znajo sprejemati ter spoštovati drug drugega. Ob različnosti članov bo seveda prišlo do različnih trenj in v sistem družina se bo kmalu prikradla neizogibna konfliktnost. Zato se posamezniki v družini učijo ravnati s konflikti in sprejeti dejstvo, da je sistem družina konfliktna skupina. Hkrati je družina sistem, kjer posameznik zadovoljuje svoje potrebe. Naloga družine je, da posamezniku omogoča zadovoljevanje naslednjih dveh temeljnih potreb: 6

17 - potreba po avtonomiji - Posameznik si želi biti individuum, želi si, da bi se v raznolikosti posameznih družinskih članov izkazal kot samosvoj, želi si biti slišan; - potreba po povezanosti - Čeprav se posameznik želi izkazati kot posameznik, je njegova osnovna potreba tudi, da si želi biti umeščen v družino, z njo želi biti povezan ter čuti tudi dolžnost, da poskrbi za druge družinske člane (Satir 1995, 87). 1.2 Varne (funkcionalne) in ne-varne (disfunkcionalne) družine Družina bi naj vsakemu posameznemu članu zagotavljala zavetje in občutek varnosti. Ta varnost je njegova popotnica v svet, saj tako lahko tudi v širšem okolju varno vstopa v odnose, v njih deluje in se razvija kot individuum. Družina nam tudi omogoča ohranjati stabilne odnose, kjer lahko posameznik varno preizkuša nove vedenjske vzorce. Na kratko lahko rečemo, da je družina tista ključna postavka, ki odraščajočemu posamezniku omogoča prehajati iz družinskega v nova in širša okolja (Gomezel in Kobolt 2012, 327). Uletova (2002, 34) piše:»družina je imaginarij intimnosti, je socialna maternica.«to lahko prevedemo tako, da družinsko okolje deluje kot okolje maternice za dojenčka. Predstavlja varno zavetje in zatočišče za družinske člane, ko se v širšem svetu počuti osamljen in izgubljen. Mnogo raziskav piše o funkcionalnih oz. disfunkcionalnih vedenjskih vzorcih v družini. Med njimi raziskava Dinamika in funkcioniranje družine kot dejavnika tveganja za razvoj odvisnosti od psihoaktivnih snovi (Dular 2012, 256) pravi, da je funkcionalnost družine spremenljivka, ki je nepretrgana in se nikoli ne konča. Glavni kriterij po katerem razlikujemo funkcionalne družine od tistih manj funkcionalnih, je uspeh pri spoprijemanju s stresom. Stres je v današnji družbi skozi prisoten, zato je ključno kako ga v družini rešujemo (Catherall 1998). 7

18 Olson (2000) pravi, da se funkcionalne družine od nefunkcionalnih sicer razlikujejo v večih pogledih. Izpostavlja pa tri bistvene dimenzije, ki ločujejo funkcionalno od nefunkcionalne družine. Te so povezanost med družinskimi člani, prilagodljivost družinskih članov in dobra komunikacija med njimi. Poleg tega Olson še dodaja, da je za družino, ki bi naj funkcionalno delovala, bistveno, daje zelo prilagodljiva in prožna. Gomezel in Kobolt (2012, 328) poudarjata, da ni družine, v kateri je vse popolno in deluje brezhibno. Če je družina maksimalno funkcionalna, v njej prav tako kot v nefunkcionalni, prihaja do manjših ali večjih težav. Bistven je način premagovanja težav, saj je to ključna determinanta, ki vpliva na zdrav razvoj otroka. Nefunkcionalne družine se lahko približajo funkcionalnim, če zmanjšajo intenzivnost težav in izboljšajo strategije reševanja problemov. Zmanjšati morajo tudi probleme, ki v manj funkcionalnih družinah pogosto pripeljejo do kriznih ali travmatskih dogodkov. 1.3 Družina z mladostnikom»družina je prostor izgradnje otrokovih identitetnih temeljev, saj otrok iz simbiotičnega razmerja z materjo vstopa v svet ostalih primarnih družinskih članov, očeta, sorojencev in razširjene družine, kar omogoča preizkušanje korakov v naraščajočo avtonomnost. Zato je tako zelo pomembno, kakšni so ti odnosi.«(gomezel in Kobolt 2012, 327) Tudi Lulik-Peternel (1977, 87) meni, da je družina tista, ki za vsakega izmed nas pomeni prvo življenjsko okolje. Neglede na to, kakšno obliko ima, v njej prav sleherni otrok dobi prve življenske izkušnje za kolektivno življenje, prve delovne navade ter čustveno odzivnost. Vse to pa je nujno potrebno in osnovno za oblikovanje zdrave osebnosti. Dorothy Law Nolte (2000) je v knjigi Otroci so podoba svojih staršev zapisala pesem, ki še kako drži:»če otroci doživljajo grajanje, se naučijo obsojati. Če otroci doživljajo sovražnost, se naučijo nasilnosti. Če otroci doživljajo strah, se naučijo biti zaskrbljeni. Če otroci doživljajo pomilovanje, se naučijo smiliti samemu sebi. 8

19 Če otroci doživljajo zasmehovanje, postanejo zaprti vase. Če otroci doživljajo ljubosumje, se naučijo zavisti. Če otroci doživljajo sramoto, se naučijo prevzemati krivdo. Če otroci doživljajo spodbudo, se naučijo samozavesti. Če otroci doživljajo strpnost, se naučijo potrpežljivosti. Če otroci doživljajo pohvalo, se naučijo ceniti sebe in druge. Če otroci doživljajo sprejemanje, se naučijo ljubiti. Če otroci doživljajo odobravanje, se naučijo imeti radi sebe. Če otroci doživljajo priznanje, se naučijo postavljati cilje. Če otroci živijo tako, da delijo z drugimi, se naučijo velikodušnosti. Če otroci doživljajo iskrenost, se naučijo resnicoljubnosti. Če otroci doživljajo poštenost, se naučijo biti pravični. Če otroci doživljajo prijaznost in pozornost, se naučijo spoštovanja. Če se otroci počutijo varne, se naučijo zaupati vase in v ljudi okrog sebe. Če otroci doživljajo prijateljstvo, se naučijo, da je svet prijeten kraj za življenje.«(nolte 2000, 6) Otrok se vsega nauči v družini, od najbolj temeljnih in primarnih stvari, do zapletenih čustvenih stanj. Starši so za njih kot ogledalo, otroci jih opazujejo, spremljajo in posnemajo v svojih vedenjih. Največ poskrkajo vase v času zgodnjega otroštva, v času odraščanja in mladostništva pa družina in najožje okolje nista več najpomembnejši vir, iz katerega mladostnik črpa glavne smernice in značilnosti in tudi odklone svojega vedenja, v stik prihaja s širšim socialnim okoljem in posledično tudi od tam črpa vzorce vedenja in stile, ki jih lahko posnema in povzema (Žmuc-Tomori 1977, 74).»Naloga družinskega sistema ob prehodu otrok v adolescenco je v prvi vrsti povečati fleksibilnost sistema, saj že sama starost otrok in starejših generacij narekuje, da se med njimi spletejo dovolj odrasle in specifične vezi. Konkretno bi to pomenilo, da bodo starši dovoljevali adolescentu, da odhaja iz družine in se vanjo vrača.«(kompan Erzar 2003, 136) Potrebno je iti v korak s časom, spremeniti navade, prilagoditi želje in se nasploh prilagajati novim okoliščinam, ki v družinskem sistemu prihajajo na plano. Družina z 9

20 mladostnikom vsekakor ni več ista kot je bila takrat, ko so bili otroci mlajši. Mladostnik odhaja v svet, a vseeno se vrača v zavetje varnega doma, kamor iz širših okolij in družbe prinaša nove usmeritve in navdihe, spreminjajo se želje in navade. Sedaj je v družini potrebno še več razumevanja, empatije ter poslušnosti. Mladostnik se bo srečal z marsičem, želel preizkusiti marsikatero novo stvar in pomembno je, da ga starši ne zavirajo pri vsem, tudi če mislijo, da ga bo kakšna odločitev prizadela ali za kaj prikrajšala. Take izkušnje so za njega izrednega pomena, skozi njih dozoreva in odrašča, opazi kaj je dobro in kaj malo manj dobro ali slabo, ampak ob vsem tem preizkušanju ve, da mu nekdo stoji ob strani in mu želi le najboljše Dejavniki tveganja za razvoj prestopništva v družini z mladostnikom Ni dvoma, da družina pomembno vpliva na otrokov osebnostni razvoj. Prek svoje zapletene dinamike pravzaprav vpliva na vedenje vseh svojih članov. Hkrati tudi vsak posamezni član s svojo osebnostjo v družinski sistem prinaša drugačnost in po svoje oblikuje, usmerja in utrjuje družinske odnose ter dogajanja. Vse to kar posameznik iz svojega družinskega sistema prinese, se pomembno zrcali v širšem socialnem prostoru, v širši družbi, kjer se razgalijo družinski odnosi (Žmuc-Tomori 2000, 98). V nadaljevanju Žmuc-Tomori našteva naloge, ki bi jih naj izpolnjevala družina tekom socializacije svojih otrok. Te so odločilne pri vstopu posameznika v širše okolje in so naslednje: posameznik si ob odnosih v družini razvija občutek lastne vrednosti, preko odnosov s družinskimi člani se uči odnosov do avtoritet ter sposobnosti premagovati stres. Uči se tudi socialnih spretnosti, poleg tega pa si v družini izoblikuje svoj lasten vrednostni sistem. Le-ta nam lahko nezavedno pokaže, kakšni so odnosi v družini, saj posameznik preko njega usmerja motive, vedenja in ravnanja. Mladoletniško prestopništvo je lahko znamenje, da je družina odpovedovala pri kateremkoli upravljanju svojih nalog, a največkrat je prestopništvo povezano z nefunkcionalnostjo družinskega sistema, ki je hkrati povezano z dodatnimi dejavniki tveganja. Prestopniki se razvijejo še posebej v okoljih, ki je ekonomsko in kulturno ter socialno prikrajšano. Življenje družine in odraščajočega otroka je v takšnih okoljih še posebej tvegano, nekaj k tveganosti doda neugodna otrokova konstitucija, največji dejavnik tveganja pa je za mladostnika neustrezen odnos s starši. Gostečnik (1999, 69) pravi, da na mladostnika bistveno negativno vpliva vsedopuščajoča vzgoja in razvajanje, prepuščanje 10

21 mladostnika samemu sebi ter agresivno vedenje staršev do mladostnika. Tako vedenje mladostnika poniža in razvrednoti, kar pa je sedaj v njegovi dobi izgradnje samopodobe še kako bistveno. Mladostniki so tudi največkrat nosilci nerazrešenih starševskih konfliktov in njihovih čustvenih zapletov. Potlačena in jezna čustva staršev se tako silovito izražajo v neprimernem vedenju mladostnika, ta pa niti ne ve, zakaj je stalno jezen, vznemirjen in razburjen. V takih družinskih vzorcih, kjer naprimer vlada alkoholizem, čustvena hladnost in pretiran nadzor ali druga zastrašujoča čustvena stanja, ki jih še čustveno nestabilen mladostnik ne more sam od sebe obvladovati, se razvijajo vedenjsko ali/in čustveno moteni mladostniki (Gostečnik 1999, 282). Že temeljna raziskava s tega področja, ki sta jo leta 1950 izvedla Sheldon in Eleonor Glueck, ugotavlja, kako pomembno je čustveno ozračje v družinskem sistemu. Avtorja sta ugotavljala, da so disocialni otroci pogosteje odraščali v družinah, kjer je primanjkovalo razumevanja ter ljubezni in ni bilo dovolj stabilnosti ter moralne trdnosti. Tudi po rezultatih raziskave, ki jo je izvedel Inštitut za kriminologijo v Ljubljani, so delinkventni otroci pogosto iz družin z večimi otroci. V takih družinah je več fizičnega kaznovanja, odnosi med družinskimi člani pa so pogosteje hladni in brezbrižni. Novejše raziskave iščejo vzroke predvsem v luči družinske dinamike. Bistvene težave družine se dogajajo zaradi njene čustvene nestabilnosti, zato bi lahko na splošno zaključili, da so prestopniški otroci prikrajšani za ljubezen staršev. Pri tem pa ni v ospredju posameznikotrok, pač pa družina, ki kot celota ne deluje funkcionalno. Nikoli ne moremo trditi, da je posameznik kriv za nastalo situacijo, vedno je za tem motenost celotne družine. Ta motenost pa se bo pokazala pri tistem članu, ki je najšibkejši člen sistema ali tako imenovan grešni kozel (Vodopivec-Glonar 1987, 65 66). 11

22 2. MLADOSTNIŠTVO IN MLADOLETNIŠKO PRESTOPNIŠTVO (DELINKVENCA) 2.1 Mladostništvo To je razvojno obdobje (Zupančič 2009, 511), ki se začenja s predpuberteto, nadaljuje v puberteto (3. triada OŠ), in nato razvije v srednjo (srednja šola) ter kasneje še v pozno adolescenco (fakulteta). V tem obdobju se odvija pospešen telesni razvoj, razvija se pa tudi reproduktivna zrelost. Uveljavljajo se številne meje mladostništva, zgornja in spodnja, vendar se vse med seboj kronološko razlikujejo (sociologija, psihologija, pravo; vsaka določa svojo merilo kdaj se začne in kdaj konča mladostništvo). Najbolj uveljavljena delitev je na: zgodnje mladostništvo (do 14. leta) srednje mladostništvo (do 17. leta) in pozno mladostništvo (do leta) Glavne razvojne naloge tega obdobja so (Havighurst 1972): Prilagoditev na telesne spremembe, ki so vse hitrejše (sprejemanje teh sprememb in sprejemanja zunanjega videza). Mladostnik osvaja svet, pri tem pa se srečuje s svojimi lastnimi čustvi. Osamosvojiti se mora od družine in delovati kot posameznik. Ker se razvija tudi spolno, je to čas ko oblikuje svojo lastno socialno spolno vlogo. Vse več se druži z vrstniki in z njimi oblikuje nove socialne odnose (razvoj socialnih spretnosti, sodelovalno vedenje in stabilni vrstniški odnosi). Mladostnik v družbi vedno bolj nastopa kot individuum, zato mora razviti socialno odgovorno vedenje (pretehtati mora, katere družbene vrednote so 12

23 pomembne in se zanje zavzemati, prav tako se mora naučiti prevzemati odgovornost za svoja dejanja). Kmalu bo nastopil čas zrelosti, zato se mladostnik intenzivno pripravlja na poklicno delo. V tem času se pripravlja tudi na življenje v dvoje ter na starševstvo (razvoj socialnih spretnosti v interakcijah s nasprotnim spolom, spoznavanje različnih vidikov partnerkega življenja). Ker ne nastopa več v okviru družine, pač pa kot posameznik, je to obdobje, ko si oblikuje svojo lestvico vrednot (opredeli se za določene vrednote in deluje v skladu z njimi). Ko pomislimo na mladostništvo, nas najprej prešine misel, da je to obdobje predvsem problematično. Mladi človek nasprotuje avtoritetam, intenzivno in nenadzorovano izraža čustva, pogosto je spremenljivega razpoloženja, nenehno se spreminjajo tudi njegova stališča in vedenja. Klešeta se njegova identiteta in samopodoba, zato rečemo tudi, da je to zadnje obdobje pred rojstvom civiliziranega človeka. Ampak, zakaj je to obdobje tako problematično in težavno? Na to vprašanje obstaja več razlag; Freud in njegova psihoanalitična razlaga pravi, da je to stopnja preboja spolnih impulzov in vse večja potreba po razrešitvi ojdipovega kompleksa v smeri večje neodvisnosti od staršev. Kulturna antropologija meni, da je to zaradi razkoraka med tradicionalno in industrijsko družbo. Sodobne razlage pa vse bolj zagovarjajo dejstvo, da mladostniki sploh niso tako zelo problematični, ampak so dobro prilagojeni in je njihovo vsakodnevno delovanje minimalno prizadeto zaradi domnevne relativne psihološke nezmožnosti (Zupančič 2004, ). Sodobni relacijski teoretiki zagovarjajo velik pomen odnosov v družini in tako tudi pomen odnosov med starši in njihovimi mladostniki. Slovenski zakonski in družinski terapevt Christian Gostečnik (1999, 19) mladostnike opredeli takole:»mladostniki so mladi ljudje, ki se poslavljajo od varnega, udobnega otroštva. Spogledujejo se z odraslostjo, ki je zanje izziv, saj jim prinaša več svobode, česar pa se hkrati bojijo in veselijo.«v tem razvojnem obdobju se naenkrat znajdejo razpete med družino in vrstnike, družina jim postaja preozka, želijo si drugačnosti, novih izkušenj, novih odnosov. A družina bi naj mladostniku ostala varen kraj, kamor se le-ta vedno znova 13

24 vrača; v družini bi se naj tem "iskajočim" nudilo razumevanje, toplina, sprejetost in pripadnost. Družina je mladostniku model življenja in pomembno je, kakšni so odnosi v tej družini. Mladostništvo je čas, ko mladi človek te modele življenja ponese v svet, v svoje širše odnose. V veliko oporo mladostniku je ustrezen odnos s starši, zaželjeno je, da so mladostniki in starši v stalnem sodelovanju, da gre med njimi za odgovoren odnos. Gostečnik (1999, 31) pravi, da je za odgovoren odnos potrebno: - starševska ljubezen do mladostnika, - čas, ki si ga starši vzamejo za njih, - da starše njihovi mladostniki vedno zanimajo, - da starši poznajo sebe, in se znajo obvladovati, - da starši poznajo obdobje mladostništva in njegove potrebe. Mladostniki si želijo, da jih starši zaščitijo, ter jim postavljajo meje, za njih pa je pomembno tudi, da lahko s starši spregovorijo o njihovih stiskah. Vse to pripomore, da mladostniki rastejo k odgovornosti. Kaj pa se zgodi, če mladostnik nima možnosti dobrih odnosov s starši? Brezina (1998, 80) pravi, da največ vrat v prestopništvo odpirajo slabi odnosi med otroci in starši. Če starši slabo ravnajo z otroki, se zmanjšuje navezanost otrok na starše in otrok tako postane brez tesnih socialnih vezi s starši. Ker s starši ni tako zelo povezan, se le-ti za njegovo prestopniško vedenje ne zanimajo toliko. Medtem se otroci, ki imajo s starši dobre odnose, bojijo njihovega obsojanja in se zato redkeje prestopniško vedejo. Starši, ki slabo vzgajajo svoje otroke jim odkrito sporočajo, da je čustva sovražnosti in prezira do drugih, normalno in sprejemljivo izražati. Dajejo jim vzorec, da je želje in interese drugih potrebno ignorirati. Poleg tega v svojih otrocih pogosto povzročajo močna negativna čustva, kot so jeza in sovraštvo. Ta lahko otroka nezavedno dobesedno vzpodbujajo k želji po maščevanju, nasilništvu, tatvinam ali vandalizmu. Socialna vez med starši in mladostniki - odnos - je edina pot, ki starše v tem vihravem obdobju pripelje do njihovega mladostnika; pomembno je, da med njimi poteka komunikacija, ki pa je edini način, da si med seboj sporočijo svoje misli, doživetja in občutke. Način komunikacije ponavadi odraža odnos med starši in mladostniki. Če gre za jasna, neposredna in iskrena sporočila, ki hkrati sporočajo 14

25 občutke na obeh straneh, če starši aktivno poslušajo, spodbujajo in pohvalijo svojega mladostnika, je to nedvomno pot k uspešnemu odnosu. 2.2 Psihosocialni razvoj v mladostništvu V mladostništvu se intenzivno razvija duševnost otroka in v njegovem začetnem obdobju se razvoj duševnosti prekriva z aktivnim telesnim zorenjem. Na delu so številne hormonske spremembe, avtonomni živčni sistem je postal zelo labilen in njegova odzivnost je zelo nepredvidljiva. Vse to in zraven še druge telesne spremembe, ki se dogajajo, se na mladostniku odražajo kot zelo spremenljivo in težko obvladljivo čustvovanje. Tudi njegova razpoloženjska stanja so zelo dinamična, mladostnik preskakuje iz enega stanja v drugo. Vse to pa težko kroti, usmerja in prilagaja v stvarni svet. Zelo nepredvidljivo je tudi njegovo usklajevanje z okoljem, zato pogosteje in izraziteje odraža čustvena stanja, manj pa razumsko presojo. Pogosto občuti tesnobo in neugodno občutje notranje praznine, vendar preprosto ne zna (ni naučen) počakati, da bi se ti afekti na dolgi rok učinkovitejše reševali. Te občutke praznine mora preprosto takoj zapolniti, zato se odziva bliskovito hitro in neposredno in tako zapade v konflikte s vsemi okrog sebe (Žmuc-Tomori 2000, 92). V obdobju adolescence prihaja do psihosocialne krize, adolescent išče sam sebe in to na različnih področjih, sooča se s svojim naraščujočim spolnim nagonom, njegova prihodnost je vedno bolj negotova. Odločati se mora za poklic; reformirajo se njegovi odnosi s sorojenci, z vrstniki, s starši in z drugimi odraslimi; zanimati ga začnejo osebe nasprotnega spola, pojavijo se prve ljubezni. V tem obdobju se začne vsega tega vse bolj zavedati in na trenutke se lahko čuti negotovega in zmedenega (Zupančič 2004, 548). "Njegova naloga" je, da izoblikuje svojo lastno identiteto, tako spolno kot poklicno, opredeljuje cilje, vrednote ter prepričanja. V novih socialnih stikih dobiva nova spoznanja in spretnosti, kjer lahko preizkuša sam sebe v različnih vlogah. Zato je v tem obdobju značilno iskanje ljudi, vzrokov, načinov, ki bi jim naj mladi človek sledil. Pomembna razvojna naloga (Horvat in Magajna, 1987) je oblikovanje intimnih odnosov z vrstniki; ti odnosi postanejo zrelejši. Z njimi mladostnik preživi veliko prostega časa, 15

26 med njimi so dokaj intimne vezi, ki temeljijo na vzajemni privlačnosti med člani. Tudi prijateljstva so sedaj bolj intenzivna in intimna, mladostniki so se pripravljeni spreminjati, prilagajati, bolj so odprti, med seboj si zaupajo in se samorazkrivajo. Pojavljati se začnejo zaljubljenost in prve izkušnje partnerskih odnosov. Avtorja izpostavljata predvsem rezultate teh spremenjenih odnosov, pravita, da se mladostniki med seboj bolje odobravajo in sprejemajo. Kot smo že omenili, je vseeno v tem času bistven družinski sistem, ki postane prožen in prilagodljiv za potrebe mladostnika. In najpomembnejša razvojna naloga mladostništva je osamosvajanje od staršev (Zupančič in Svetina 2004, 589). Potrebno je, da tudi družinski sistem sam prehaja skozi različna razvojna obdobja. Iti mora skozi spremenjeno doživljanje družinskih članov, skozi krize in stiske, ki jih družinski člani doživljajo ob prehodih v druga obdobja. Odnosi sedaj postajajo manj strukturirani, mladostniki imajo v odnosu do staršev včasih vlogo odraslega, včasih od staršev pričakujejo vlogo partnerja, včasih vlogo starša. Odnosi postajajo torej ambivalentni, vse pogostejši so dogovori med njimi, predvsem glede svobodnega odločanja in odgovornosti; vse pogostejše je tudi sodelovanje otrok pri oblikovanju družinskih dogovorov. Tudi način avtoritete staršev se začne spreminjati, starši začnejo spoštovati željo otroka po zasebnosti; vse bolj postajajo svetovalci svojim otrokom, na nekaterih področjih pa še zadržijo položaj avtoritete. Pri avtoriteti verjetno nastane največ konfliktov, mladostniki in starši različno razumejo smiselnost in meje avtoritete. V mladostništvu so znane naslednje faze osamosvajanja od staršev (4 faze individualizacije) (Josselyn, 1971): 1. Diferenciacija mladostnika od staršev 2. Prakticiranje samostojnosti 3. Ponovno približevanje 4. Ustalitev odnosov med starši in mladostniki Pomembno je, kako se na vse razvojne spremembe in na proces osamosvajanja odzivajo starši, saj s svojim vedenjem najbolje izražajo mladostniku, kako se vesti in odzivati. Preko svojega vedenja mladostniku sporočajo, kaj je prav in kaj narobe. Čeprav se ne zdi tako, mladostnik opazuje svoje starše in vidi njihova stališča, vrednote in mnenja. 16

27 V razvojno psihološki literaturi (Zupančič 2009, 145), so starševska vedenja, ki se nanašajo na mladostnikovo socializacijo, opredeljena v dveh temeljnih dimenzijah; to je opora in nadzor. Opora je tista dimenzija, ki mladostniku nudi oporo ob njegovem vstopanju v svet. Ob opori staršev se počuti sprejetega in upoštevanega, opora mu zagotavlja ugodje in varnost. Dimenzije le-te so toplina, nega, odzivnost, naklonjenost in vse so med seboj tesno povezane. Na drugi strani pa nadzor po eni strani lahko opredelimo kot uveljavljanje moči (kaznovanje, odtegnitev privilegijev,...) in restriktivnosti (strogost, postavljanje ozkih mej,...), po drugi pa v smislu zahtevnosti do mladostnika (pojasnjevanje postavljenih pravil, navajanje razlogov za zaželeno vedenje). 2.3 Razvoj identitete v mladostništvu Preko identitete, kot jo je opredelil Erikson (1968), posameznik organizira vse pretekle in sedanje identifikacije, značilnosti, želje in usmeritev. Predvideva in verjame, da ga vse to predstavlja, takšnega kot v resnici je. V identiteto je vključeno tudi razumevanje samega sebe, naše usmeritve do drugih ljudi in do dogodkov, ki se v našem življenju odvijajo. Identiteta se oblikuje s tem, kako posemeznik nastopa v svetu in s tem kakšen se prikazuje ljudem okoli sebe. Preko lastnega nastopa namreč pokaže, kdo je in kaj ceni, opredeli se glede svojih ciljev in usmeritev. Pokaže tudi, kaj mu je za njegovo življenje pomembno ter predstavi način, kako bo zastavljene cilje uresničil. Identiteta in njen razvoj ter z njo povezana identitetna kriza je ena izmed najbolj izstopajočih značilnosti mladostništva in tudi bistvena razvojna naloga tega obdobja. Mladostnik mora preizkušati različne vloge, da bi odkril tisto, kar je in kar mu ustreza; ob vsem tem pa se mora spraševati, katera vloga je tista, ki najbolje izraža njegov pravi jaz. Identiteta se namreč ne izoblikuje iz ničesar, potrebne so predkomponente, izmed katerih mladostnik išče, brusi in dodaja sestavine za svojo lastno identiteto (Zupančič 2004, ). 17

28 V obdobju mladostništva torej prihaja do neizogibajoče identitetne krize, do zmedenosti. V iskanju samega sebe, mladostnik pogosto izgubi voljo do življenja in tudi samega sebe. Njegovo izgubljenost poglabljajo tudi hitra fiziča rast in nezadržni čustveni impulzi, saj ga predstavijo v čisto drugačni luči kot on sam je. Sam sebe ne bi nikoli tako predstavil, zato mu je v okolici nerodno in pogosto ima občutek, da ji ne ustreza. Vse to torej usodno vpliva na njegovo socialno področje, počuti se nesprejetega in nerazumljenega (Poljšak Škraban 2004, 41). V nadaljevanju Poljšak Škraban (2004, 41) navaja Eriksona. Ta je veliko raziskoval in pisal o identiteti ter razvoju osebnosti. Razvil je stopenjsko teorijo o osebnostnem psihosocialnem razvoju in v njej poskušal povezati otrokov telesni in socialni razvoj z Freudovo teorijo psihoseksualnega razvoja. Najbolj je poudarjal razvoj posameznikovega jaza in njegovo identiteto. Menil je, da spremembe osebnosti, ki se v življenju odvijajo, vsakega mladostnika srečajo z identitetno krizo, v kateri se pojavljajo naslednji razvojni konflikti: - časovna perspektiva nasproti časovni zmedenosti, - gotovost vase nasproti negotovosti vase, - preizkušanje različnih vlog nasproti preizkušanju ene same vloge, - učenje nasproti delovni ohromelosti, - namesto biseksualne zmedenosti prihaja do seksualne polarizacije, - razvije se ustrezen odnos do avtoritet, medtem ko je bil mladostnik do sedaj v odnosu do avtoritet zelo zmeden, - mladostnik oblikuje svoj avtonomni vrednostni sistem, do sedaj je bil glede tega v popolni zmedenosti. 2.4 Moralni razvoj v mladostništvu Morala nam daje prepričanje o tem, kaj je z družbenega in s človekovega vidika dobro ali slabo oziroma pravilno ali napačno. Morala nam daje možnost, da spoznamo kakšni so naši življenski ideali in kakšni principi bi naj veljali v odnosu z drugimi ljudmi. Če posameznik in družba želita preživeti je nujno, da se izoblikujejo neka pravila in 18

29 standardi o odnosih med ljudmi. Tako se namreč določi, katera vedenja so dobra in zaželjena, katera nezaželjena in katera prepovedana. Lahko rečemo, da ima moralnost pomembne funkcije v družbi, na eni strani pomaga regulirati socialne odnose, na drugi pa posameznikom nudi orientacijo za delovanje v kulturi, kateri pripada (Lefrancois 1990). Skalar (1987, 15) govori o moralnem razvoju in pravi, da gre pri tem za razvijanje posameznikovega moralnega presojanja. Ko je otrok še majhen in še nima razvitih moralnih načel, ta povzema od svojih staršev, v kasnejši socializaciji pa tudi od drugih odraslih, s katerimi je v stiku. Ta pravila tekom socializacije otrok ponotranji (ponotranjenje je vgraditev nečesa zunanjega v notranjo psihično strukturo). Vendar je to ponotranjenje selektivno, saj otrok ne posrka vsega, ampak na podlagi lastnega razmišljanja, mnenja in izkušenj nekatera pravila vzame za svoja, druga pobrusi in prilagodi, spet tretja pa čisto zavrne. Skozi socializacijo si tako mladostnik razvije svojo lestvico moralnega presojanja. Te norme sčasoma postanejo sestavni del njegove osebnosti in postanejo njegova prepričanja, lahko bi jih poimenovali tudi notranji regulator njegovemu vedenju. Vendar je pomembno, da ima otrok vse tri komponente za razvoj svoje moralne zavesti: intelektualno (razume in ve kaj je prav/narobe, kaj dobro/slabo), čustveno (doživlja zadovoljstvo ob vedenju, ki je skladno z normami/doživlja nelagodnost ob vedenju, ki ni v skladu z normami) in voljno (pripravljenost posameznika, da se obnaša v skladu s spoznanji in s čustvenimi naravnanostmi). Moralni teoretik Kohlberg (Zupančič 1997, 97) je opredelil šest osnovnih stopenj moralnega razvoja. Začne se z obdobjem otroštva in s predkonvencialnim nivojem moralnega presojanja (usmerjenost k poslušnosti in h kazni), ter se nadaljuje v mladostništvu s konvencionalnim nivojem. V srednjem mladostništvu sledi moralno presojanje postkonvencionalnega nivoja. Tretja stopnja se v prenesenem pomenu imenuje usmerjenost k dobremu dečku, kar pomeni, da se želi posameznik ujemati z drugimi. Četrta stopnja je stopnja usmerjenosti k zakonitostim in k redu. Sledi postkonvencionalni nivo moralnega presojanja in z njim peta stopnja, tj. usmerjenost k legalnemu dogovoru. Nazadnje je opredeljena še usmerjenost k univerzalnemu etičnemu principu ali šesta stopnja. 19

30 Zupančič Maja (1992) je raziskovala potek stopenj moralnega razvoja po Kohlbergu. Raziskavo je opravljala na slovenskih mladostnikih in potrdila Kohlbergovo teorijo. V njej ugotavlja, da starejši kot so mladostniki, manj se ravnajo po načelu zadovoljevanja svojih potreb s starostjo v povprečju upada sklepanje po načelu zadovoljevanja potreb. Mlajši mladostniki že razumejo relativizem vrednot, ne pa še univerzalnosti in vzajemnosti moralnih načel. Kasneje v mladostništvu začne prevladovati naslednja, četrta stopnja, in sicer usmerjenost k zakonitostim in k redu, mlajši odrasli pa so na peti stopnji usmerjeni k legalnemu dogovoru in univerzalnemu etičnemu principu. Delinkventnost pomeni kršenje moralnih norm, pomeni vedenje, uperjeno proti veljavnim družbenim normam in vrednotam družbe. Zakaj sploh pride do prestopniškega vedenja, ko pa se v vsakem posamezniku razvije moralna zavest? Res se v vsakem posamezniku razvija moralna zavest, vendar ima vsak posameznik različne preddispozicije za vedenje, ki ga izoblikuje. Nanj vplivajo njegove osebnostne značilnosti, lahko ga zaznamuje pubertetna kriza, a še najbolj pomembni so dejavniki socialnega okolja (družina, šola, soseska,...), ki so za mladostnika blagodejni ali pa po drugi strani vir frustracij in konfliktov (Skalar 1987, 13). August Aichhorn (1935), znan avstrijski psihiater in specialist za mladinsko kriminologijo, je mladoletne prestopnike razdelil v tri skupine: 1. Prestopniki, ki se ne zavedajo, kaj je prav in kaj ne. V družini niso dobili nobenih informacij o moralnosti, posledično nimajo izoblikovane svoje lestvice moralnih vrednot. Njihovo vedenje, zato pogosto odstopa od pričakovanj okolja. Sem bi lahko uvrstili mladostnike z umskim primanjkljajem in pa tiste, ki so odraščali v subkulturnih okoljih, v katerih jim starši niso posredovali moralnih norm. Aichhorn takim mladostnikom svetuje pedagoške posege, npr. poučevanje. 2. Prestopniki, ki sicer poznajo moralna pravila, vendar ne morejo ravnati v skladu z njimi. Tem mladostnikom manjka volje, imajo šibek ego, ne zmorejo jasno izražati svojih želja in ne znajo braniti svojih stališč. Nikoli ne morejo rečti ne, pogosto so negotovi in nikakor ne zaupajo v svoj prav. Če bi želeli spremeniti njihovo vedenje, bi po mnenju Aichhorna morali poseči po psihoterapevtskih posegih. 20

31 3. Tretji so mladoletni prestopniki, ki poznajo moralna pravila, a nočejo ravnati skladno s njimi. Ti mladostniki so jezni na ves svet in se sovražno vedejo do družbe. Zaradi te sovražnosti zavračajo družbene norme in vrednote. Njihovo vedenje izvira iz rane mladosti, iz neugodnih razvojnih pogojev in neustreznega ravnanja staršev. Prikrajšani so bili za tople odnose, zato so sedaj hladni in brezbrižni. Po mnenju Aichhorna bi taki mladostniki morali biti primerno kaznovani, da bi spremenili svoje vedenje (Skalar 1987, 18 31). 2.5 Čustveni razvoj v mladostništvu Mladostniki (Zupančič 2004, 546) izražajo vsa čustva kot so jih tudi prej v svojem razvoju. Ker pa imajo bolje razvite socialne in pa tudi spoznavne sposobnosti, je njihovo razumevanje in razlaganje lastnih čustev ter čustev drugih okrepljeno in učinkovitejše. Prav tako je učinkovitejše nadzorovanje doživljanja in izražanja čustev. Čustvovanje se torej iz otroštva v mladostništvo bistveno spremeni. Bolj je že podobno čustvovanju odraslih, a se od njih vseeno še nekoliko razlikuje. Čustva mladostnika so kratkotrajna, manj stabilna poleg tega se njegova razpoloženjska stanja zelo hitro menjavajo. V nekem trenutku je lahko popolnoma vzhičen in srečen, v naslednjem pa že izraža močna čustva žalosti. Ta nihanja so lahko neposredno povezana s situacijskimi spremembami, ki se pri mladostniku odvijajo; ali pa posredno zaradi hormonskih sprememb. Zaradi zdravih in naravnih sprememb v možganih se pojavijo bistvene lastnosti mladostništva. Te spremembe v možganih, ki so hkrati tudi nujne, povzročijo, da se v vsakem posameznem mladostniku izoblikujejo štiri lastnosti njegove psihe: iskanje novega, vključitev v družbo, povečan čustveni naboj in ustvarjalno raziskovanje. Pri tem povečan čustven naboj pomeni več volje do življenja, življenje je nabito z močnimi čustvi, z energijo in z vitalnostjo; mladostnik je razposajen in navdušen nad življenjem. Po drugi strani pa ta povečan čustveni naboj lahko pomeni tudi muhavost, impulzivnost in ekstremno odzivnost (Siegel 2014, 17 18). 21

32 Tri skupine čustev pri mladostnikih (Rice, 1998): Pozitivna čustva ali radostna stanja To so čustva, kot je veselje, zadovoljstvo, radost, naklonjenost, ljubezen; ta čustva v povprečju prevladujejo nad negativnimi. Mladostniki jih izražajo pogosteje v vrstniških krogih in manj v družinskem okolju. Izražajo jih v situacijah, ko se zavedajo, da jih imajo drugi radi, so jim naklonjeni, jih sprejemajo, odobravajo in spoštujejo. V tem obdobju mladostniki prvič doživljajo čustva zaljubljenosti, do vrstnikov nasprotnega spola izražajo močna pozitivna čustva. Stanja zavrtosti Strah, zaskrbljenost, anksioznost, žalost, zadrega, krivda, gnus. Večina teh čustev izvira iz otroštva, s starostjo pa se sedaj spreminja njihova vsebina in način spoprijemanja s temi čustvi. Mladostnika je strah drugih stvari kot otroka, pojavita se zaskrbljenost in anksioznost glede določenih stvari in situacij. Mladostnik razmišlja o prihodnosti, zamišlja si scenarije in situacije za naprej in tu se pojavita zaskrbljenost in anksioznost. Tako kot ga hitro prevzame veselje, ga hitro prevzame tudi žalost; zaradi novih situacij, ki jih ne pozna, ga je pogosto sram in čuti zadrego. Sovražna stanja To so čustva, ki jih mladostnik izraža v čustveno manj stabilnih odnosih. Izraža sovraštvo, jezo, ljubosumje in prezir. Mladostniki jih izražajo v različnih oblikah, kot pretepanje, preklinjanje, prepiranje, samopoškodovanje, razdražljivost, besedna ali fizična agresija. V tem njihovem ranljivem obdobju se razjezijo na marsikaj, najpogosteje pa so dražljaji, ki njihovo jezo izzovejo, socialne narave. Razjezi jih kritika, zavračanje, poniževanje, osramotitev. Lahko pa da je izvor jeze čisto nekje drugje, in mladostnika razjezi že slaba ocena v šoli, slabo vreme, itd. Z mladostnike je značilno, da zelo hitro koga zasovražijo, za kar niti ne potrebujejo nekih tehtnih razlogov. Tudi ljubosumje hitro razvijejo, ljubosumni so lahko na prijatelje, sosede, vrstnike, ki imajo nekaj česar sami nimajo. 22

33 2.6. Tvegano vedenje v adolescenci Po mnenju nekaterih raziskovalcev (Hinton idr. 2003, 168), se predpogoji prestopniškega vedenja in obnašanja zgodijo že pred adolescenco. V svojih študijah ključne faktorje navajajo na treh stopnjah: Posameznik - slabši učni uspeh in odnos z vrstniki Družina - navezanost na starše in družino je slaba, starši so nespretni za usmerjanje svojega otroka, ne pokažejo mu kako učinkovito reševati težave. Skupnost/družba - negativni vplivi, ki prihajajo s strani družbe, predvsem s strani vrstnikov. Adolescenca (Žmuc-Tomori 1998, 5 7) je obdobje zbiranja izkušenj, učenja, poizkusov in zmot, je prepletanje progresivnih in regresivnih procesov. Zaradi vsega novega in velikih pričakovanj, ki jih imajo drugi do mladostnika, se le-ti odzivajo s večjo anksioznostjo kot sicer. Pogosto razvijejo neprimerne obrambne mehanizme in se zatekajo v skupine vrstnikov. Poleg tega jim pri prilagajanju na vse novosti, ni v pomoč niti integracija čustev. Ta so namreč nesorazmerna, v mladostniku se pojavlja zmeda med biološkimi procesi in dinamiko razvoja čustev. V obdobju mladostništva poteka tudi psihološko osamosvajanje od staršev, saj je to obdobje, v katerem se tako mladostniki kot njihovi starši soočajo s separacijo in preoblikovanjem medosebnih odnosov. V tem obdobju poraste tudi pogostost in intenzivnost konfliktov med njimi, bolj se začnejo izražati tudi negativna čustva, ki se povezujejo z naraščujočim psihološkim in fizičnim oddaljevanjem med starši in mladostniki (Zupančič 2009, 147). Prav zato je tako pomembno, da se družinski sistem v tem obdobju začne fleksibilno prilagajati na nova okolja in nova doživetja, ki jih bo v zvezi z adolescentom deležen. Če družina te fleksibilnosti v tem obdobju ni sposobna nuditi, se kaj hitro lahko zgodi, da se pojavijo različni simptomi, ki kažejo na tvegano vedenje adolescenta. Družina je na nek način ustavljena v času brez sprememb, čeprav bi v tem času prav spremembe 23

34 bile nujno potrebne. Adolescent v takem okolju ne more razvijati svoje avtonomije, zato lahko pride do raznih izkrivljenih oblik vedenja. Poleg družinske nefleksibilnosti pa seveda obstajajo še številni drugi dejavniki, ki prav tako povečujejo pripravljenost za tvegano vedenje (Žmuc-Tomori 1998, 5 7): "odraščanje v disfunkcionalni družini in slabi odnosi s starši (brezbrižnost, odtujenost, konfliktnost, neustrezna vzgojna sporočila..) družba vrstnikov, ki goji tvegano vedenje (subkulturne, obrobne skupine mladih..) šolska neuspešnost in pomanjkanje možnosti za konstruktivno uveljavitev večja osebna ranljivost (nizko samospoštovanje, večja impulzivnost, težje obvladovanje impulzov, socialna negotovost, anksioznost...)" 2.7 Mladi in prestopništvo Mladostništvo kot razvojno obdobje prinaša spremembe tako na telesni in duševni ravni, prinaša dvome in stiske. Med čustvenimi potrebami je potrebno poudariti potrebo po osamosvajanju od staršev, ki nemalokrat prinaša nesoglasja ter konflikte v družini. Mladostniki, ki imajo težave v odraščanju ter se znajdejo v stiski, v tem obdobju najpogosteje izostajajo od pouka, pobegnejo od doma, se na vse možne načine upirajo avtoritetam, uživajo psihogene substance, izvršujejo razna kazniva dejanja. Zaradi vsega tega prihajajo v konflikt z zakonom in stanje vidijo bolj sovražno, kot morda v resnici je. Temu obdobju je zato potrebno namenjati posebno skrb, delati je potrebno na preventivi in že v mladostnikovem domačem okolju ustvarjati primerno čustveno klimo in tople odnose. Žal pa tega vsi mladostniki niso deležni, v prenekaterih družinah so odnosi skrivljeni in družina kot taka ni zmožna dati mladostniku kar potrebuje. Tukaj potem nastopi kurativa, ko je potrebno mladostniku, ki zaide v razne stiske, priskočiti na pomoč. Socialne institucije v teh primerih delo usmerjajo predvsem v to, da mladi 24

35 prestopniki pridobijo znanje, izkušnje in možnosti za spremembo svojih vzorcev vedenja. Na takšen način se vključijo v vrstniško okolje in v širšo družbo Lastnosti mladih prestopnikov Žmuc Tomori (2000, 104) našteva naslednje psihološke lastnosti mladoletnih prestopnikov: - Najznačilnejša lastnost mladih prestopnikov je izrazito nezadovoljujoča samopodoba in nizka raven samospoštovanja. Počutijo se nevredni, nesposobni in nemočni, ta občutja jih bolijo in so skrajno neprijetna. Ker mladostniki želijo te občutke preseči, posegajo po prestopniških vedenjih, saj jim to daje občutke moči in obvladovanja. - Velika potreba po sprejetosti v skupini vrstnikov; ponavadi se družijo skupaj posamezniki s podobnimi obrambnimi mehanizmi. - Prestopniki so slabše socialno zreli, posledično imajo oteženo razpoznavanje socialnih situacij in pogosto ne ravnajo ustrezno. Slabša socialna zrelost jim onemogoča tudi razvijanje primernih in socialnemu dogajanju prilagojenih, načinov vedenja. - Nesposobnost za prevzemanje odgovornosti (zaradi slabše socialne zreloti in negotovosti vase) za svoja dejanja. Najpogostejši odkloni vedenja so (Žmuc-Tomori 1977, 80): agresivnost - neprimerno vedenje in govor, neprestano kršenje pravil. Za tem grobim in neobzirnim vedenjem se neredko skriva občutek negotovosti, kar želi mladostnik prikriti. Navadno je agresivnost tudi posledica oziroma način izražanja neprijetnih občutkov. Ločimo: - verbalna agresivnost mladostnik vključi v svoj slovar nekatere kletvice, predvsem zaradi navad in splošnega povzemanja stila skupine. - fizična agresivnost v disocialnih ali delikventnih skupinah mladostnikov je fizična agresivnost pogosta in na njihovih lestvicah vrednot postane simbol za moč in sredstvo za nadvladanje okolja. 25

36 laganje mladostnikova najpogostejša oblika laži je delna resnica in uporablja jo vsakič, ko se želi izogniti kazni ali bi rad pridobil korist. Pogosto laže tudi zato, da bi se uveljavil. promiskuiteta pogosto menjavanje partnerjev za spolne odnose. V spolne odnose se brez čustev spušča mladostnik, ki se počuti samega, nesprejetega in neljubljenega. V takšnih odnosih ponavlja vedno take vzorce vedenja, da ostanejo ti odnosi emocionalno prazni. kraja prisvajanje tuje lastnine lahko mladostniku postane način reševanja emocionalnih kriz. "Če si nebo mogel vzeti čustev, bo vzel kaj drugega." Lulik Peternelj (1977, 86) navaja še druge vedenjske odklone prestopniških mladostnikov: pretirana kljubovalnost, nedescipliniranost in nevodljivost, odklanjanje avtoritet, potepanja, lagodnost, slabi šolski uspehi, alkohol, droge in prostitucija Mladi in zasebno okolje - kje se rojeva prestopniško vedenje? Kot smo že omenili, sta pionirsko delo na področju povezanosti med družinskim ozadjem in prestopništvom mladih, v letu 1950 objavila zakonca Sheldon in Eleanor Glueck. S svojimi raziskovanji sta dokazala, da so s prestopniškim vedenjem pomembno povezane naslednje spremenljivke: starševska disciplina, nadzor, izkazovanje čustev, ljubezen do otrok, družinska skladnost in pomanjkanje le-te. Vse te spremenljivke lahko nastopajo kot vzdrževalci (inhibitorji) ali pospeševalci (promotorji) prestopniškega vedenja (Rener 2000, 95). Osrednja tema in želja teh raziskovalcev, kot navaja Renerjeva (2000, 96), je bilo ugotavljati kakšen pomen in kakšne povezave so med elementi družinskega življenja in prestopniškim vedenjem. Znotraj družine sta raziskovala tako dejavnike družinske srtukture (razveza, enostarševstvo, zaposlena mati, kriminaliteta staršev) kot dejavnike družinskih procesov (družbene interakcije, oblike nadzorovanja in discipline, izražanje čustev, družinska nekohezivnost). Raziskave na isto tematiko, ki so bile opravljene 40 let kasneje (Murray, 1990; Segalman in Marsland, 1989), ugotavljajo, da so za prestopniško vedenje pomembnejši dejavniki družinskih procesov. Visoka zadrževalca prestopništva sta čustvena povezanost družinskih članov in večja intenziteta odnosov 26

37 med starši in otroci. Medtem pa razveze in ločitve staršev, najpogosteje šibko, kompleksno in posredno učinkujejo na prestopništvo otrok. Rener (2000, 106) navaja kvalitativno študijo Van Voorhisove, Cullena, Mathersa in Garnerja (1988), ki so jo opravili na temelju 152 udeležencih raziskave. V njej so raziskovalci ugotavljali, da pri mladostnikih največ štejejo dobri odnosi in niti ne toliko razbiti domovi in ločeni starši. Bolj, ko imajo v družinah slabe odnose (pretepanje, zanemarjenje in zloraba otrok), pogosteje se dogajajo prestopniška vedenja mladih. Dobri odnosi (navezanost na starše, dobro počutje doma in nadzor s strani staršev) pa po drugi strani zavirajo prestopništvo. Prav tako sta do podobnih ugotovitev prišla avtorja Gray-Ray in Ray (1990), ki pravita, da je najpomembnejši napovedovalec prestopništva mladih čustvena nepovezanost med starši in otroki. Tudi onadva ugotavljata, da pri prestopniškem vedenju niso tako pomembne razveze, zaposlenost staršev ali celo delinkventni starši. Avtorja sta v svojem raziskovanju iskala razlike med fanti in dekleti in našla zanimivo razliko med spoloma: za fante je večji zadrževalec prestopništva kakovosten odnos v starševski zvezi, medtem ko je za dekleta večji zadrževalec njen odnos s straši ter raven nadzora s strani staršev (Rener 2000, 106) Samopodoba in samospoštovanje mladih prestopnikov V vsaki družini se oblikuje vzorec dogajanja, vzgoje in odnosov. Pomembno je, da je ta vzorec dovolj dober, saj otrok na njegovi podlagi razvija in gradi samopodobo ter izoblikuje vrednostno oceno o sebi. Pogosto se dogaja, da se v družini izoblikuje vzorec, ki ovira razvoj zdravega samospoštovanja pri otroku. V takšnih družinah so pogosti spori, očitki, neustrezne kazni, žalitve, poniževanja in razvrednotenja, neprestane zavrnitve, brezbrižnost za otrokove čustvene potrebe. Otroci se ob različnih oblikah psihološkega nasilja s strani članov svoje družine, njihovi brezbrižnosti do njegovih čustvenih in socialnih potreb, ob telesnem nasilju ali celo bolj ali manj prikriti spolni zlorabi, preprosto ne počutijo varne. Vse to so lahko velike ovire za mladega človeka, ki si gradi samopodobo. Če se otrok 27

38 ne čuti ljubljenega, sprejetega in spoštovanega od svojih najbljižjih, se ne zna ceniti in spoštovati. V sebi razvije občutek nevrednosti in ta občutek ga iz domačega okolja spremlja tudi v širšem socialnem prostoru. Mladostniki, ki imajo za seboj zelo različne neugodne izkušnje iz odnosov s svojimi najbljižjimi, se pogosteje prestopniško vedejo (Žmuc-Tomori 2000, 98 99) Neustrezni liki staršev mladih prestopnikov Če pogledamo malo bolje v tri najbolj temeljne vzgojne tipe staršev, lahko vidimo temeljne razlike, ki se pojavljajo med posameznimi vzgojnimi stili. Avtoritativni starši so tisti, ki mladostniku hkrati zagotavljajo oporo, varnost in nadzor; svoje mladostnike spoštujejo in jih vključujejo v odločitve, hkrati pa vzdržujejo nadzor in spodbujajo razvoj mladostnikove odgovornosti in samostojnosti. Avtoritarni starši ovirajo predvsem mladostnikovo postopno doseganje samostojnosti, v prvi vrsti taki starši preferirajo ubogljivost, kaznovanje in položaj absolutne avtoritete v družini. Nad mladostnikom uveljavljajo svojo moč in zavirajo dvosmerno komunikacijo z njim, pogosto so do njih tudi moteči in sovražni. In tretji tip staršev, permisivni starši, ovirajo predvsem razvoj mladostnikove odgovornosti. Promovirajo pretirano enakost v odnosih s mladostnikom, istočasno pa mu ne zagotavljajo potrebne mere varnosti in opore (Zupančič 2009, 146). Oboji, tako avtoritarni kot permisivni starši, vzgajajo mladostnike, ki so z njimi manj povezani in so bolj uporniški. Obe obliki sta nepovezani ali negativno povezani tudi z mladostnikovo socialno kompetentnostjo, oboji starši mladostniku ne predstavljajo modela odgovorne in sodelovalne neodvisnosti (Zupančič 2009, 146). A takšni starši vseeno usmerjajo družinsko dinamiko, so neustrezni liki vzgojiteljev in na naslednje neugodne načine usmerjajo osebnostni razvoj svojih otrok (Žmuc-Tomori 2000, ): 28

39 Očetova čustvena nedostopnost in odsotnost Takšen oče svojemu otroku ne daje potrebnih razvojnih vzpodbud. S svojim vedenjem mu ne prikaže pravih predstav o tem, kar je dobro oziroma slabo. Prav tako mu ne predstavi tega, da se je za nekatere stvari v življenju vredno potruditi. Ker je odsoten, njegovemu otroku manjka poistovetenje z njim, manjka mu njegov vzor, spodbuda in kar je najpomembnejše: odsoten oče ne predstavi naklonjenega vstopanja v širši socialni prostor. Oče, ki je agresiven, ima trdo vzgojo in pogosto kaznuje Otroci takšnega očeta rešujejo svoja notranja neravnovesja s pogostim kljubovanjem in upiranjem. V okoljih, kjer očeta ni zraven, se z njim poistovetijo in so le-ti nasilni do drugih. Oče jim zaradi svoje trde vzgoje ne omogoča, da bi zaupali sami sebi, zato so v sebi pogosto šibki in prestrašeni, a navzven to uspešno skrivajo. So borci za moč in nadvlado. Oče, ki je pogosto alkoholiziran, se ne obvlada in je impulziven Oče je zelo nepredvidljiv in v otroku vzbuja občutja negotovosti in bojazni. Pogosto je zaradi svoje alkoholiziranosti razdražljiv in se hitro razburi, njegova družina pa mora prenašati nenehno napeto ozračje. Otroci so vedno na preži in jih skrbi, kaj bo prinesla očetova navzočnost, zato so napeti, nesproščeni in nemirni. Takšen oče se praktično ne zanima za svoje otroke in ne spodbuja k vztrajnosti, stabilnosti in strpnosti. Ob njem se otroci ne morejo naučiti pravih vzorcev za življenje, ne naučijo se razreševanja problemov. Oče, ki je nevključen v širše socialno okolje Oče ne zna funkcionirati v širši okolici in posledično svojim otrokom ne more dajatipravih smernic, spodbud in vzorov za zdravo socialno vedenje. Ne opravi temeljne očetove naloge, vključevanja otroka v okolje. Ker je sam pasiven, tudi otroku ne pokaže, da je zunanji svet prostor, v katerega je zanimivo, privlačno in prijetno vstopati. 29

40 Mama, ki je nemočna, pasivna in pogosto depresivna Mama nima energije in volje do življenja, pogosto je razdražljiva in slabe volje. Pri otroku ne spodbuja pozitivnosti in volje, saj je niti sama nima. Sinovi se ob takšni mami težko osamosvojijo, mama jim predstavlja osebo, za katero so dolžni poskrbeti. Tudi hčere takšne matere se, slabše razvijejo svojo osebnost. Ker ne želijo biti podobne materi, pogosto prevzamejo vedenje nasprotnega spola ali pa manipulirajo s svojo dekliškostjo. Mama, ki je zelo zaščitniška in hiperpretektivna S pretiranim hvaljenjem pri otroku spodbuja razvoj narcizma, praznega zadovoljstva s seboj in prepričanje, da mu je ves svet nekaj dolžan. Vedno in povsod taka mama naredi vse za otroka in tudi namesto njega, zato se otrok ne zna truditi za dosežke in težko se čemu odpove. Ravnati se nauči "po liniji najmanjšega odpora, torej za majhen trud dobiti vse. Ker ga mama tako zelo ščiti, se drugim pogosto zdi sebičen, saj gleda le na lastno korist. Tudi v čustva drugih se ne zna vživeti. Ker mama naredi vse namesto njega, se ne more v ničemer potrditi. Ko pa mame ni zraven doživlja občutke lastne nemoči. Narediti bi bil pripravljen marsikaj, da bi se počutil močnega in sprejetega tudi v svetu brez mame. Mama, ki ukazuje, je dominantna in si lasti svoje otroke Otrok se ob takšni mami počuti prazen, nepomemben. Mama mu ne omogoča, da bi razvijal svojo osebnost in znal vstopati v svet. Ko se otrok želi dokazati običajno izbere neustrezne in razdiralne načine vedenja. Še kako so torej v življenju odraščajočega adolescenta pomembni starši in z njimi povezan celoten družinski sistem. Na to temo je bilo narejenih že več raziskav. Gostečnik (1998, 31) navaja študije Zinnerja in Shapire (1974), ki sta bila prva, ki sta v svojih študijah družine raziskovala intrapsihično in medosebno interakcijsko dinamiko družine. Gre za dinamiko prenosa nesprejemljivih psihičnih vsebin na enega izmed družinskih članov, tako imenovanega identificiranega pacienta, ki te zanikane afekte, predvsem s strani staršev, aktivira v svojem vedenju. Najpogosteje te nesprejemljive 30

41 psihične vsebine poskrkajo prav odraščajoči mladostniki. Mladostnik prek identifikacije ponotranji starševske podobe, ki nato določajo poteze njegovega obnašanja. Projekcija posameznih starševskih osebnostnih potez mladostnika ima za posledico oblikovanje mladostnikove identitete, ki je tesno povezana s tem, kakšni so sami starši. Gostečnik (1998, 31) navaja tudi Slippa (1988), ki pravi, da v družinah z delikventnim mladostnikom, starš s pretirano obliko delinkvence projicira svoj slabi jaz v delinkventnega mladostnika, ki potem postane povod starševske jeze. Ta mladostnik v bistvu odigrava potlačeno starševsko jezo in agresijo in funkcionira oziroma igra vlogo družinskega maščevalca. Dinamika družinske interakcije in komunikacije je po mnenju Gostečnika (1998, 31) tista temeljna struktura, ki pripomore k identiteti otroka. Ta dinamika lahko družinskim članom omogoča ali pa zavira razvoj samostojnosti in identitete. Pri tem, kakšna dinamika se bo v družini razvila, bistveno vlogo odigravata starša. Starša sta odgovorna, da se v družini ustvarja zdravo in funkcionalno ozračje, odgovorna sta tudi za to, da otroku dasta možnost doseganja individualizacije, separacije in avtonomije. Na osnovi raziskav družin je bilo dokazano, da so v družinah z vedenjsko, čustveno in mišljenjsko motenimi mladostniki, ravno ti osnovni cilji družine zaradi takšnih in drugačnih razlogov zablokirani. Najpogosteje je razlog v tem, da oba starša ali samo eden izmed njiju ne zmoreta predelati nekaterih čustvenih vsebin in jih nezavedno projicirata v drugo osebo, najpogosteje v mladostnika, ki postane sprejemnik te projekcije. Prejemnik nepredelane čustvene vsebine svojih staršev poteši njihova čustva, vendar sam ostane čustveno nepotešen. Ne more postati samostojen in uresničen v vsej svoji osebnosti. Znotraj sebe postane krhek, razvije šibko identiteto in je nasploh nezadovoljen sam s seboj. Z upanjem, da bodo mu vrstniki in ulica dali kar potrebuje, mu dali strukturo, možnost razvoja osebnosti in občutek sprejetosti, se mladostnik zateče k njim. Neobvadljiva in agresivna čustva, ki so mu znana od doma, sedaj na ulici skupaj z vrstniki aktivira. Zapade v raznorazna kazniva dejanja in v mladoletno prestopništvo. Pogosto tudi posega po drogah ali drugih zasvojitvenih sredstvih, ki mu dajejo lažni občutek umirjenosti, moči in samopotrditve. Med vrstniki in na ulici, mladostnik počne tisto, kar mu je znano iz družinskega okolja. Vedno znova zapade v 31

42 konflikte in v dogajanja, ki so na čustveni ravni ista kot dogajanja v njegovi družini. Nezavedno na ta način rešuje svoje stiske in konflikte svoje družine, z vrstniki splete podobne odnose kot jih je imel v družini (Gostečnik 1998, 32). Brezina (1998, 83) pravi, da tudi različne kriminološke teorije ugotavljajo, da na mladoletniško prestopništvo pomembno vplivajo slabi odnosi med otroki in starši. Slaba vzgoja in slabi odnosi v družini mladostniku odpirajo poti do prestopništva: - Slabši odnosi prinašajo manjšo navezanost otrok na starše. Otroci, ki so manj navezani, s prestopništvom manj tvegajo v primerjavi s tistimi, ki so bolj navezani. - S svojim vedenjem in s svojimi dejanji starši otrokom nezavedno sporočajo, da je normalno in sprejemljivo izražati sovražnost ali prezir do drugih in ignorirati njihove želje in interese. - S svojim vedenjem starši v otroku povzročajo močna negativna čustva: frustracijo, jezo in sovraštvo. Ta čustva potem mladostnika vodijo v maščevanje, postanejo nasilni, kaj ukradejo in se podajajo v različne oblike vandalizma Kako pomagati delinkventnemu mladostniku? Ko pride do problema, in nič več ne moremo spremeniti, da do njega nebi prišlo, je važno, da starši skupaj z mladostniki ustrezno začnejo reševati nastalo situacijo. V konfliktni situaciji se izrazito pokaže odnos med vpletenimi v konflikt, vidi se kako osebe med seboj delujejo in se usklajujejo. Ko pride do konflikta med starši in mladostniki, je ključno, da starši najprej poimenujejo in ubesedijo problem ter naslovijo čigav je ta problem. V sodelovanju z mladostnikom obojestransko izrazijo svoje misli in občutke, ki se jim v nastali situaciji prebujajo. Starši ne bi smeli prezreti, kaj v neki situaciji mladostnik čuti in misli, kako konfliktno dogajanje čustveno procesira. Skupaj nato poiščejo čim več možnih rešitev nastalega problema, pretehtajo pozitivne in negativne posledice vsake od možnih rešitev in se na koncu odločijo za najboljšo možnost. Zmožnost sodelovanja pri reševanju problema je največji pokazatelj trdnosti odnosa. Uspešno rešen problem predstavlja zadovoljstvo, razrešitev konflikta pa v odnos prinaša neko večjo kvaliteto (Gostečnik 1999, 91 97). 32

43 Načini dela z delinkventnim mladostnikom Do danes se je razvilo že veliko oblik dela z mladostniki z vedenjskimi in s čustvenimi težavami, ki se pojavljajo v vzgojnih in prevzgojnih zavodih, stanovanjskih skupinah, mladinskih domovih in centrih, raznih svetovalnih centrih za otroke ter mlade, na centrih za socialno delo in podobno. Te oblike dela so se prenesle tudi na osnovne in srednje šole, kjer jih vključujejo že v vsakdanji urnik in potek dneva. V kateremkoli okviru delamo z delinkventnim mladostnikom, bodisi je to psihoterapija (individualno ali skupinsko, s celotno družino) ali psihosocialno delo, je v osnovi najbolj važno, da mladostnika slišimo in čutimo v njegovi stiski. V situaciji, v kateri se je sedaj znašel, je izgubljen, v sebi čuti popolni kaos, zato je temeljno, da se mu najprej ponudi empatičen odnos in razumevanje. Na ta način mu pomoč socialnega delavca ali psihoterapevta predstavlja olajšano komunikacijo in občutek, da nekomu ni vseeno zanj. S tem, da ga strokovni delavec razume, mu tudi situacijo, v kateri se je mladostnik znašel, naredi bolj razumljivo. Horvat (2000, 16 28) navaja pet različnih oblik dela z mladimi, kateri imajo vedenjske in čustvene težave: INDIVIDUALNO DELO z mladostnikom vsebuje pogovor, svetovanje, oporo in nudenje pomoči pri razreševanju težav. Namen takega dela je, da mladostnik skupaj s strokovnim delavcem uvidi svoje težave in jih poskuša na primeren način razrešiti. SKUPINSKO DELO je namenjenu temu, da se mladostnik v skupini, s procesi skupinske dinamike nauči ustvarjati primerno klimo za naravno življenjsko situacijo. V skupini člani drug drugemu nudijo oporo in pomoč pri reševanju težav. Člani se učijo, kako izpolnjevati vsakodnevne obveznosti, opravila in dejavnosti. INTERAKTIVNA VZGOJA na kratko pomeni učenje drug od drugega. Na ta način se posameznik poglobi sam vase ter v svoja ravnanja, hkrati pa tudi v 33

44 pričakovanja celotne skupine. Vzgojitelj take skupine preko prijetne klime pride v kontakt s vsakim posameznim članom. Ob ustvarjeni dobri klimi lahko članom skupine nudi oblike in metode dela, ki so skupini in posameznikom blizu. Prek interakcij skupina kot celota in vsak posameznik v njej skupaj pridobivajo nove izkušnje in spoznanja. DELO Z OŽJIM DRUŽBENIM OKOLJEM, to so starši, sošolci, prijatelji, prostovoljci, ki živijo, delajo in se vsak dan srečujejo z mladimi z vedenjskimi in s čustvenimi težavami. Delo z njimi poteka predvsem kot svetovanje, pri katerem je poudarek na spoznavanju bistva problema in težav ter sprejemanju in reševanju le-teh. Primer oblik dela z družino (Horvat 2000, 24): - telefonski pogovori, - roditeljski sestanki, - obiski staršev v zavodu, - obiski strokovnih delavcev na domu varovanca, - družabna srečanja, kulturna srečanja, predavanja za starše, - terapevtske skupine staršev. DELO S ŠIRŠIM DRUŽBENIM OKOLJEM: Sem spadajo vse družbene strukture, ki se ukvarjajo z življenjem vzgojnih ustanov, v katere je vključen mladostnik z vedenjskimi in s čustvenimi težavami. Te ustanove so vedno bolj integrirane v to širše okolje, kjer si»posameznik pridobiva potrebne socialne veščine s pomočjo strokovnih delavcev, ki ga po potrebi vodijo, usmerjajo, korigirajo in pripeljejo do želenega cilja.«po našem mnenju je pri vseh oblikah dela z mladostniki, ki imajo vedenjske in čustvene težave, bistveno razumevanje, prilagajanje in vlaganje truda v iskren in zgleden odnos. Ob tem se tudi mladostnik približa temu in pokaže svojo iskrenost, neposrednost in sproščenost. 34

45 Poleg tega raziskave kažejo (Rotvejn Pajič 2002), da tem mladostnikom na površje privreta ustvarjalnost in iniciativnost, kar pa lahko strokovni delavci usmerijo v 'ustvarjalno', konstruktivno reševanje vsakdanjih težavnih situacij. Mladostnikom to lahko zelo koristi in jim tudi olajša življenje. Zelo uporaben je tako imenovani sistematični pristop k najrazličnejšim problemom, ki poteka v štirih korakih (Rotvejn Pajič 2002, 40): 1. OPREDELITEV PROBLEMA ocena neke situacije, prepoznavanje problema ali zahteva neke naloge. 2. ISKANJE RAZLIČNIH MOŽNOSTI ZA REŠITEV nizanje možnosti, preverjanje posameznih variant, predvidevanje možnih pozitivnih in negativnih posledic, ovrednotenje možnosti, izdelava načrta. 3. VODENJE SKOZI REŠEVANJE usmerjanje svoje aktivnosti miselne in fizične v skladu z zadanim načrtom. 4. VREDNOTENJE OPRAVLJENEGA POSTOPKA prepoznavanje napak in tudi lastnega truda in uspeha Pogled relacijske družinske terapije na delinkventnega mladostnika in njegovo čustveno procesiranje Relacijska družinska terapija (RDT) skuša na intrapsihičnem, medosebnem in sistemskem področju človeka, regulirati njegove temeljne afekte in doživljanja. Ko pride do neravnovesij na različnih področjih posameznika, poskuša z novim odnosom, 35

46 ki nastane med terapevtom in klientom, spremeniti medosebne odnose v bolj funkcionalne in "obnoviti" osnovni sistem regulacije afekta. Posamezniki se med seboj razlikujemo po svoji regulaciji afektov, kar pomeni, da se istega afekta različno zavedamo, čutenja različno rezdelujemo in imamo različno bogato čustveno dinamiko. Za prav vsakega pa je pomembno, da čuti vsa čutenja, saj le tako lahko normalno in zdravo funkcionira. Vse pa se nekoliko spremeni, če posameznik ne more normalno funkcionirati in ne more funkcionalno čutiti vseh svojih čutenj. Če pogledamo na delinkventnega mladostnika z vidika RDT (Gostečnik 1998, 53), lahko rečemo, da je simptomatsko vedenje mladostnika posledica prenosa težkih čustev v družini. Starši svoje zanikane vsebine, ki se jim zdijo nesprejemljive projicirajo v svojega otroka. Otrok te vsebine prevzame in postane identificirani pacient v družini, svojih čustev ne more funkcionalno zregulirati, zato je pogosto agresiven in nezavedno odigrava potlačeno starševsko jezo. 36

47 3. ČUSTVA, ČUSTVOVANJE IN ČUSTVENO PROCESIRANJE Ljudje smo v vsakdanjem življenju prežeti z raznoraznimi čustvi in s čustvenimi procesi. Glede čustvovanja se nam postavljajo različna vprašanja, med drugim kako svoja čustva izražamo, kaj doživljamo ob posameznih dogodkih, in tudi zakaj se nam pogosto dogaja, da svojih čustev ne želimo pokazati pred drugimi. Poleg tega, da se zanimamo za svoja čustva, nas zanimajo tudi čustva ljudi okoli nas, naših bljižnjih, prijateljev, sodelavcev... Zanima nas, ali v neki situaciji doživljamo ista čustvena stanja, ali se le-ta od posameznika do posameznika razlikujejo in zakaj se ljudje v dani situaciji različno čustveno odzovemo. Nekdo, ki mu je neka situacija subjektivno pomembna, bo ob njej doživljal intenzivnejša čustva kot kak drug posameznik. 3.1 Opredelitev čustev»čustva so evolucijsko in genetsko oblikovana naravnanost organizma k dejavnosti v odnosu do okolja in evolucijsko pridobljena zmožnost ocenjevanja dražljajev kot pozitivnih ali negativnih.«(smrtnik Vitulič 2004, 13) Čustva so velik del našega življenja, vpliv imajo na naše kognitivne procese, na obnašanje, motivacijo ter na odnose z drugimi ljudmi. Ljudje lahko občutimo prijetna ali neprijetna čustva, prav tako so čustva lahko pozitivna ali negativna. S paleto različnih čustev, pripisujemo različne pomene ljudem okoli sebe, dogajanju in nasploh življenju. Čustva so tudi tista, ki nas usmerjajo k objektom, ki so nam prijetni, in stran od objektov, ki so za nas neprijetni. Tako nas na nek način varujejo pred nevarnostmi in spodbujajo k dejavnostim, ki so nam blizu ter igrajo bistveno vlogo v naših medsebojnih odnosih (Musek in Pečjak 2001, 69 70). Čustva lahko razdelimo na temeljna in kompleksna. Različni avtorji, z različnimi merili, za temeljna čustva opredeljujejo od 5 15 čustev, vsi avtorji pa med najbolj temeljna 37

48 vključujejo veselje, žalost, strah in jezo. Gostečnik (2010), ki k tem temeljnim čustvom pripisuje še sram in gnus, pravi, da temeljna čustva predstavljajo najbolj globoke verbalne, pa tudi organske vidike človeškega doživljanja, ki človeka usmerja v sedanjosti na podlagi preteklih izkušenj. Kompleksna čustva, med katerimi so ponos, sram, krivda, zavist, izvorno niso pomembna za preživetje ali biološko utemeljene odnose; to so socialna čustva, pomembna za življenje z drugimi ljudmi.»človekova čustva so zapleteni in sestavljeni procesi, ki vključujejo vrsto kognitivnih, fizioloških, izraznih in vedenjskih odzivov. Vsi ti procesi pa sestavljajo čustva le, če si sledijo v določenem zaporedju. Naprimer, čustva nastanejo tako, da ljudje zaznano spremembo v zunanjem svetu najprej zavestno, ali jo nezavedno kognitivno ocenimo. Kognitivni oceni nato sledijo telesna obdelava informacij, sprožitev miselnih procesov, priprava na akcijo in izražanje čustev ter delovanje ali potreba za delovanjem.«(musek 2003, 10) Pomen čustev Kakšen pomen imajo čustva za nas ljudi? Predstavljamo si, kakšno bi bilo življenje brez čustev? Verjetno bi bilo takšno življenje togo, hladno in brez barv. Če dobro pomislimo, so prav čustva tista, ki naša življenja izpolnjujejo in dopolnjujejo na vsakem koraku. Tako pozitivna kot negativna čustva so ključna za preživetje, za razvoj. Čustva nam naslikajo življenje v številnih barvah. Ko nam je neka družba prijetna, v njej doživljamo prijetna občutja in posledično radi zahajamo v njo. Prav tako ob določenih osebah doživljamo prijetnejša občutja, zato se z njimi raje družimo, kot pa z osebami, ki v nas vzbujajo manj prijetne občutke. Tudi pri urejanju medosebnih odnosov igrajo čustva pomembno vlogo. V kolikor poznamo svoje lastno doživljanje čustev in uspešno prepoznavamo svoja čustva, tolikor se lahko postavimo v situacijo druge osebe in pri njih prepoznavamo njihova čustva. To v nas spodbuja razvoj empatije. Čustva nam predstavljajo pripomoček, preko katerega se prilagajamo situacijam. Neke situacije nas je naprimer strah, zato bomo strmeli k temu, da se tej situaciji poskusimo čimbolj izogniti. Prav tako imajo čustva obrambno funkcijo, strah nas varuje pred nevarnostmi, katerim se raje izogibamo. 38

49 Procesi, ki čustva sestavljajo, so zapleteni ter vzpostavljajo, vzdržujejo, spreminjajo in končujejo odnos med posameznikom in okoljem (Smrtnik Vitulić 2004, 22). Čustva nas povezujejo s svetom, z življenjem, z drugimi ljudmi in s samim seboj ter kažejo na naš odnos do stanja in dogajanja okrog nas. Pomembno je, da se zavedamo, katera čustva doživljamo ter kaj jih je v nas sprožilo. Ob dogajanjih, ki so za nas najpomembnejša, nam naša čustva povratno sporočajo, kateri cilji so za nas pomembnejši. Vsi ljudje, sleherni posameznik doživlja in izraža svoja čustva. Nekateri izraziteje kot drugi, a najbolj važno je, da je čustvovanje del človekovega jaza. Zato cilj človekovega bivanja ni zatiranje svojih čustev in skrivanje le teh pred drugimi, cilj je, da delimo naša čustva med seboj, se o njih pogovarjamo in razglabljamo Proces doživljanja čustev: izražanje, prepoznavanje in uravnavanje Čustveni procesi so kompleksna celota, vendar lahko analiziramo posamezne procese ali kombinacijo procesov, kot so doživljanje, izražanje, prepoznavanje, uravnavanje čustev. Doživljanje čustev je povezano predvsem s telesnim vidikom, to je z zaznavanjem oz. občutenjem čustvenih procesov (Smrtnik Vitulić 2004, 26). Ko se posameznik sooča in spopada z določenimi čustvi, je pomembno, da čustva najprej prepozna, jih nato ustrezno uravnava ter nazadnje družbeno sprejemljivo izraža. PREPOZNAVANJE ČUSTEV Z razvojem in z izkušnjami se otrok postopoma nauči prepoznavati določena čustvena stanja, jih zna ubesediti in tudi primerno izraziti. Razvoj poteka tako, da se otrok najprej nauči čustva prepoznavati pri sebi, šele nato pri drugem. Prepoznavanje čustev je predvsem rezultat učenja. Posameznik preko vsakdanjih izkušenj ugotavlja in se uči kaj pomenijo različne situacije, geste, lastni čustveni izrazi in druge značilnosti čustvenega izražanja (Smrtnik Vitulić 2004, 28). Pri tem je treba čustvene izraze povezati z ustrezno situacijo ali z vedenjem. Prepoznavanje čustev drugih je zahtevnejša naloga. Vsi posamezniki niso vedno pripravljeni izražati svojih čustev in jih zato na vsak način želijo prikriti. Prikrivajo jih bodisi zaradi kulturnih pravil čustvovanja, osebnih in nevrotičnih razlogov ali z namenom namernega goljufanja (Lamovec 1991, 294). Zaradi 39

50 vsega navedenega nekateri ljudje ne prepoznajo čustev drugih oziroma imajo s tem večje težave. Pri drugih pa so te iste težave lahko posledica nevroloških disfunkcij. URAVNAVANJE ČUSTEV»Uravnavanje čustev je skupen izraz za začasno ali trajno prilagajanje kakovosti in intenzivnosti posameznih komponent čustev (izrazov, doživljanja, procesov mišljenja), določeni situaciji ali drugim ljudem.«(smrtnik Vitulić 2004, 30) Posameznik glede na okoliščine torej presodi, kako lahko svoja čustva izražain kako intenzivno.uravnavanje čustev je lahko zavestno ali nezavedno. Nezavedno uravnavanje čustev poteka preko ponotranjenih kulturnih pravil za izražanje čustev in upoštevanje pravil članov posamezne družine (Lamovec 1992, 141). Zavestno uravnavanje vključuje psihičneprocese,»ki jih subjekt zavestno in hote uporablja, da bi se obvaroval neprijetnega čustva. Subjekt se čustva zaveda in do njega zavzame stališče.«(milivojević 2008, ) Uravnavanje čustev je za otroka, ki se razvija, poleg čustvene odzivnosti, ena temeljnih potez emocionalnega starševstva. Odrasli (Kompan Erzar in Poljanec 2009, 38) se mora na otroka in njegova čustva odzvati, predpogoj pa je seveda starševska sposobnost zaznavati in ločevati svoja in otrokova čutenja. V ožjem pomenu uravnavanje čustev razumemo kot voljan nadzor posameznika nad svojimi čustvenimi procesi, na primer s prikrivanjem zunanjih izrazov čustev, z miselno preusmeritvijo ali s vplivom na delovanje telesnih procesov (Smrtnik Vitulič 2004, 30). V splošnem ljudje najpogosteje uporabljamo tri načine uravnavanja čustev: (1) ekspresivni način, kjer gre za spremembe izrazov ali vedenja z namenom spreminjanja doživljanja, (2) kognitivni način, kjer doživljanje spremenimo s spreminjanjem misli in predstav, ter (3) telesni način, pri katerem skušamo spremeniti telesne znake določenega čustva (Lamovec 1992, 142). IZRAŽANJE ČUSTEV Čustvena izraznost pomeni sposobnost posameznikovega izražanja čustev, pokaže pa nam tudi način, kako posameznik svoja čustva izraža. Izražanje čustev vključuje specifične telesne izraze čustev in je nezavedne narave. Gre za telesni odziv 40

51 posameznika na dražljaje, ki jih zaznava in jim pripisuje določen pomen (Smrtnik Vitulić 2004, 27). Pri izražanju čustev smo pozorni na izraz obraza posameznika, na njegove gibe oči ter smer gledanja, na kretnje, njegovo držo telesa in glas. Poslušamo tudi nejezikovne zvoke in opazujemo, kako posameznik uporablja socialni prostor. Vendar pa čustva lahko izražamo tudi preko besed. Pomembno je, da se posameznik nauči besednih izrazov, ki opredeljujejo posamezna čustva. Razvoj govora posamezniku omogoča, da lahko razume in ubesedi tudi kompleksnejša čustva (Lamovec 1991, 284). Socialno okolje in dogodki v njem sprožajo določena čustvena stanja, izražanje čustev pa je zelo odvisno tudi od norm, ki so v kulturnem okolju določene. Posameznik pravila čustvenega izražanja osvaja tudi preko odzivanja drugih, ki so v njegovem okolju. Tako posameznik spoznava (ne)primerne načine odzivanja in izražanja čustev ter jih po potrebi tudi spreminja. (Smrtnik Vitulić 2004, 27) Pomembno je, da se posameznik določena čustva nauči izražati na način, ki je sprejemljiv v njegovem družbenem okolju. V nekem drugem okolju ta način lahko ni ustrezen, česar se mora posameznik ravno tako naučiti in odziv glede na okoliščine tudi spreminjati. 3.2 Čustveno procesiranje»človek je tisto kar čuti, da je, in ena najtežjih nalog slehernega posameznika je, da vzpostavi zdrav in funkcionalen občutek o sebi, si izgradi samospoštovanje in si da dovolj priznanja, da je sam za sebe največji dar in vrednota.«(gostečnik 2012, 195) Ne moremo čisto natančno podati enotne definicije o tem, kaj je čustveno procesiranje. Najbolj okvirno lahko rečemo, da je to proces, preko katerega se posameznik odziva na dražljaje v sebi in na dražljaje iz okolja. Cvetek (2013, 58 60) pravi, da se čustveno procesiranje razvija v bljižnjih odnosih med primarnimi skrbniki in otrokom, v katerem se preko transformacije afekta kreirajo otrokovi možgani, vse to pa je možno le, če je otrok deležen funkcionalnega emocionalnega starševstva. Mehanizem regulacije emocij (čustvenega procesiranja), je 41

52 po mnenju novejših raziskav (Kompan Erzar in Poljanec 2009, 74), poleg navezanosti, ključni element človekovega razvoja, preko njega posameznik prevaja čustvene impulze v telesne in obratno. Čustveni impulzi pokažejo posamezniku, kdaj naj nadaljuje s svojim dejanjem, kdaj naj preneha, kdaj naj obstane, se približa/oddalji, kaj je varno/nevarno. Čustveno procesiranje, predelava čustev oziroma regulacija afektov torej pomeni, da se posameznik najprej zaveda svojih čustev, da nato zna ta čustva prepoznavati, jih poimenovati, predelati, uravnati in na koncu izraziti. S tem izražanjem na koncu okolici pokaže, kdo je in kaj je. Vsak človek ima to zavedanje drugačno, torej se ljudje med seboj razlikujemo v zaznavanju, poimenovanju, predelovanju, naših čustev oz. v čustvenem procesiranju. Čustveno procesiranje je deloma zaveden in deloma nezaveden pretok/proces informacij skozi naše telo. Posameznik lahko ta tok informacij v procesu procesiranja usmerja, uravnava, regulira; to lahko počne sam ali pa v odnosu s drugimi ljudmi (Siegel 2006, 249). 3.3 Čustvena izraznost družine Družinsko okolje je prva šola za učenje čustev, je najintimnejši prostor. Učimo se kako izražati tudi tista najgloblja čustva, ki jih pogosto ni tako enostavno opisati z besedami. To so čustva pripadnosti, ljubezni in medsebojne povezanosti. Družina nam daje možnost odkrivanja samih sebe in tudi česar si v življenju želimo. Poleg tega se v tej primarni celici naučimo življenja v skupnosti. V njem odkrivamo svoj značaj, naučimo se načinov povezovanja, medsebojnega dogovarjanja in mogoče še najpomembnejšega: naučimo se izražanja čustev. Največ blokad nastane ravno v družinah, kjer je izražanje čustvenih vzgibov zaradi bolečega soočanja s samim seboj prepovedano (Gostečnik 1999, 185). Od tega, kakšno čustveno izraznost v družinskem okolju odigravata starša, je odvisno, kakšna čustvena klima se nato pojavi v družini. Ponavadi je splošna čustvena izraznost družine komponenta starševskega vzgojnega sloga in posameznih vedenj, ki oblikujejo 42

53 določeno čustveno klimo. Niso toliko pomembne posamezne starševske prakse, ki odsevajo specifična prepričanja, cilje in vrednote staršev na posameznem življenjskem področju. Čustvena izraznost staršev ima tako specifičen učinek na otroka predvsem z vidika ustvarjanja in oblikovanja določene atmosfere, za katero študije kažejo, da je pomembna moderacijska spremenljivka pri posameznih otrokovih vedenjskih praksah in razvoju določenih kompetenc. (Čotar Konrad 2011, 38) Otroci, ki rastejo in se razvijajo, oblikujejo svojo identiteto, v čustveno nestabilnih odnosih, se pogosto identificirajo kot 'grešni kozli', kot 'čustveni partnerji', kot 'družinski rešitelji' ali kot čustveno in/ali vedenjsko moteni otroci v družini. Družina torej pomeni pomemben prostor in kontekst, v katerem se posameznik med socializacijo in odraščanjem spoznava s čustvovanjem. Študije, ki jih v svojem delu navaja Čotar Konrad-ova (2011), tako ugotavljajo, da se otroci v družinskem kontekstu učijo doživljanja čustev, načinov in pravil izražanja čustev, nadzorovanja čustev ter s tem povezanega izvajanja vedenj na socialno sprejemljiv in prilagojen način. Družina je torej kraj, kjer se otrok nauči ubesediti tudi najmočnejša in najbolj nevarna čustva. Temelji dobrega družinskega sistema, ki so tudi pokazatelji funkcionalnega emocionalnega starševstva in najmočneje podpirajo posameznikov zdrav razvoj so (Kompan Erzar 2006, 15 26): Pripadnost in povezanost - temeljna potreba družinskega sistema; občutenje in priznanje družinskih članov, da drug drugemu pripadajo, je pogoj čustvenega preživetja posameznika. Otrok se v takem sistemu počuti varnega in sprejetega. V nasprotnem primeru, ko potreba po pripadnosti ni zadovoljena, posameznik nenehno išče in hrepeni po drugih oblikah pripadnosti, tudi po prestopniških vedenjih. Zaupanje - popolna iskrenost in ranljivost med starši, ki omogočata razvoj zdravega zaupanja. Pristen stik med posamezniki, pristno odzivanje in občutek varnosti omogačajo, da se med posamezniki izmenjujejo jasna sporočila in ustvari zaupanje. 43

54 Dostojanstvo in spoštovanje - možna sta le v ozračju pripadnosti in zaupanja, pomenita pa, da lahko posameznik zaupa temu kar čuti in da mu je dovoljeno, da se uči od drugih. V odnosu lahko pokaže kdo je in kaj je, dovoljeno mu je delati napake in se iz njih učiti. Prepoznavnost - otrok postane prepoznan samo toliko, kolikor je slišan od svojih staršev v njegovih potrebah in njegovih danostih. Če/ko je slišan, se v tem prepozna, poišče in razdela svojo individualnost in tako v svojem življenju prepozna svojo enkratnost in poklicanost. Sočutje - razvije se lahko šele ob zgoraj naštetih pokazateljih funkcionalnega starševstva in pomeni popolno iskrenost, pristnost in resnico. Odnos med družinskimi člani je tukaj čist in odprt, jasne so razmejitve in nobene potrebe ni, da bi kdorkoli kaj skrival. Otrok šele ob sočutju staršev začuti, kako čutiti sočutje do sebe in šele nato je sposoben sočutja do drugih Vloga odnosov pri čustvenem razvoju Temeljna razsežnost človeškega bivanja je po mnenju sodobnih relacijskih pogledov, ki raziskujejo psihofizični razvoj človeka, njegova vpetost v odnosno matrico. Človek kot tak, je celota šele skupaj s svojim okoljem, njegovo področje se razteza v širši prostor okrog njega in tako nikakor ni vase zaprt člen. Določen je z drugimi ljudmi in z odnosi s njimi (Juhant 2003, 146). Ob rojstvu otrok najprej išče stik, išče odnos brez katerega ne more preživeti, zato rečemo tudi, da je biti v odnosu človekova osnovna potreba. (Gostečnik 2002, 20) Odnos je del človekove narave, je biološko in genetsko zapisano dejstvo. Niso pa dovolj kakršnikoli odnosi ti odnosi morajo biti čim bolj primerni za zdrav razvoj. Človek se namreč normalno razvija le ob resničnem, pristnem in globokem stiku. Stern (1998, 59 61) je prepričan, da je izkušnja odnosov bistvena za zdrav razvoj že od prvega dne življenja. Teoretična izhodišča avtorjev relacijske psihoanalize in 44

55 psihoterapije zato poudarjajo, da je odzivno starševstvo in njihova empatičnost do otroka, kritičnega pomena za zdrav psihični razvoj otroka. Prav tako avtorji sodobne razvojne psihologije potrjujejo dejstvo, da je za zdrav razvoj posameznika bistven zgodnji empatični odnos s starši (Simonič 2010, 257). Donald W. Winnicott Donald W. Winnicott pravi, da ima empatija s strani matere v zgodnjem obdobju dojenčka velik pomen. Po njegovem mnenju ima človeški razvoj globoke osnove v odnosih s pomembnimi drugimi že na začetku življenja. Da bi to utemeljil, je Winnicott izvajal obširne raziskave na področju kliničnega dela z dojenčki in z majhnimi otroci. Potrdil je, da sta mama in dojenček sprva kot eno, odnos z mamo je dojenčkov primarni odnos. Mama svojemu dojenčku predstavlja del njegove psihične strukture, a otrok je vseeno samostojen in ločen osebek, ki izraža lastne vzgibe in potrebe. Mati pa je te njegove vzgibe in potrebe dolžna prepoznavati, se otroku empatično predati ter se nanj uglasiti. S primernim odzivanjem, mati otroku omogoči zorenje njegove individualnosti. Njen odziv namreč otroku pove, kdo je (Winnicott 1971, 113). S primerno empatičnostjo, mati otroku zrcali njegovo pravo podobo. Če se mama ne odziva primerno in je polna svojih stisk, otroku ne more omogočiti, da si ta zgradi pravi jaz. Posledično si otrok zgradi lažni jaz, mama mu ne prikazuje njegove podobe takšne kot je, ampak mu prikazuje podobo o njem, kakršno vidi ona. Ker se otrok ob mami ne uspe primerno izraziti, lahko kasneje razvije čustveno nepristnost, omrtvelost in neustvarjalnost. Tudi Kompan Erzar (2001, 65) meni, da na to, kako se bo otrok ob mami osebnostno razvijal, pomembno vpliva mamin odnos in njena empatičnost. Če bo mati sposobna otroka čutiti in mu dovolila biti to kar je, bo njegov jaz močan; v nasprotnem primeru bo njegov jaz šibek. Za Winnicotta je torej bistveno, da starši svojemu otroku zagotovijo empatičnost in odzivnost, le tako bo namreč imel primerno zadovoljene osnovne potrebe. Ob starših bo čutil varnost in brezpogojno ljubezen, vedel bo, da se na njih v stiski lahko zanese. V tem primarnem odnosu, kjer so vzpostavljeni primerni temelji za otrokov razvoj, bo lahko otrok razvil osnosvno zaupanje vase in v svet, kar pa daje dobro osnovo za osebnostni razvoj (Winnicott 1971, ). 45

56 H. Kohut H. Kohut, predstavnik teorije jaza, je prav tako pripisal starševsko empatično odzivnost kot bistveno v razumevanju zdravega razvoja osebnosti. V svojih raziskovanjih je ugotavljal, da empatični odnosi s pomembnimi bližnjimi (s starši) v zgodnjem otroštvu, pri otroku zmanjšujejo dovzetnost za razvoj določenih oblik psihopatoloških stanj. Tudi on meni, da sta empatična odzivnost s strani staršev in zrcaljenje njegove podobe tista, ki otroku omogočata občutek lastne vrednosti in pomembnosti. V primeru, da otroku primanjkuje empatične uglašenosti, ta ne more razviti zdravega jaza. V kasnejših odnosih tudi on sam ne more biti empatičen do drugih, saj je ta njegova sposobnost okrnjena (Kohut 1984, 82 83). Za otroka najpomembnejša in najbolj pozitivna je empatična odzivnost staršev. V njegovem zgodnjem otroštvu so toplina, rahločutnost, sočutje, razumevanje, skrbnost, nizka stopnja kaznovalnosti in pozitivna povezanost z otrokom, največ kar mu lahko data mama in oče. S tem pozitivno vplivata na otroka, spodbujata njegovo psihično zdravjeter pripomoreta k funkcionalnim vedenjskim vzorcem v odrasli dobi. Medtem pa pomanjkanje empatije staršev slabo vpliva na razvoj otroka ter na njegovo prilagoditev na okolje (Simonič 2010, 179). 3.4 Emocionalno starševstvo Ko se otrok rodi, mu starši predstavljajo primarni odnos, iz katerega se potem otrok razvija v odnosno bitje, postavijo pa se tudi temelji za emocionalni razvoj. Razvijata se tudi navezanost in regulacija afekta, gradnika človeške psihične strukture, ki sta osnova za razvoj posameznikove emocionalne inteligence (Muren 2014, 33). Najvažnejša naloga starševstva je, da so le ti sposobni funkcionalnega emocionalnega odnosa s svojim otrokom. Čustveno procesiranje je način, kako v interakciji med staršema in otrokom nastaja otrokov razum. Cvetek (2013, 59) navaja Greenspeteorijo funkcionalnega čustvenega razvoja, ki razlaga razvoj možganov pri posamezniku. V tej teoriji je Greenspan nenehno transformacijo čustev razdelal po posameznih življenjskih 46

57 obdobjih, najprej v odnosu med starši in otroci in kasneje še med otrokom in širšim okoljem ter tako prikazal čustveni razvoj posameznika. Transformacija čustev poteka v obliki čustvenega procesiranja in regulacije afekta in je najprej na strani staršev, potem pa postaja vse bolj interaktivna in se z odraščanjem otroka čedalje bolj seli na otroka samega. Preprosto rečeno, bolj ko otrok postaja avtonomen, sposoben kompleksnejših interakcij z drugimi in sposoben intimnega povezovanja, bolj zrelo postaja tudi njegovo čustveno procesiranje. A za vse to je najprej potrebna osnova, dober partnerski odnos, ki vzgaja svoje otroke. Pomembno je, kako partnerja in starša v družini delujeta in se soočata z življenjem. Potreben je dovolj dober partnerski odnos med moškim in žensko (med očetom in mamo), kar pa pomeni, da oba upoštevata čustvene potrebe drug drugega. Tu je tisti temelj, osnova, kjer se začnejo vzpostavljati zametki dovolj dobrega in funkcionalnega emocionalnega starševstva. Starša bosta lahko čutila svojega otroka in se odzivala na njegove čustvene potrebe in mu tako omogočila okolje, v katerem bo prepoznan in spoštovan, kjer bo začutil svoje dostojanstvo in pripadnost ter zmožnost zaupanja. Kaj pa se zgodi, ko starša, kot moški in ženska v partnerskem odnosu, ne uspeta razviti dovolj dobrega partnerskega odnosa? Gostečnik (1999, ) pravi, da če se partnerja nista pripravljena soočiti s svojim dejanskim odnosom in s tem skupno rasti, potem se bosta čedalje bolj zapirala drug pred drugim. To boleče in žalostno vzdušje bo kmalu začutila celotna družina. Taka družina zaradi nerazrešenih čustvenih problemov med starši postane zamrznjeni čustveni sistem in vsi njeni člani so prepojeni s temi bolečimi občutji. Starša bosta to svojo nezmožnost razrešitve svojih konfliktov v sebi zanikala in potlačila in hkrati prenesla to čustveno razrvanost na otroke ali na enega od otrok, ki bo postal nosilec nerazrešenega starševskega konflikta. Gre za psihološki mehanizem, pri katerem starša prenašata svoja občutja na otroka. Otrok ta občutja prevzame nase in se z njimi poistoveti. Če družina tega ne razreši, se lahko utečeni vzorci čutenja, mišljenja in delovanja ponavljajo iz generacije v generacijo. Pri emocionalnem starševstvu (Muren 2014, 34) pa je najvažnejše, da so starši najprej sami avtonomni, da so emocionalno pismeni in sposobni svojo emocionalnost prenašati na otroka ob pravem času in na pravi način v obliki govorjenja, spodbude in ljubečega dotikanja. Emocionalna vzgoja (Žugman 2012, 35 41) torej mora vključevati sposobnost staršev, da se pogovarjajo o čustvih, da znajo čustva izražati, da ustvarjajo 47

58 varno ozračje za čustveno samorazkrivanje ter da se pravilno odzivajo na otrokova čustva. Vse zgoraj navedeno nam osvetljujeje dejstvo, da je osnova emocionalnega starševstva najprej čustvena pismenost staršev samih. Ta nam pokaže in od nje je odvisno, kako se bodo starši pogovarjali o čustvih s svojimi otroki, kako bodo čustva sami izražali in kako jih bodo posledično izražali njihovi otroci. Da je posameznik čustveno pismen, pomeni (Steiner 1996, 33): - da občuti čustva, - da ve, katera čustva občuti in kako močna so, - da ve, kaj vzbuja ta čustva v njemu in v drugih, - da ve, kako, kdaj in kje lahko čustva izraža, - da ve, kako jih nadzira, - da ve, kako čustva vplivajo na druge, - da se zaveda, da je potrebno sprejemati odgovornost za njihov učinek. Pri funkcionalnem starševstvu je kot rečeno, pomembna tudi empatija s strani staršev, ki se lahko razvije šele ob drugih temeljnih komponentahfunkcionalnega starševstva. Empatičnost staršev ima velik pomen za otrokov pozitiven razvoj. Pri pomanjkanju empatije s strani staršev se namreč pogosto zgodi, da otrok kasneje v svojem razvoju, razvije nefunkcionalne vzorce vedenja. Prav tako lahko manjša empatičnost in rahločutnost do otroka ter do njegovih občutij in potreb, pripelje do zafrustriranosti otrok in do občutkov nerazumevanja. Prav tako lahko otrok razvije fragmentiran občutek za jaz in druge oblike psihopatologije. Otrok, ki je deležen hladnega in zavračajočega starševstva ima slabše možnosti za zdrav razvoj in se težje prilagaja na okolje. Po drugi strani pa ima otrok, ki je deležen uglašenega in odzivnega starševstva, bistveno večje možnosti za psihično zdravje ter razvoj funkcionalnih vedenjskih vzorcev v odrasli dobi (Feshbach 1987, 217). Tudi Guttman (2000, 346) zagovarja to, da empatično starševstvo spodbuja zdrav razvoj pri otroku, medtem ko pomanjkanje empatije v otroštvu pogosto vodi v različne psihične motnje. Da ima starševska empatija zares velik pomen pri vzgoji otroka, nam dodatno osvetljujejo številne nevropsihološke raziskave, ki kažejo, da imajo empatične 48

59 interakcije v primarnem odnosu vpliv na razvoj temeljnih možganskih struktur. (Simonič 2010, 180) Čustveno okolje ni pomembno le za oblikovanje otrokovega "jaza", v tem primarnem čustvenem okolju se razvijajo tudi njegovi možgani. Že mnogi relacijski teoretiki so zaznavali pomembnost izkušenj odnosov iz zgodnjega obdobja življenja, kar se je s nevropsihološkimi raziskavami le še potrdilo. Možgani se namreč razvijajo šele po rojstvu, v spontanih odnosih s primarnim okoljem. Po mnenju nekaterih (Kompan Erzar 2001, 92), so za razvoj možganov ključna prva tri leta otrokovega življenja. Niso pa vse interakcije enako pomembne, najodločilnejšo vlogo pri razvoju možganov imajo afektivne in čustveno nabite interakcije, v katerih se najbolj intenzivno pokaže potek regulacije čutenj in afektov. V takih interakcijah (Stern 1985, ) je za primerno regulacijo afektivnih stanj, potreben empatični starš, ki otroku omogoča pravilno prepoznavati in ubesediti njegova prva čutenja. Ob takem staršu bo otrok znal svoja občutja ubesediti in jih primerno obvladati; afektov mu ne bo potrebno odigravati na razdiralen način. Nas v našem delu zanima predvsem, kakšna naj bi bila ta interakcija in kakšni naj bi bili starši, da bi se otroci razvili v razumsko in primerno emocionalno osebo. Vedenjske motnje in delinkvenca mladostnikov so namreč le odraz celotne drame, ki se odvija v okviru motenih (neprimernih) čustvenih interakcij v družini; med staršema in v odnosih med starši in otroci. Sklepamo lahko, da je pomanjkanje empatije prisotno predvsem v odnosih, ki jih zaznamujejo nasilje, zlorabe, ali kakšne druge težave staršev (razne psihopatologije) (Simonič 2010, 179). 3.5 Mladostnik in čustva Kot smo že omenili je mladostništvo čas, ko smo zelo čustveno razdražljivi in pasivni. To je torej čas, ko je mlad človek zelo ranljiv, njegova čustva se venomer spreminjajo in ob vsem tem je zelo zmeden. Ob stikih z vrstniki se mu začenja porajati čut za drugega, izraziteje se mu razprostirajo čustva ljubezni, hrepenenja in sočutja. Tudi Zupančič 49

60 (2004, 546) pravi, da se v kontekstu razvoja mladostnika nekoliko spreminja tudi njegovo čustveno področje, mladostniki so bolj čustveno labilni, poveča se intenzivnost tako doživljanja kot tudi izražanja čustev. Poleg tega Zupančič (2004, 547) navaja tudi, da so čustva mladostnikov kratkotrajna in manj stabilna, če jih primerjamo s čustvi odraslih, podobno pa naj bi veljalo tudi za intenzivnost čustvenega odzivanja. Njihovo razpoloženje niha predvsem zaradi hitrih situacijskih sprememb, ki se odvijajo okrog njega in manj pa zaradi hitih hormonskih sprememb v telesu. Kakovost njegovega razpoloženja je povezana s kakovostjo vsakodnevnih ali pomembnih življenjskih dogodkov. Čeprav se mladostnikom na prvi pogled zdi, da ob sebi ne potrebujejo staršev, pa to v resnici ne drži. V tem razdražljivem obdobju mladostnik bolj kot kadarkoli prej potrebuje starše, ki ga bodo razumeli, čutili in mu znali pokazati pot. Starši mladostnika zato morajo znati razmejiti svoje probleme od problemov mladostnika, ter v sebi najti toliko miru, da lahko rešujejo težave mladostnika. Če tega ne storijo in mladostniku ne stojijo ob strani, usodno razdirajo odnos z njimi. Čas mladostništva je torej zelo naporen za njihove starše, hkrati pa se v tem obdobju, ko mladostnik odhaja v življenje zdrav in funkcionalen, najizraziteje opazi, kako "uspešni" so bili starši (Gostečnik 2014, 14).»Mladostnik doživlja silovite emocije, ki se v tem obdobju v njem prebujajo in le-te zelo težko obvladuje. Prav zato ob sebi potrebuje odraslo osebo, ki mu pomaga, da zmore regulirati svoja čutenja, ki ga večkrat dobesedno preplavljajo. Mladostnik si v tem obdobju ne zapomni le emocij, ki so ga preplavljale, ampak si v spomin vtisne tudi osebe in predvsem način, kako so ga te osebe (npr. starši), znali umiriti, mu pokazali pot naprej. Prav ta način je postalo zanj izjemno močno učno gradivo za vse življenje.«(gostečnik 2014, 83) Gostečnik (2014, 84) pravi, da mladostnik vedno hrepeni po starših, vendar najpogosteje nezavedno. Na pomoč jih zato največkat kliče s svojim neprimernim vedenjem, česar pa starši ne razberejo in velikokrat šele z zadnjimi napori prepoznajo njegov klic v stiski. Pogosto jih popolnoma odriva od sebe in njihove pomoči ne sprejema, a v sebi najbolj ceni, če starši v tem njegovem nemiru ostanejo tam zanj, 50

61 vztrajajo in mladostnika prepričajo, da bodo ostali ob njem, ostali njegovi sogovorniki in mu nudili oporo Razumevanje čustev v mladostništvu Mladostniki, podobno kot mlajši, utemeljujejo osnovne razloge za čustva. Podobno kot otroci opisujejo vsebine razmišljanja ljudi ob posameznih čustvih. Za razliko od mlajših že razumejo, da je doživljanje povezano s posameznikovim ugodjem ali neugodjem. Večina jih odgovarja, da se ljudje na čustva odzovejo s telesnimi izrazi, dejavnostmi ali značilnim mišljenjem. Ljudje naj bi se po mnenju mlajših mladostnikov večinoma zavedali čustev, čeprav se lahko zgodi tudi obratno, saj nanje ne morejo biti nenehno pozorni. Menijo, da lahko ljudje čustva bolj učinkovito nadzorujejo z različnimi strategijami nadzora, ki so prilagojene konkretnemu posamezniku. Razumejo, zakaj se ljudje pretvarjajo in so pri tem pozorni na individualne razlike med posameznimi ljudmi. Večina mladostnikov razume, daposameznik v specifični situaciji lahko hkrati doživlja dve različni čustvi (Smrtnik Vitulič 2004, 55). Razmerje med čustveno disregulacijo in klinični rezultati razlike v čustvovanju med otrokom in mladostnikom je vodilo v vse več raziskav prepoznavanja ključnih dejavnikov regulacije čustev. Veliko teh raziskav se je osredotočilo na spremenljivke kot so raven osebe, ki vpliva na otrokovo sposobnost urejanja čustev (fiziološka reaktivnost, temparament in specifične vedenjske strategije). Naslednja spremenljivka je vidik družinskega okolja, ki vpliva na mladostnikovo čustveno regulacijo - ko se starši negativno odzovejo na otrokovo čustveno izražanje, je bolj verjetno, da otrok negativno reagira. Natančneje, če starš odgovarja čustveno razbito in ima zmanjšan čustven izraz, ima otrok več težav z urejanjem svojih čustev in se bolj verjetno nauči problematičnejšega urejanja čustev. V nasprotju pa, če starši nudijo toplino, razumevanje in sprejetost pri izražanju čustev mladostnika, le-ti prej razvijejo svojo držo čustvenega izražanja, primerno regulirajo svoja čustva in sodelujejo s starševimi navodili. Družinska dinamika in predvsem interakcije med starši in otroci, torej igrajo pomembno vlogo pri regulaciji otrokovih čustev, spodbujajo otrokovo zmožnost učenja strategij čustvenega reguliranja (Shenk in Fruzzet 2014, 43 44). 51

62 Adolescenca je drugo najpomembnejše obdobje, za prvimi tremi leti življenja, v katerem pride do skokovitega razvoja možganov; delovanje možganov se konsolidira in posameznik začne na podlagi zmožnosti razumevanja svojih čutenj razumevati čutenja drugih ljudi, kar pomeni, da razvije sočutje (Kompan Erzar 2006, 102). Med otrokom in njegovimi primarnimi skrbniki se razvije stil navezanosti in regulacije afektov oziroma čustvenega procesiranja v odnosih. Da se posameznik razvije v zrelega in funkcionalnega posameznika, nekaj pripomore genska osnova, največ pa odnosi, ki oblikujejo varno navezanost in določajo, kako se bodo razvijali možganski krogotoki, ki so posledično odgovorni za zdravo regulacijo afektov (105). Navezanost in regulacija afektov sta temeljna gradnika psihične strukture posameznika. Goleman (2008, 294) na dober način opiše bistvo straševskega odnosa do otroka. Pravi, da šola čustvovanja oziroma učenje čustvenega procesiranja poteka preko starševskega odnosa do otroka, preko napotkov staršev otroku, preko vedenjskih vzorcev, s katerimi starši uravnavajo svoja čustva in čustva, ki si jih starša kot mož in žena izmenjujeta med seboj. Starši torej zapustijo globoke in trajne sledi v čustvenem življenju otroka, kar lahko potrdi na stotine raziskav, narajenih na to tematiko. V otroku oblikujejo močna spoznanja in se kot vzorec zapišejo v njegove možgane. Številne raziskave kažejo, da posamezniki z različnimi stili navezanosti, socialne podatke drugače procesirajo, še posebej v smislu priznavanja čustev. Mladostništvo je ključna faza v razvoju socialne plati možganov, v tem obdobju se pojavijo številne spremembe v čustvenih, kognitivnih in vedenjskih vzorcih. Raziskava (Escobar idr. 2013), ki je preučevala vedenjske spremembe in korelacije čustvene predelave pri mladostnikih (varno in nevarno povezani) in je pri svojem delu vključila posameznikov nevropsihološki profil, je prišla do ugotovitev, da posamezniki z različnimi vzorci navezanosti, obdelujejo (procesirajo) čustvene informacije bistveno drugače. 52

63 4. OPREDELITEV PROBLEMA IN HIPOTEZE Čustvovanje je kompleksen pojav, ki ga tako rekoč vsak posameznik doživlja drugače. Posamezniki lahko ob istih situacijah doživljajo različna čustva, jih drugače uravnavajo, se nanje drugače odzovejo. Tako je v vseh življenjskih obdobjih posameznika, najbolj burne in skokovite spremembe v čustvovanju pa se dogajajo v času mladostništva. V tem času se posameznik išče ter preizkuša sam sebe in svoje najbližje. Do sedaj se je v družini "naučil", kako se odzvati v posameznih situacijah, kaj posamezno dogajanje zanj pomeni in kako iti skozi čustveno težje situacije. Sedaj, v mladostništvu, pa pridejo najbolj na plano družinski odnosi; za mladostnika, ki se sooča sam s sabo in hkrati vstopa v svet, je to obdobje polno novih obzorij. V svet nosi družinske odnose, in jih preko svojega obnašanja, ter seveda tudi čustvovanja, prikazuje ljudem okoli sebe. V našem delu nas je zanimalo, kako so povezani družinski odnosi in čustveno procesiranje mladostnikov s pojavljanjem delinkventnega vedenja pri mladostnikih. Da bi odgovorili na to vprašanje, smo želeli preveriti naslednje hipoteze: Hipoteza 1: Varna navezanost na starše je pri mladostnikih povezana z bolj razvitim čustvenim procesiranjem. Hipoteza 2: Nevarna navezanost na starše je pri mladostnikih povezana s pogostejšim izražanjem prestopniškega vedenja. Hipoteza 3: Manj razvito čustveno procesiranje pri mladostnikih je povezano s pogostejšim izražanjem prestopniškega vedenja. Hipoteza 4: Fantje bodo poročali o pogostejšem prestopniškem vedenju v primerjavi z dekleti. 53

64 5. METODA 5.1 Udeleženci V naši raziskavi je sodelovalo 112 udeležencev, 62 (55, 4 %) je bilo fantov in 50 (44, 6 % deklet. Polovica udeležencev obiskuje različne srednje šole v Mariboru, podatke smo pridobili iz dijaškega doma Drava in dijaškega doma Lizike Jančar. Druga polovica udeležencev je iz različnih vzgojnih zavodov po Sloveniji Vzgojni zavod Veržej, Vzgojni zavod Višnja Gora, Vzgojni zavod Rateče. Povprečna starost udeležencev je bila 16 let (SD = 1, 91), pri čemer je bila najnižja starost 11 let in najvišja 21 let. Večina udeležencev živi skupaj s starši in sorojenci (68, 8 %), tukaj so vštete tudi enostarševske družine, kjer živijo z enim od staršev; 21 (4 %) je takih, ki so navedli, da živijo drugje (bodisi pri rejnikih, sorodnikih, v vzgojnih zavodih), najmanj pa jih živi s starimi starši (9, 8 %). Pri prestopniškem vedenju smo najprej pogledali, kakšen je odstotek mladostnikov, ki so prestopniški v manjši meri (46, 4 %) in kakšen je odstotek tistih, ki so prestopniški v večji meri (53, 6 %). Naša raziskava je pokazala, da so mladostniki najpogosteje prestopniški pri manjših goljufijah, ki so povezane s šolo. Pri oceni od 1 do 6 v povprečju največ goljufajo pri testih (M= 3, 38) in manjkajo pri pouku (M= 3, 16), nadalje sledijo kraje mladostniki se nekam izmuznejo brez plačila ali preprosto vzamejo nekaj iz trgovine brez, da bi plačali (v povprečju 2, 49). Zanimivo je, da pa kraje niso toliko pogoste med vrstniki, pri tej podstavki so naši udeleženci dosegli povprečno oceno 1, 99. Dokaj pogosto je tudi poškodovanje tuje lastnine (M= 2, 41) in risanje grafitov (M= 2, 28). 54

65 5.2 Pripomočki V raziskavi je bil uporabljen sestavljen vprašalnik, ki je, poleg dela s vprašanji o demografskih podatkih, vseboval še tri vprašalnike: Lestvica čustvenega procesiranja Lestvica čustvenega procesiranja (Emotional processing scale - EPS -25) (Baker idr. 2007), je sestavljena iz 25 vprašanj z odgovori na petstopenjski lestvici (1 se popolnoma strinjam, 5 se popolnoma ne strinjam). Višji rezultat pomeni višje negativno čustveno procesiranje. Za namen raziskave je bila uporabljena samo skupna dimenzija vprašalnika, ki ga nismo razčlenjevali po posameznih poddimenzijah. Z njim smo ugotavljali čustveno procesiranje pri mladostnikih. Notranja zanesljivost EPS- 25 je zmerna do visoka za vseh pet poddimenzij, v raziskavi Bakerja in sodelavcev (2010, 83) pri treh dejavnikih znaša Cronbach-ova alpha 0, 92, pri dveh pa 0, 70. Na našem vzorcu je bila izračunana visoka zanesljivost, Cronbach-ova alpha za celoten vprašalnik znaša 0, 85. Vprašalnik za ocenitev starševske in vrstniške navezanosti Vprašalnik za ocenitev starševske in vrstniške navezanost (Inventory of parent and peer attachment - IPPA) (Greenberg in Armsden 1987) ocenjuje mladostnikovo dojemanje pozitivnih in negativnih čustveno-kognitivnih razsežnosti odnosa s svojimi starši in z bljižnjimi prijatelji. V magistrskem delu smo uporabili samo del vprašalnika, ki se nanaša na ocenitev navezanosti na starše (ločeno očeta in mater). Vprašalnik meri naslednje 3 faktorje: medsebojno zaupanje (posebej za vsakega od staršev), kvaliteto komunikacije (za oba starša), pogostost jeze in odtujenosti (za oba starša). Za potrebe magistrskega dela smo 55

66 upoštevali skupno dimenzijo navezanosti na oba starša. V raziskavi Greenberga in Armsdena (1987, 2) je zanesljivost vprašalnika v intervalu treh tednov na sedemindvajsetih letnikih, znašala 0, 93 Cronbachalpha. Na našem vzorcu znaša notranja zanesljivost vprašalnika navezanosti na mamo α= 0, 94, vprašalnika navezanosti na očeta α= 0, 592 in za celoten vprašalnik navezanosti na oba starša α= 0, 95. Samoporočilo o prestopništvu- lestvica pogostosti težavnega vedenja Samoporočilo o prestopništvu - lestvica pogostosti težavnega vedenja (Self-Reported Delinquency - Problem behavior frequency scale) (Jessor in Jessor, 1977) meri delinkventno vedenje pri mladostnikih v srednjih in višjih šolah (kraja, ukori in goljufanje v šoli, prepovedana vedenja kot je poškodovanje tuje lastnine...). Gre za samoporočilo o lastnem vedenju in vsebuje 8 vprašanj, pri katerih udeleženci odgovorijo, kako pogosto so to doživeli v zadnjih 30. dnevih. Točke pri vsakem od vprašanj se seštejejo in višje število točk, pomeni večjo prisotnost delinkventnega vedenja. Zanesljivost na našem vzorcu je visoka, Cronbach-ov alpha koeficient znaša 0, Postopek V raziskavo so bili vključeni najstniki iz dijaškega doma Drava Maribor in Dijaškega doma Lizike Jančar Maribor ter iz različnih vzgojnih zavodov po Sloveniji: Vzgojni zavod Veržej, Vzgojni zavod Višnja Gora, Vzgojni zavod Rateče. Za možnost anketiranja v vzgojnih zavodih smo se odločili zaradi predpostavke, da so v vzgojne domove v večjem obsegu vključeni mladostniki, ki imajo verjetno večje težave s prestopniškim vedenjem, kar je področje, ki smo ga v magistrskem delu raziskovali. Vsem ustanovam smo poslali prošnjo za sodelovanje skupaj s priloženim vprašalnikom. Prošnjo smo poslali v štiri dijaške domove, od tega sta se odzvala dva domova. Od 56

67 vzgojnih domov, v katere smo poslali prošnjo, se je odzvala večina, poslali smo štiri prošnje in v treh so bili pripravljeni na sodelovanje z nami. Nekaj dni kasneje smo na dotične naslove poklicali in povprašali, ali so vprašalnik videli in če dovoljujejo izvajanje anketiranja pri njih. Kjer so bili pripravljeni na sodelovanje, smo se nato dogovorili za način anketiranja. Z večino smo se dogovorili, da so bili vprašalniki poslani po pošti (predvsem s vzgojnimi zavodi), medtem ko so bili vprašalniki v dveh dijaških domovih razdeljeni osebno. 57

68 6. REZULTATI 6.1 Osnovni opis rezultatov Tabela 1: Povprečne vrednosti ocen na lestvicah čustvenega procesiranja, navezanosti na starše in prestopniškega vedenja. N Min Max M SD Čustveno procesiranje , 6 15, 1 Navezanost na starše , 8 38, 7 Navezanost na očeta , 0 20, 5 Navezanost na mamo , 2 23, 5 Prestopniško vedenje , 0 10, 1 Opombe: N - št. udeležencev, Min - minimalna vrednost vprašalnika, Max - maximalna vrednost vprašalnika, M - povprečna vrednost, SD - standardna deviacija. Iz tabele številka 1 je razvidno, da je v raziskavi sodelovalo 112 udeležencev. Izračunali smo minimalno in maksimalno vrednost ter povprečne vrednosti ocen in standardni odklon pri vsaki od lestvic. Največji standardni odklon je pri lestvici navezanost na oba starša; medtem ko je bil standardni odklon najmanjši pri lestvici prestopniško vedenje. Tabela 2: Pearsonov korelacijski koeficienti in Spearmanov (v ležečem tisku) med merjenimi spremenljivkami. Čustveno procesiranje Navezanost na starše Navezanost na mamo Navezanost na očeta Čustveno - -0, 386** -0,402** -0,292** procesiranje Prestopniško vedenje 0,196* -0, 490** -0,565** -0,206* Opombe: * Koeficient korelacije je statistično pomemben na 5 % nivoju tveganja, ** Koeficient korelacije je statistično pomemben na 1 % nivoju tveganja. 58

69 6.2 Preverjanje hipotez Hipoteza 1: Varna navezanost na starše je pri mladostnikih povezana z bolj razvitim čustvenim procesiranjem. Da bi preverili to hipotezo, smo za preverjanje korelacije med spremenljivkami uporabili Pearsonov korelacijski koeficient. Še prej smo preverili pogoje in se vprašali ali je porazdelitev podatkov normalna. To smo storili z razsevnim diagramom in histrogramom (priloga 1). Razsevni diagram je pokazal, da lestvici navezanost na oba starša in negativno čustveno procesiranje ustrezata pogoju homoscedastičnost in monotonost. Deviacije od regresijske črte sledijo normalni distribuciji in imajo približno enako varianco ob vseh vrednostih na obeh spremenljivkah. Nadalje smo glede na normalnost porazdelitve, izvedli ustrezni statistični test za ugotavljanje povezanosti med obema lestvicama (spremenljivkama). Želeli smo ugotoviti, ali se z povečevanjem ene, povečuje tudi druga spremenljivka. Izvedlli smo Pearsonovo korelacijo (pogoji za izračun so bili izpolnjeni) za preverjanje statistično pomembne povezanosti med čustvenim procesiranjem in navezanostjo na oba starša.iz rezultatov (tabela 2) je razvidno, da gre za statistično pomembno povezanost med lestvico čustvenega procesiranja in navezanostjo na oba starša (r=- 0, 386). Moč povezanosti med njima je negativna in zmerna. Tisti udeleženci, ki so poročali o pogostejšem negativnem čustvenem procesiranju, so bili slabše navezani na oba starša. Hipoteza se potrdi, povezava med obema spremenljivkama je statistično pomembna. Bolj kot so mladostniki pozitivno navezani na starše, manj imajo negativnega čustvenega procesiranja. Preverili smo še, kako je navezanost pri posameznem staršu (navezanost na očeta, navezanost na mamo), povezana s čustvenim procesiranjem. Normalnost porazdelitve podatkov smo preverili z razsevnimi diagrami (priloga 4). Le-ta je pokazal, da lestvici navezanost na mamo ali navezanost na očeta in čustveno procesiranje ustrezata pogoju 59

70 homoscedastičnosti in monotonosti. Deviacije od regresijske črte sledijo normalni distribuciji in imajo približno enako varianco ob vseh vrednostih na obeh spremenljivkah. Ker pogoji za izračun Pearsonovega korelacijskega koeficienta niso bili izpolnjeni, smo za ugotavljanje statistično pomembne povezanosti izračunali Spearmanov korelacijski koeficient. Iz rezultatov (tabela 2) je razvidno, da gre za statistično pomembno povezanost med lestvico čustvenega procesiranja in navezanostjo na očeta (r = -0, 292). Moč povezanosti med njima je negativna in majhna. Višja kvaliteta navezanosti na očeta je tako povezana z nižjo stopnjo negativnega čustvenega procesiranja. Povezanosti med lestvico čustvenega procesiranja in navezanostjo na mamo je prav tako negativna in zmerna (r = -0, 402), kar prav tako pomeni, da je višja kvaliteta navezanosti na mamo povezana z nižjo stopnjo negativnega čustvenega procesiranja Na osnovi tega lahko hipotezo 1 v celoti potrdimo. Hipoteza 2: Nevarna navezanost na starše pri mladostnikih je povezana s pogostejšim izražanjem prestopniškega vedenja. Preverili smo pogoje za Pearsonovo korelacijo (priloga 2). Lestvici navezanost na oba starša in prestopniško vedenje ustrezata pogoju homoscedastičnost in monotonost. Pri preverjanju normalnosti distribucije so se podatki pri lestvici navezanost na starše normalno porazdeljevali, medtem ko je pri prestopniškem vedenju distribucija odstopala od normalne. Glede na nenormalnost porazdelitve, smo uporabili Spearmanov korelacijski koeficient za ugotavljanje povezanosti med obema lestvicama. Iz rezultatov (tabela 2) je razvidno, da gre za statistično pomembno povezanost med prestopniškim vedenjem in navezanostjo na oba starša (r = -0, 490). Povezanost je negativna in zmerna, kar pomeni, da se s povečevanjem ene spremenljivke, druga zmanjšuje. Več je prestopniškega vedenja, nižja je kvaliteta navezanosti na starše. Preverili smo tudi, ali je prestopniško vedenje višje pri slabši kvaliteti navezanosti ločeno na očeta in mamo. Iz rezultatov (tabela 2) je razvidno, da gre za statistično pomembno povezanost med prestopniškim vedenjem in navezanostjo na mamo, 60

71 navezanostjo na očeta. Moč povezanosti je pri navezanosti na mamo negativna in velika (r = -0, 565), kar pomeni, da se s povečevanjem ene spremenljivke (prestopniško vedenje) druga spremenljivka zmanjšuje (navezanost na mamo). Pri navezanosti na očeta je moč povezanosti negativna in nizka (r = -0, 206). Pri hipotezi 2, kjer smo predpostavljali, da mladostniki, ki so manj navezani na svojo mamo, na svojega očeta in na oba starša, poročajo o pogostejšem prestopniškem vedenju. Dokazali smo statistično pomembnost povezanosti merjenih spremenljivk in hipotezo tudi potrdili. Hipoteza 3: Manj razvito čustveno procesiranje pri mladostnikih je povezano s pogostejšim izražanjem prestopniškega vedenja. Preverili smo pogoje za Pearsonovo korelacijo (priloga 3). Lestvici čustveno procesiranje in prestopniško vedenje ustrezata pogoju homoscedastičnost in monotonost. Pri preverjanju normalnosti distribucije so se podatki pri lestvici negativna čustvena predelava normalno porazdeljevali, medtem ko je pri prestopniškem vedenju distribucija odstopala od normalne. Glede na nenormalnost porazdelitve smo uporabili Spearmanov korelacijski koeficient za ugotavljanje povezanosti med obema lestvicama. Iz rezultatov (tabela 2) je razvidno, da gre za statistično pomembno povezanost med prestopniškim vedenjem in čustvenim procesiranjem (r = 0, 196). Moč povezanosti je pozitivna in nizka, kar pomeni, da se s povečevanjem ene spremenljivke, povečuje tudi druga spremenljivka. Slabšo kot imajo mladostniki čustveno procesiranje, slabše je njihovo vedenje (pogosteje so prestopniki). Hipoteza 3, ki predpostavlja, da mladostniki, ki imajo slabše čustveno procesiranje, hkrati tudi pogosteje razvijejo prestopniška vedenja, se tako potrdi. 61

72 Hipoteza 4: Fantje bodo poročali o pogostejšem prestopniškem vedenju v primerjavi z dekleti. Najprej smo preverili normalnost porazdelitve podatkov in za to uporabili Kolmogorov- Smirnov test. Tabela 3: Kolmogorov-Smirnov test za ugotavljanje normalnosti porazdelitve pri prestopniškem vedenju-dekleta. Kolmogorov-Smirnov Z 1, 261 Sig, 083 Prestopniško vedenje-dekleta Opombe: Sig - stat. pomembnost. Tabela 4: Kolmogorov-Smirnov test za ugotavljanje normalnosti porazdelitve pri prestopniškem vedenju-fantje. Kolmogorov-Smirnov Z, 866 Sig, 441 Prestopniško vedenje-fantje Opombe: Sig - stat. pomembnost. Glede na normalnost porazdelitve (Sig > 0, 05) smo nato izvedli ustrezni statistični test, še prej pa preverili povprečje ocen prestopniškega vedenja pri fantih in dekletih. 62

73 spol udeleženca Povprečje ženski 17,2 (SD= 9,1) moški 22,1 (SD= 10,4),000 5,000 10,000 15,000 20,000 25,000 Slika 1: Prestopniško vedenje glede na spol Tabela 5: T- test za neodvisne vzorce. t df Sig Prestopniško vedenje 2, ,010 Opombe: Sig- stat pomembnost, t - vrednost testa, df - stopnje prostosti. Kolmogornov-Smirnov test je pokazal, da gre za normalno porazdelitev podatkov (tabeli 3 in 4). Za preverjanje statistično pomembne razlike med skupinama smo uporabili Studentov t-test. Statistična pomembnost Levenovega testa je znašala 0, 393, zato smo obdržali predpostavko o homogenosti variant. Aritmetična sredina na lestvici prestopniškega vedenja je pri fantih višja kot pri dekletih (slika 1). Parametrični t-test za neodvisne vzorce je pokazal, da gre za statistično pomembno razliko, in sicer so fantje v večji meri poročali o prestopniškem vedenju kot dekleta. Hipotezo 4 tako sprejmemo. 63

74 7. RAZPRAVA Mladostništvo je težavno obdobje za mladostnika in obdobje, v katerem lahko njegovi starši opravijo popravni izpit, v kolikor so zatajili v katerem od prejšnjih razvojnih obdobij svojega otroka. Mladostniki v tem obdobju niti niso več otroci, a vendar še niso odrasli, zato je treba z njimi sedaj ustvariti nek drugačen, prenovljen odnos. Začeli so se spreminjati, iskati sami sebe in svoj smisel in s tem izzivati ter preverjati okolico, predvsem starše, če so le-ti pripravljeni na "svoje nove otroke". Starši so v tem obdobju torej postavljeni pred veliko preizkušnjo, najti morajo namreč način, kako svojemu otroku nuditi varno zavetje in topel dom ter hkrati vseeno imeti dobro mero avtoritete. Mladostnik potrebuje starše, čeprav se sliši še tako neverjetno. Potrebuje nekoga, ki mu stoji ob strani, z njim ostaja v stiku, a mu vseeno dovoli samostojnost, ki jo potrebuje. Dobro je, če starši tudi sami živijo na način, ki ga sporočajo svojemu mladostniku, da so mu vzor in ga že od majhnega vzgajajo v spoštovanju in pojasnjevanju vseh njihovih zahtev. Z vsem tem otroku sporoča zavedanje, da je otrok spoštovan in cenjen, da se ga sedaj v težavnem obdobju mladostništva upošteva in ceni njegove pobude, spoštuje odločitve. Pravzaprav gre tukaj za igro mej. Starši meje postavljajo, najstniki jih pa poskušajo rušiti; vse pa je odvisno od njihove vzdržljivost in tega, kdo bo dovolj dolgo vztrajal pri svojem (Gostečnik 2014, 35 46). Cilj našega raziskovanja je bil ugotoviti, ali mladostniki, ki so bolj nagnjeni k prestopniškim vedenjem, razvijejo slabše čustveno procesiranje in če se delinkventno vednje razvije v odnosih, kjer so z očetom in mamo slabše navezani, oziroma imajo s starši manj kakovosten odnos. Te ugotovitve smo želeli nato osvetliti z dejstvi in razlogi, zakaj je tako. Rezultati so pokazali, da od vseh udeležencev v raziskavi (N= 112), živi v družini s starši in s sorojenci 68, 8 % udeležencev (sem so vključene družine z obema staršema in z enostarševske družine), 9, 8 % udeležencev je navedlo, da živijo skupaj s starimi starši in 21, 4 % jih živi drugje (rejništvo, vzgojni domovi). Podobne podatke najdemo tudi na Statističnem uradu Republike Slovenije, ki dokazuje, da največ mladostnikov živi 64

75 skupaj s starši, starostna skupina med je v veliki večini (95 %) po podatkih iz leta 2011, živela pri starših (Statistični urad RS 2012). Dandanes in v današnjih družinah se pogosto dogaja, da starši niso kos svojim mladostnikom, bodisi iz takšnih ali drugačnih razlogov. Mladostnikom torej v njihovih primarnih odnosih, v družini, niso vedno na voljo optimalni pogoji. Pogosto odraščajo v neizpolnjenih pogojih, odnosi v družini so slabi in čustvena klima je zelo hladna in slaba. Ob vsem tem se poveča nesposobnost primernega čustvenega procesiranja. Mladostnik hrepeni po pozornosti, v želji, da bi bil zaželjen, slišan, cenjen in spoštovan, da lahko izoblikuje svojo identiteto in razvojno raste. Ko mu to ni omogočeno, po tem vseeno hrepeni, vendar žal išče na napačnem koncu in na napačne načine. Da bi bil slišan, naredi kakšno neumnost, le da opozori nase in kmalu lahko pade v začaran krog neprimernih vedenj in delinktov, iz katerega se je potem težko izkopati. Blanka Tivadar (2000) v svojem delu navaja raziskavo, ki so jo izvedle Mirjana Ule, Blanka Tivadar, Tanja Rener in Metka Mencin Čeplak leta 1998 in jo imenovale Kazalci socialne ranljivosti. V njej je bilo vključenih 1687 osmošolcev slovenskih osnovnih šol, z njo pa so merili razširjenost prestopniškega vedenja. V raziskavo so vključili najrazličnejša prestopniška vedenja (pisanje grafitov, špricanje šole, žaljenje učiteljev, popivanje, uničevanje šolske lastnine, vlomi v avtomobile, stanovanja, trgovine, manjše kraje, tatvine ) in prišli do rezultata, da največji del mladoletnega prestopništva tvorijo vedenja, ki so mladim začasno prepovedana kajenje, uživanje alkohola, vožnja avtomobilov, samovoljno odhajanje od doma (začasno prepovedana pomeni, da so jim ob polnoletnosti ta vedenja dopuščena). Tudi raziskava imenovana YouPrev - Mladoletniška kriminaliteta in mladoletniško nasilje: Ugotovitve evropske študije o prestopništvu in preventivnih dejavnostih (Meško 2013), je raziskovala mladostnike, ki imajo izkušnjo prestopništva. Raziskava se je odvijala v šestih evropskih državah, med letoma V raziskovanju so prišli do zaključka, da se večina mladostnikov vsaj enkrat v obdobju mladostništva vede prestopniško. Predvidevajo, da je temu tako, zaradi obdobja samega. V obdobju mladostništva mladi preizkušajo meje ter eksperimentirajo z vlogami in normami. V slovenskem prostoru je raziskava vključevala 1991 udeležencev. Med njimi je najpogostejše prestopniško 65

76 vedenje risanje grafitov (12, 3 %), kraje po trgovinah (9, 7 %), namerno poškodovanje tuje lastnine (6, 5 %), kraja stvari (denarja) od druge osebe (7, 2 %). Naša raziskava je pokazala, da so mladostniki najpogosteje prestopniški pri manjših goljufijah, ki so povezane s šolo. Pri oceni od 1 do 6, v povprečju največ goljufajo pri testih (M= 3, 38) in manjkajo pri pouku (M= 3, 16), nadalje sledijo kraje - mladostniki se nekam izmuznejo brez plačila ali preprosto vzamejo nekaj iz trgovine brez, da bi plačali (v povprečju 2, 49). Zanimivo je, da pa kraje niso toliko pogoste med vrstniki, pri tej postavki so naši udeleženci dosegli povprečno oceno 1, 99. Dokaj pogosto je tudi poškodovanje tuje lastnine (M= 2, 41) in risanje grafitov (M= 2, 28). Pomembno je omeniti, da ima spol otroka oz. najstnika pomembno vlogo pri prestopniškem vedenju, saj se le-tega prej poslužujejo fantje (22 % udeleženih) kot pa dekleta (14, 8% udeleženk). To je navedla tudi raziskava Kazalci socialne ranljivosti (Ule idr. 1998), ki pravi da obstajajo razlike med spoloma v prestopniškem vedenju. To je vedenje, ki bi naj bilo bolj značilno za fante (Kroneman idr. 2004). To deklet sicer ne izključuje, vendar potrjuje, da so pogostejša pri fantih. Obe raziskavi se tako pridružujeta številnim raziskavam, ki so že bile narejene na to temo. Ugotavljajo, da prestopništvo deklet šele v zadnjem času nekoliko povečuje. Vzroke, zakaj je temu tako, pripisujejo temu, da se dekleta pri igri že od majhnih nog v večji meri zadržujejo doma. Vzrok pa je lahko tudi v tem, da na dekleta starši nekoliko bolj budno pazijo (Kroneman idr. 2004). Tudi naša raziskava je prišla do takšnega zaključka, saj smo dokazali statistično pomembno razliko v prestopniškem vedenju pri fantih (povprečje 22, 15) in dekletih (povprečje 17, 24). Raziskava Kazalci socialne ranljivosti (Ule idr. 1998) navaja tudi empirične podatke o povezanosti med prestopniškim vedenjem in družinsko strukturo. Prišli so do rezultatov, da slabi odnosi staršev do otrok sicer imajo povezavo s prestopniškim vedenjem, vendar le nekje do 14. leta, po tej starosti pa postanejo pomembnejši drugi dejavniki - npr. delinkventni vrstniki. V naši raziskavi smo se ravno tako spraševali, če se odnosi s starši statistično pomembno povezujejo s prestopniškim vedenjem mladostnikov in ugotovili, da na našem vzorcu obstaja statistično pomembna povezanost med tema dvema pojavoma; potrdili smo hipotezo 2, ki pravi, da so mladostniki, ki so slabše navezani na 66

77 svoje starše (tudi ločeno za navezanost na očeta ali mamo), bolj prestopniški. Tudi Martina Tomori (1999, 333) podaja dejstvo, da mladostniki, ki živijo v manj ugodnih družinskih pogojih, pogosteje zapadejo v prestopniška vedenja. Na žalost otroci iz takšnih razmer niso deležni zadostnih pozitivnih socialnih zgledov in spodbud s strani svojih staršev, prikrajšani so za osnovna občutja sprejetosti in lastne vrednosti. To trdi tudi raziskava YouPrev (Meško 2013), ki povzema že opravljene tuje raziskave in pravi, da verjetnost prestopniškega vedenja pomembno zmanjšuje pozitivna navezanost na starše in dober odnos z njimi. Medtem pa prestopniško vedenje pospešujejo napadalni in konfliktni odnosi v družinskem okolju. Povezanost med vzgojo in prestopništvom so torej raziskovale že številne raziskave. Tudi Hoeve idr. (2009), so v svojih raziskovanjih ugotavljali, da slaba podpora staršev (zanemarjanje, sovražnost, zavračanje) in psihološki nadzor močno vplivajo na pogostejše prestopništvo mladih. Najbolj točen napovednik prestopništva je tako slabo spremljanje oz. nadzorovanje otroka, poleg tega pa še negativen odnos s starši. Najbolj ranljivi za mladoletno prestopništvo so tisti otroci, ki nimajo podpore pri starših in hkrati tudi ne pri nobeni drugi odrasli osebi, ki bi ji lahko zaupali, kar navajajo študije o socialni ranljivosti otrok (Jones in Wallace 1992, 72). Prav tako sta Fagan in Wexler (1987) opravila raziskavo s področja družinskega ozadja mladoletnih prestopnikov in potrdila svojo hipotezo, da so šibke emocionalne vezi in nizka starševska podpora najpomembnejši pospeševalni dejavnik prestopništva. Spodbudni pa so lahko izsledki Bojana Dekleve (2010), ki v raziskovanju delinkventnega vedenja predstavlja dolgoročno zniževanje obsega obravnavanega mladoletniškega prestopništva v skoraj tridesetletnem obdobju. To potrjujejo osnovni statistični kazalci mladoletniškega prestopništva v letih Število ovadenih kaznivih dejanj mladoletnikov je v letih od nihalo navzgor in navzdol od začetnih (leta 1980) do (leta 1992). V naslednjih letih do 2009 je ta številka vedno bolj padala in l dosegla V tem težavnem obdobju mladostnika ne smemo pozabiti na njegova čustva. Mladostnik se torej spreminja, spreminja pa se tudi njegov pogled na čustva, le-te dojema na drugačen način. Poveča se jim čustveni naboj, ki daje več volje do življenja, več energije in vitalnosti, močna čustva pa pri njih povzročajo impulzivnost in muhavost. Ustvarjalno raziskujejo zunanji svet, oblikujejo se jim nove zamisli in hkrati 67

78 iščejo smisel življenja, kar pa jim lahko povzroči krizo identitete in občutljivost na zunanji svet. Niso sposobni nadzorovati svojih čustev v vseh situacijah, pogosto tudi ne vidijo realne slike in posledic, ki jih njihovo vedenje prinaša. Njihovo čustveno procesiranje se spreminja in ob vsem tem najstnik potrebuje starše, ki so odrasli in čustveno stabilni. V naši raziskavi smo z rezultati dokazali statistično pomembno povezanost med čustvenim procesiranjem in navezanostjo na starše. Potrdili smo hipotezo, da mladostniki, ki so s starši bolj pozitivno navezani, razvijejo boljši način spoprijemanja s svojimi čustvi in boljše čustveno procesiranje. Raziskava Martine Tomori (1998) nam podaja ugotovitve, da kar tretjina vseh srednješolcev ne čuti zadostne čustvene opore s strani svojih staršev in kar polovica fantov ter dve tretjini deklet konflikte z njimi (in med njimi) doživljajo z veliko čustveno prizadetostjo. Iz tega lahko sklepamo, da ti mladostniki razvijejo slabše čustveno procesiranje. V prvih letih otrokovega življenja je bistveno čustveno ujemanje mame in otroka. Mama in otrok sta eno ter delujeta v simbiozi, a vendar je eno mama in drugo otrok. Kompan Erzarjeva (2001) pravi, da se tukaj začne paradoks samostojnosti in odvisnosti, ki se nadaljuje v dobi mladostništva. Spet se izrazito izmenjujeta samostojnost in odvisnost, mladostnik je hkrati v tesni navezanosti s starši in hkrati hrepeni postati samostojna oseba. V tem obdobju (Doblehar 2009, 47) mu starši morajo prevajati, zrcaliti njegova čustva, saj bo le tako prišel v stik s seboj. Hkrati pa mladostnik potrebuje starše, kateri mu nudijo varnost in stabilnost, saj nasprotje med potrebami odvisnosti in neodvisnosti spravi mladostnika v konfliktno stanje in mu povzroči nenadne ter nenapovedljive preobrate v vedenju in razpoloženju. V kolikor tega družina ne omogoča in ne ustvari primernega prostora za odraščanje, lahko pride do čustvene ter miselne zavrtosti. Starši morajo s svojimi mladostniki razviti primerno navezanost, ob prehodu v mladostništvo morajo vključiti otrokove potrebe in željo po neodvisnosti. Mladostniku morajo pomagati prepoznavati čustva, ki ga silijo v določeno vedenje, mišljenje in delovanje. Čeprav jih mladostnik v tem obdobju zavrača ali odriva, jim morajo starši preko svojega razumevanja čutenj in preko svojega odnosa ter globine čustvenega stika omogočiti, da se naučijo govoriti o svojih čustvih na globlji ravni. To je namreč obdobje, ko mladostniki sami sebe še ne dohajajo v izražanju lastnih čutenj. Ne znajo se izražati čutenj z besedami, ampak so jim bližje geste, kričanje, zmerjanje, moteče, samodestruktivno vedenje. To je edini način 68

79 komuniciranja, ki ga je mladostnik sposoben, vsaj v začetni fazi. Nastran Ulet (2000) poimenuje prevajanje čustvenega stanja otroka kot odsevanje. Starši odsevajo otroku čustva in mu s tem pomagajo, da prepozna svojo lastno afektivnost in razvije občutek sebstva, ki je bil poprej le nejasen ali delen. Predelava čustev, zrcaljenje njihovih doživetij in učenje predelave čustvenih vsebin so med bistvenimi vzgojnimi nalogami staršev v obdobju mladostništva. S predelavo čustev starši mladostnikom omogočijo, da bodo predelana čustva zmogli zdravo sprejeti ter se začeli učiti iz lastnih doživljanj sveta in drugih. Zato smo predvidevali tudi, da mladostniki čustvena stanja, ki jih niso sposobni predelati, izražajo tudi preko delinkventnega vednja, kar smo tudi uspeli potrditi. Amanda S. Morris in drugi (2007, 372) pravijo, da obstaja le nekaj malega šudij, ki posebej preučujejo družinsko izraznost in regulacijo čustev. Vendar že te študije ugotavljajo, da obstajajo povezave med komponento družinskega konteksta in čustveno regulacijo otrok. Navaja raziskavo, ki sta jo izvedla Garner in Power (1996), katera je pokazala, da je negativna izraznost družine povezana z nižjimi ravnmi izraženih čustev pri otrocih. Znana je tudi raziskava, ki sta jo na to tematiko opravili Eisenberg idr. (2001). Tudi v njej so ugotavljali, da je čustvena izraznost staršev pomembno povezana z otrokovim čustvenim reguliranjem. Raziskave, opravljene na mladostnikih (Main in Goldwyn 1984), ugotavljajo podobno, da mladostniki, ki smatrajo svoj odnos s starši za bolj varnega in funkcionalnega, bolje regulirajo svoja čustva. 69

80 SKLEP»Če ti nekdo nalašč stopi na nogo, ga ne odrini. Morda je to znamenje, da te potrebuje.«(neznan avtor) Najpomembnejša intimna skupnost vsakega posameznika je družina, ki svojim članom zagotavlja zdrav odnos do sebe in do drugih članov. To so odnosi, ki so utemeljeni na psihobiološki uglašenosti in na sočutju ter so edinstevni prostor, v katerem se izoblikujemo in razvijamo. Tako je že od vsega začetka, od samega nastanka človeškega življenja. Samo telo matere je programirano tako, da svojemu otroku od spočetja naprej nudi varnost in ljubezen. In tako kot je materina narava prilagojena njenemu otroku v času nosečnosti, je narava družine tista, ki nudi podporo, varnost, stabilnost in čustvene stike v kasnejšem razvoju otroka. V kolikor družina tega posamezniku ne more zagotoviti, je ogrožen njegov zdrav osebnostni razvoj, vse to pa pride najbolj do izraza v obdobju mladostništva. Mladostništvo je ranljivo obdobje, v katerem so posamezniku zadane številne razvojne naloge, s katerimi se mora soočiti, da bi lahko učinkovito deloval v družbi. Ob tem se sooča s različnimi težavami, stiskami in krizami, do katerih prihaja zaradi vseh nastalih sprememb. Zato je to obdobje, v katerem se morajo mladostnik, in skupaj z njim njegovi starši, prilagajati na novo nastale "načine" življenja. Posamezni mladostniki in njihove družine so med seboj najrazličnejši in ni nekih univerzalnih napotkov, kako v tej novo nastalih situacijah delovati in se odzivati. Vsak deluje po svojih vzgibih in spremembe različno sprejema, se nanje različno odziva in prilagaja. Vsak mladostnik potrebuje svoje starše oziroma odraslo osebo, na katero se lahko zanese; potrebuje varno zavetje in pristan v njegovem burnem potovanju čez mladostništvo. To je dejstvo, ki ga se ga odrasli premalo zavedamo, naši mladostniki pa ga zavračajo, saj želijo biti čimprej in čimbolj samostojni. Na tej poti do samostojnosti jih čaka ogromno lepih dogodivščin. A hkrati tudi veliko preizkušenj, mej, iskanja, stisk... Malo je mladih, ki bodo v stiski pristopili k odraslemu (pa naj si bo to starš, učitelj, socialni delavec, policist...) in ga prosili za pomoč. Mladi svojo stisko izražajo s 70

81 početjem, ki ga odrasli prevečkrat narobe razumejo in zato negativno obsojajo. Ne razumejo, da so to le mladostniki, ki se od drugih razlikujejo samo v načinu izražanja samega sebe. Ne vprašajo se pa, zakaj je temu tako, zakaj se nekateri prestopniško vedejo, zahajajo v slabo družbo, se ne razumejo s svojimi starši in z družino, ne zmorejo/znajo regulirati svojih čustev. Eden temeljnih dejavnikov, ki napovedujejo, koliko bo posameznik lahko razvil svoje sposobnosti za regulacijo afekta, je kvaliteta navezanosti s starši. Vprašajmo se, kolikšne so mladostnikove možnosti, da s starši govori o navezanosti in o drugih temah glede njihovega odnosa. Odgovor je: takšno možnost ima samo mladostnik, ki ve, da se lahko kadarkoli, ko bo zanj v svetu preveč nevarno, takoj vrnil k staršem in ob njih preveril izkušnje, ki jih je dobil v zunanjem svetu. Kolikor bolj se lahko brusi ob starših, toliko bolj samozavesten bo vstopal v zunanje odnose izven družine (Kompan Erzar 2006, 144). Kolikor bo mladostnik lahko ob starših preveril sebe in svoje sposobnosti razumevanja in rokovanja z afekti, toliko se bo znašel med vrstniki in toliko izkušenj si bo ob njih lahko nabral. Problematično vedenje mladostnika je vedno tudi način iskanja stika s starši, je iskanje odziva staršev, klic po regulaciji najprej s strani odraslega, da bi lahko potem to strategijo uporabil v odnosu z vrstniki. Vse to potrjujejo tudi naši rezultati. Mladostniki, ki so manj in slabše navezani na svoje starše, pogosteje zapadejo v prestopniška vedenja. V družinah takih mladostnikov ni pravega občutka varnosti, topline in ljubezni. Družine ne razvijejo toplih odnosov, ki jih "razburkan" mladostnik potrebuje. Če ni primernega odnosa in torej primerne navezanostni med starši in otroci, otrok ne razvije primernega čustvenega procesiranja, kar so pokazali tudi naši rezultati. Manj je razvito čustveno procesiranje pri mladostniku, slabše je navezan na svoje starše in pogosteje zapade v prestopniška vedenja. 71

82 POVZETEK Družina je za mladostnika in njegov razvoj bistvenega pomena. V njej se preko staršev nauči vzorcev obnašanja, oblikovanja odnosov itd. Otrok gre v svet s tem, česar se je naučil v domačem okolju, in na temeljih odnosov, ki se jih je naučil v otroštvu, začne graditi odnose v družbi. Otrok oziroma mladostnik, ki odkriva svet, na nek način "razgalja" odnose družine, iz katere prihaja. Pomanjkanje komunikacije, topline in razumevanja pogosto izrazi s prestopniškim vedenjem. Raziskovanje povezav med prestopniškim vedenjem mladostnikov, kvaliteto navezanosti na starše in kvaliteto čustvenega procesiranja, je bil glavni namen pričujočega magistrskega dela. V raziskavi je sodelovalo 112 mladostnikov, 55, 4 % udeležencev je bilo fantov in 44, 6 % je bilo deklet. Približno polovica udeležencev obiskuje različne srednje šole v Mariboru, druga polovica je iz različnih vzgojnih zavodov po Sloveniji. Starost udeležencev se je gibala od 11 do 21 let, pri tem je bila povprečna starost 16 let. Rezultati raziskave potrjujejo, da so mladostniki z bolj razvitim čustvenim procesiranjem, tudi bolje in varno navezani na svoje starše. Rezultati potrjujejo tudi, da je nevarna navezanost na starše pri mladostnikih povezana s pogostejšim izražanjem prestopniškega vedenja. V raziskavi se je prav tako izkazalo, da je manj razvito čustveno procesiranje povezano s pogostejšim izražanjem prestopniškega vedenja. Slabše, ko imajo mladostniki čustveno procesiranje, slabše je njihovo vedenje. Nazadnje je avtorica v raziskavi iskala razliko v izražanju prestopniškega vedenja med fanti in dekleti. Rezultati so pokazali, da fantje pogosteje zapadejo v takšna vedenja kot dekleta Ključne besede: mladostniki, čustveno procesiranje, prestopniško vedenje, navezanost na starše, družina. 72

83 SUMMARY A family is for an adolescent and for his development essential. In a family throug hparents he learns behavior patterns, how to form relationships, etc. A child goes into the world with what he learned in the home environment, and on those foundations of relationships that he learned in childhood he starts to build his own relationships in the society. A child or adolescent who discovers the world, "exposes" in a way, the relations of the family from which he comes. Lack of communication, warmth and understanding he often expresses in terms of delinquent behavior. Exploring the links between delinquent behavior of adolescents, quality of attachment to parents and the quality of emotional processing, is the mainaim of this master'st hesis. In the research cooperated 112 youngsters, 55, 4 % of those were boys and 44, 6 % girls. Approximately half of the participant sare attending different highschools in Maribor and the other half various educational institutions in Slovenia. Age of participants ranged from 11 to 21 years, with anaverage age of 16 years. The survey results confirmed that adolescents with more developed emotional processing, are better and more secure attached to their parents. The results also confirmed that a unsafe attachment of adolescents to parents is associated with more frequent expression of delinquent behavior. The study has also shown that the less-developed emotional processing is associated with more frequent expression of delinquent behavior. Worse that adolescents have developed emotional processing, worse is their behavior. Finally, the author of the study searched for difference in the expression of delinquent behavior among boys and girls. The results showed that boys are more frequently due to such behavior than girls. Keywords: adolescents, emotional processing, delinquent behavior, attachment to parents, family. 73

84 REFERENCE Bajzek, Jože Od skupine k skupnosti. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka za psihologijo, logoterapijo in antropohigieno. Baker, Roger, Sarah Thomas, Peter W. Thomas in Matthew Owens Development of an emotional processing scale. Journal of Psychosomatic Research, št. 62: Baker, Roger, Sarah Thomas, Peter W. Thomas, Phil Gower, Mariaelisa Santonastaso in Anna Whittlesca The Emotional Processing Scale: Scale refinement and abridgement (EPS-25). Journal of Psychosomatic Research, št. 68: Brezina, Timothy Adolescent maltreatment and delinquency: the question of intervening processes.journal of Research in Crime & Delinquency35,št. 1: Catherall, Donald R Treating traumatized families. V: Charles R. Figley, ur. Burnout in familes: The systemic cost of caring, New York: CRC Press. Navaja Katja Dular, Dinamika in funkcioniranje družine kot dejavnika tveganja za razvoj odvisnosti od psihoaktivnih snovi. Socialna pedagogika 3, št. 16, 269, Cvetek, Mateja Čustveno procesiranje in spodbujanje razvoja zmožnosti čustvenega procesiranja v procesu relacijske zakonske in družinske terapije. Doktorska disertacija. Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani. Navaja Albina Muren, Čustveno procesiranje pri osebah z motnjo hranjenja, 65. Magistrsko delo. Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani, Čačinovič-Vogrinčič, Gabi Psihodinamski procesi v družinski skupini: prispevek k razvidnosti družinske skupine.ljubljana: Advance. Čotar Konrad, Sonja Izražanje čustev in konfliktnost v družinskih odnosih. Doktorska disertacija. Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. 74

85 Dekleva, Bojan Mladinsko prestopništvo v Sloveniji v mednarodni primerjavi. Socialna pedagogika 14, št. 4: Doblehar, Urška Vloga staršev pri osamosvajanju mladostnika. Socialna pedagogika 13, št. 1: Dular, Katja Dinamika in funkcioniranje družine kot dejavnika tveganja za razvoj odvisnosti od psihoaktivnih snovi. Socilna pedagogika 3, št. 16: Eisenberg, Nancy, Sandra Losoya, Richard A. Fabes, IvannaK. Guthrie, Mark Reiser, in Bridget Murphy Parental socialization of children s dysregulated expression of emotion and externalizing problems. Journal of Family Psychology, št: 15: Navajajo Amanda S. Morris, Jennifer S. Silk, Laurence Steinberg, Sonya S. Myers in Lara R. Robinson. The Role of the Family Context in the Davelopment of Emotion Regulation, 365. Social Davelopment1 6, št. 2: , Erikson, Erik H Identity: Youth and Crisis. Norton, New York. Navajata Maja Zupančič in Ljubica Marjanovič Umek, Razvojna psihologija: Razprave filozofske fakultete, 571. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete, Escobar, Maria J., Alvaro Rivera-Rei, Jean Decety, David Huepe, Juan F. Cardona, Andres Canales-Johnson, Mariano Sigman, Ezequiel Mikulan, Elena Helgiu, Sandra Baez, Facundo Manes, Vladimir Lopez in Agustin Ibanez Attachment Patterns Trigger Differential Neural Signature of Emotional Processing in Adolescents. PLoS ONE 8, št. 8:1-12. Fagan, Jeffrey, in Sandra Wexler Family origins of violent delinquents. Criminology 25, št.3: Navaja Tanja Rener, Ranljivost, mladi in zasebno okolje. V: Mirjana Ule, ur. Socialna ranljivost mladih, 98. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Feshbach, Norma Deitch Parental emphaty and child adjusment/maladjustment. V: Nancy Eisenberg in Janet Strayer, ur. Empathy and its davelopment,

86 Cambridge: Cambridge University Press. Navaja Barbara Simonič, Empatija, 176. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut, Garner, Pamela W., Thomas G. Power Preschoolers emotional control in the disappointment paradigm and its relation to temperament, emotional knowledge, and family expressiveness. Child Development, št: 67: Navajajo Amanda S.Morris, Jennifer S. Silk, Laurence Steinberg, Sonya S. Myers in Lara R. Robinson. The Role of the Family Context in the Davelopment of Emotion Regulation, 372. Social Davelopment 16, št. 2: , Glueck Sheldon, in Eleanor Glueck Unravelling Juvenile Delinquency. London: Oxford University Press. Navaja Tanja Rener, Ranljivost, mladi in zasebno okolje. V: Mirjana Ule, ur. Socialna ranljivost mladih, 98. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Goleman, Daniel Čustvena inteligenca-zakaj je lahko pomembnejša od IQ. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga. Navaja Albina Muren, Čustveno procesiranje pri osebah z motnjo hranjenja, 42. Magistrsko delo. Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani, Gomezel, Anita, in Alenka Kobolt Vpliv družine na mladostnikovo identiteto. Socialna pedagogika 16, št. 4: Gostečnik, Christian Človek v začaranem krogu. Ljubljana: Brat Frančišek: Frančiškanski družinski center. Gostečnik, Christian Družina ali ulica. V: Andrej Baligač, ur. Mladi, ulica, prihodnost, Ljubljana: Salve. Gostečnik, Christian Ne grenite svojih otrok. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski center. 76

87 Gostečnik, Christian Srečal sem svojo družino. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski center. Gostečnik, Christian Sodobna psihoanaliza. Ljubljana: Frančiškanski družinski inštitut. Gostečnik, Christian Neprodirna skrivnost intime. Ljubljana: Frančiškanski družinski inštitut. Gostečnik, Christian Govorica telesa v psihoanalizi. Ljubljana: Frančiškanski družinski inštitut in Teološka fakulteta. Gostečnik, Christian So res vsega krivi starši? Ljubljana: Brat Frančišek in Teološka fakulteta. Gostečnik, Christian, Marinka Pahole in Mirko Ružič Biti mladostnikom starši. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski center. Gray-Ray, Phyllis, in Melvin C. Ray Juvenile Delinquency in the Black Community. Youth and Society 22, št.1: Navaja Tanja Rener, Ranljivost, mladi in zasebno okolje. V: Mirjana Ule, ur. Socialna ranljivost mladih, 112. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Greenberg, Mark T. in Gay Armsden The Inventory of Parent and Peer Attachment: Relationships to weel-being in adolescence. Journal of Youth and Adolescence 16, št.5: Guttman, Herta A Empathy in families o women with borderline personality disorder, anorexia nervosa, and a control group. Family process 39, št. 3: Navaja Barbara Simonič, Empatija, 179. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut,

88 Havighurst, Robert J Developmental tasks and education. New York: David McKay. Navajata Maja Zupančič in Ljubica Marjanovič Umek, Razvojna psihologija: Razprave filozofske fakultete, 538. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete, Hinton, Jeff W., Carl Sheperis in Pat Sims Family Based Approaches to Juvenile Delinquency: A Review of the Literature. The Family JournalCounseling and Therapy for Couples and Families 11,št. 2: Hoeve, Machteld, Judith Semon Dubas, Veroni I. Eichelsheim, Peter H. van der Laan, Wilma Smeenkin Jan R. M. Gerris The relationship between parenting and delinquency: A meta-analysis. Journal of abnormal child psychology, št. 37: Horvat, Ludvik, in Lidija Magajna Razvojna psihologija. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Navajata Maja Zupančič in Ljubica Marjanovič Umek, Razvojna psihologija: Razprave filozofske fakultete, 546. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete, Horvat, Marica Delo z vedenjsko in osebnostno motenim otrokom in mladostnikom. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Jessor, Richard, Shirley L. Jessor Problem behavior and psychosocial development: A longitudinal study of youth. New York: Academic Press. Jones, Gill, in Claire Wallace Youth, Family and Citizenship. Open University Press. Josselyn, Irene M Adolescence. New York: Harper and Row. Navajata Maja Zupančič in Matija Svetina, Socialni razvoj v mladostništvu. V: Maja Zupančičin Ljubica Marjanovič Umek, ur. Razvojna psihologija: Razprave filozofske fakultete, 592. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete,

89 Juhant, Janez Človek v iskanju svoje podobe: Filozofska antropologija. Ljubljana: Študentska založba. Kohut, Heinz How does analysis cure? Chicago: The University of Chicago Press. Navaja Barbara Simonič, Empatija, Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut, Kompan Erzar, Lia Katarina Odkritje odnosa. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut. Kompan Erzar, Lia Katarina Skrita moč družine. Ljubljana:Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut. Kompan Erzar, Lia Katarina Ljubezen umije spomin. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut; Celje: Celjska Mohorjeva družba. Kompan Erzar, Lia Katarina Vloga primarnih odnosov in navezanosti. Bogoslovni vestnik 66, št. 1: Kompan Erzar, Katarina, in Andreja Poljanec Rahločutnost do otrok. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut. Kroneman, Leonick, Rolf Loeber in Alison E. Hipwell Is Neighborhood Contex Differently Related to Externalizing Problems and Delinquency for Girls Compared With Boys? Clinical Child and Family Psychology Review 7, št. 2: Navaja Eva Bertok, Dejavniki, ki vplivajo na mladoletno prestopništvo: Ali nadzor staršev nad otroci vpliva na njihovo prestopništvo v adolescenci? Objavljeni strokovni prispevek na konferenci 9. Slovenski dnevi varstvoslovja, Javna in zasebna varnost. Fakulteta za varnostne vede, 2-3,2008. Lamovec, Tanja Čustva. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani. Lamovec, Tanja Pravila čustvovanja. Anthropos24, št. 3/4:

90 Lefrancois, Guy R The Lifespan. Belmont: Wadsworth Publishing Company. Navaja Maja Zupančič, Moralni razvoj v predšolski dobi. Educa I, št. 1, 19, Lulik Peternel, Marija O mladoletnih storilcih kaznivih dejanj. V: Anita Vadnal Marušič, Dunja Simsič, Živa Beltran in Jože Valentinčič, ur. Mladostnik-družinadružba, Ljubljana: Univerzum. Main, Mary, Ruth Goldwyn Adult attachment classification system. Unpublished manual, University of California, Berkeley. Navajajo Amanda S.Morris, Jennifer S. Silk, Laurence Steinberg, Sonya S. Myers in Lara R. Robinson. The Role of the Family Context in the Davelopment of Emotion Regulation, 370. Social Davelopment16, št. 2: , Meško, Gorazd, in Eva Bertok Mladoletniško prestopništvo: nacionalno poročilo projekta YouPrev. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede. Milivojević, Zoran Emocije: Razumevanje čustev v psihoterapiji. Novi Sad: Psihopolis institut. Morris, Amanda S., Jennifer S. Silk, Laurence Steinberg, Sonya S. Myers in Lara R. Robinson The Role of the Family Context in the Davelopment of Emotion Regulation. Social Davelopment16, št.2: Muren, Albina Čustveno procesiranje pri osebah z motnjo hranjenja. Magistrsko delo. Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani. Musek, Janek Zgodovina psihologije. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za psihologijo. Musek, Janek, in Vid Pečjak Psihologija. Ljubljana: Založba Educy. Nolte, Dorothy, in Rachel Harris Otroci so podoba svojih staršev. Tržič:Učila. 80

91 Olson, David H Circumplex model of marital and family systems. Journal of Family theraphy 22, št. 2: Navaja Katja Dular, Dinamika in funkcioniranje družine kot dejavnika tveganja za razvoj odvisnosti od psihoaktivnih snovi. Socilna pedagogika 3, št. 16, 256, Poljšak Škraban,Olga Obdobje adolescence in razvoj identitete: izbrane teme. Ljubljana: Pedagoška fakulteta, Univerza v Ljubljani. Rener, Tanja Ranljivost, mladi in zasebno okolje. V: Mirjana Ule, ur. Socialna ranljivost mladih, Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport. Rice, Philip F Human development. Upper Saddle River: Prentice Hall. Navaja Maja Zupančič, Čustveni in osebnostni razvoj v mladostništvu. V: Maja Zupančič in Ljubica Marjanovič Umek, ur. Razvojna psihologija: Razprave filozofske fakultete, 547.Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete, Rotvejn Pajič, Leonida Otroci s hiperkinetično motnjo.v: Nataša Končnik Goršič in Marija Kavkler, ur. Specifične učne težave otrok in mladostnikov, Ljubljana: Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Ljubljana. Satir, Virginia Družina za naš čas.ljubljana: Cankarjeva založba. Shenk, Chad E., in Alan E. Fruzzetti Parental validating and invalidating responses and adolescent psychological functioning: an observational study. The Familiy Journal 43, št. 22: Skalar, Vinko Izvori prestopniškega vedenja pri otrocih in mladostnikih. V: Milica Bergant, ur. Vedenjske motnje mladostnikov v sodobnem času, Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije. Siegel, Daniel J An Interpersonal Neurobiology Approach to Psychotherapy. Psychiatruc Annals 36, št. 4: Navaja Albina Muren,Čustveno procesiranje pri 81

92 osebah z motnjo hranjenja, 38. Magistrsko delo. Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani, Siegel, Daniel J Vihar v glavi. Domžale: Družinski in terapevtski center Pogled. Simonič, Barbara Empatija. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut. Slipp, Samuel The technique and practice of object relations family therapy. Northvale: Jason Aronson. Navaja Christian Gostečnik, Družina ali ulica. V: Andrej Baligač, ur. Mladi, ulica, prihodnost, Ljubljana: Salve, Smrtnik Vitulič, Helena Čustva in razvoj čustev. Ljubljana: Pedagoška fakulteta, Univerza v Ljubljani. Statistični urad RS. Mednarodni dan mladih Pridobljeno dne: na www: 3. Steiner, Claude M Emotional literacy training: The application of transactional analysis to the study of emotions. Transactional Analysis Journal 26, št. 1: Navaja Albina Muren, Čustveno procesiranje pri osebah z motnjo hranjenja, 39. Magistrsko delo. Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani, Stern, Daniel The Interpersonal World of the Infant: A View from Psychoanalysis and Developmental Psychology. New York: Basic Books. Stern, Daniel The motherhood constelation. London: Karnac Books. Navaja Barbara Simonič, Empatija, 257. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut,

93 Tivadar, Blanka Mladost kot problem: dejavniki prestopniškega vedenja. V: Mirjana Ule, ur. Socialna ranljivost mladih, Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Urad Republike Slovenije za mladino, Aristej. Ule, Mirjana Fenomen dvajsetega stoletja. V: Vlado Miheljak, ur. Slovenska mladina na prehodu v tretje tisočletje, Ljubljana: Urad RS za mladino, Aristej. Ule Nastran, Mirjana Temelji socialne psihologije. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. Van Voorhis, Patricia, Francis T. Cullen, Richard A. Mathers in Connie Chenoweth Garner The impact of family structure and quality on delinquency: A comparative assessment of structural and functional factors. Criminology, št. 26: Navaja Tanja Rener, Ranljivost, mladi in zasebno okolje. V: Mirjana Ule, ur. Socialna ranljivost mladih, 108. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Vodopivec-Glonar,Maja Vpliv družine na nastanek vedenjskih težav. V: Milica Bergant, ur. Vedenjske motnje mladostnikov v sodobnem času, Ljubljana: Zveza prijateljev družine Slovenije. Winnicott, Donnald W Playing and Reality. London Routledge. Navaja Barbara Simonič, Empatija, Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut, Zinner, John, in Edvard R. Shapiro Splitting in families of borderline adolescence. New York: založba. Navaja Christian Gostečnik, Družina ali ulica. V: Andrej Baligač, ur. Mladi, ulica, prihodnost, 23. Ljubljana: Salve, Zupančič, Maja Moralno presojanje mladih v Sloveniji. Anthropos 24, št. 1/2:

94 Zupančič, Maja Psihološke teorije intelektualnega, socialnega in moralnegarazvoja v mladostništvu. V: Janez Justin, ur. Etika, družba, država (II), Gradivo za doizobraževanje učiteljev, Ljubljana: Pedagoški inštitut. Zupančič, Maja, in Ljubica Marjanovič Umek Razvojna psihologija: Razprave Filozofske fakultete. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete. Zupančič, Maja, in Ljubica Marjanovič Umek Razvojna psihologija: izbrane teme. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Žerovnik, Angelca Pedagogika družinskega ognjišča. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Žmuc - Tomori, Martina Vedenjski odkloni v adolescenci in njih razreševanje. V: Dunja Simsič, Živa Beltram, Anita Vadnal-Marušič in Jože Valentinčič, ur. Mladostnik - družina - družba, Ljubljana: Univerzum. Žmuc Tomori, Martina, in Slavko Ziherl Psihiatrija. Ljubljana: Litterapicta, Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani. Žmuc Tomori, Martina, Siniša Stiković, Eva Stergar, Bojana Pinter in Maja Rus- Makovec Dejavniki tveganja pri slovenskih srednješolcih. Ljubljana: Planprint, Psihiatrična klinika. Žmuc - Tomori, Martina Psihosocialni dejavniki pri mladoletniškem prestopništvu. V: Alenka Šelih, ur. Prestopniško in odklonsko vedenje mladih, Ljubljana: Bonex. Žugman, Katarina Emocionalno starševstvo v povezavi s soočanjem s problemi, zadovoljstvom z življenjem in odnosi z vrstniki v adolescenci. Magistrsko delo. Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani. 84

95 PRILOGE Priloga 1: Slika 2: Razsevni diagram za lestvice navezanost na oba starša in negativna čustvena predelava. Slika 3: Histogram krivulje normalnosti lestvice čustvena predelava i

96 Slika 4: Histogram krivulje normalnosti lestvice navezanost na oba starša ii

97 Priloga 2: Slika 5: Razsevni diagram za lestvice navezanost na oba starša in prestopniško vedenje. Slika 6: Razsevni diagram za lestvice prestopniško vedenje in navezanost na mamo. iii

98 Slika 7 : Razsevni diagram za lestvice navezanost na očeta in prestopniško vedenje Slika 8: Histogram krivulje normalnosti za lestvico navezanost s mamo. iv

99 Slika 9: Histogram krivulje normalnosti za lestvico navezanost z očetom v

100 Priloga 3: Slika 10: Razsevni diagram lestvic negativna čustvena predelava in prestopniško vedenje Slika 11: Histogram krivulje normalnosti lestvice prestopniško vedenje. vi

101 Priloga 4: Slika 12: Razsevni diagram lestvic negativna čustvena predelava in navezanost na mamo. Slika 13: Razsevni diagram lestvic negativna čustvena predelava in navezanost na očeta. vii